Spomini starega gojzarja KRNSKO JEZERO...Po Bovškem in Tolminskem

 Po pičlem spancu sva se na pot odpravila že malo pred polnočjo, 

ker veva da je v tem času,kar nekaj ovir na cestah, zaradi obnavljanja in popravljanja vozišč-

Pa  še kar daleč je na drugo stran dežele. A ker poznava to pot ki sva jo sedemnajst let prevozila kar nekajkrat na mesec sva se podala na vožnjo, kot bi šla domov...

Pa še tako je ponoči je treba kar previdno voziti, kajti ta cas je na cesti zelo živahno. Muce, srne pa lisice , teh sva videla toliko da skoraj nisem mogla verjeti, da so tak čas tako aktivne.... Pa zajci in ježki, na te je treba biti posebno pozoren...Skratka kar pestro dogajanje skrivnostnih nočnih prebivalcev naše lepe deželice.

Tu sva zadnjikrat bila leta na cesti proti Bovcu in Lepeni, a se je kar veliko spremenilo. Toliko krožiš je na novo, da če ne bi imela navigacije, bo najbrž spet pristala kje pri Trdnjavi Kluže, kot sva že davnega leta 2009 ko sv atudi v temi zgrešila smer. A sva kljub temu prispela na cilj. Malo zamude pač ne škodi.

Bila sva zadovoljna , da sva še v kar dobrem času prspela do Lepene, kjer sva parkirala pod krošnjami na parkirišču koče Klementa jJuga, ter se nato napotila po kamniti cikcakasti poti navkreber

Priznam da sva kar nekajkrat počivala. Moj je imel malo probleme z aklimatizacijo , saj je skoraj vedno tako, no pa se je počasi le uredilo, a saj se nama ni nikamor mudilo. Šalila sva se na svoj račun, ja nihče ne verjeme, kako to dobro de, da kljub naporu se lahko še smejiš, pa tudi pot hitreje mine, pa kamni so naenkrat postali malo bolj ploščati ne tako okrogli, kot tenis žogice...

OB  poti je kljub mraku videla precej lepih motivov, ki so nama dodatno polepšali pot. Ja je že tako, ko pot ppostane cilj je vse drugače dojemaš poti, kot pa da hodiš samo zato, da se razgibaš, da da porabiš kalorije, da pač greš, pa da se lahko potem pohvališ, koliko višincev si naredil ja lepo in prav, tudi midva sva nekoč tako, a sedaj je vse drugače, vsak km poti je zgodba zase. No vsaj na takih kanitih poteh. Ki pa so postale vedno redkejše, tudi ta je bila zadnja, sva sklenila že na poti navzgor. Sedaj bodo še samo plnajave brez kamenja. No bilo je lepo dokler je trajalo, več kot pol stoletja sva vsako leto hodila v o, tako, da mi sedaj ni žal da to ne gre več 

Ves vesel se je usedel na skalo in mi pomahal, ter dejal ; No sedaj pa malo teči da vidim , če še imaš kaj kondicije. Ha ha ja sem stekla par metrov , "tak da vidi, da se še da, a potem sem pa le pihala ha ha ha... ja so stvari male a popestrijo pot...

 Ja če si neprespan pa kljub temu imaš voljo da uživaš ob pogledu na planinsko idilo, si lahko srečen , da si uspel. Pozabiš na ves trud in napor....

obljubil je , da bova se lahko odpočila na klopci malo više, a sva še kar nekaj časa pešačila da sva prišla do te klopi, ki pa je bila še samo senca tiste pred petimi leti...No ja komaj sva se spravila na njo je zelo nizka, jaz sem se raje odpočila kar na skali.

Potem pa sva nadaljevala pot, kajti sonce je obsijalo nasprotni  vrh. Pa še vročina je bila napovedana, a ker tu vodi pot med smrekami je nama bilo za to napoved malo mar.

Lepo je speljana ta pot, 

Kadar ni bilo klopi pri roki sva se lepo usedla na kraj poti, sva se že skoraj morala umakniti, kajti za nama so prićčeli prihajati planinci, eden je cerlo tekel  mimo naju. Ko sva se midva pozno popoldan vračala pa je naju spet dohitel, on je šel najbrž na vrh Krna zato pa je malo hitreje stopil ha ha... No ja pa trikrat mlajši od naju je tudi bil...

do sedj sva ves čas hodila po senci, tu pa naju je obsijalo prvo sonce , ob enem pačudovit grm divje vrtnice

Pogled navzdol napot in  veliko ovinkov je

Naju pa je pot končno pripeljala do merilca snega, 

ki ga  opravijo aprila meseca. no nekaj let manjka, ali je bilo toliko snega, da niso mogli do sem, ali pa je bila zima brez, ha ha , kdo bi vedel....

