Februar, 2 del.-Mesec pestrih dni--- Pust, krofi rajajne

 

Dva dni za  Valentinovim pa je  spet veselo, komaj smo si bomo opomogli od  zaljubljenosti bo na vrsti razposajenost čez vse meje... Pustno rajanje, karnevali, množično druženje , rajanje  letos res  odpadejo,

a vseeno se bo še jedlo pilo pelo , pa seveda tudi rajalo.in preganjalo zimo , na tak , ali drugačen način. Ljudje smo iznajdljiva bitja ha ha ha....

Bomo pač malo bolj na daljavo v mehurčku praznovali, da končno preženemo to sivino, zimo in mraz, ki se letos nas oklepa še huje , kot Corona virus 19.

Čeprav so zvončki že zacveteli in  trobentice kje že kukajo iz zemlje, je sedaj v teh dneh vedno hladneje, kot bi bili tam konec decembra ne pa februarja...

 No pa ne mislim razpredati vremenskih prognoz, ampak sem se spomnila krofov, ki so zvesti spremljevalci pusta... No saj jih pečemo in jemo tudi čez leto, a včasih to ni bilo tako. Pust je bil čas krofov. Pri nas doma je mama že na pustno soboto spekla krofe,  v naših krajih jim pravimo krapi. Smo pač bliže Avstrijskim mejam, no veliko je teorij od kod izvira krof.... Nekateri pravijo da je na dunajskem dvoru kuharica , ki se je pisala Krapfprva spekla to sladico. Spet drugi trdijo da so to bili Nizozemci , pa Američani itd..

Kakor koli izvor končno ni važen, ime tudi ne. Važno je da so slastni, če pa so še lepi je pa to še dodana vrednost.

No, da nadaljujem,  pri nas doma jih je mam spekla res veliko. No bilo pa je tudi kar nekaj željnih ust za to dobroto.

Zamesila je testo v veliko posodo, koliko jajc in vsega je dodala ne vem več , ruma vsekakor, to vem zato ker je dišalo pi celi hiši, a vem da so bili slastni.   Takrat je vladal v hiši poseben režim. Kdor je bil noter , ni smel več ved dokler je testo vzhajalo. In obratno tudi noter nisi prišel pod nobenim pogojem... Ko jih je pekla jih je odlagala na papir in potem jih zložila v veliko reto, ja  tako , ki smo jo imeli za sejanje žita...

Dve taki reti jih je spekla. Eno reto je bilo kar hitro prazno...Drugo pa so jih potem pogreli in oče je oboževal tople krofe. Za njega je večkrat spekla take, ki so imeli noge štirioglato krpo testa, je zarezala dvakrat po sredini in ja res je bilo kot da imajo noge na sredi krofa... Tudi bratje so oboževali krofe, jaz malo manj. Vzrok je preprost. Najbolj so mi bili všeč še topli, da ne rečem vroči, pa sem se jih najedla in postalo mi je slabo. Potem jih nisem več marala dobrih dvajset let, ko sem jih končno spet pričela jesti...

To je že bilo takrat ko sem jih pekla za svojo  družino... Slastni so bili vedno, a  ne vedno  lepi

 tako, je pač bilo odvisno od marsičesa. Pa zakaj bi se hvalil človek a večinoma sem bila zadovoljna z njimi...... Zadnja leta pa ko postaneš že malo starejši pa pravim da jih ne bom pekla več. Vsako leto rečem , da je to zadnjič. No tudi lani sem. Pa sem jih letos že spekla ... Lepi niso tako zelo, kot so  krofi od moje hčerke, a so dobri da sva jih kar nekaj že zmazala...

Seveda je potem treba se malo več gibati, da porabiš kalorije ki jeh krofi vsekakor vsebujejo. Ma kakor koli obrnem, kljub   sivemu vremenu  je ta mesec februar nekaj čudovitega. Pa še  ga ni konec... Tam okoli 20tega bo spet veselo, a o tem drugič ..

p.p.

Februar -1 del--- Mesec pestrih dni--- Valentičkanje

 

