spomini starega gojzarja - Grad Vodriž

 

Vsako leto že kar nekaj let zapored obiščeva ruševine gradu Vodriž-sicer skrit na hribu  sredi gozda, kot so pač večinoma  skrite v objemu gozdov ruševine gradov na slovenskem ozemlju. Ja narava jemlje nazaj svoj prostor. Veliko kje še samo kak zid opominja, da je včasih tu bilo pestro dogajanje. 

 Vodriž, https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Vodri%C5%BE

 ki se nahajajo nad naseljem Vodriž nad ozko sotesko na strmem hribu. -

 Da pričnem : S fotozapisom:

Pripeljala sva se preko Graške gore, kjer sva  se toliko ustavila, kot je že klasika , vedno kadar sva tako zgodnja, da sva   opazovala žarenje jutranje zarje  nad sanjavo Mislinjsko dolino  nad Pohorjem,

Čeprav je postajalo vedno svetlejše, a sončnega vzhoda nisva čakala, samo toliko sva ustavila , da sva se slikala ob spomeniku , nošnje ranjencev,a vzhoda nisva čakala. Bi morala še kar nekaj časa počakati, a ker se je nama šlo zato, da se čmprej   pričneva vzpenjati po konkretni strmini navzgor.Če je mogoče še v hladu jutra.
Kar hitro sva se pripeljala po vijugasti cesti navzdol mimo idilične

cerkve sv. Helene,  ter Šmiklavža .

Do letos  sva vedno parkirala avto ob  vhodu v dolino . Ter se po cesti  ob potoku Kolarice, ki je pa sedaj v tej vročini  skoraj presušil napotila po res prijetni dolinici,bolj soteski, kot ne. A tokrat sva zaradi vročine,  ki jo vremenarji  napovedujejo dan za dnema  in ker  kar noče ponehati ,ter se ohladiti , sva se relativno  zgodaj   pripeljala pod vznožje hriba na  katerem  stojijo ruševine  gradu iz 14 stoletja z zanimivo zodovino. In ni nama bilo žal,ta dolinica je nama prej bila tako všeč, sedaj pa po njej potekajo gradbena dela , najbrž ceste,  z  velikimi kupi gramoza .

Ter s ponjavami pokrita trasa 

Ko sva prispela do vznožja hriba 

je bilo prav prijetno hladno.

On je kar hitro štartal pred mano.

Temen hladen  gozd zgodaj zjutraj je  te dneve res tista prava osvežitev. 

Kmalu sva se povzpela po kratkih  stopnicah navzgor na katerem je napis Wiederdries kar po nemško pomeni grad Vodriž

Nato pa nadaljevala po grebenski poti navzgor, na vsako stran pa je prepaden hrib.Ob poti je bilo kar nekaj ciklam, a ne toliko, kot prejšnja leta 

Ob poti sva našla kar nekaj zanimivosti, korenine raznih oblik , celo posušene marele, ja  za gobe sedaj res ni pravi čas. pa rastlinje ....  

Še po senci sva prispela na ravnino  in nekaj metrov pa sva prispela do klopce pod ruševinami, gor  sva prispela v hladni senci.A nad nama so krošnje se že pričele barvati.Vau vedno vzkliknem obožujem jutra.

Čez nekaj trenutkov pa je se je pobočje pred nama osvetlilo v tisti čarobni jutranji svetlobi. kot bi Mati Narava naju pozdravila.Uživala v zelenju , ter opazila, kako lepo je očiščena ravnina okoli gradu.

Ter potem  doživela , ko je še skozi veje naju  pozdravil prvilo sonce sprvim poljubom  sončnih žarkov.Kar žal mi je bilo da nisem imela s  sabo fotoaparata ,  da bi lepše ujela žarke sonca. 

 Kot vedno, tudi tokrat  prebrala zanimivosti na tabli , ter se povzpela po vijugastih stopnicah

navzgor

Vsa vesela , da sva brez težav premagovala prej strmino navzgor  in sedaj  po stopnicah . Ja včasih pač pridejo težave na nekaterih poteh in vrhovih , ki jih povzroči neprilagojena hitrost hoje, , jap človek kar pozabi, da nismo več  rosno mladi. Šele potem , ko te telo opozori, ti upočasni korak. Zato pa  tudi, v tej vročine  hodiva  zelo zzgodaj zjutraj in na take cilje, kjer je hladen gozd , ali  senčne poti.Pa po dolini, višljih odprtih planjav pa se do ohladitve izogibava.Ja treba je hoditi tudi z premislekom.

