Contributors

torek, 30. junij 2015

SPOMINI NA POLETJA......ŽETEV, NEKOČ IN DANES

 

ŽETEV NEKOČ IN DANES.....

Pred par dnevi sem se malo potepala  po tej naši ljubi deželici. Ob počitku se ustavim na robu velikega polja, ki je valovilo kot morje pol zrelega žita Naslonjena na drevo zaprem oči in spet odprem, ob pogledu na to valovanje se mi prebude spomini na mojo mladost, kako je bilo ko se je pri nas bližal čas žetve.


Živo mi je pred očmi kako je to potekalo. Oče ves teden pred odločilnim dnem vsak dan hodil na polje težkal klasje in mencal zrnje , ali je že dovolj polno, kakovostno in seveda zrelo.Ko je ugotovil njegovo popolnost je zvečer slavnostno oznanil:Ta teden bomo želi!
Pričele so se priprave.Prvo sta morala brata pokositi okoli njive da bo dostop lažji. Treba je bilo obvestiti žanjice in še koga za to sem bila navadno jaz določena, kajti oče se je že vse prej zmenil in ker ni bilo telefonov sem morala na pot jaz. Ja vsi so radi obljubili.Pri nas je bilo vedno veselo in moja mama je bila izvrstna kuharica.Pri naši hiši ni bilo nikoli pomanjkanja, kar se hrane tiče, vem pa da je drugod vladalo pomanjkanje.kruha in še česa..... ja bili so taki časi recimo pred šestdesetimi letali ali še več..
Dva dni pred žetvijo je bilo vse na trnih treba je bilo pripraviti hrane za petnajst do dvajset ljudi. navadno so boginji žetve--he he- tako bi lahko rekli - poklonili enega jagenjčka enega pitanega purana kakšnega zajca in seveda kokoši to je bilo vse doma. nato sva z mamo pekli pecivo vseh vrst , potico, krofe, na predvečer je naredila flancate, ki so bili tako krhki, če jih je kakšen moški prijel malo bolj krepko so se mu zdrobili v roki. Potem je bilo treba skuhati prekajeno meso, klobase pa so bile že posušene in užitne surove.Za pijačo pa je bil domač sadjevec imeli smo dobrega spomnim najboljši je bil iz Koroških moštnic. Imel je fantastičen okus in barva, ja barva je bila kot bi gledal skozi kozarec Savinjona.... no kakorkoli ni bilo sokov , piva... če je bila res žeja se je šlo na Rimski Vrelec kjer si lahko natočil kislo vodo... he he imela je sicer okus po zemlji a nobeden se ni pritoževal. K naši hiši so žanjice vedno rade prišle še ponujale so se. Ker je bilo veselo in prava pogostitev..
Na dan žetve so pričele prihajati dekleta, žene iz soseščine, pa še sosedov Jaka je prišel. Ker smo želi na dve partiji njiva je bila velika en hektar. Prvo je kosil najstarejši brat z nalašč za žetev prirejeno koso ki je imela na kosišče pritrjeno platno (veho) smo rekli mi. Potem so se zvrstile za njim ženske. Prvo najstarejše potem pa vedno mlajše... He he ne vem zakaj tako a najbrž je bil to kak status. Prva je bila gospodinja, ki resnici na ljubo ni bila veliko na njivi kajti treba je bilo pripraviti hrano. Pri nas pravimo " Prazen žakelj ne stoji pokonci."
V drugi vrsti je bil s koso sosedov Jaka in za njim so bile navadno sama mlada dekleta, ki ji je dvoril in jim rožice sadil, tako, da so kar zardevala in vriskala.A delo je teklo kljub temu nemoteno. Otroci so delali pasove na katere so žanjice polagala žito. Snope je vezal možakar , ki je stanoval v naši bajti..Pokonci pa sta jih postavljala brat in oče po štiri skupaj na vrh pa enega po čez za kapo,Mi smo jim rekli
(Ajhelni)  se reče pravilno slovensko  kopice Ko je bila njiva požeta je bila, kot iz razglednice Maksima Gasparija.. Prekrasen pogled.
No da nadaljujem : Z mamo sva šli domov po že prej pripravljeno malico.Spomnim se, da je mama nesla veliko košaro na glavi jaz pa pijačo in kruh. Prekajeno meso, klobase, domače kumarice in seveda svež hrustljav ržen kruh. Pogrnile sva po tleh velik prt in naložili hrano , posedli so okoli njega in pridno zajemali zraven smo pili mošt.
