Spomini starega gojzarja- Nedeljsko jutro skozi oblačno dolino

 Nekje bila prepozna , drugod prehitra..

Kakorkoli nedeljsko jutro je vso sveže tu in tam na zahodu, celo z grozečimi temni oblaki z obetom, da bo vsak čas spet ulilo. trave, cvetje celo ceste se še niso posušile. Sedaj pa nekaj ur zatem ,pa tako dežuje  A midva sva si prav zaželela ven na zrak v naravo. Ta teden je bil pester vsega je bilo po malo ... V sredo malo daljši pohod po Posavskem pogorju. V petek Škalsko jezero. V četrtek Koroška , v petek po Velenju nujni  opravki .Včeraj je pa deževalo, kot iz škafa sva pa se malo posvetila dejavnostim, ki se zaradi pogoste odsotnosti od doma nakopičijo.. A danes sem prav začutila potrebo po gibanju, kajti , ko imaš občutek da si ves trd, pa da se tal veliko teže dotakneš z dlanmi, takrat veš da je treba naoljiti sklepe z gibanjem. In pomagalo je!!  

Torej danes je bil spet zadnji čas, da dvigneva najine tri črke, ter se podava  na sveži zrak. Po deževju je dolina kot umita. Pa še nedelja je, joj kako se prileže sprehod po naši dolini, ko nikjer nikogar ni...Vse še spi ti pa imaš občutek, kot da so vse poti samo zate, za naju. Ni se ti treba bati da bi te slučajno povozil kak električni skiro, ali kolesar, ali mopedi .Čeprav imajo vsi svoje poti, žal jih vsi ne uporabljajo...Tudi avtomobilov je še zelo malo na cestah. Pa ne da bi se bala prometa, a je le bolj lepo sproščeno , če se ti ni treba vedno ozirati čez rame, ali pelje za tabo kak kolesar, ali kdo z električnim skirojem.sedaj so skoraj vsi brez zvoncev .Zato pač je lepše hoditim po drugh poteh kot pa po mestu..: Čeprav imamo zelo lepe in veliko kolesarskih stez.

 Tako pa  sva se odločila da za spremembo greva krožno pot skozi  Staro vas ter mimo industrijske cone, ter Bele dvorane do Velenjskega jezera, kjer sva bila že prepozna, ali prezgodnja za tisti dve Legendi žara  , ki delata ,oziroma  pečeta na žaru, saj veste

Ta debeli in veliki oziroma  suhi in malo manjši )Vedno se nasmejim njunim vragolijam ..   do Vista razglednega stolpa

Kar nekaj se je spremenilo --Nova ograja ob smučarski stezi 

Pa še enkrat oplazim s pogledom Kinta Kunte in  trato , na kateri se pod  oblačnim nebom  šopirita dva shujšana umetna mamuta..

a midva že greva proti jezeru mimo zabaviščnega prostora. Ter nato mimo Kinta Kunte ; Starega šahta,oziroma Muzeja premogovništva   in stare elektrarne, ki ji je baje namenjeno renoviranje. Sedaj je bolj, kot ne v sramoto kraju.... Ja lepo bi bilo, če bi zasijala v novem sijaju...

Pot skozi Staro vas je bila, kljub slabi vidljivosti in v pričakovanju dežja, prav romantična, polna cvetja vrtnic vseh barv in vrst--Z rosnimi kapljicami oziroma deževnimi ki so se bleščali kot motni biseri..

Veliko seje spremenilo tukaj, a še vedno so kot včasih vrtovi polni cvetja vseh vrst in barv, pač odvisno od letnega časa...

Ja res pravi užitek, za ljubitelje narave, cvetja . Koliko cvetja je tukaj ob hišah. Ja veliko se je spremenilo v teh 56.letih kar sem jaz v Velenju... Veliko stavb ni več ali pa so obnovljene ,  zelo veliko se jih je na novo zgradilo, malo ljudi še živi od takrat tukaj, ko je še bila tu trgovina, kjer sva dolga leta nakupovala,  a vseeno je še vedno prijeten občutek se sprehoditi skozi Staro vas.  