Ob enem sem premišljevala, kako velik in mogočen je bil ta grad svoj čas, in kaj je ostalo od njega . Vogali so še videti kar trdni.


Še nekaj stopnic in  že sva bila na ravnini. Kjer sem poiskala odprtino okna na kateri so se bleščali biseri rose. ujeti v pajkovo mrežo.Delovalo je kot prozorna zavesa posuta z biseri..Lep prizor v teh suhih vročih dneh,   veš da Mati Narava poskrbi  tudi za tiste male živalce.

In že sva prispela do več kot  najmanj petsto let stare bukve.Poskušala sva jo objheti, a bi potrebovala še kar nekaj rok, da bi jo objeli.

Usedla sva se na klopco pod debelo bukvijo tam na sredini obzidja.

Nazdravila sva.  Res je nama všeč tu, gor.No  saj sva prav zaprav povsod vesela srečna na cilju najinih pot.  bolj se nama leta seštevajo več je je veselje hvaležnost in zadovoljstvo. Ja ni vse samoumevno, Ampak  seveda so nekateri kraji , kjer se še posebno počutiva dobro. ki sva jo kar vpijala vase.Kar obsedela sva. Čas se je ustavil. Neprevenljivi trenutki.

Samo midva.Tak mir .   spokojnost, kot da se  je hrup doline  razblinil v zavedanju sreče , da je nama še vedno dano obiskovati kraje v naravi  , kjer  se počutiva kljub letom tako lepo. Ja pravijo, da  je  sreča,  če jo lahko opišeš, da  potem ni tista prava sreča, to je tako, kot z ljubeznijo čutiš jo, a ne znaš jo podrobno  izraziti, ja to je treba izkusiti potem veš.  . Pa seveda energija , ki je sicer tudi na drugih vrhovih dovolj, a tu sem enostavno jo vpijala vase, kot suha  goba.

Nato sva se prestavila na zahodni del gradu, pod pokošeni del strmine, kjer so še nekaj let nazaj bile klopi.Se spominjam ob prvih obiskih  Ja baje je bila tu dramska uprizoritev .Pa zapis o gradu, no ostalo pa na zgornjem linku.

Ko vsako leto sva grad obhodila si vzela čas , kljub temu da sva potem še nadaljevala pot.

Kljub  soncu sva se usidrala še na teh klopeh pod smreko.


Ter ugibala , kakšna neki je ta Zelena pot z zgodbo. Bi bilo za prehoditi seveda v hladnejšem obdobju.

Nato sva se napotila po drugi strani gradu  tu se  šele občuti njegova mogočnost.- Nato sva se rnila navzdol po isti poti

še zadnji pogled .

Po strmini nama je šlo hitro

Že sva bila na stopnicah in kar dobro shojeno pot zaključila 

Ter še nekaj žlebaste poti 

In že sva bila na makadamski cesti , kar pogrešala sem turške nageljne, kjer so še lani rasli ter bujno cveteli  ob  robovih ceste. Sedaj je bilo vse pokošeno in počiščeno, a vseno mi je uspelo ujeti šopek, tega cvetja ki so ga varovale mravlje, kajti rasel je prav na maravljiču

A že sva se odpeljala skozi nekoč tako romantično sotesko , ter ob izhodu zavila na levo, spet mimo gradbiš, ja Slovenija je eno samo veliko gradbišče., ter se pod  viaduktom avtoceste za Koroško zapeljala mimo pokopališča, kjer se človek nehote  vedno spomni na  Memento mori

Nato pa zavila proti Koroški, mimo propadajoče cerkve sv Miklavža na eni strani potoka ter na drugi strani pa je dobrodošlica 

Mimo cerkve sv Roka na Selah ter kapelice pod brezo, kjer se vedno  , spomnim župnika pisatelja Franca Ksaverja Meška , kako je sedel tam in  ustvarjal morda pridige  si zapisoval  zamisli za njegove knjige . Ja njega že davno ni več, tudi kapelica sramotno propada, breza se je razrasla , vse se je spremenilo, le jaz se še 

spomnim  po sedemdesetih letih ,tistega časa. 

Nato pa mimo pašnikov in govedi, ki so že iskale senco. Tudi midva sva se napotila naprej , proti 

Hladnim predorom iz zelenja,ter naprej  , kjer sva  se potem ob prijetni družbi  zabavala , in se še 

ter se potem vrnila  zadovoljna , da je nama uspelo vse kar sva  načrtovala.  Danes pa je bil dan za počitek  , ter uživanje o b včerajšnjih spominih.
P.P.