 Februarski dnevi so lepi zabavni , kljub dežju  vetru, megli, snegu, no sonca je sedaj pač malo manj so zelo pestri , saj je pustni čas, letos sicer malo okrnjen.  Pa Valentinovo. Praznik ki smo ga sprejeli s široko odprtimi denarnicami ..  Sem ravno včeraj mojega vprašala, zakaj je po Tv. tako reklamiranje  za darila. Saj je sedaj ja pust. No potem pa je razložil  da baje za dan zaljubljenih ..No midva greva na dan k zeleno črnemu rjavemu jezeru (nikoli ne veš kake barve bo ob obisku )  na Rudarskih škodah. Že tradicija ...je naneslo da sva dvakrat zaporedoma nehote šla na ta dan, pa se je kar prijel datum. Ravno dovolj daleč okoli 10 km ,pa pot je razgibana pestra nekaj ravnine, malo strmine,  nekaj asfalta nekaj makadama, pa nekaj poljske ceste, pa blatne gozdne poti, ter nekaj šumečega listja po gozdu. Seveda če je suho vreme. Sedaj je vse bolj , kot ne v mehki  a ne zaradi Valentina, ki naj bi imel ključ od korenin,  . Dan ljubezni je pa tak vsak dan. Bi bili kar ubogi če bi čakali samo na ta sam samcat dan.. Potrošništvo pa cveti, manejo si roke trgovine, pa cvetličarne pa še kaj. No sedaj najbrž ne toliko, pa se mi utrne misel, da se bodo ravno pravi čas rahljali ti ukrepi, da bo potrjena ljubezen, oziroma zaljubljenost prišla še bolj do izraza. Da bo vsaj za trenutek pričarala mala pozornost smeh na obraz, prižgala iskro v očeh, pa pomagala metuljčkom v trebuhu da bodo poleteli in ponesli zaljubljence tja daleč na meje ekstaze ljubezni. No pa že to je nekaj , posebno v teh časih ko je povsod sivina, ko ljudje postajajo depresivni, ko se komaj prebijajo čez rutinski vsak dan. Ja zaradi tega pa je dobro da je ta praznik sedaj ...Drugače pa ljubezni pač ni treba materialnih dokazov , ali pač. Male pozornosti nimajo določenega dne.... Vse tudi zaljubljenost je treba negovati, če hočeš da prerase v ljubezen , ki traja in traja, no , al pa tud' ne, kakor pač kje....

No to je samo moje mišljenje, lepo je danes imam polno metuljčkov , ki čakajo da bodo poleteli pod nebo, pa čeprav ni Velentinovo ha ha 

p.p.

... 

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Kot romanje, k sreči zadovoljstvu

URŠLJA GORA ZIMSKI POHOD 

Sedaj ko nam še vedno v teh začetnih  mesecih leta, v nadaljevanju lanskega, kroji življenje mali prosto nevidni virus , ki se mu podreja ves svet. No končno se vsaj malo rahljajo prepovedi, se zmanjšuje okužba, predvsem pa smrti zaradi korone virusa. Človek kar laže zadiha.... Pa še vreme se je nekako ustalilo, no vsaj za te dneve, ki sva jih prebila v naravi. Parkrat jezero, pa Poseka pa Sončni park

                                                    Sončni park

Kratek obisk Gore Oljke , ki je bila sicer brez snega,( a nama je pot zelo všeč )v prekrasnem sončnem dnevu, tokrat v spremstvu Mery, ki pa sva jo nekaj časa morala nesti nazaj. A je uživala vso pot.

Sončni park Poseka in Škalsko jezero so postali tako stalnica, če ne greva kam drugam... Že kar nekaj časa sva načrtovala vsakoletni zimski pohod na najino goro, Uršljo goro. Januar je nama tako spolzel hitro med prsti, nekaj vsakodnevne obveznosti, nekaj vreme , nekaj prepovedi, nekaj pa enostavno odklop od vsega od spleta, od  dogajanja zunaj izven najinega kroga.

 No ko sva končno le ujela napovedan  lep sončen  dan, me je koleno tako bolelo, da sem njemu dejala ne bo kaj z Uršljo goro. Potem pa seveda, kaj je vzrok...

Aha se domislim, zadnje čase sem telovadila in  povsem prezrla svarilo ortopeda, da ne smem delati počepov  in poklekniti , zaradi blokade v kolenu...

Potem pa seveda po stari moji trmi mažem s kostanjevim žganjem in ja v dveh dneh sem se počutila kot nova.... 

No tudi počutje je bilo dobro, sva dejala greva , na vrh, ki je naju vsak dan vabi ob pogledu nanjo, ko  hodiva po naši dolini.

Kmalu po koncu  policijske ure,, sva krenila od doma, , ter se mimo Slemena in kapelice sv. Vida 

Do Ciganije, kjer sva parkirala zraven že dveh avtomobilov, kateri lastniki so že bili pred nama. Pkadar greva od Ciganije, pot vedno razdeliva na pet etap. 

Prva etapa: od Ciganije do Kotnikovega vrha,

 Druga etapa: do Križana, kjer sva se odžejala

Tretja etapa: do Privezane mize nad Šisernikovim  travnikom., kjer sva zajtrkovala 

Četrta etapa: do Rampe. 

