Spomini starega gojzarja.- Virtualni sprehod skozi čas- 2-

.Ko je še v Velenju bil makadam !

Sedaj v tem času zelo rada pregledujem albume preteklega leta pa tudi še kakšno leto nazaj v teh dvanajstih letih zelo aktivno hodiva  spet po hribih in dolinah se je nabralo zelo veliko materiala pa sem naletela na to staro fotografijo, ki me je res presenetila. Je najstarejša fotografija, kar jo imam, a žal ni najbolj čista... ,  

Sem jo nehote odkrila pri scaniranju starih slik . Ta slika je nastala okoli leta 1952 -1954 , tam okoli. To je slikano na dan šoferjev, ko je bila parada, na kateri je  sodelovala tudi rudarska godba, v kateri je bil tudi moj mož ,ki je takrat, igral flavto, nato pa je prešel na bas...(od tod tudi slika) na ovinku današnje Kidričeve ceste, od šole Miha Pintar Toledo, proti križišču Efenkove  in Tomšičeve  ceste. Proti Zdravstvenemu domu. Takrat je bilo tam še vsepovsod  samo polje Sedaj pa zgleda tako no iz druge perspektive ,

Kjer je beli  krog , je bila  bila  prva slika posneta 

Ja naše lepo mesto raste in se razvija na vseh področjih...Lepo je, a seveda je ta razvoj  terjal tudi svoj davek. A zaenkrat bi se osredtočila samo na razliko , ki je nastala v teh sedemdeset letih ...

Ja skoraj neverjetno...

P:P:

Spomini starega gojzarja! Pustna nedelja- Utrinki današnjega dne

 Spominjanje na pretekli čas, ki je že davno odšel v zgodovino, za mlade že pamtivek,no tudi nam se zdi to že tako oddaljeno, a danes na pustno nedeljo, smo imeli še priliko, da smo ob sprehodu skozi čas,  se med prijatelji, sošolci nazaj  dotaknili minulih dni, ko smo še kot otroci hodili naokoli ob pustu... Takrat so bile zime še prave zime Snega do kolen in čez. Kljub temu smo komaj čakali pusta, kajti takrat smo dobili gugalnico na skednju, kjer smo se lahko gugali s sosedovimi otroci.  

Ko smo gazili od hiše do hiše, ter vsi veseli navdušeni, smo že pred hišo naglas zaklicali:i

Imate kaj za maškare, za pusta... navadno je bil kak krof, potem seveda še kak  dinar, kako smo se razveselili tega. Krofov je bilo doma dovolj, a denarja bolj malo. Bili smo veseli vsake pare.. Kajti bili smo vzgojeni, da z varčevanjem in skromnostjo lahko dosežemo veliko.

 Potem je nanesel pogovor na tepežkanje 28. 12 ko smo se otroci, zjutraj navsezgodaj  že ob 4. uri odšli od kmetije do kmetije z željo, da bomo si pridobili kak dinar, kajti takrat je bila revščina. Bilo je po vojni. Leta 1950, in malo čez vsega je primanjkovalo. A kot   otroci, smo imeli velike želje, da bi si lahko kupili kaj, kar smo si želeli. Na primer, da bi fantki si lahko kupili  lesenega konjička z vozom ob proščenju, naslednjo pomlad. Želje, ki pa so se malo kdaj  izpolnile...Tudi dekleta smo imele svoje želje.. Punčke  z velikimi modrimi očmi. A so večji del ostale to  samo želje. Kot tolažbo smo navadno dobili, lectovo pecivo, ki pa je še sedaj, ostal na njem grenak priukus 

Za trenutek je pogovor utihnil kajti vsi smo dobesedno utonili v spominih otroški dni, ki si jih sedanji otroci niti pod razno, ne morejo predstavljati. kako naporni, a tudi kako lepi so bili.. Kako tudi le. Vse se je spremenilo, Čeprav tudi sedaj starši marsikje  ne morejo izpolniti  vseh želja svojih  nekje že morda razvajenih otrok, ko smo si mi želeli le tisto, najosnovnejšo. In morda kaj majhnega tako za dušo... 