Nato je delo spet steklo. Sosedova Milka je nosila pijačo , kajti bila je res prava poletna vročina. Tudi delo je utrudilo a mošt je nekako pripomogel, da so se jeziki razvezali, da je bilo smeha zbadanja in seveda obrekovanja, tu je pač še veljalo pravilo, če te ni zraven boš pač v besedah. Ja smeha je bilo.Ko je bila ura že krepko čez poldan je mama poklicala h kosilu. Hitro smo odšli, delo je zlačnilo naše želodce. Doma nas je pričakala ogromna miza, mularija je bilata manjšo in pričela se je pojedina no prvo molitev, nato pa juha, meso na vse načine priloge in sladke pijače, domač liker .Orehov, češnjev, borovničev in vsak ga je dobil kozarček. Nato pa smo s pesmijo šli nazaj. Popoldne se je meni vedno vleklo vroče je bilo a drugim je bilo vse tako zabavno. Delalo se je hitro vedeli so da oče pričakuje da bo njiva do večera požeta in res je bila. postajali so vsi že utrujeni vedno pogosteje so si starejše ženske "ravnale "hrbet a nekako so se znašle spominjam se da je soseda krepko ćez šestdeset naredila kak pas zvezala kak snop, da se je izognila pripogibanju. Spomnim se da so majhni otroci pobirali klasje oče je vedno govoril: Klasja na klasje snop, snop na snop, otep iz tega se naredi pa že lahko potica za praznike...
No kakorkoli. Že pozno zvečer je zadnja žanjica pobrala žito in rekla:Hvala Bogu , končali smo. In vsi smo v en glas odgovorili.Amen.
Nato smo šli počasi pojoč domov, kjer nas je pričakovala obilna večerja. Mama je še tistim, kjer je bilo doma veliko otrok naložila košaro in oče je izplačal dnino. Drugim pa smo odslužili. Že naslednji dan sva šli z mamo k sosedu žeti a tam sem delala pasove in je bilo kar zabavno pa še njihov Jožek mi je bil všeč , tako, da mi je dan še prehitro minil.
Zvečer smo še peli in nato so žanjice odšle Jaka je šel z eno mladenko hah nisem prepričana, če ni bilo potem tako kot v pesmi Iztoka Mlakarja: Vandima",In tresle tresle so se brajde " nikoli se ne ve, he he ja to je bilo včasih ... A sedaj, pa kako je sedaj ?
Prvo se zmenita po telefonu ali pa po e pošti.
"Prideš požet? "
"Pridem, kdaj?"
"Jutri!"
"Ok."
"Ja v redu ! Denar ti nakažen na žiro račun! "
"Ok!"
Naslednji dan se pripelje kombajnist kritično pogleda po njivi in si v mislih izračuna koliko zelencev mu bo bo vrgla njiva in in si misli:
"Bolj malo bo , Moram še vse pufe poravnat no saj zdaj je sezona nekako bom že!"
Se usede v kabino na ušesa nabije slušalke Mp3 naredi na glas, da preglasi hrup motorja in si brunda pesem ki mu odzvanja v glavi. Živi v svetu glasbe ki jo pravkar posluša, da ne bo pomote obožujem glasbo a ne tako, to je odmik od narave vse postaja avtomatizirano ne samo žetev odmik od narave, izguba stika z njo in potem se čudimo da mladina odhaja s kmetov, kjer ni pristnih odnosov, kjer ne vlada zdrava kmečka pamet in vse postane izkrivljeno, kjer se ne čuti več povezanosti z naravo ne znajo poslušati ptičjega petja ne gledati lepote cvetov..ne vidijo odseva zarje ne slišijo šumenje trav in ne občudujejo valovanja žitnih polj. Vse postaja avtomatizirano in v mnogih stvareh je to v redu, da človeku ni treba več toliko trpeti a včasih se sprašujem nismo več izgubili kot pridobili. Res je narava včasih kruta neizprosna a tu velja, kar daš to dobiš in mi jo zaenkrat samo onesnažujemo. Potem pa nam v takšni ali drugačni obliki bruhne nazaj vso to nesnago... Povodenj, suše, točo itd. A narava je prelepa
EPilog:
Tako to je par utrinkov iz moje mladosti. A kakor  povsod tudi na naših poljih ni več žanjic in vedno manj žita. Se ne splača, vse je posejano  s travo. Po njej veselo poje svojo hrumečo pesem velika kosilnica, nakladalka ali pa izdelovalec bal. Ja nič ni več tako kot je bilo. Žita se ne splača sejati , ali so zaraščena polja ali je trava za seno mi pa kupujemo tujo madžarsko,hrvaško moko in tudi druge izdelke niti ne vemo kako so tretirani ... potem pa se čudimo, da je toliko bolezni, jaz še vedno mislim kar je domače je domače.Seveda ne sme zmagati pohlep, da potem kar povprek škropijo samo da bi več pridelali. Tudi tu se narava maščuje. Se oproščam sem mislila napisati čist kratek blogec no ne vem nekako se je vse raztegnilo...
Naslednjič, pa še o tem,  kako smo sušili seno ....P.P.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...