Spomini starega gojzarja Tolsti vrh na Čreti

 Po vsakodnevnem deževju je prejšnjo soboto  končno spet napočil jasen sončen dan, ali kot so napovedali  drugi  vročinski val..

Pa sva dejala greva nekam kjer bo bolj senčna  pot in kje drugje kot na Čreti je tako..

Pa tudi to je bil vzrok za ta vrh kot test za mojo koleno, ali bom zmogla to pot.. Sva dejala, če ne bo drugače bova  šla samo do Razgledišča Križ in potem nazaj ,na  obisk koče  na Čreti,ter cerkev Matere Božje in cerkev svete Katarine ..

Sicer malo pozneje kot je običajno sva se peljala skozi slikovito Savinjsko dolino

Kar kmalu sva se skozi ozko sotesko in nato po vijugasti še kar lepo od cesti pripeljala do koče  na Farbanci,

Kje je bila še seveda zaprta midva pa sva parkirala malo višje ob od za čreto na levi strani ter razgledišče in tolsti vrh na desni strani po tej cesti sva tudi krenila..

Čez nekaj časa sva zavila na vzgor in kar kmalu po tokrat zelo razriti cesti prišla do Razgledišča  Križ,kjer sem se vpisala v aplikacijo Planinc, občudovala čudovite metulji

tudi kačjega pastirja vsem ni mogel je v objektiv bilo je polno cvetja , krasen razgled na Vransko in avtocesto v dolini..A se nisva zadržala preveč dolgo  kajti počutje je bilo odlično in tako sva pohitela naprej.

Zelo zanimiva pot, valovita sicer zelo dobro začela tudi če si prvič tu ne moreš zgrešiti, res pa je da je bolj slabo prehodna ,tu in tam se je pot izgubila v visoki praproti , ter podrastju.

Neverjetno hitro sva prišla do kmetije kje rastejo koše in je doma prijazen gospodar tudi tokrat smo poklepetali nato pa sva se midva napotila v kar strmi klanec, ob katerem je bilo zelo veliko cvetja ter metu

na vrhu katerega sva pri mizi s klopjo tudi malicala, ter si oddahnila in uživala v rahlo vetrovnem vremenu, ki pa je še kako prijalo ,kajti sonce je vedno bolj pokazalo svojo moč..

Krenila sva naprej na začetku po blatni cesti kajti poznala so se še posledice nočnega dežja, a sva kar hitro prišla , skozi pod rastje tudi s koprivami a sedaj sva že navajena nanje, še vedno šale vas sigurno ne bova dobila, do odcepa kjer je en znak kazal  naravnost k spomeniku drugi pa na levo   na Tolsti vrh..

Krenila sva na levo  sprva po podrastju ,nato pa po kamniti poti navzgor ob kateri je bilo precej  škratov z čudnimi profili..

Popestrili so nama pot..

Ustavila sva se samo dvakrat nato pa sva neverjetno hitro prispela na vrh, kjer je bilo skoraj temačno pogostimi krošnjami dreves zato pa prijetno hladno...

Pisala so se poslikala per se čez nekaj časa napotila navzdol. Po isti poti po kateri sva prej prišla, blatna cesta se je med tem že osušila, za hip sva obstaja še pod debelo bukvijo vrh klanca kateri da sva prehodila ob tem pa opazovala ovce ki so se pred vročino umaknile v gosto senco krošenj.

Kaj hitro sva bila mimo kmetije ustavila sva se še v gozdu ob žlebov ki je bil ves porasel z mahom po katerem je to riala voda od vse natočila vode v stekleničko nato pa pohitela naprej po strmini navzgor in kar kmalu prečila predel ,kakor po brezpotju pot med visoko praprotjo, še zadnja strmina pogled na škrata in že sva bila na razgledišču križ ter se kmalu vrnila do izhodišča kjer je naj naj in jekleni konjiček potrpežljivo čakal, moh hladni senci...

Odpeljala sva se še malo naprej cerkev svete katarine se samo za hip

Ustavila ker se napotila naprej po opoldanski vročini mimo križa kjer sva opazovala traktor ki je obrača v strmini in se čudila kako se je mehanika in tehnika spremenila časih so to se delali na roke..

No midva pa sva že pohitela naprej skozi hladen smrekov gozd ter se nato napotila navzdol do koče na Čreti, kjer je naj bo postregla zelo prijazna oskrbnica tu so tudi kosila kajti bil je čas kosila nato pa sva se na poti navzgor po še ne pokošen travniku kjer sem nabrala navadne lakote za čaj ter se ohladila v potem v senci košakih pri cerkvi Matere Božje, kjer sem se seveda tudi vpisala v aplikacijo Planinc,

Nato pa sva se napotila najprej po rahlo položni poti mimo spomenika in kapelice navzdol ter mimo cerkve svete Katarine do izhodišča..

