Spomini starega gojzarja. TEMNJAK IN VINSKA GORA.

Kot vsako leto te dneve, okoli solsticija,  ali Šentjanževega, kot so  pravili  moji starši , je čas za nabiranje šentjanževih rož  ali šentjanževk, kot smo jih imenovali včasih. So lepe, pa še tako zdravilne za macerat, za čaj in seveda za mazila. Letos jih je res veliko. Imava kar nekaj krajev kjer jih vidiva in tu in tam jih malo naberem  . Sicer jih naberem samo toliko, kolikor potrebujem, pa še to na enem kraju samo po nekaj cvetov. Da ostane za čebele , metulje in druge, žuželke katerim je pač to vsakodnevna hrana.  

Nekaj  je  k sedanjemu odhodu za nabiranje  zeliš pripomogla  vsekakor luna, ki se je vsako noč bolj zredila. Je že tako, da lunin ščip  zelo pozitivno vpliva name , , sem dobre volje, no te sem itak večji del, ampak polna adrenalina , delo mi tako steče, , a žal ta energija traja samo kak dan prej in kak dan potem po polni luni.-Potem pa se vse uravnovesi in ja življenje gre normalno naprej.Nekako delavnost popusti. 

Že kar zgodaj sva se odpeljala iz naše doline, tokrat proti Dobrni, in se malo pred njo odpeljala navzgor, od koder , se nama je odprl pogled na Kačji grad , ki pa ga počasi prerašča drevje, včasih sva s te strani lepo videla del obzidja. Kar nekajkrat sva bila gor. Sigurno ga bova še enkrat obiskala. Sipa vedno kadar se peljeva tu mimo prikličeva v spomin, kako sva prvič, ko sva iskala dostop do gradu kar tu gor po strmini

zreli  še nepokošeni travi. Ja so kraji ki so tako pretkani s spomini na najina potepanja, v preteklosti da se včasih zalotim da najbrž preveč se potopim v spomine in jih doživljam ponovno, ampak po drugi strani je to tako dobro, nekako se potem počutim spet vitalna polna moči in elana. 

Skozi cesto polno ovinkov sva kmalu prispela na začetku, doline Loke , kjer sva obudila spomine ko sva prvikrat šla skozi dolino mlinov do  vrha Vinske gore 806 m, ter Temnjaka  798m. 

Mimo čudovite kapelice , ter naprej žitnega polja sva tokrat zapeljala malo v gozd in parkirala ob cesti. Včasih ko ni bilo tako vroče, sva šla skozi vas Loke, (ki je tokrat vsa idilična spala v jutranjem hladu)kjer je tako lepo urejena vas, zelo lepa dolinica s prekrasnimi polji, kot sem jo prvič doživela, ME JE OČARALO NJENO TAKO LEPO JE BILO VSE SLIKOVITO IN UREJENO.

To je   bilo takrat, lepota ki ostane v spominu,

že več kot pa pred desetimi leti , , točno leta 2015-pa prijazni ljudje, gostoljubni ,ma ni da ni takrat in še do lani sva  obhodila vso dolino in se nato iz desne strani povzpela na najina dva vrhova. A tokrat v tej vročini, čeprav sva bila odločena, , ja prilagajava se-da se raje  napotiva kar naprej po gozdni cesti pod drevesnimi  hladnimi krošnjami .

Ko sva prispela izven gozda sva na novo razširjeni cesti v skali  ugledala dva  kamnita škrata , ki sta naju opazovala.

Na odcepu pa prekrasno zeleno njivsko preslico, ampak mislim , da je bila močvirska preslica

Še pogled nazaj  tja proti vzhodu, kjer je nebo že bilo obarvano nad Stolpnikom oziroma, Konjiško goro, katero sva letos že imela priložnost , da sva jo obiskala..

Pohitela sva naprej in se ozrla gor med goste krošje , ki je nudila jutranjo svežino, da je bila pot, ki se je sicer vedno olj dvigala kar prijetna za hoditi.

Kmalu  sva prispela pod rob ceste, po kateri sva se enkrat napotila, enkrat pa vračala z Ramšakovega vrha. Tokrat je bila na novo nasuta da sva komaj prikobacala na ravnino.

Đe par metrov in že sva priščla do krasnega kažipota za Temnjak, ampak midva vedno obiščeva prvo Vinsko goro vrh in se potem skozi nekoč temni gozd napotiva na Temnjak.

