SPOMINI STAREGA GOJZARJA -OKREVANJE. DANAŠNJI DAN.

Današnji dan.....

Kako se lahko  mišljenje o kaki stvari spremeni, posebno če si sam udeležen v tem. Štirinajst dni je že od mojega padca in posledično poškodbe zadnjega dela hrbta. Stanje se sicer po polževo izboljšuje in danes mi je celo uspel sprehod štirih km.  Seveda pod vplivom tablete proti bolečinam.
A za kako ceno. Sedaj ko je čas za spanje mi velik hematom, na zadnjici utripa kot semafor , ko  se ne more odločiti ,ali naj bi žarela rdeča, ali oranžna barva. Hladim,  a kaj ko se vse skupaj takoj posuši.
 A sem še vedno optimist. Kajti modrice na nogah in ramenskemu obroču so izginile  . Hvaležna in vesela sem, vesela sem da vsaj hodim lahko, čeprav počasi , in z občutkom, da so  moje noge, kot iz  žolce , tako so se mi tresle ob prihodu domov. A vendarle sem ponosna  sama nase,da sem vztrajala in naredila 6000 tisoč korakov. Hura.
Danes sem čisto drugače dojela , poškodbo in nezmožnost  normalnega gibanja, kot drugače. Je že tako, če ti kdo razlaga kako ga kaj boli, kako je nezmožen opravljati gotovo delo , ali gibe, hm pač poslušaš,si zamisliš, ja mora biti hudo,  a se te ne dotakne tako, kot če si sam v tem stanju. Čisto drugače gledaš na svet oziroma hendikepirane ljudi okoli sebe. Postaneš bolj sočustvujoč ....morda tudi boljši človek. Vsaka slaba stvar ima torej nekaj dobrega v sebi.Čeprav boli.

 Da opišem današnji dan Ti pade na tla kaj,ne moreš pobrati,vedno ni pri roki koga da bi ti pobral..Treba  se je obleči, glej ga zlomka saj ne morem obleči spodnjega perila, hlačk na primer.  hlače so mi preozke zaradi otekline , torej, ali ostanem doma, ali pa oblečem krilo Če grem ven, naj zapiha veter, pa mi bo dvignilo krilo kot  ga je Marilyn Monroe, ko je stala nad izpušnim jaškom in ji je njena plisirana obleka zaplesala čača ča .
Isto je pri oblačenju nedrčka.  Hrbet je še  ves boleč na dotik, čeprav se  barve posledice padca počasi  razblinjajo je bolečina še kako prisotna. Torej se odločim da grem ven brez spodnjega perila .Še dobro da je tako toplo.
 Torej oblečem ohlapno obleko, kajti z leti je tudi pri meni gravitacijska sila naredila   svoje. ha ha. Torej v upanju da je zunaj brezvetrje,  za vsak slučaj pa držim roke togo ob sebi, da ja ne bi pohujšala kakega mimoidočega.
 Kakor koli vetra k sreči  ni bilo, ugotovila sem, da je večji dol moje kondicije, (mimogrede, je ni bilo malo) šlo k vragu. Hitro se utrudim , le volja mi je še ostala. Včasih je res tudi to premalo. Jutri poskusim spet. Če vse posreči morda celo popolnoma po predpisu oblečena ha ha. Ja humor me še ni zapustil, ker vem, da če bom čemerna še bo dalj trajalo okrevanje.
Tako sedaj je čas spet za hlajenje mojih treh črk in pretežni zadnji del telesa. No pa da vsaj zlomljenega ni kaj .... bo že
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-POSLOVILNI OBISK OBISK KAMNA-OLŠEVA

Foto zapis pohoda iz Podoolševe

 ob avstrijski meji do Potočke Zijavke in naprej na Obel kamen , ter po grebenski poti  na Govco 1927 m

Kot je že klasika se v poletnih mesecih zgodaj odpraviva od doma, zaradi vročine in sonca, ki njemu ne  de dobro.

 Kar hitro sva se pripeljala do  Pod Olševe in v gozdu pustila avto, ter se nato odpravila po  gozdni cesti proti avstrijski meji.