Bila pa sem vesela da sva sejo kajti koleno se je pričelo rahlo oglašati a nisem vse preveč ozirala na to bila sem prepolna adrenalina veselja hvaležnosti in zadovoljstva, da je nama uspel ta , pravzaprav nenačrtovani pohod..

Na Čreto se bova še vračala Tolsti vrh ,sva letos obiskala zadnjič, tri leta sedaj zapored sva ga obiskala torej je bil letos  poslovilni pohod..

.

)

Tudi to je življenje:Spremembe

 Spremembe časa.

Torej te naslednje vrstice držijo kot pribito pa obračaš kakorkoli že hočemo.

 Spremembe so.. tako neopazno se spreminja vse, a se spreminja.. Le najine volje optimizma tega pa nama tudi EMŠO ne more vzeti oziroma diktirati kaj kako in kam, koliko lahko hodiva.. korak je počasnejši , pa saj gora vrh planjava vedno počaka..tuintam  so ovire   veliko je  stvari  ki te lahko potegnejo na dno,  a je treba iti naprej  ..Vsak ima svoje krize in težave..

To je le opomin da smo še živi, življenje je tako prekleto kratko , mrtvi pa smo tako dolgo 😭.Potem pa bi samo jamrali in se smilili sami sebi .Komu na čast?.  🥴Torej sva še vedno gospodarja svojega  , razpoloženja  ter časa, ki se  sicer počasi izteka,..pa kaj...vsakemu se bo.. zato pa sleherni dan naj bo z optimizmom in hvaležnostjo  prepleten  kar pač želim nam vsem naokoli.. .

Ko sedaj v teh dneh ko so vremenske razmere,tako nestanovitne, pa ker mi trenutno moja noga malo upočasnjuje načrtovane pohode , sem se spet poglobila v stare zapise ter ugotovila , da kljub temu,  da je od tega že preteklo veliko vode kljub spremembam so spomini  še vedno sveži.. del tega sem že objavila enkrat na enem portalu ampak sedaj z dopolnitvijo spet objavljam , oziroma dopolnjujem, najine sedanje občutke..

Potem je minilo  nekaj desetleti ,ko  smo postali pohodniki.Višina hribov in težavnost se je znižala, povečali pa so se obiski planin in planjav, odkrivala  skrite kotičke,  prišla do ugotovitve da včasih ni treba daleč od doma da so povsod skriti kot biseri prekrasni kraji , ki sploh nisva vedela zanje..

 UGOTOVITEV: 

Postala sva pohodnika z veliko začetnico...Ni važno daljava tudi strmina ne, vse je bilo, je še izziv...No navadno sva pot podaljšala za kake pol ure..

A ker sva gospodarja svojega časa to sploh ni pomembno, ker je pot postala cilj.

Sedaj pa spet 

UGOTOVITEV

Postala sva hribolazca:..Daljava sicer ni važna, še vedno zmoreva 20 -25 kilometrov na dan ,tudi strmina nama ne dela težav ,a se je spremenil čas poti...Opisi daljav na kažipotih zadnje čase podvojiva  .. opazila pa sva tudi da v nekaterih predelih so planinske poti čas

oziroma ure primerne za najstnike kot pa za pohodnike okoli 50 let in več... No to je najino osebno mnenje, kajti toliko lepote je da si res vzameva   čas...

Ali kot rada rečeva duplirava.. Še vedno so najine poti cilj,še vedno uživava na vseh najinih poteh uživava v vsakem času dneva, v blišču zvezd, svetlobi meseca, sončnih vzhodih in zahodih,v vetru megli, tudi v dežju,  se zabavava na vse načine skratka uživava v jesenskih dneh življenja...

Fakt pa je; da sedaj večkrat počivava na vrhu strmin, 

ali že kar kje na sredini klanca ,a zato   opaziva več lepot ob poti, pa da se  vse odvija bolj na počasi, ter da se te narava  bolj globoko dotakne..tako kot gre tista pesem Janeza Zmazka Žana 

Dotakn' se me z občutkom.

.. včasih pa imam občutek kot da je narava posrkala vase,  kot da je lepota pokrajine naju posrkala vase. ..

Zelo vesela sem da je nama dano, da lahko s takim globokim občutkom doživiva lepoto narave..

Pride čas ko prideš do ugotovitve,da se vse spreminja.Tudi potepanje po hribih.

