SPOMINI STAREGA GOJZARJA-LISCA

Po sivem in marsikdaj meglenem in deževnem  novembru je končno natopil sončen december. Sicer hladnejši, kot  bi naj bilo za ta čas, a  meni je zelo všeč. Saj se nekako poda k decembrskemu hitenju treh dobrih mož, da jim za ovratnik piha tudi ledeni mraz. 
Tako sva včeraj se odločala med dvema možnostma za pohod, , ali greva na Pohorje  z avtom do Mislinja  in nato peš čez Črni vrh in mimo Ribniške koče na Ribniško jezero in nato morda celo še naprej do Lovrenških jezer in do Rogle in nazaj čez Tolsti vrh  nazaj v Mislinje. A ker so dnevi sedaj že občutno krajši pot pa bi trajala kar nekaj časa, če računam najino brzino in seveda postanke vmes za fotografiranje ,malo pa tudi za počitek, sva enoglasno sklenila, da to turo prihraniva za naslednje leto za pomlad, ali poletje, ko bodo dnevi daljši. 
Torej je obveljala druga možnost, da greva na Lisco. To je gora nad Sevnico na katere imava oba prelepe spomine kajti tu gor je bil najin prvi izlet februarja bo že 51 let od tega,takrat sva šla iz Sevnice gor  in vedno znova se vračava. Ta kraj obiščeva vsaj trikrat na leto. Navadno vedno iz druge smeri. Spomladi jo obiščeva iz Lovrenca pod Kozjem , enkrat s Polane in sedaj sva se odločila da greva gor iz kraja Lisce.  Od doma sva se odpeljala ob šesti uri zjutraj. V Velenju ni bilo megle  in razsvetljeni lokali so se bleščali v temi,  vsa vesela sva  dejala, kako lep bova imela. No ko sva se peljala mimo Šempetra v Savinjski dolini je pričelo snežiti, a se je kmalu unesel sneg in namesto tega sva v Celju peljala skozi gosto meglo, ki se je držala doline do Radeč,

kjer sva zavila proti Bregu tam se je razredčila in nato navzgor, kjer sva kmalu prispela do Lisc, kjer pa sva dočakala sončni vzhod, sicer na drugi strani, a nič zato bilo je prelepo, ko sva gledala Savsko dolino ki je kot velik lonec s paro ležala pred nama in ko je sončna svetloba pokukala izza gore . Kako sva uživala v  žametni mehkobi jutra in tiste neopredeljive barve, ki jo dajo samo zimska jutra.

 Pogled na Kozje in cerkvico ki se je sprav vsa oranžna prelevila v čudovit bel kamenček bel kamenček bleščala sredi toplih barv gozda .Pa pogled na  Razbor  cerkev Janeza Krsnika, ki se je prav pravljično bleščala v prvih poljubih sonca- Že tako mi je všeč ta kraj taka osvetlitev pa doda še dodano vrednost, svetloba se je kmalu  spremenila in vse je postalo realnejše z belo slano posutimi travniki,  v ozadju pa se je vlekla siva preproga iz megle.tako da sva kar hitro šla naprej, kajti pošteno me je zeblo v dlani.

Krenila sva na desno proti vasi Polana in  zavila navzgor po sedaj zelo lepo urejeni poti proti Lisičjim luknjam .Ko sva prišla do ceste sem šla par metrov nazaj zaradi sonca, ki sem domnevala da ga bom opazila, a sem videla samo prelepo kapelico, sonce pa se je še vedno skrivalo za vrhom Lisce Tako sem se obrnila in stekla za njim, ki me je čakal pred strmino

 in kar kmalu sva prišla do Lisičjih lukenj Vedno se smejeva tukaj, kajti lukenj ne vidiva, lisičk pa tudi ne. Slikala sva se, kot je že navada

 in  občudovala dolino pred nama ki se je počasi izvijala iz jutranje  modrine , naprej po strmini in  na čudovito pot  s šumečim listjem

 In kmalu sva ugledala info tablo pri sv, Joštu,kjer sva malicala in se dodobra ogrela z vročim čajem

Cerkev sv, Jošta je bila še v senci zato sva po malici hitro odšla naprej proti vrhu Lisce ,kjer sva po lepi urejeni poti in mimo čudovitih bukev odšla na Tončkov dom ,kjer  sva nazdravila pohodu lepemu vremenu in modrini neba. Nato sva si vzela čas odšla okoli po cesti in z desne strani na vrh, kjersva ostala nekaj časa, kajti bilo je brezvetrje in tako modro nebo, da se je za naju ustavil čas .Opazovala sva vrhove Kamniških,

ki so se v daljavi bleščali v soncu in vedno znova sem pomahala

Bil je tako lep dan obujala sva spomine na pretekle obiske v teh 50 letih in si vedno znova zaželela, da bi jih bilo še vsaj nekaj let, da bi nama bilo dano da obiščeva ta kraj srečnega imena LISCA, ki nama pomeni več kot samo kraj za obisk, ampak je vedno znova potrditev vseh let občutkov, kot neka kronika nekega najinega časa, ki veva, da se bo enkrat iztekel, zato pa ga doživljava še bolj silovito z celim bistvom svoje biti. Saj lepih krajev je zelo veliko, ki sva jih obiskala,  in če Bog da, jih bova  še nekaj, a ta kraj je za naju nekaj osebnega, skratka doživljava ga ob vsakem obisku  s kančkom tistega prvega dne in  takrat vsa leta čudežno odpadejo in vedno se nama  za hip zazdi da sva spet mlada fant in dekle  še z neomejenimi možnostmi.

Pomahala sem z vso vnemo, kot , da bi me videli moji prijatelji tam pod Snežnikom

 ki pa je bil skoraj skrit v megli. Nato sva šla še naprej  na vrh POD NEBESI, kjer je vedno lepo

kjer je sicer rahlo pihljalo a naju to niti ni motilo.  Kar krepko čez poldan je bila ura, ko sva se vračala
oziroma odpravila nazaj osvetljeni cerkvi Sv. Joštu, kjer sva se spet malo odpočila že zaradi Mery, ki je bila utrujena.

spet na Lisce, kjer je naju čakal najin jekleni konjiček.  

 In  pozno popoldan sva se vrnila domov, kjer je naju lepo pozdravil pod modrino neba naš Velenjski grad. Ja zadovoljna sva se vrnila domov. Vesela da živiva v tako lepi deželici.
P:P: