Tudi to je življenje. V ta jesenski čas--- 2 del

Skoraj šest  let je  minilo od zapisa, z enakim naslovom , "V ta jesenski čas" , ko smo se zbrali prijatelji vrstniki , okoli gorečega ognja ... Le da se je krog  nas okoli njega še  zmanjšal, se zožil. Tesno se dotikamo eden drugega,kot da bi se bali , da bo prehitro spet nastala vrzel med nami. A smo hitro rekli, kot v opravičilo, da je hladno...

 Povod  za to srečanje je bilo slovo pred nedavnim preminulim od našega dobrega prijatelja.. Skoraj nismo mogli verjeti da ga ni več,  bil je naših let ,ja vrata tja čez ostajajo vedno odprta, ne glede na leta. Poklonli smo se mu v mislih na njega. Njemu poklanjam ta zapis. .. Smo dejali, lepo bi bilo da se spet srečamo in kakšno rečmo...Je že tako tisti najzgodnejši prijatelji, ki so  se nam pota  večkrat v življenju križala , si imamo vedno kaj povedati...

Tokrat nismo dajali vtisa zmagovalcev s ponosno dvignjenimi glavami, kot prvikrat. . Kajti preveč se jih je že poslovilo med tem časom.Nič več nismo dajali nasvetov, kako je to dobro, oziroma prepričevali da to ni prav. Ali pa pometali pred tujimi vrati... 

 Sprva se pogovor kar ni hotel razvneti, strmeli smo skozi presvetljene prste, preštevali iskrice ,ki so se bleščal kot nekaj čarobnega, a so  ugasnile , še prej , da so dosegle svoj maksimim. Počutili  smo se , kot , da postajamo prosojni .Celo šalili smo se da, če bomo se še nekajkrat tako srečali bomo postali prosojni in poleteli proti nebi 

A vseeno smo se trudili, da delujemo čim bolj optimistično. Tokrat nismo bili črnogledi , kajti v teh letih nekako sprejmeš, svojo usodo, kajti    vsi vemo, da vsak ima , nosi svoj križ , nekateri bolezen, drugi odnose s svojimi najbližjimi, tretji osamljenost, nekatere je strah  sedanjega stanja v bližnji in malo širši okolici. Nekateri se zapirajo vase, se odtujejo od realnosti, živijo v svojem svetu... a vsi , prav vsi smo se zavedali dragocenega trenutka in hvaležnosti , da smo se še spet lahko srečali. Ta zavest se je počasi širila med nami , kot po nekakem čarobnem zamahu tega optimizma , smo se sprostili , ter pričeli pripovedovati , kaj se nam je dogajalo med  tem časom.

Izognili smo se samo politiki, (kajti če kaj politka lahko zelo razdvaja in pokvari še tako dobro  družbo).. ter seveda tudi  sedanji pandemiji.Le na kratko smo jo omenili, če je kateri bil preveč prizadet zaradi nje.Saj povsem se ne moreš izogniti , si pa lahko optimist in ja to smo bili prav vsi....K sreči nobeden ni v ožjem družinskem krogu plačal najvišji davek koroni  . A ker se ne umira samo zaradi korone, ampak tudi od drugih bolezni, še nekako bolj začutiš občutek minljivosti.

Čas je mineval, pogovor je stekel, osvežili smo tiste prve spomine, na kurjenje ognjev v naših zgodnjih letih, ko smo med počitnicami kurili zvečer ob ognju, ko so nam srca plala v ljubezenskem taktu, ko hrepenenju po dotikih, po izpolnitvi.Ja pomladili smo se ob teh spominih, kar pozbili smo , da smo  sključeni, da so naša telesa uvela , da je čas nam razoral obraz, da so marsikateremu že rahlo tresejo roke, da slabo vidi, sliši , a to je bilo pozabljeno, počutili smo se kat mladci in mladenke .

 Bila je tema pustili smo domišljiji pot ,čeprav je bila jesen smo se počutili, kot  v tistih poletnih dneh, ko je ob večerih zadišalo po kovačniku , ko so se okoli nas spreletavale kresnice , ko se je marsikateri par odkradel od ognja... Sedaj pa so se samo kot potrditev , da smo še živi, da v nas še tli pod pepelom ter pezo let iskra spomina, predanosti, ljubezni, prijateljstva...

 Ogenj je poačsi ugašal, a nihče ni naložil več nanj, ni bilo potrebe, kajti  nas je grela vez prijateljstva, ter spomin na leta, ki jih lahko kljub Emšu vedno ,znova in znova prikličemo v sedanji čas, kljub že sedem desetim, osem desetim križem. Pa naj še kdo reče da ni starost lepa. Seveda so težave, križi, a če smo optimisti poskrbimo da vsak dan sproti živimo po najboljših močeh. Čeprav je včasih težko, je pa zato potem zadovoljstvo veliko večje  in sreča neizmerna..Posebno še če nam je dano da to lahko delamo. Pa ni potrebno kaj velikega, dovolj je da smo zadovoljni sami s seboj predvsem pa, da najdemo delo ki nas veseli- To je neprecenljivo...

p.p.