z zbirke Tudi to je življenje. CARPE DIEM

   Moje razmišljanje o  drobnih radosti. 

Sediva v kava baru po obiska Velenjskega gradu in sicer po  krožni poti. Po 233 stopnicah v zgodovino, potem na vrh od koder je čudovit pogled na naše mesto.

In naokoli po cesti skozi del Podkraja in v Starem Velenju ki je  sedaj popolnoma obnovljeno Sva obiskala  Kavarno Stari trg  , kajti pot je naju že kar pošteno užejala.. je že tako, Emšo prinese še dodatne zahteve. 

. Ženske cvetočih srednjih let  so sedele pri sosednji mizi in klepetale v sproščenem razpoloženju. Vse so bile   oblečene v novejše materiale samo midva sva nekako izstopala v najinih tradicionalnih bombažnih srajcah, ki jih vedno oblečeva za pohode in se oba ob tem zelo zabavala, Sva dejala, da sva kot mastodonta, v sedanjem svetu, ki kljub vsemu  ne verjetno uživava ob tem kako se svet spreminja, a midva se drživa svoje stalnice in nekako je s tem nama neverjetno lepo, je pač čar jeseni življenja, ko se požvižgaš na novo modo novem materiale, ki nama na žalost ali veselje niti ne odgovarjajo preveč, Kaj se če! Poslušava svoje telo, že pred leti so se namreč najina telesa različno pričela odzivati na nove  materiale in tako, ostajava  pri starih  materialih, pa komu paše ali ne. Nama je to povsem vseeno samo da sva midva zadovoljna srečna , saj se oba zavedava da je prav vsak trenutek dragocen, ali si oblečen v bombaž ali svilo.. 

Da nama  čas odmerja najine poti,  ampak kot že marsikdo reče nikoli se ne smeš prepustiti samo enemu  trenutku,ter se ustaviti, ampak iti vedno naprej in naprej.. Tako veva in čutiva, da so pred nama še najlepše poti..Le iti morava po njih... Spogledala sva se, se nasmejala ob njegovi pripomni da že predolgo filozofirava, da je čas da si naročiva.. Pivo  jaz celo kremšnito, (včasih sem jih oboževala, sedaj pa si privoščim samo občasno na leto eno ali dve. ) ki je bila zelo okusna in samo lahko upam da mi ne bo povzročala težav.. ob vsem tem pa  lahko rečem kako lepo je življenje, če ga lahko še uživaš ni važno kako, samo da uživaš v tem vsakdanu v vsakem trenutku.. Zavedajoč se, da čas vsem teče samo nekateri ga pač dojemajo  tako, kot bi večno živeli, odlagajo svoje trenutke na poznejši čas, a midva veva da se nama bo  iztekel. A dokler še tiktaka  ta čas, ki  je res relativen pojem, uživava 120 na uro.. Ja so trenutki malih radosti, ki jih lahko razpršiš naokoli, da posuješ vse okoli tebe in te ogreje do zadnjega vlakna Biti. CARPE DIEM. 

P. P.