Nato pa naprej mimo trgovskih centrov ter najinega bivšega serviserja za avto, ki pa tudi ne upravlja več svoje dejvnosti...

 Ter se nato kar hitro približala rekreacijskemu centru , ter stolpu Vista.Gor nisva šla , ampak sva se razgledala naokoli. Kar nekaj se je spremenilo, kar nisva bila tukaj. A je že tako lepo se je sprehoditi po prostranem prostoru ... 

Všeč so mi valoviti grički na katerih je posajeno drevje, tudi hišice, kamor gre še cesar peš so na novo. Veliko se je spremenilo od zadnjič, kar sva bila tukaj. Pa se mi zdi, da še sploh ni dolgo od tega. Torej cela vrsta hišic , kamor gre še cesar peš ,ali pa so namenjene za kaj drugega... Čisto blizu nisem šla ha ha ha..

 Pogrešam pa statue velikih mamutov,kot je Pujsa Pepa ki ima dve očesi na enem profilu. Ja res pogrešam ogromnem pojave starega in mladega mamuta

 sedaj so namesto njih izumetničene predstave v stilu Pabla Picssasa , hm kako naj potem otroci vedo. kakšne so živali v resnici bile??, ko pa so tako umetniško izumetničene. Da ne rečem izmaličene. No ja se je pač pogled na zgodovino spremenil. No to je pač moje mnenje.....

Ob jezeru sva se ozirala tja proti Uršlji gori, Smrekovcu, Mozirskim, a žal je vse bilo ovito v megleno kopreno..

Malo sva uživala ob labodih, ki so se dostojanstveni prevažali sem in tja .::Navadno sva tukaj večji del ko je sončno vreme, no tudi tako nama ni tuje, a je le razlika. Razgibaš se še pa v oblačnem vremenu veliko bolj, ker ti ni vroče..

Nato pa sva pohitela naprej mimo obledelega zidu, ki naj bi predstavljal  jesenski gozd. Ko je bilo še to bolj svežih barv je bil res lep pogled,

Nato pa pod bujnimi krošnjami javorov proti Rudarskemu domu no pred pol stoletja smo mu tako rekli , v njemu je bila kino dvorana, (takrat še edina v Velenju ) Tu sem z mojim gledala  tudi prvi film. Sedaj pa je v njem bar, pa trgovina itd..A ostali so spomini in ime ha ha

Za kavico sva bila še prehitra torej sva hitro pohitela skozi sončni, danes že deževni park 

p.p.

Spomini Starega Gojzarja --5 del- Grad Planina- in naselje pod njo

 

Zelolepo označene poti-smeri

On se je vsedel na klopco v senco pod cerkvijo , kjer je tak (ek) z oznakami Za poti, če imaš čas in ja kar nekaj jih je...

 jaz pa sem kot vedno malo raziskovala naokoli. Čudovita cerkev Sv. Marjete. ki je mogočen okras kraju  

Nasproti naju so krasili mostovž , mi bi rekli (gank) prekrasni nageljni, ki pa še niso bili razcveteni , Si kar predstavljam, kako bo čez nekaj časa ta bujnost zažarela v rdečih cvetovih...

Saj tukaj sva že bila, a vseeno je že kar nekaj let od takrat. Še vedno je zelo lepo urejen kraj prijazni ljudje s pojočo,  mehko melodično govorico, ki se te dotakne kot dih pomladniih dni.

Mimo cvetočih vrtov z zajčki,mačehicami 

 makom ,

, 

mak je nekaj čudovitega, ni važno kakih barv, ali divji na poljih, ali v vrtovih, obožujem ga 

 vrtnicamica, ma ni da ni.  in malo više pod obzidjem za ograjo polno cvetočih ivanjščic 

mimo laboda, ki ima krasen zelen dodatek, mimo srnic, ki v sožitju s kužkom opazujejo popotnike, ki gredo na grad 

ter mimo čudovitih makov, ki so kar kipeli kvišku, ter se potem  

še ustavila ob tabli  :

Z napisom na poti z Guzajem...