 Je moj dejal; Včasih ko  smo še bili  mlajši  smo ,kot navdušeni planinci, prekrižarili našo deželico po dolgem in počez ,res  nas je bilo  vse povsod  polno. Tudi k sosedom smo pokukali ..Skalnati vrhovi so bili za nas mala malica, celo po več vrhov v enem dnevu ,smo z lahkoto zmogli ..naslednji dan pa spet naprej . Res smo bili kot začarani ob pogledu na naše vrhove ,ter

z vrhov naših gora.

Ugotovitev:

Sedaj sva zadovoljna, to je tok časa..po hribolazcih  bova pa še samo sprehajalca..pa bo tudi najbrž tudi  to  lepo ,če bova še naprej tako povezana z naravo in polna kljub letom z optimizmom...

Samo da bo zdravje in da bodo še sklepi in kondicija v mejah normale...ha ha ha.

P.P.

Spomini starega gojzarja! Noge in jezik!

 Sedaj ko sem prizemljena oziroma bolj, kot ne  prilepljena, na stanovanje,  in primorana na počitek, hudo je to , ko nisi navajen na mirovanje , ko ti je način življenja gibanje življenje v naravi se počutiš, kot ujet metulj...A ker se ne predam tako zlaha   sem izkoristila čas, da  pobrskam  spet malo po albumih.. najinih potepanj... Potepanj s pogledi na gore..

Na cvetoče planjave

Ter na doline zakrite za rahlo meglico

S prekrasnimi razgledi

Z veliko veselja, da je nama uspelo spet priti na Tolsti vrh 1017m

Uživanje na razgledišču pri Križu nad Vranskim 

Prekrasno jutro ter prijaznost gospodarja , na kmetiji mimo katere sva šla na Tovsti vrh

Tudi govedo si je vzelo čas  na nasprotnem bregu za počitek ,kakor midva sredi strmine

Prekrasna svetloba pod zvonikom svete Marije na Čreti 

Res sva se lahko smejala ,prijazna oskrbnica ,ki naju je slikala vsepovsod je bilo čutiti tisti planinski čar, kar težko se nama je bilo posloviti.. 
To marsikomu ki ni ljubitelj narave ter vse doživlja, bolj na hitro je to nezanimivo.

A za naju ki se z vsakim desetletjem letom mesecem zavedala da se nama neizogibno zaključujejo potepanja po vrhovih in vršacih, da se nivo planin vedno bolj znižuje da bova ,no sicer upam da čez par let, morda če bo usoda mila še pol desetletja lahko obiskovala vsanj nižje gričke okoli naše doline.. Nazadnje bo  ostala še dolina  čisto nazadnje  pa morda še samo okolica naše hiše..

Nisem pesimist daleč od tega sem realni optimist.. naravno sprejemam krogotok življenja...

Seveda spet vse pod  pogojem da bo zdravje ostalo  se bo vse poklopilo..

No kakorkoli sedaj čakam da se mi  noga regenerira ,medtem pa obujava  z možem spomine na pohode , dogodke, ki  so naju  se dotaknili z lepoto okolja , ter nasmejali. Kot je to srečanje s planinci  lanskega leta, ko sva se midva vračala s Tolstega vrha, sva grede obiskala še kočo na Čreti, ker je bilo že kar nekaj planincev po prijazni postrežbi sva se midva nato odpravila še navzgor do cerkve Matere božje, ter se potem po krožni poti mimo cerkve sv Katarine  vrnila  do izhodišča, kjer je naju čakal jekleni konjiček, da je naju popeljal domov..

Ker je bilo zelo vroče sva sredi strmine se lepo usedla ter uživala v čudovitem okolju, takrat pa so naju že dohiteli planinci s katerimi smo prej skupaj bili na koči, malo samo še poklepetali in zaželeli eden drugemu lep dan ter seveda še veliko planinskih poti, veliko zdravja varen korak, ter predvsem  zdrave noge..

Takrat pa mi odvrne sogovornica: Ja imate prav: Da bi nas zdržale zdrave noge pa  jezik ,to je dan današnjem času zelo pomembno...

Malo naprej smo spet srečali skupino planincev kjer je imela ena gospa oblečeno majico na kateri je pisalo z velikimi črkami "NE KRIČIM SAMO TAKO GOVORIM" 😁

Sva se zabavala 

Ja res je ! No nisem preveč jezikava, no govorim rada .. saj se ve vsak organ je treba trenirati da ne zarjavi ha ha...

Sicer me noga sedaj tudi malo zafrkava, a drugače je vse lepo in prav. Jaz bi pa k zgornjemu komentarju samo še dodala, da bi oči še zdržale da bi lahko še pisala ter obujala spomine, kajti materiala se je v teh letih nabralo ogromno... Lepo je ko pregledujem slike in prav vesela sem, da skoraj k vsaki sliki vem kje je bila posneta ,kako sem se počutila, kaj me je vzpodbudilo da sem jo posnela... neprecenljivo...

P.P.