nedelja, 03. september 2017

IZ ZBIRKE ---TUDI TO JE ŽIVLJENJE

Čakanje  na robu!

V polmraku čakajoč, da vzide sonce je stala tam ob temni skali, tik nad prepadom,naslonjena na  viharnik, ki mu je zadnje neurje odlomilo vrh. Tam nad obzorjem se je pojavila prva zarja, ki je ugašala eno za drugo zvezde na nebu  . Stegnila je roko, kot bi želela zadržati ta trenutek brezčasnosti lepote rojstvo novega dneva, a se je vedno bolj zavedala da je ves njen trud obsojen na neuspeh . kajti nebo je preplavila tista nedoločljiva barva , katera je njeno notranjost in dušo napolnila z neizrekljivim obupom, kajti vedela je da z novim dnem bodo  vsi njeni napori, da ohrani nasmeh  in optimistični  , izraz na licu  za javnost, spet terjali zadnje atome njene  moči. A bolj, ko se je prebujal dan, bolj ko se je barva spreminjala v škrlatno podobo jutra, ki ji je z vsako nianso izpirala skrbi za jutrišnji dan življenja  iz njene notranjosti, občutek je bil tako močan, da  je imela vtis, kot da ji vsako gubo njene duše in srca strga , z bolečine vso balast , ki se ji je nabrala v preteklih mesecih , spet  je začutila,da postaja lažja , da ji  je uspelo, kot že tolikokrat doslej , da se v njej prebuja neslutena moč, ki jo je dvigala vedno više in više.  In ko je  žareča krogla na obzorju dosegla rob je njena duša zapela v  crescendo   hvaležno hvalnico dneva.
Tiho se je nasmehnila vase,zdelo se ji je da so ji zrasla krila, da bi lahko poletela visoko pod nebo , še  odlomljeni vrh viharnika je postal lepši z notranjimi očmi je videla, kako  močan je  bil ko je bil na vrhuncu rasti. dal ji je dal vedeti, da tudi, če ti življenje zada globoke rane in vse,  vse postane brezupno  je treba poiskati v sebi moč, da znova in znova vstane , da se še z večjim veseljem in močjo spopade z težavami....
Z iskrečimi očmi se je zazrla čez vrhove, z mislijo, kako lepo je živeti, pa čeprav nam včasih usoda  nasuje ostro kamenje na pot, a s tem se le utrdimo in  znamo ceniti vsak trenutek, ki nam je dan.
 Za seboj je slišala šum , obrnila se je in uzrla obraz, ki jo je že nekaj časa nemo opazoval, v njegovem izrazu je videla toliko ljubezni, sreče da je ostala brez besed. Samo roko je stegnila in začutila, kako so se prsti prepletli v trden stisk roke, ki ji je povedal, da se lahko nasloni nanj, da je za njo vedno tu, karkoli se že zgodi. Brez besed sta se sporazumela in rojstvo jutra jima je potrdilo to molčečo zaobljubo. Naslonjena eden na drugega sta čakala da je sonce na nasprotni strani doseglo vrhove. Nato sta se napotila počasi nazaj v dan , ki pa je za oba postal veliko lepši in poln svetlobe ter nove energije
P.P.
 5.7.. 2017