Tako smo se spominjali, kako smo pri gotovih kmetijah naleteli na  gostoljubni sprejem, ko so  gospodinje včasih  natrosil toliko  dobrot,  ter še drobiž  ki so ga največkrat dale na stran prav zato... ..! Kjer je bila gospodinja še posebej darežljiva, smo dobili še kekse, suhe hruške, ter seveda male rumene dinar je, sicer male vrednosti a za nas veliko premoženje , kajti že ves december smo načrtovali kaj si bomo kupili za ta denar ki ga bomo dobili na dan potepanja ali dan nedolžnih otročičev tako smo si delili, spomine, sedaj po dobrih 70 letih ali še več  na to, kako so nekatera vrata kmetij ostale kljub dodatnemu trkanju zaprte, če pa so že bila vrata odprta  so  dejali da nimajo drobiža, da naj pridemo kasneje,oziroma kak drug dan, seveda nismo šli! Smo že vnaprej vedeli, da so skopuhi.. Pri drugih so radodarno dali vsega, da smo domov prišli otovorjeni in z zavestjo, kako lep je za otroke ta čudoviti dan nedolžnih otročičev.. 

 Potem pa smo se menili, da je tepežkanje veljalo samo do 12 ure, a mi ki smo bili iznajdljivi, smo vedeli, da če bomo šli v vaško gostilno, kjer so imeli veliko otrok, da bomo tam  tudi po 12 uri  obilno obdarjeni. Potem smo obiskali župnika pisatelja Franca Ksaverja Meška, ki ni bili tako natančen glede  ure...

 Radodarno nas je obdaril, ter nam še dal kak koristen življenjski nasvet,  kako naj uporabimo denar... Je dejal da bo najboljša naložba, če si kupimo kako knjigo. (jaz sem si jo vsekakor), ter se z nasmehom poslovil od nas... Ura je bila že skoraj pol štirih popoldan..

.
V sosednji župniji pa so celo tako odredili,(no tako nam je pravil sošolec ), da so tisti otroci, ki so imeli dopoldan šolo lahko tepežkali  popoldan...

Ja se je razlikovalo od kraja do kraja skratka ta pustna nedelja nam je  osvežila spomin  na pust ,  na dogodke iz prejšnjih let, ki pa so še vedno živi, kajti bili so prepojeni s toliko upanja, dogajanje otroških let, ter na tepežkanje... Koliko truda in veselja, ki ga premore samo nedolžno otroško srce, smo doživeli, danes je seveda vse drugače... Tradicija izumira danes ni  več tepežkanja, tudi maškare, otroci, ne hodijo od hiše do hiše, saj jaz ne vem, da bi, ker jih je sram, ker  je to baje  znak revščine, pa tud ljudje ne odpirajo več vrat. Tako izumira običaj,  ob pustu, ob tepežkanju in še kdaj. . Tako počasi izgubljamo del svoje tradicije.. In s tem smo otrokom odvzeli neki čar nekega  običaja. .