Peta etapa: do ovinka, kjer je srce na skali,, ker je sedaj pod snegom no ja sva pa midva.... kjer greš lahko počez, ali naokoli po cesti... Midva sva šla naokoli....

Šesta etapa:  do Vrha gore! 

Posebno nazaj grede je to v oporo, vsako etapo ko premagaš, rečeš; 

"Kar hitro nama gre, samo tri etape še imava pred sabo." ha ha ha ha

Kar hitro sva se napotila po zorani, a zelo ledeni cesti proti Kotnikovemu vrhu, kjer pa je bil parkiran jeklen konjiček, Prav ugibala sva od kod se je pripeljal, no ko sva se vračala proti večeru, ga že ni bilo več--No midva pa sva pohitela navzdol , po ledeni cesti, a nama ni delalo nobenih težav....

Sicer sem imela derezice na nogah, a tudi brez njih se je dalo počasi ob robu iti, a saj sva imela čas . So pa naju kmalu dohiteli mladi pohodniki s prekrasnim psičkom , ki je naju veselo pozdravil

Tudi midva sva kar hitro prišla do križa in nato po cesti do Križana, kjer sva se malo oddahnila se odžejala, ter premišljevala, ali bi šla čez Šisernikov travnik , ali pa naokoli njega .

.. snega je tu že res kar nekaj bilo. Seveda, je bolj senčna stran---Zelo strma in ledena pot, Pa sva šla malo naokoli, malo počez izbira je velika , ja se je treba pač prilagoditi..

Ko sva prispela na travnik, no že malo pred tem so naju prehitevali številni pohodniki. Včasih bi rekla joj, kako sva počasna, sedaj se pa samo nasmejiva in rečeva, le naj gredo tudi mi smo včasih, a vsaka stvar tudi hiter korak se spremeni v malo počasnejšega, a saj gora vedno počaka...

Postajalo je vedno bolj vroče, tako da on ni potreboval grelcev za roke, jaz pa sem večji del bila brez   rokavic...

Navadno greva pozimi čez ta travnik po celem snegu, tokrat ni  vzdržal. Sem se šalila, da sem letos pač za kako kilo težja, ali pa je pretoplo in sneg popušča...A je bila pot tako lepo steptana da ni bilo problema iti po njej. Pa še krasen pogled na Raduho se je nama nudil, ja počasna pot ima tudi prednost, vse opaziš okoli sebe, veliko sem fotografirala, že samo zato , da si bova lahko pozneje pričarala to čudovito, a res naporno pot. Vsa vesela sva se predajala razgledu. Ter obujala spomin na lanski obisk Raduhe

Pogled navzdol od kapelice, je nama potrdil, da sva se že kar dvignila, sedaj pa še samo malica in potem naokoli po cesti navrh...Kljub počasni hoji sva bila  vesela, da sva končno prispela do kapelice, ki je sicer v zelo slabem stanju, spominjam pa se še njenega lepšega videza, tako pred kakimi trideset, štirideset let nazaj...No vsemu počasi mine čas....

Tu kjer so nastale zaradi vetroloma cele poseke, frate, čistine, je bila cesta , še ledena ,veliko kje že povsem kopna, .Bil je lep razgled v dolino, a pogled ni bil dober, vse je bilo nekako v koprenasti izdaji

Malo više je bil že veliko več snega, ledena cesta se je spremenila pot s snežno podlago Upočasnil se je krak prva kriza , me je opomnila, da bo treba še malo počasneje, pričela se je oglašati hrbtenica, Potolažila sem jo z proti bolečinsko tableto in ja potem ni bilo več težav.. On pa je tako, ali tako večkrat počival...So pa taki počitki včasih dobrodošli, za pogovor, za kak črni humor, šalo, smeh, ja kaj vse človek ne znajde, da si popestri pot. 

Po obilnem zajtrku , malici, ali kakor koli že imenujem ta obrok , in seveda poštenemu počitku, ki pa je bil  prav za prav edini da sva se res pošteno odpočila. Drugače samo malo oddahneva in greva naprej

Prehitevali in srečevali , prehitevali so naju številni pohodniki, željni svežega zraka zdravja veselja, ki ga nudi narava. Pa seveda dobre energije, ki jo je v izobilju na Uršlji gori. Kar čutiš kako pronica vate skozi vse pore. Seveda se moraš prepustiti, pozabiti odvreči, vse skrbi nadloge, ki  domujejo v dolini . Vedno bolj se mi zdi, da je pot na Uršljo goro, kot romanje, Moja najmočnejša vera je še vedno Narava. Kako te lahko prevzame, te prerodi vlije moč , skratka kar čutiš, da postajaš boljši človek

Sonce je  še še dodalo temu  vtisu lepote svoj pečat.... Že prej sem šla počasi, a tu se mi navadno  vedno ustavi korak, ob bleščeči kapelici, ob pobočju, ki se je tokrat bleščal v snegu, drugače pa ga spomladi pokriva rdeča odeja iz vresja, poleti temni kupčki trav in jeseni valujoča trava, ki te pozdravlja, ko prideš iz gozda na plan.... Ja lepa je naša gora...

