Tudi to je življenje:Spremembe

 Spremembe časa.

Torej te naslednje vrstice držijo kot pribito pa obračaš kakorkoli že hočemo.

 Spremembe so.. tako neopazno se spreminja vse, a se spreminja.. Le najine volje optimizma tega pa nama tudi EMŠO ne more vzeti oziroma diktirati kaj kako in kam, koliko lahko hodiva.. korak je počasnejši , pa saj gora vrh planjava vedno počaka..tuintam  so ovire   veliko je  stvari  ki te lahko potegnejo na dno,  a je treba iti naprej  ..Vsak ima svoje krize in težave..

To je le opomin da smo še živi, življenje je tako prekleto kratko , mrtvi pa smo tako dolgo 😭.Potem pa bi samo jamrali in se smilili sami sebi .Komu na čast?.  🥴Torej sva še vedno gospodarja svojega  , razpoloženja  ter časa, ki se  sicer počasi izteka,..pa kaj...vsakemu se bo.. zato pa sleherni dan naj bo z optimizmom in hvaležnostjo  prepleten  kar pač želim nam vsem naokoli.. .

Ko sedaj v teh dneh ko so vremenske razmere,tako nestanovitne, pa ker mi trenutno moja noga malo upočasnjuje načrtovane pohode , sem se spet poglobila v stare zapise ter ugotovila , da kljub temu,  da je od tega že preteklo veliko vode kljub spremembam so spomini  še vedno sveži.. del tega sem že objavila enkrat na enem portalu ampak sedaj z dopolnitvijo spet objavljam , oziroma dopolnjujem, najine sedanje občutke..

Potem je minilo  nekaj desetleti ,ko  smo postali pohodniki.Višina hribov in težavnost se je znižala, povečali pa so se obiski planin in planjav, odkrivala  skrite kotičke,  prišla do ugotovitve da včasih ni treba daleč od doma da so povsod skriti kot biseri prekrasni kraji , ki sploh nisva vedela zanje..

 UGOTOVITEV: 

Postala sva pohodnika z veliko začetnico...Ni važno daljava tudi strmina ne, vse je bilo, je še izziv...No navadno sva pot podaljšala za kake pol ure..

A ker sva gospodarja svojega časa to sploh ni pomembno, ker je pot postala cilj.

Sedaj pa spet 

UGOTOVITEV

Postala sva hribolazca:..Daljava sicer ni važna, še vedno zmoreva 20 -25 kilometrov na dan ,tudi strmina nama ne dela težav ,a se je spremenil čas poti...Opisi daljav na kažipotih zadnje čase podvojiva  .. opazila pa sva tudi da v nekaterih predelih so planinske poti čas

oziroma ure primerne za najstnike kot pa za pohodnike okoli 50 let in več... No to je najino osebno mnenje, kajti toliko lepote je da si res vzameva   čas...

Ali kot rada rečeva duplirava.. Še vedno so najine poti cilj,še vedno uživava na vseh najinih poteh uživava v vsakem času dneva, v blišču zvezd, svetlobi meseca, sončnih vzhodih in zahodih,v vetru megli, tudi v dežju,  se zabavava na vse načine skratka uživava v jesenskih dneh življenja...

Fakt pa je; da sedaj večkrat počivava na vrhu strmin, 

ali že kar kje na sredini klanca ,a zato   opaziva več lepot ob poti, pa da se  vse odvija bolj na počasi, ter da se te narava  bolj globoko dotakne..tako kot gre tista pesem Janeza Zmazka Žana 

Dotakn' se me z občutkom.

.. včasih pa imam občutek kot da je narava posrkala vase,  kot da je lepota pokrajine naju posrkala vase. ..

Zelo vesela sem da je nama dano, da lahko s takim globokim občutkom doživiva lepoto narave..

Pride čas ko prideš do ugotovitve,da se vse spreminja.Tudi potepanje po hribih.

 Je moj dejal; Včasih ko  smo še bili  mlajši  smo ,kot navdušeni planinci, prekrižarili našo deželico po dolgem in počez ,res  nas je bilo  vse povsod  polno. Tudi k sosedom smo pokukali ..Skalnati vrhovi so bili za nas mala malica, celo po več vrhov v enem dnevu ,smo z lahkoto zmogli ..naslednji dan pa spet naprej . Res smo bili kot začarani ob pogledu na naše vrhove ,ter

z vrhov naših gora.

Ugotovitev:

Sedaj sva zadovoljna, to je tok časa..po hribolazcih  bova pa še samo sprehajalca..pa bo tudi najbrž tudi  to  lepo ,če bova še naprej tako povezana z naravo in polna kljub letom z optimizmom...

Samo da bo zdravje in da bodo še sklepi in kondicija v mejah normale...ha ha ha.

P.P.