Spominjanje na pretekli čas, ki je že davno odšel v zgodovino, za mlade že pamtivek, a danes na pustno nedeljo smo ob sprehodu skozi čas, nazaj se dotaknili minulih dni, ko smo še kot otroci hodili naokoli ob pustu vsi veseli navdušeni, smo že pred hišo na glas.      zaklicali, imate kaj za maškare, navadno je bil kak krof, potem seveda še kak  dinar, kako smo se razveselili tega. Krofov je bilo doma dovolj, a denarja bolj malo. Bili smo veseli vsake pare.. Kajti bili smo vzgojeni, da z varčevanjem in skromnostjo lahko dosežemo veliko. Potem je nanesel pogovor na tepežkanje 28. decembra , ko smo  otroci, zjutraj navsezgodaj  že ob 4. uri odšli od kmetije do kmetije z željo, da bomo si pridobili kak dinar, kajti takrat je bila revščina. Bilo je po vojni. Leta 1950, in malo čez vsega je primanjkovalo. A kot   otroci, smo imeli velike želje, da bi si lahko kupili kaj, kar smo si želeli. Na primer da bi fantki  si lahko kupili lesenega  konjička z vozom ob proščenju, na stojnici  naslednjo pomlad. Želje, ki pa so se malo kdaj  izpolnile...Tudi dekleta smo imele svoje želje.. Punčke velikimi modrimi očmi.
Za trenutek je pogovor utihnil kajti vsi smo dobesedno utonili v spominih otroški dni ki si jih sedanji otroci niti pod razno, ne morejo predstavljati. kako naporni, a tudi kako lepi so bili
Tako smo se spominjali kako smo pri gotovih kmetijah naleteli na  gostoljubni sprejem, ko so  gospodinje včasih so gospidinjnam natrosile dobrot,  ter se drobiž z denarjem..! Kjer je bila gospodinja še posebej darežljiva, smo dobili še kekse, suhe hruške, ter seveda denarja, kajti že ves december smo načrtovali kaj si bomo kupili za ta denar ki ga bomo dobili na dan potepanja ali dan nedolžnih otročičev tako smo si delili, spomine, sedaj po dobrih 65 letih ali še več  na to kako so nekatere kmetije oziroma hiše ,ostale kljub dodatnemu trkanju zaprte, če pa so že bila vrata odprta  so  dejali nejevoljno,  da nimajo drobiža, da naj pridemo kasneje, seveda nismo šli! Pri drugih so radodarno dali vsega, da smo domov prišli otovorjeni in z zavestjo, kako lep je za otroke ta čudoviti dan nedolžnih otročiček. Potem pa smo omenili da je tepežkanje veljalo samo do 12 ure, a mi ki smo bili iznajdljivi, smo vedeli, da če bomo šli v vaško gostilno, kjer so imeli veliko otrok, da bomo tam  tudi po 12 uri  obilno obdarjeni. Potem smo obiskali župnika pisatelja Franca Ksaverja Meška, ki ni bili tako natančen glede  ure... Radodarno nas je obdaril, ter nam še dal kak koristen življenjski nasvet, ter se z nasmehom poslovil od nas... Ura je bila že skoraj pol štirih popoldan...
V sosednji župniji pa so celo tako odredili,(no tako nam je pravil sošolec ), da so tisti otroci, ki so imeli dopoldan šolo lahko tepežkali  popoldan...
Ja se je razlikovalo od kraja do kraja skratka ta pustna nedelja nam je  osvežila spomin na dogodke iz prejšnjih let, ki pa so še vedno živi, kajti bili so prepojeni s toliko upanja, truda in veselja, ki ga premore samo nedolžno otroško srce,pa seveda tudi povezanost in želje med nami je prišla še kako do izraza. Danes je seveda vse drugače... Tradicija izumira danes ni  več tepežkanja, tudi maske otroci, ne hodijo od hiše do hiše, saj jaz ne vem, da bi, ker jih je sram, ker je da je to baje v znak revščine, pa tud ljudje ne odpirajo več vrat. Tako izumira običaj, ob ob pustu, ob tepežkanju in še kje. Tako počasi izgubljamo del svoje tradicije.. In s tem smo otrokom odvzeli neki čar.. 

Sedaj si raje prilaščamo tuje praznike in navade. Kot je Valentinovo, Noč čarovnic... Ja se še bi  kaj našlo. Po drugi strani pa se na veliko označujemo za zavedne Slovence.. A imam včasih vtis, da je nas sram naših starih običaje in navad.. Pa ni samo pustni čas in tepežkanje, še veliko kaj bi se lahko našlo..