Sprva sva se usedla pri koči na klop ob zidu, ter vpijala vase sončne žarke. Zaprla sem oči in prisluhnila lepi koroški govorici, ki je kot tih poskakujoč žuboreč potoček tekla na obeh straneh, naju...  ...

Vpisala sem se še v aplikacijo Planinc, nato pa sva se videli  še mojo dolgo letno prijateljico Lidijo s spleta  Ki sem jo imela čast spoznati. davnega leta 2013, seveda kje drugje , kot tu gor. Kako čas hiti, no za nekatere ne.. Malo sva poklepetali in ja vesela sem če se tako iznenada srečaš s kom v živo. Da obraz in stas vidiš tudi v živo...  .. Ona je tudi posnela te štiri  fotografije  Jaz pa sem potem slikala

Ja  veliko kje sva včeraj sedela od klopce ljubezni, ki je samo srček molel iznad snega, pa za cerkvijo na najini klopci, pa pred kočo, pa seveda pri privezani mizi. Tako sva povsod dodala za spomine te najine male počitke, ki pa leto za letom pomenijo vedno več....

Malo čez dvanajsto uro sva prišla na vrh , kjer sva se čudila količini snega  pred cerkvijo

A ob enih sva še vedno uživala na soncu... kako dragoceni so ti trenutki se šele zaveš, ko veš, da bo treba oditi in se posloviti.. Počasi res počasi sva se odpravila še proti vrhu, da vidiva, kako je po gori. .Prvo mi je pogled ujel  Peco

Koliko snega je  tam 

Morala sem slikati te snežene lepotice tam onkraj. Z željo da če bo le mogoče, se letos spet vidimo...

Vidljivost žal ni bila preveč dobra.... A saj veš kake so kako lepo jih je bilo obiskati, tako da mi potem tudi slika ni pomembna kako izpade...Pa pogled na zloglasni Teš, ki je prekletstvo in blagoslov ob enem za našo dolino...

Ja navzdol je nama šlo jar hitro . Je bil pa za spremembo zjutrja sedaj sneg razmočen

Veliko kje si se pogreznil v žlavso mešanico snega in blata...

Z vrha pogledi proti Avstriji, pa na Koroško stran

Pa še Peca v vsem svojem sijaju. A seveda dotik  križa

ta ne sme manjkati.. Zelo rada ga slikam tam, vsa vesela, da kljub letom, težkim preizkušnjam preteklih let spet z veseljem in navdušenjem uživa v naravi  . .

Naj ostane še nekaj let tako....

.Potem pa sva morala že pohiteti nazaj, kajti sonce se je skrivalo za kopreno oblakov, pa pihati je pričeloNa hitro sva se še poslovila z vrha ,

Vsa vesela zadovoljna, predvsem pa res hvaležna , sva korakala po blatni razmočeni cesti mimo privezane mize, in po Šisernikovem travniku je bila živa drsalnica sva Sva do Križana naredila kar ovinek , mimo Kotnikovega vrha                                ki je počival v globokem zimskem snu  , nato pa po razmočeni cesti naprej končno prispela do Ciganije nazaj, kjer je bil še samo en avtomobil poleg našega, Pa še tisti so šli samo na kratek sprehod, sva ju srečala na Kotnikovem vrhu... Ko sva se že peljala proti Zavodnju

Me je preplavilo tako navdušenje in veselje , da sem pričela njemu čestitati, in ja vriskati, kot se za ta žalostni virusni čas morda ne spodobi, ali pa prav zato.... ja ni kaj ...vesela sva oba . Kajti razlika je če greš poleti 18 km , kot pa v snegu in ledu . Hodila sva  9 ur naredila 26510 korakov... Je bilo na koncu kar težko, a kaj češ moraš priti do avta nazaj. Pa ni nama žal da sva šla okoli po cesti, tako danes le nisva preveč utrujena, seveda noge so malo bolj trde a dobra volja navdušenje je ostalo. Predvsem pa zavest, da nama je po vsakem pohodu lepše, boljše se počutiva, ja gibanje je tri četrt zdravja, dva  odstotka so zdravniki ostalo pa je odvisno od nas samih....

 Nato, nato pa je  naju  sprejela vase temno obarvana razsvetljena Šaleška dolina, a se nama je zdela prav pravljična.

p.p.