Pot na Matajur je nekaj posebnega. Za vsakega morda drugače poteka, vsak na poti vidi, dojame lepote teh krajev na svojstven način.. Nekateri hitijo navzgor, se ne ozrejo ne na levo ne na desno, važen jim je čas, ki ga dosežejo na poti. Razumem tudi ti, morda pa trenirajo za kake napore na tekmah, ali kaj takega ..Na vrhu izpijejo požirek vode,opravijo telefonski klic in stečejo nazaj, ali naprej, kamor so pač namenjeni.
Med te midva seveda ne štejeva, z leti in splih z zadnjimi življenjskimi izkušnjami oziroma dogodki , ki so precej na grobo preusmerili najino življenje se vedno bolj zavedava, da je treba iti skoti vsakdan z zavedanjem in odprtimi očmi...Nama je z leti postala pot cilj. Vsako malenkost ob poti, cvetje drevje korenine, živali vse opaziva. Če eden ne vidi kaj , kar drugi spregleda ga drugi opomni Potem slikava najine vtise, si jih pozneje ogledava na TV enkranu ter znova doživljava čudovite poti, kih jih je nama dano še prehoditi.
Matajur it. Monte Maggiore) je mejna gora med Slovenijo in Italijo. Dviga se nad Kobariško kotlino in Slovensko Benečijo. Vrh je visok 1642 m in leži na italijanski strani hriba. Najvišja točka slovenskega dela je Mrzli vrh nadmorske višine).
O navezanosti na goro Matajur opevajo tudi Beneški Fantje v svojih domoljubnih pesmih
https://www.youtube.com/watch?v=0b5ecmBYX84
Ja tako zanimiva je bilo to načrtovanje poti. Enkrat vreme, enkrat nogomet, enkrat obveznosti, k se pač niso dale odložiti. A izbrala sva res pravi dan...
Od doma sva krenila kmalu po eni uri ponoči, ajti že iz navade veva, da v teh poletnih mesecih je veliko obvozov zaradi dela na cesti. Res sva že v Kamniku naletela na obvoz, no pa sva se peljala mimo te krasne cerkve he he..in še potem kar nekajkrat po dolini Idrijce in Soče. k
tam nad Krninskim pogorjem se je nebo že obarvalo rahlo vijoličasto... Kar hitro sva se obula in se z naglavnimi svetilkami odpravila iz parkirišča čez cesto po Stari poti na Matajur. Skozi zelo temen gozd sva hitro napredovala, do prvega travnika z malim skednjem, ali kočico, ki pa se je bolj slutila kot videla ob robu gozda. Na drugem travniku pa se je že svitalo in ugledala sva goro Svitnjak nad Bovcem , ki se je odražala na nebu. Srečala sva dve srni in malo pod nam ujela ruk srnjaka, ali jelena, ki je klical svoje družice na jutranje druženje...
ja on se je malo preveč zapihal, meni pa za čuda ni delalo prav nič kakih težav. A sem, ko se šika (iz solidarnosti) počakala, da se je odpočil , kot on počaka, če imam jaz krizo,
ko sva prisopihala na makadamski cesto je sonce obsijalo vrh nad nama, ki se je bleščal v odsevu rosnih zelo veliki cvetovi in trav.....arnike je bilo vse rumeno 
kot biseru so se svetili vršički tam na vrhu 
cvetja je bilo toliko , kot si ga le srce lahko poželi vseh barv oblik vrst od spominčic, lilij dveh vrst,celo iris, pa pogačice pa materina dušica, plahtica, arnika pa še in še
ko sva prišla na vrh teh travnikov sva zagledala v daljavi najin cilj kapelico na vrh Matajurja- Tu je na za njegovih hrbtom
kjer sva bila pred tremi leti
ki jo je pravkar doseglo jutranje sonce
ki so bili še pred dvema letoma ponosne bukve.
Ja kar daleč je še, a saj imava čas vsega sveta... Arnike je bilo toliko kot jo sedaj vidiš, Pa cvetje vseh velikosti ja saj če bi naštevala bi porabila ves dan...
spet sva bila na makadamu. Ko sva šla gor se mi je zdelo da ni tako daleč, ko pa sva se vračala, se je pa vleeeeeklo, Kot nama je pred kakim letom na Ratitovcu zategnil en gospod...
ja že do tu je bilo toliko cvetja, ko pa sva krenila še na italijansko stran tam pa sploh niva vedela kam naj človek pogleda. Se pozna sončna lega
karavle, ki je bila še v senci, namesto vojaškim namenom so bile v vsakem oknu stekleničke s cvetjem-
Kako je bilo to lepo za videti kako se nama je prilegel počitek. Ja ne vem, ali je Emšo kriv, ali pa strma pot ha ha ah da ne prenašam dobro vročine. (no pa je bila ura šele osem)Ali pa nizek pritisk..:Kakot koli treba se je prilagajati hi hi.. Pa kar gre...
skozi visoko travo na vrh
Te pogačice so tako lepe !!slikala sem jih za mojo prijateljico iz Primorske, ki pravi, da so ji tako všeč Zate A <3 ....
Tu pa kolaž belega cvetja pol pobočja se je belilo na enem ob+vinko z njimi
ja midva pa sva postala eno z naravo se mi zdi da se stapljava v soncu in od 
še par ovinkov in bova pri koči
kapelica od spredaj
počitek
jaz pa sem kot vedno, da vidim, ali še zmorem splezala na vrh. NO ni bilo težko saj ni visok
pa še zadnji pogled od zadaj red odhodom
še enkrat za spomin na to prekrasno cvetje
nato pa samo še navzdol skoti temni gpozd
se odpočila se osvežila nato pa se odpeljala domov. Z zavestjo, da je doro, da včasih greš tudi takoo dolge poti, da vidiš, ali še zmoreš. Ja pravijo da je tudi avto treba včasih malo (poterati) pospešiti da se očisti navlake in pokaže kaj še zmore. Z zavestjo da je za nama krasen dan poln spominov , ki jih bo treba še urediti , fotografij . IN čeprav sva porabila kar nekaj kalorij čez 1000 hi hi h. In prehodila čez 17 km sva oba zelo zadovoljna in sedaj se bova malo odpočila potem pa spet obiskala še kak lep letos neobiskan cvetoč kraj.