A ker je danes pustna nedelja,veselje in rajanje,uživanje ob krofih 

ni čas za razpravljanje o tem kaj  vse opuščamo.

P. P. 

Tudi to je življenje_Ko ti nekdo polepša dan.

 Premišljevanje o preteklosti sedanjosti, ali na kratko , kot kviz:DRŽI- NE DRŽI v volji je veliko, če ne že vse.... 

V teh dneh, ko je čudovito modrino neba

in jutranjo zarjo

 spet pokril siv pokrov preko naše doline.

 Čeprav so jutra še večji del  jasna, celo sončna, a so nakazovale bele, krpice oblačkov, kot  ovčice na nebu, ki jih je sveti Izidor gnal na pašo, da bo najbrž dež. Je že tako, bolj, kot se odmika mladost otroška leta, bolj se nekako spomnimo mladosti in tistih rekov, pregovorov, ki smo jih slišali, a takrat so se nam pač zdeli samoumevni, kajti takrat so še pregovori se uresničevvali in izpolnili svoj namen.

Vedno pogosteje nekako v tem hitrem ritmu časa , nehote primerjamo preteklost in sedanjost .

Sedaj pregovori ne držijo več, zato smo krivi samo ljudje, preveč smo onesnažili   ta   naš zeleno modri planet... Seveda se narava potem brani, ali kot bi nekateri dejali, da se maščuje. A narava si bo vedno opomogla in zmagala, v taki ali taki obliki.Kaj pa  ljudje prevelik davek bomo plačali, mi ali naši zanamci. A dokler bo človek tako hlepel po materialnih dobrotah, po oblasti, ,dokler bodo svetu vladale elite, dokler se ne bo nič spremenilo. Pa naj si še ostali ljudje tako prizadevajo, da se bo kaj spremenilo. Ne bo se ! 

Čudeži se ne dogajajo več.Samo naivni še verjamejo vanje, Je pač tako čudeži  so se dogajali v prejšnjih stoletjih,ljudje še niso bili tako osveščeni, so pač verjeli tistim, ki so bili na oblasti, pa naj je bila to cerkev ali vladarji, ki so imeli škarje in platno v svojih rokah. Ja čudeži ,večkrat sprašujem , zakaj se sedaj ne.. Najbrž zato, ker je znanost, tehnika že toliko napredovala, da večji del ,novo nastalih čudežev, lahkoutemeljeno  dokažejo, zakaj in kako. 
Ampak seveda se še dogajajo čudeži, kot so ozdravitve , podaljšanje življenja  , operacije srca, zamenjava organov , vse to je nam prinesla znanost, medicina, desetletja  vztrajnih raziskav. Seveda pa je še dodatno to potrebno  in povezano z optimizmom  močno voljo posameznikov  in vero vase, da zmoreš. Optimizem je še dodatna pikica na i.Seveda vse v mejah normale, če je nekdo ostal brez nog, rok  si lahko še tako želi, a mu nove ne bodo več zrasle. Ampak dandanes tehnika napreduje ,lahko shodi, opravlja delo z rokami , ampak s pomočjo umetne inetigence, s protezo... Torej je tudi to neke vrste velik čudež , samo  na drugačen način.

No z voljo in optimizmom sem začela pa naj še končam z njim. Poznam  gospoda, ki mu življenje ni prizanašalo. Nekaj življenska usoda, nekaj potem bolezen, preživel je korono, potem pa še ga je doletela kap, a se je z voljo in z zdavniško   pomočjo , ter rehabilitacijo neverjetno hitro  opomogel. Sedaj je sicer trenutno še na vozičku, a vsaki dan mu gre na bolje.Prepričan je še, da bo šel, kot pred kapjo, vsako jutro na sprehod. Ali da bo vsaj lahko hodil naokoli svoje hiše. Pa da bo z nekaj  prilagoditvam spet lahko zaživel tako kot je navajen.Verjamem , da mu bo uspelo, kajti ima voljo in trmo , da premaga vse težave, kot doslej , pa čeprav je prejšnji mesec dočakal častitljivih 90 let. Lahko je s svojim optimizmom vsakemu veliko mlajšemu za vzgled.