Bila je topla julijska noč. Polna zvezd, luna je sijala  bilo je ...polno  mesečeve romantike.Hitro sva nadaljevala pot, kajti tu poznava vsak del poti, kajti že velikokrat sva hodila tukaj, ob naglavni svetilki in seveda tudi podnevi. trave so se bleščale v mesečini in opojnost smrekove smole je prevladoval v zraku, da sva globoko zajemala sveži zrak in se počutila, kot prerojena

 Neverjetno hitro sva dospela do meje, kjer sva potem nekaj časa hodila to stran, nekaj časa pa onstran meje.  Odkrito rečeno ni razlike meje so samo v naših glavah.Bila sva dobre volje, kajti gnala naju je želja da,uspeva priti na vrh Obel kamna še preden ga obsije sonce.

Kaj kmalu pa sva dvomila o tem da bova uresničila najin načrt, kajti ko sva se pričela dvigovati, sva kmalu zašla med podrta drevesa, a ne samo enega ampak res veliko. Kar nekaj truda in napora naju je stalo, da sva premagala vse ovire, nekaj spodaj med vejami po kolenih  nekaj okoli nekaj pa sva jih preplezala.

 A če poznaš pot in si trmast pač vztrajaš, seved pa je to nama vzelo veliko časa.

Skratka ta jutranja neprostovoljna  telovadba je naju neverjetno izčrpala. Vsaj mene, njega veliko manj. Kajti ko sva prišla spet na kamnito potsem dejala ne grem naprej. Noge me pečejo brez volje sem.  On pa je stoično mirno dejal. " Vredu bova sedaj tukaj malo se oddahnila, počakala sončni vzhod kar tukaj namesto na Obel kamnu ,potem boš pa že videla kako in kaj.  Nadaljevala sva pot do Potočke Zijavke. In se razkomotila. Takrat pa se je tam na nasprotni strani pričel dogajati  čudež, zaradi katerega tako ljubim gore. 

 Stala sva tam pred tisto tablo on me je z nasmehom opazoval, Kajti kljub trenutnemu razpoloženju, ali če priznam krizi , nisem mogla skriti svojega navdušenja.

Iz brezbarvne skoraj nejasne sivine se je sprva pokazal obris Kamniško Savinjskih Alp, .Vrhovi so se pričeli barvati v tisto čarobno neopredeljivo barvo.

potem se pa še slikajva preden oddideva.;" Mi reče Postaviva se pred jamo in nato  bova še malo tukaj, preden greva nazaj. Ne rečem nič, z očmi sem požirala lepoto ki je žarela tam na drugi strani. "Ma saj sem se že odpočila,, greva naprej bova se potem vračala mimo rogarja namesto ob meji pa bo"

 Nasmehnil se je saj je vedel po 54letih zakona , kako je včasih dovolj samo   malo taktike pa , da sva zadovoljna oba., da me bo ljubezen in lepota do gora premamila. Pa še ta hujši napor sva dala že skozi.  

 Ko pa sem se dotaknila klinov sem bila pečena, po domače rečeno.  Spet sem bila polna energije, dobre volje in ja z veseljem sva kar hitro dosegla melišče nad jamo in se pri razcepu, kjer gre ena pot na Obel kamen druga pa spodaj odpočila in se odžejala, ter občudovala sončne žarke  ki so  ravno kar osvetlili cerkvico Svetega Duha na Podolševi, ter  gore na drugi strani. Kajti to sva v mladosti vse prehodila. Sedaj pa ko je EMŠO že nanizal kar precejšnje število let in so kosti ostale bolj olesenele  pa po njegovi težki  premagani bolezni se pač zadovoljiva z vrhovi, kot je Olševa, Raduha, Peca Uršllja, Pohorje, Pa seveda avstrijska  Obir Svinška planina in Koralpe/Golica z vsemi vrhovi. Kjer lahko ure in ure hodiš si blizu neba pa še mehka pot je.

Nadaljevala sva pot in od spodaj videla kako se je sonce dotaknilo Obel kamna. lani sva bila pred njim gor. A če sem iskrena mi je bilo letos čisto vseeno, kdaj prideva gor. Ob poti sem namreč zagledala kraljico gora planiko.