ter zavidala vsem ,(čeprav nisva take sorte, da bi zavidala ljudem, amak sem si prav zaželela, da se vsa razgreta za hipumiriva, ohladiva v senci pod gostim krošnjami, ) ki se lahko senčijo v tako lepi senci bi+ujni senci lip...Malo preden sva zavila na levo stran se je nama razkril pogled na vrh in cerkev Sv. Križa in na lipo kjer sva sedela  na drugi strani, kjer sva bila pravkar... Kako lep je bil pogled na strmino z bleščečimi kapelicami,

 ki so kot veliki biseri krasili pobočje 

Pa seveda sva oba ostrmela ob barvitem bezgu ha ha, ne vem če je bezer sicer ima podobne cvetove in liste a je vse bolj v niansah... Je pa nekaj čisto posebnega. Prvič videla tukaj!

Na ovinku je krasen pogled na naselje in na pogorje  Bohorja v ozadju

In spet marjetice  

Mogočnost ruševin naredi močan vtis ...

Grad renovirajo, tako da sva si ga bolj , kot ne ogledala samo od zunaj. Sva pa bila tu gpr že pred leti, se spomnim da je on nesel Mery ker ni mogla iti po stopnicah. Ja Mery ni več, midva pa še kar kroživa tu naokoli obujava spomine, dodajava nove  kamenčke v mozaik spominov. Ja življenje gre naprej, hvaležni moramo biti, da nam je dano da še lahko raziskujemo te lepe kotičke naše tako pestre dežele...

Šla sva skozi debelo obokani vhod, moj je kar hitro ugotovil, da so bili takrat ljudje veliko manjši, ali pa so se morali priklanjati, da so lahko vstopili. No ja morda pa je bilto test, za priklanjanje graščakov. Kdo ve, vse je možno...

Seveda sva se slikala se že šika da se vidiod zadaj grad v popravilu. Upam, da bo hitro popravljen, da ne bo zmanjkalo denarja .. Volje vsekaor je dovolj...

Tu je zaprto in prav je tako, da se ne bi kdo poškodoval

Te lila lepotice, jaz sem mislila da so vrtnice, no ja saj so a neke vrste šipek, mi je prijazna gospodična povedala kako se imenujejo, pa sem žal pozabila. Tako omamno dišijo, še nikoli nisem vonjala tako izrazitega vonja

vrtnice. Ja res, ko pogledam sliko še vedno imam v nosnicah močan prijeten vonj tega sicer ni ne vem kako lepega cvetja a z toliko moči njegovega vonja preseže vse  lepotice vrtnic.

Nato sva se vrnila vrnila  po isti poti nazaj

med soncem in senco mogočnih dreves 

ter uživala na vsakem koraku , taka spokojnost vlada tukaj 

Mogočne skale , ki jim niti čas ne more do živega , ter modro nebo, je nama dajalo vtis prostranosti in neminljivosti. Ja ko je vse tako bujno, mogočno naokoli se moraš pač predati življenju...

Zelo sva bila presenečena da je ttudi tukaj polno cvetja. No ja, končno pa saj je vse v cvetju je le poletje ..:Pri nas smo imeli v preteklem mesecu kar nekaj dežja, tako da se še nismo povsem navadili, da je poletje res tukaj!

Tudi obzidje krasijo barviti odtenki

Ustavila sva se še na Planini,

tako čudovita preobleka stopnic 

poleg drugega kupila mali spominek, ter nekaj dišečih nageljnov, ki mi sedaj krasijo moj mini vrtiček. Tako omamno dišijo ja in ko stopim na balkonse mi zazdi, (pa čeprav danes dežuje)da sem spet tam sredi čudovite pokrajine, kjer vse cveti dehti.

..

Ja lep je bil ta potep po Bohorju .Zelo nama je všeč tukaj zato se vedno znova n znova vračava. Naslednjič pa bova poskusila iti gor še iz duge smeri iz Jablance... 

Še zadnji pogled s ceste na pravkar obiskani kraj Planina, z Gradom katerega sva pravkar obiskala..

p-p-