A njegov nasmeh , njegove besede zmogel bom, so za mene pravi čudež , da koliko optimizma in volje lahko ima in premore človek....
Ko sem ga pred dnevi videla , mi je polepšal dan, z zavestjo, da se vse da, če človek hoče in se ne prepusti malodušju....

Tako kot se je vreme izboljšalo, tako se lahko tudi počutje. Le verjeti je treba..

p-p-

p.p.

Spomini starega gojzarja! Radojč 937 m, in Ramšakov vrh 970 m.

 

Radojč 

Zadnje čase opažava, da vedno narediva načrt kam, bova šla a navadno se vedno konča tako, da tisti prvi cilj navadno odloživa za naslednjič, tudi tokrat je bilo tako, pravzaprav sva nameravala iti na Uršljo goro, a nekako niso bila preveč navdušena nad ledeno potjo, kajti letos sva že prehodila kar nekaj takih poti, kjer sva morala paziti res na  vsak korak. Pa sva dejala: okoli naše doline je res precej vrhov, ki jih na vadno obhodiva, Pa včasih doživiš kako naj rečem Black out, ko eneostavno se ti  zdi, da ni kam iti....A okoli naše doline je vrhov 

Kot so : 

Gora oljka , Skorno, Paški Kozjak  Špik 1108 m, Ostrica vrh, Štrukljev vrh,Basališče, Skalni vrh, Vodemlja,Lubela, Grad Forhtenek, Pusti grad , Velenjski grad, Šaleški grad Grad Ekenštein  Smouvnik, Radojč, Ramšakov vrh,Gradišče z Jakecom nad Velenjem, Veliki in mali Koželj, Sleme,Smrekovc,Graška gora , Mozirska planina, Boskovec, Konečka planina, Medvedjek in Golte, pa seveda Uršlja gora, pa še kateri.. .. Ti cilji so res primerni  in zgodaj spomladi so res pravšnji za nabiranje in ohranjanje kondicije.. A ker sva v Šenbricu, ki je del poti, bila meseca januarja, ko sva šla na  Stropnici kajti to je sosednji vrh se nama je zdelo, kot da ponavljava pot. Po predlogu da bi šla na svet Križ nad Belimi vodami kjer še letos nisva bila, a je kaj hitro odpadel, kajti bila sva gor, pozno v jeseni... naslednji predlog je bil da bi šla na Skalni vrh ter in si nato privoščila uživanje na sončni razgledni   Vodemlji.

Pogled od Gonžarja proti Uršlji goriZanimive barve kamni , od opečnate rdeče, do iskrivih zvezdic v njih 

Skozi slikovito Vinsko  goro

Nisva bila edina, ki sva krenila proti Gonžarju in Radojču...

 Torej on  reče, kaj pa ko bi šla  na Radojč, kjer letos še nisva bila.. bila sem navdušena kajti ta pot je ravno pravšnja za ohranjanje kondicije

 

 posebno te stopnice 

hi hi 

Tudi tu se je spremenilo  gozdne ceste  so na novo, a strmina je še vedno ... so nama še dodatno polepšali pot nad nama

Na ovinku sva namesto naravnost zavila levo ter po krasni utrjeni poti kmalu prišla do travnika kjer se je pot strmo pričela dvigati
 danes nisva šla počez ampak naokoli po cesti sicer malo daljšo pot a manj utrudljiva

Presenetilo naju je koliko cvetja je  že v polnem 

Dobro razpoložena

Sva občudovala cvetje pod cesto

Posebno sva bila presenečena nad velikostjo cvetov tako veliki so bili kot je moja dlan. 

 

 dreves sva imela lep razgled na naše lepo mesto.. 