Samo eno. Vrgla sem se na kolena, kajti bila je v travi, da sem jo čim večkrat lahko posnela. Ja velikokrat sva bila že tu na tej gori , planik pa še nikoli nisem videla.Polepšalo mi je že tako čudovito jutro, ki je bilo prepojeno z vonjem nageljnov, klinčkov . Kot vsako leto ta čas zacveti na Olševi Preobjeda. Letos je žal bil samo ta cvet odprt

 Še nekaj ovinkov in že sva bila na vrhu. Obel kamna. Vzela sva si čas se naužila lepot tega kotiččka naše prelepe Slovenije. Jemala sem slovo, kajti vem da tu gor ne bova več hodila. A ne zato, ker ne bi zmogla, ampak sva bila tu gor že res velikokrat, naju pa čakajo še drugi vrhovi, kjer še nisva bila.

 Ovekovečila sva se za spomin za tiste dneve, ko bo noga že bolj nestabilna, da bva lahko pooživljala lepoto in trenutke z hvaležnostjo, da  je nama bilo dano, da sva bila tu.

 Opazovala sva gore naokoli in se spominjala poti na Obir, kjer sva bila pred kakimi 10 dnevi. 

Nadaljevala sva potem pot še na avstrijsko stran ter se slikala ob križu, pogled pa nama je že hitel čez greben, kjer je za prvo vzpetino in še nekaj drugih naju že pričakovala Govca.

 Glej mi je pokazal z roko :Tam je Peca, kjer sva bila prejšnji mesec

Nadaljevala sva po grebenu  kjer sva si na vrhu z mejnikom privoščila, malico, ali pozni zajtrk. Takoj so se nama pridružile dvekavki in glasno zahtevale carino in plačilo za slikanje.

 po okrepčilu , sva nadaljevala pot ob vedno bolj aromatičnih dišavah nageljčkov.

 toliko šopkov nageljnov levo in desno, ves zrak je bil prepojen z njimi

 Postajalo je vedno topleje , zaščitil se je pred sonce, a kljub temu ga je malo ožgalo . Tako tu pa naju še čaka strmi del , potem bova spet v senci

 Ja tu se moraš skoraj prilepiti na zgornjo stran.

Ko sredi kamenja vzbrsti življenje

 Vedno bliže sva bila Govci in vedno bolj dobre volje sva bila.

 Tu gor se vedno počutiva tako lepo . Je gora dobre energije, krasnih razgledov in tako prijetno je tu. Sonce je sijalo sezula sem se, kot vedno, ter naredila svoj tradicionalni skok  na Olševi.  Že kar nekaj let vztrajam ob tem zadovoljstvu, ha ha. ja tu na travi tu visoko pod nebom si lahko privoščim tudi malo razposajenosti.

 Potem pa sva se predala vsak svojim pet minutam osebnega zadovoljstva.

 Potem pa sva se odpravila v dolino, kajti vedno več pohodnikov je prihajalo na vrh . Iz Koroške, Iz Dolenjske, Iz Celjske regije  in še in še. Grede sva srečala tudi Avstrijce.  Ja čas počitnic, dopustov, čas lepega vremena in čas poletja , ki ga je treba pač maksimalno izkoristiti.

 Kot vedno sem dodala dva kamenčka za naju možicu na glavo . Nato pa po spodnji poti nazaj

Tu je kamnito navzgor pa samo zelenje

 Ko sva se povzpela ob klinih in jeklenici navzgor do razcepa, sem si privoščila velik odmerek dišav nageljčkov.

 Spet sva bila na melišču

 Kmalu sva dospela do Potočke Zijavke ter jo samo s pogledom ošvrknila , ter odhitela navzdol .....

 Mimo podrtih dreves

 Ter na novo narejene poti

 kjer so se v skalah modrili cvetovi

Ter nato krenila navzdol do turistične kmetije Rogar, kjer sva se okrepčala in nato mimo medved in jamskega človeka 

 Odhitela do najinega jeklenega konjička, ki je naju čakal v senci. 

 Še zadnjikrat sva se ozrla na pogorje, ki sva ga obiskala  prečkala, zadovoljna, srečna, da sva vztrajala , kljub začetni slabi poti in moji krizi

 Sva se zadovoljna utrujena , a polna neke notranje energije , ki jo lahko da le narava  in planine, peljala mimo Solčave in

  Igle domov.

P:P