Tako sva včeraj se odločala med dvema možnostma za pohod, , ali greva na Pohorje z avtom do Mislinja in nato peš čez Črni vrh in mimo Ribniške koče na Ribniško jezero in nato morda celo še naprej do Lovrenških jezer in do Rogle in nazaj čez Tolsti vrh nazaj v Mislinje. A ker so dnevi sedaj že občutno krajši pot pa bi trajala kar nekaj časa, če računam najino brzino in seveda postanke vmes za fotografiranje ,malo pa tudi za počitek, sva enoglasno sklenila, da to turo prihraniva za naslednje leto za pomlad, ali poletje, ko bodo dnevi daljši.
Torej je obveljala druga možnost, da greva na Lisco. To je gora nad Sevnico na katere imava oba prelepe spomine kajti tu gor je bil najin prvi izlet februarja bo že 51 let od tega,takrat sva šla iz Sevnice gor in vedno znova se vračava. Ta kraj obiščeva vsaj trikrat na leto. Navadno vedno iz druge smeri. Spomladi jo obiščeva iz Lovrenca pod Kozjem , enkrat s Polane in sedaj sva se odločila da greva gor iz kraja Lisce. Od doma sva se odpeljala ob šesti uri zjutraj. V Velenju ni bilo megle
kjer sva zavila proti Bregu tam se je razredčila in nato navzgor, kjer sva kmalu prispela do Lisc, kjer pa sva
Krenila sva na desno proti vasi Polana
in kar kmalu sva prišla do Lisičjih lukenj Vedno se smejeva tukaj, kajti lukenj ne vidiva, lisičk pa tudi ne.
in občudovala dolino pred nama ki se je počasi izvijala iz jutranje modrine , naprej po strmini in na čudovito pot s šumečim listjem
Pomahala sem z vso vnemo, kot , da bi me videli moji prijatelji tam pod Snežnikom
ki pa je bil skoraj skrit v megli. Nato sva šla še naprej na vrh POD NEBESI, kjer je vedno lepo
kjer je sicer rahlo pihljalo a naju to niti ni motilo. Kar krepko čez poldan je bila ura, ko sva se vračala
oziroma odpravila nazaj
osvetljeni
cerkvi Sv. Joštu, kjer sva se spet malo odpočila že zaradi Mery, ki je bila utrujena.


In pozno popoldan sva se vrnila domov, kjer je naju lepo pozdravil pod modrino neba naš Velenjski grad. Ja zadovoljna sva se vrnila domov. Vesela da živiva v tako lepi deželici.
P:P:
ki pa je bil skoraj skrit v megli. Nato sva šla še naprej na vrh POD NEBESI, kjer je vedno lepo
spet na Lisce, kjer je naju čakal najin jekleni konjiček.
In pozno popoldan sva se vrnila domov, kjer je naju lepo pozdravil pod modrino neba naš Velenjski grad. Ja zadovoljna sva se vrnila domov. Vesela da živiva v tako lepi deželici.
P:P:
Ni komentarjev:
Objavite komentar