Že ob gozdni cesti , kjer je včasih bilo kar nekaj šentjanževih grmičkov, jih je tokrat samevalo le en par.

A tokrat teh sploh nisem trgala,samo poslikala sem jih, ampak sem se napotila naprej obenem pa opazovala tja na Konjiško goro , čez  pobočje  katerega je prizadelo neurje , da je sedaj bilo proti desetim letom nazaj neprepoznavno

Pot se je vedno bolj dvigala , tu se navadno vrneva s Temnjaka nazaj in se potem po vzhodni cesti vrneva do izhodišča.

Spet sva bila tik pred najinim prvim ciljem.Kontrasti so še polepšali jutro. 

Dobre volje pa seveda še vsa sveža in ja saj se ve polna luna je kot blagoslov, ki trosi energijo in smeh po ljudeh, le prepustiti se je treba.

Pogled tja preko velike kotanje , ki se mi je tokrat zdela neverjetno  razširjena in večja. Hm pozneje sem ugotovila zakaj.Komaj sva se prebila skozi goste veje ter obšla p drto drevje. 

A že sva vstopila na območje  Vinske gore 806 m. Ki je  sicer bila še v senci  s klopco,

 kažipotom in stojalom z vpisno knjigo .

Slikala sva se ,, se vpisala v aplikacijo  PLANINC, pa tudi v vpisno knjigo , se odpočila na klopci

Nato pa se vrnila  nekaj časa nazaj po poti, od začetka  pravljični stezici, potem kot navadno, po levi strani velike kotanje na sosednji Temnjak, a je bilo kar težko, stezice nikjer,  podrto drevje,  no tega sva tako že vajena, malo sva telovadila, nič ni bilo nemogoče in kar kmalu sva med visokimi lučniki

Lučniki in papeževa sveča 

in šentjanževko ter cvetočim osatom. Kar žal mi je bilo da sva bila tako zgodnja,zaradi metuljev, razen ene Ivanjske ptičice

sva mimogrede uzrla samo par metuljev,gospice in enega admirala, pa še ti so bili tako daleč.

Kako krasne papeževe sveče so štrlele kvišku v nebo. A lani so bile še višje.Letos je presuho.

Kako je spremenjeno pobočje Temnjaka , ja neurja so naredila svoje. Kdaj si bo narava opomogla. Najbrž bodo posadili nova mlada  drevesca, kot so jih na pobočjih Uršlje gore.

Obožujem te cvetove . Če ne že zaradi lesa drugega pa zaradi fotografiranja.
Krasnen lučnik ki je čudovit zdravilni  pripomoček za dihalne organe.

Res sem uživala med cvetjem, pa še sočnih malin sem se naužila za posladek. Po obisku Temnjaka, sem se posvetila   nabiranju in se potem zamislila , da kako lahko narava pomaga, proti raznim nevšečnostim na naraven način. Šentjanževka za lajšanje težav s kožo, pa za čaj za izboljšanje razpoloženja pa še kar nekaj stvari.Pa seveda gibanje na svežem zraku. Jaz vedno pravim, da je uživanje čaja iz lastne bere, trojno zadovoljstvvo. 

Prvo:Ko nabiraš uživaš v naravi, ko pripravljaš in seveda ob uporabi.  

Obožujem maline , nabrane z lastno roko, najkrajša pot transporta ha ha .
Ja metulji , kakor jih obožujem letos opažam, da jih ni toliko kot prešnja leta.
.

Gledala sva preko, kjer sva prej prišla. a že sva zavila v gozd in se ustavila na vrhu Temnjaka,

Včasih je bil tu tako gost smrekov gozd, (kot je na gornji sliki sedaj pa je vse  brez,) da je bilo ob oblačnem vremenu skoraj temno, no saj mislim da je zato ta vrh dobil ime Temnjak,Sedaj bi ga lahko preimenovali v Svetlak.

Tako sva se potem vrnila kar navzdol 

Postajalo je vedno bolj toplo. 

Hitro sva prehodila navzdol na okoli po razširjeni poti, ter obujala spomine ko sva včasih po ozki stezici hodila tu gor skozi gozd, 

še zadnji ovinek pa sva se napotila skozi senčni gozd do izhodišča. 

Bila sva zelo zadovoljna   ko sva  se vrnila domov, že pred devetu uro sva bila doma predvsem zadovoljna, da lahko izkoristiva te vroče dneve ,ter  hladna jutra poskrbiva še drugače za svoje zdravje.

P. P.