Tudi to je življenje- V TA JESENSKI ČAS- 3 DEL

Kmalu bo minilo deset let od mojega prvega dela zapisa  "V ta jesenski čas"

. Ko smo bili še polni nekega optimizma in modrovanja..Ko smo se drugič zbrali  čez šest let smo modrovali pod obarvanimi pozlačenimi krošnjami . Takrat sicer že z manj optimizma in navdušenja , se je pogovor le počasi  razživel, da smo se spet lahko vživeli v tista pretekla leta , ko smo še bili polni moči in navdušenja. Takrat smo si obljubili , da ne bomo čakali šest let , ampak da bomo se spet zbrali čez kako leto , ali dve. 

Ja laže rečeno, kot storjeno. Nekaj jih je bilo v tujini nekaj pa kot se rado zgodi , da so odšli tja  čez  most, ki vodi čez reko življenja  v večnost od koder pač ni vrnitve. 

Pa smo se pred par dnevi spet srečali brez vsakega načrta  , kot bi slutili , da če ne bomo izkoristili sedaj  tega , ne bo več možnosti , bo prepozno da se spet srečamo. Smo se  zbrali (tokrat ne ob ognju,)ampak  v poznem poletnem popoldnevu  , ki je bil za nas starostnike itak  bil še prevroč.   No ne za vse.   Čakali smo prepričani ,da imamo čas vsega sveta na razpolago , a da  da se še vsaj enkrat zberemo in kakšno rečemo. Res smo bili ,smo dobri prijatelji . Povezovalo, povezuje  nas še  tiste vrste prijateljstvo, četudi se nekaj let nismo videli,  ko smo se srečali je bilo tako, kot bi se videli prejšnji teden. Tista pristnost , ki je sedaj zelo redka.   Ja ni kar tako lahko pozabiti tistih let, več kot pol stoletja nazaj. Ja in  zadnja leta, se je precej spremenilo , bolj poredko  smo kontaktirali ,voščilo za rojstne dneve, ali telefonski klic, tu in tam smo se tudi videli, rekoč te pokličem, ko pa si poklical, pa je včasih telefon zvonil v prazno, ja  je že tako da ga je treba napolniti. Večina so že izgubili svoje življenske  sopotnike. In takrat se veliko spremeni. Potem pa kar naenkrat opaziš, češ s tem in tem pa že tako dolgo nisi navezal stika. Sedaj v tej dobi tehnike,je pač tako da nimajo vsi interesa , da bi se vklopili preko družbenih omrežij  s svojimi prijatelji.  Nekateri so pač ostali    digitalno   nepismeni. Tako je, ko se ti zožijo, možnosti druženja. Ja to je temna stran staranja.  Nekaj gibalna oviranost , nekaj bolezen, nekaj  pa brezvoljnost in za nekatere tudi osamljenost. Enostavno se zaveš, da  za nekatere velja:Daleč od oči. daleč od srca."  Ko se  svet  vrti  naprej , se vse okoli nas  spreminja, ja in marsikateri ga ne uspe dohajati. 

Kakor koli čakali smo , kako so počasi kapljali skupaj .Enega je pripeljal nečak , drugega sin, odšla sta, z obljubo kdaj se vrneta po njiju. In    naše tokratno srečanje je potekalo nekako  takole. Prvo smo si ogledali eden drugega,ker nima nobeden dlake na jeziku, je  včasih padla prav  zanimiva ocena drugega, Joj skoraj te ne bi prepoznal. . Potem pa kritiziranje vremena , kako je vroče ,   da ni za zdržat drugi, da ni pretoplo ,  da je ravno prav, da ne razume ,kako je lahko nekomu vroče.  Ja je že tako, ko nam po preperelih žilah kri počasi polje, te pač zebe. Pa nekateri so hoteli se poglobiti v politiko , kajti v svoji osamljenosti jim je pač radio in Tv vsakdanja družba.  Ampak o tem smo se kar hitro zedinili in kot je že v filmu "Ata socialistini kulak ," takrat rekel Malek; "Da je politka eno velika k...".Politiki so plačani, da ljudem pihajo na dušo, za svoj blagor skrbijo,, malo katerim je res  za ljudi, pa če jim verjameš, postaneš pesimist, če še ne kaj bolj dramatičnega.