Zjutraj je bila vidljivost v zelo lepa

Tudi gore v ozadju so se krasno videli kot Raduha Golica oz Koralpe v Avstriji ter Kamniške in Uršlja gora

Pod nama pa seje soncu bleščala cerkvica v Lipju. 

Modri cvetovi ob poti, ter modro nebo

 pot so nama popestrili čudoviti modri cvetove jetrnika

 ter rumeni cvetovi lapuha

Tudi trobentic ni manjkalo

Tako sem bila navdušena  nad  cvetjem. da me je on moral prav opomniti da greva naprej

Ja vesela sva bila, da sva na začetku šla po cesti naokoli namesto počez

Bila pa sva presenečena, kako hitro je nama minil čas, kljub strmini, sva kar naenkrat  bila pod vrhom Radojča, ki je sedaj bolj zračen, kajti debelo drevje, je bilo zrelo za posek, kajti oviralo je podrastje mladega drevja... je pa bila zaradi tega pot veliko bolj strma kajti drugače je pod vrhom bo dela lahovna levo in po tem ko gredo navzgor sedaj pa je šla naravnost navzgor.. 

Tam sredi strmine sva se odžejala 

No pa še nasmejala sva se ob motivu ob... ja ljudje imajo domišljijo haha

Sedaj je tu gor res zračno 

Njemu tokrat strmina ni delala nobenih preglavic, večji del je bil pred mano, kar je zadnje čase bilo redko. Zelo vesela sem bila tega. 

Čez skale 

Ter mimo zanimivega drevesa oziroma korenine,, ki pa z leti izgublja svojo zanimivo obliko...

Na vrhu Radojča sva se poslikala in potem se odločila, da greva še naprej na sosedov  Ramšakov vrh, 970 m, kjer sva zadnjič bila predlani, ko sva šla iz Dobrne gor oziroma iz doline Loke , 

Zanimiva pestro razgibana pot. Z zanimivimi motivi ob poti. Od lesnih gob , ter skal in 

gozdnih škratov, ki so se napol navihano, napol zlobno ozirali na naju. 

 

Te poti se vedno rada spominjava., Kadar je bila Mery z nama se je skoraj izgubila v globokem listju.

Tudi tokrat je šumelo pod nogami.

Ostal je  spomin. Je tako, kot bi bila z nama.. 

Tudi nazaj grede sva uživala v razgledu na našo Šaleško dolino in  v velikosti in lepoti cvetočega teloha...

Kjer je pot posuta s kamni in list je treba paziti da se ne spotakneš

Prekrasen razgled s sedla 

Na Ramšakovem vrhu pa sva si spet vzela čas in uživala v soncu in svežem zraku... Tu ni pihalo a na Radojču je bilo vetrovno...

Ta klopca prav paše v ta ambient...

Ta pot iz Radojča na Ramšakov vrh je res lepa. Predvsem za ljubitelje dreves, večinoma so bukve  nekatere tako debele , košate visoke . Ker je bilo sončno sva imela priliko uživati v njihovem srebrnem lubju debel

Je pa tudi veliko že dotrajanih dreves. Kjer je za   ptice  ,, kot pogrnjena miza .

Pot se res spreminja..

Po grebenu je bilo listje 

Zelo pestra pot ,razgibana , Rada imam grebenske poti. Tu imaš vsega dovolj, skal, korenin, strmine navzdol in navzgor, skrtka ni da ni.-Pa še občutek prostranosti na obeh stranehh. Res pa je , da je treba paziti na pot, kajti kje pelje po robu, ali poa se skriva pod listjem kak kamen ali korenina, če stopiš na njo , ni prijetno...

Nato pa sva se vrnila mimo Radojča nazaj in navzdol do izhodišča...Preživela sva krasen dan .Pozno popoldan sva se vrnila domov. Zadovoljna, kljub temu da nisva šla na Uršljo goro sva se lepo imela. Uršlja gora pa bo tudi počakala.,,

p.p.