Nama je bilo vseeno a so se eni pritoževali da to ni prav he he

Namesto, da bi šla prvo na kočo  sva šla kar naravnost in se mimo planšarije  napotila do Krnskega 

jezera., ter se nad podrtim drevjem, ki ga je bilo res kar precej pod nama 

Kjer se je nam pridružil osliček in ja še nekaj govedi, ti so pozneje dospeli na Krnsko jezero , se odžejati...

Naju pa je ob poti že premamilo gorsko cvetje... ja veliko tega je bilo

Midva sva po sneženi preprogi sledila nekaj planincev ki so imeli usti cilj pred sabo 

Ja tudi tu je vetrolom naredil ogromno škode...

Malo po snegu malo pa na skali, naj se naužije gorske idile

Pogled na vrhove  naokoli, člepa je ta pot

Nadaljevala sva pot se sezula si noge osvežila v jezeru. Sicer pravijo , da to ni priporočljivo, no vseeo imam lepše negpovane noge kot živina, ki je tacala po njemu. Je pa tako midva sva že pred 55 leti si noge namakala v to jezero, pa še  vedno obstaja... No ribe so tudi takrat bile. In so še zdaj. A kot pravijo da ti noge grizejo ma nič od tega so plavale mimo ha ha 

Osliček je na vsak način hotel z nama malicati. Pa seveda sva mu dala ceho za slikanje ha ha

Kar dolgo sva se zadržala tukaj, saj se ve, slovo mora biti temeljito in z veseljem spomini in kanček morda obžalovanja narejeno... Predvsem pa s hvaležnostjo, ja kje bi si mislila , da bova več kot po pol stoletja spet se osveževala na tem čudovitem planinskem raju....

Nato sva se vrnila nazaj a tokrat do koče pri Krnskem jezeru, kjer sva nazdravila ter se potem še napotila k malemu jezeru,

 ki pa žel ni več niti senca tega pred petimi leti

Tako je 4.7.2021-je bilo pa tako ...

sedaj 21.7.2021 pa tako . pa je tako kot je spodaj

Ja razlika je očitna , žal nama je bilo da je tako. A imava lepe spomine in fotografije kako je bilo nekoč lepo...

Potem pa sva kar hitro odšla mimo

 podrtih smrek

 

in po kamni posuti poti  Do klopce, kjer sva se spet odpočila nato pa hitela do doma Klementa Juga. Ter se hitro odžejala , nazdravila vsa hvaležna uspelemu pohidu, ter si lestitala od srca.... Posebno za njega to velja...

in se potem ustavila še v Šunikovem gaju,

Dne 4.7.2016 je bilo  tukaj tako 

sedaj pa je tako

Nisva se dolgo zadrževala, ampak sva pohitela proti Sunikovem gaju, kjer sva se takrat kar dolgo zadržala, kajti imela sva čas, naslednji dan sva šla na Matajur,a tega kraja se spominjamše posebno zato

kjer sem jaz pred petimi leti pustila mobitel. Takrat je bila voda šumeča sedaj je pa struga suha ..: ja tako se vse spreminja.

 Nato sva se odpeljala do slapa Boke, kjer sem naredila nekaj posnetkov, tako lep in vode, je kljub suši kar nekaj no struga na tej strani pod mostom je suha ....nato pa krenila proti domu. Ostane pa zavest, da sva naredila vse , da izpolniva svoje želje, kolikor pač nama dopušča zdravje... No naj še nekaj let ostane tako ,pa bo. A ta pohod na Krnska jezera je bil res čudovit , čeprav naporen moram kar priznati...

Mimo TOLMINA IN MODREJC, KJER SE PRVIČ NISVA USTAVILA TU , VEDNO SE, A SAJ BOVA ŠE KRIŽARILA TU NAOKOLI....

Sva se nameravala srečati z svema prijateljicama s spleta, a sva bila oba preveč utrujena, pa še mojega mso pričeli spet krči v nogah nadlegovati. To težavo je imel že pred leti, potem je bilo pet let mir sedaj pa se mu spet pojavljajo. Ne pomaga magnezij, edino pomaga kostanjevo žganje, da se zmasira... Jap vse ima svoje pluse in minuse, a ker sva midva bolj na pluse ppač to nekako premagava, tako ali tako. 

Pod želežniškim viaduktom  Slap obIdrijci in nato mimo krasnega mosrtu v Šebreljah

Proti domu........

p.p