No potem pa smo prvo itak se ve , lepo po vrsti povedali ,kot bi tekmovali   diagnozo   svojih bolezni,  no nekateri bi hitreje zaključili, če bi povedali kaj jim ne fali.  Nato smo obrali, po domače povedano , vse svoje sorodnike od A do Ž.Pa skupne znance . Pa toliko brezvoljnosti in zagrenjenost je bilo v nekaterih.Ali to čaka tudi mene ? Sem  pomislila ,  joj  kaka razlika je od takrat  od  kar smo se vsi zbrai tako skupaj .Vsi ista generacija, no nekater  štiri pet  let  razlike , a kakšna razlika med nami. zakaj nekateri tako izgubijo svoj žar in optimizem.. Ja življenje je res kruto

  Naša že itak okrnjena skupinica, se je tokrat razživela v pripovedovanju svojih  vsakdanjisti,  bolj v  tem kako jim poteka življenje , kako so odvisno od svoje  družine, nekateri pa  so se pohvalili da so v dobrih rokah.  Pa še smo se spomimnjali svojih prijateljev , ki  so tako nepričakovano odšli. Pogrešali smo jih vsak je dodal kako stavek ,potem pa  nekako bolj sprijaznjeni s  svojimi leti smo še hudomnušno pripomnili  , kako škoda je da se večkrat ne srečamo. Obljubili smo si da se ob prvi priliki res spet dobimo. Če ne drugače pa na pogrebu katerega. Smo se šalili, ampak včasih se s tem ni dobro šaliti. Takrat pa sem jaz dejala ,bom vam prebrala pesem, ki sem jo  skopirala od Facebook prijateljice Marije .P.

A ni tvoja je pripomnil eden, ne ta pa ni. Bi pa lahko bila po vsebini... Ampak sem si jo z dovoljenjem sposodila. 

Ki se glasi takole:

Obišči me zdaj

Ne obljubljaj, da prideš, če te ne bo, 

obišči me prej, kot me vzame nebo. 

Ko odšla bom v kraje, kjer še veter miruje, 

moj glas bo utihnil, pogled obnemel

in več ne bom vedela, da si prišel.

Zato prej bi ti rada še segla v roko 

te nežno objela, poklepetala s teboj, 

sedaj, ko sem živa, ne pa tedaj, 

ko oči bom zaprla in tiho odšla …

ko se čas bo ustavil in svečko na grobu 

bo le še mimoidoči pozdravil.

.. M. P. 

Takrat smo pokimali in se spogledali ter и dejali, če bo le mogoče, pa seveda če bo zdravje.. 

Ja ne samo prijatelji tudi  družine bi še morale pogosteje obiskovati..  Življenje je navsezadnje ples izkoristiti ga moramo, prej ko utihne GLASBA. Ali prej da nam povsem ne opešajo opešajo moči, nekaterim pa volja do življenja.

P.P.. 

 

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-TRAVNIK-TURNOVKA

 30.8,2026-Travnik-

Tako pa sva izpolnila še drugi iz med petih   planiranih pohodov za konec meseca avgusta. Prvi je bil Jelovec, drugi Šteharski vrh, tretji Mrzlica, četrti Koča na Travniku s Turnovko, a kot zgleda bo peti pohod od Rogle do Ribniške koče preko Lovrenških in Ribniškega jezera, ter potem nazaj, ostal in bo moral počakati za naslednji mesec september.  

Obisk koče na Travniku in  Joškovega  stolpa na Turnovki, sva  sicer nameravala iti že včeraj , ampak , kot se rado zgodi, človek načrtuje pa vedno kaj vmes pride. Ma nimam rada preveč dolgoročnih načrtov ..Ja Jesetrova luna, mi je tokrat zagodla na vseh področjih ha ha. Je pa res  zanimivo, ker me navadno  polna luna, ali ščip   napolni z energijo elanom , takrat mi delo steče , da vse opravim en , dva tri in že je gotovo , pa dobre volje sem še bolj, kot običajno , a tokrat  ni bilo tako . Pa  dodatno  me je še  slabost obhajala, kot bi bila v pričakovanju hi hi .Ja če ima hudič mlade nima samo enega, ampak kar cel roj. Tako da včeraj nisem bila zmožna iti kam daleč , ampak samo do Družmirskega zaledja.  A mi je trenutno bilo bolje. No potem pač kuhaš čajčke in rcnije, ja ko te zvije , kot je pel že pokojni Franc Košir ..No zelišča so seveda vse iz domače lekarne, pa mi je le  uspelo, je pa trajalo..

IN JA;

Danes zjutraj pa sem se prebudila sveža kot prva rosa. 

No od doma sva se odpravila okoli sedme ure ali mali prej. . Kar hitro sva prispela mimo Mozirja in Lubnega  pa Okonine in kar kmalu sva šprispela in zavila 

  navkreber proti Sv. Primožu na vrhu,

ko prideš po ovinkasti cesti do križa,

kjer rastejo čudovite vrtnice, v katere se je pravkar ujela jutranja svetloba. Midva pa sva se ustavila in kakor že tradicija veleva, se vedno usedeva na klopco

Že od daleč sem opazila čudovit grm vrtnic. V dolini so povsod bolj klavrne, zaradi letošnje vročine. Tu pa prava paša za oči.

in uživala v krasnem razgledu na Ljubno in del Zgornje Savinjske doline. A treba se je bilo odpraviti naprej  naprej od začetka kar lepi makadamski cesti, a nato vedno bolj slabi.

Že šestič sva se peljala tukaj a  imam vtis da je cesta vedno bolj v slabem stanju. Ja saj ni čudno pri vseh teh neurjih.A potem sva se namesto naokoli peljala navzdol kjer je res lepša cesta, čeprav je makadamska. 

Kakor koli zaradi luknjastih cest vedno jamram, ker me tako pretrese in to za mojo od osteoporoze "znucano " hrbtenico res ni prijetno. No malo jamram pa je kar boljše hi hi .Čeprav v resnici niti ni, ampak ljudje smo trpežna bitja veliko kaj se potrpi..

Ko sva se pripeljala na parkirišče  sta bila samo dva avtomobila že tam, ko sva se potem vrnila jih je bilo najmanj 15.Na obeh straneh ceste .

Kakor je cesta slaba je pa pot prav pravljična , tam na sredi sicer zelo izprana od neurij

, ampak potem prava gozdna idila,kontrasti, tako da kar pozabiš na pretreseno telo. Ja tukaj greva šestič In vedno v drugem mesecu , od maja do oktobra. In temu primerno je tudi flora ob poti. Ja in metuljev ampak, letos nisem videla nobenega , ta mesec je vse že nekako jesensko navdahnjeno.Celo svečniki so že zacveteli. Včasih sem rekla , ko zacvetijo ciklame veš , da ni več daleč do jeseni. Ampak sedaj ciklame lahko vidiš že meseca junija .Ja vse se spreminja.

Kakor koli počasi sva šla po znani poti in opazovala spremembe od lani. Nove ograje  v gozdu ,pa okamenela glava od prazgodovinskega zmaja

Hm , da ni tisti od katerega se jajce vali na peči na Smrekovcu 

jesenske trave---

pa tudi mravljišča so zrasla  in se še dodatno zožila v zrak.
Jaz pravim da so tu gor mravljišča, kot  pogled na Veliki Rogatec iz  Sedla Kala  gor. 

Ujet med dvema drecesoma

Ko sva prišla na plano mimo koče na Travniku je bilo še vse spokojno.

Le en štirikolesnik je pripeljal mimo naju , je šel pogledat novodobni pastir na svojo čredo , ki se je pasla ob poti.

Midva pa sva se vpisala , nato se še poslikala ob kažipotu ,ter se potem napotila čez travnik na najin naslednji cilj Turnovko. kako prijeten in lahak je bil korak čez mehko travnato podlago. Ob prvi klopci pod smreko sva se odžejala , ter potem obujala spomine , kako sva leta 2021 šla od koče na Travniku, do koče na Loki  in nazaj. Takrat nisva obiskala Turnovke. 

Čez nekaj časa sta naju dohitela dva pohodnika iz Šoštanja. On je dejal :"O vas pa poznam iz aplikacije PLaninc". S sabo sta imela prijetnega kužka z imenom Smejko . Res si imel vtis, da se drži na smeh. 

Kar nekaj časa smo se pogovarjali, ugotavili, da smo se enkrat ,davno  že srečali na Koroškem na Volinjaku ..Pa o raznih poteh in ciljih  itd.  Smo šli skupaj nekaj časa. A potem sva midva zaostala, kajti, jaz sem opazila kar nekaj motivov , ob poti, ki so me prevzeli ,kot Forma Viva Matere Narave ,  pa na  primer rosa na gobi na drevesu  onadva pa seveda mlajša in polna energije krenila naprej.

A  pri stolpu smo se spet srečali kjer sem jih z dovoljenjem fotografirala ,

midva pa sva še se povzpela na stolp ,

ter se potem usedla na klopco, katero sta ravnokar zapustila dva pohodnika. Ja danes je bil stolp res kar obiskan.  Potem pa malo pogledam naokoli in vidim  rdeče brusnice, pa sem jih nabrala tako da bo za dvakrat, ali trikrat zraven divjačine.

Tukaj sva tudi pomalicala in se potem počasi vrnila nazaj do koče,kjer je nama postregel zelo prijazni dežurni oskrbnik. Ki je švigal sem in tja ,naju slikal in postregel, tako da sva nazdravila uspešnem pohodu, pa seveda temu trenutku, zadovoljstva in krasnem dnevu. 

Oskrbnik  pa je kljub kar gneči obiskovalcev , vedno nasmejan in dobre volje . Vzela sva si čas, uživala v otroškem smehu in poskusu dekleta, ki je kar korajžno preizkušala  hojo na hoduljah. Kar dobro ji je šlo. 

Potem pa sva se seveda morala odpraviti. Skozi ozke prehode, mimo mini planinca 

vedno se šaliva da še dobro , da nisva bolj močne postave, bi se kar težko zrinila skozenj. Se spomnim pred leti ,ko je prijatelj na Facebooku jamral, da če ima bolj natrpan nahrbtnik, da se komaj zrine skozenj. No tudi on je bil bolj močno grajen.

Kakor koli pohitela sva navzdol, srečevalo je naju, kar veliko pohodnikov. Navzdol je nam šlo tako hitro, da skoraj nisem mogla verjeti, ko sem videla da sva že na parkirišču.Kjer številne table obveščajo, kje in kam in kako se  lahko naužiješ lepot teh krajev.  

Nato pa nazaj , nekaj časa po luknjasti cesti nato pa, kot  že rečeno po drugi strani sva zavila navzdol, tu pa po lepi zglajeni makadamski cesti  

 prispela v Ljubno.

Nato pa skozi krasno Zgornjo  Savinjsko dolino kjer se koruza kosa v tekmovanju ali bo zakrila cerkev v Okonini. 

Skozi vas,imena ne vem..s kapelico. Mislim da je Primož. Al pa tudi ne, se bom pozanimala. 

Kjer je vse v cvetju, pa praznovali so. 

Po lepi gladki makadamski cesti z novimi odvodnimi jaški.No bili so že lani. 

Tukaj zelo lepo steptana gladka makadamska cesta. 

Kontrasti ujete svetlobe v krošnjah malo popestrijo pot. 

pa sva z druge strani prispela v Ljubno kjer veliki kornet vabi sladokusce, na kepico ali dve slastnega sladoleda. 

že sva se bližala krožišču in kraju Radmirje 

mimo dveh  veslačev, ki sta se kar na suhem trudila., da bi  priveslala čimprej  naprej do Save , hm saj če bi bila tudi v reki Savinji , jo je kje tako  malo da ne bi prišla bolj daleč kot pa tu. ..

Domov sva prišla malo čez tretjo uro . In ja nedeljsko kosilo je naju že na  pol pripravljeno, čakalo... .

---------------------

Tako  pa smo prispeli do konca meseca, ki je bil kar aktiven. Sicer sva tokrat naredila samo 95 km, a saj ne tekmujeva , koliko jih naj bi naredila. Sem sploh vesela , da nama je uspelo toliko.Sem njemu dejala, če jih uspeva narediti 50 bom vesela.  Kajti ta mesec je bil pester bilo je vsega, regeneriranja , preizkušenj moči , vzdržljivosti, predvsem pa vztrajnosti , in prepričevanja samega sebe , da če je včeraj šlo, zakaj danes ne bi? Ja ko smo bili mlajši je vse nekako šlo avtomatsko in se ti je vse zdelo samoumevno. Ampak z voljo potem spoznaš, da je vsak dosežen cilj res neprecenljiv, posebej še ko vidiš , kot je včasih dejala moja prijateljica "Da  je narava pol  dohtarja" 

Kakor koli jutri, hm že danes , se je kar zavleklo to pisanje, sem mislila, da bom prej gotova.Noc se je že kar pošteno nagnila čez polnoč.. Kakor koli  je dan počitka, ah pa penzija je ha ha . Potem pa bomo počasi startali spet po starih sledeh in seveda tudi po novih poteh...

p.p.