Tudi to je življenje. .Po sledovih preteklosti.

Moje premišljevanje o tistih časih in  spremembah ! 🤔 

 Jasno sončno  kontrastno jutro, tam pod mojo goro, drugače popolna tišina,  le z dolgimi sledovi reaktivnih letal,ter  komaj slišen hrup njihovih motorje  vedno bolj pojemajoč v visoko nad mano me je spremljal,visoko  na modrem nebu, nad mano,  ko sem se v poznem dopoldnevu se sprehajala po meni nekoč tako znanih in ljubih, a sedaj skoraj nevidnih, že dolgo nazaj opuščeno steza, ki so še v mojih otroških letih bile zelo široke ,  ter so malo kdaj samevale.. No sedaj tako ali tako malo kdo še hodi peš. Pohodniki, planinci še vsi so mobilni, otroke v šolo in iz šole   vozijo avtobusu in kombiji. Ja koliko se je spremenilo. 

Z grenko sladkim občutkom sem se spominjala vseh mojih bivših sošolcev, kako zanimiva in pestra ter lepa si bila  naša pota iz šole in domov. Za to so  sedanji  osnovnošolci vsi prikrajšani..Pa tudi tako je, če bi šli skupaj šene pogovarjajo ampak vsak bulji v svoj telefon. Seveda tudi na vožnji ni dolg čas, so vsi na mobiteli, žalostno a resnično. Potem pa se čudimo da smo se odtujili. Ampak naša pot v šolo je trajala pet km in ja kaj vse smo doživeli.. Žal smo od naše klape živi le še trije. Pa sosedov znancev... Kot pomladni dih je moj spomin za trenutek oživil vse meni znane sopotnike mojih otroških let in moje mladosti.Počutila sem se kot majhno dekletce, ki z radovednimi očmi vsrkava vase modrosti življenja.

Pa ne samo ljudje tudi pokrajina se je spremenila. Dolga sosedova strma reber, kjer  je v mojih  najstniških letih valovila pšenica, kjer sem prvič pomagala pri zetvi, kjer sem zvečer prvič slišala Slakovobpesrm V dolini tihi je vasica mala. Kjer me je prvič osvajal postaven fant iz sosednjega kraja. Kjer so se mladci smučali na doma narejenih dilcah.. Ta reber nosi  toliko spominov da te kar zanese od nostalgije na tiste zgodnje dneve moje mladosti. . Nekje tam v prejšnjem stoletju.

Sedaj to reber seka počez asfalta cesta in varovalna ograja na rob

Počasi sem se vzpenjača navkreber ob robu travnika.

Po brezpotju, steze ki je včasih bila glavna povezava do ceste že davno ni več.Obstala sem tam sredi strmine zasopla, kajti kar hitro sem se vzpenjala . Takrat me je spreletelo  topla misel srce je še dodatno utripalo v hitrejšem taktu, od davnega spomina več kot pred šestdesetimi leti . Takrat smo se vračali s praznovanja državnega praznika konec 29 novembra, me je ravno na tem  strmem mestu, bilo je po deževnem dnevu, zvečer prijel za roko fant, ki sem ga poznala na videz z besedami :

"Spolzko je, lahko ti pomagam v dvoje bo šlo laže." 

  Ja in res je šlo,  Ne samo tisto pot, potem sva se za božič poročila,. ampak že več kot 60 let gre laže v dvoje.

. Ja poti, pokrajina polna spominov. In kakih.. 

Vrnila sem se navzdol na cvetoč travnik poln rumenih regratovih cvetov. Zdeli so se mi kot mala  sončeca.

Usedla sem se sredi njih in se zamislila, kako se vse spreminja, le narava je še vedno ista. Cvetoče poljane, pa nežno zeleni gozdovi in vroča poletja ter obarvane jeseni. In zime. Seveda so odstopanja, ampak te je v večini primerov zakrivil človek. Narava si bo vedno opomogla na tak ali drugačen način. Ljudje pa hm.. No tudi ljudje se niso veliko spremenili. Ravno tako se zaljubljajo, strastno ljubijo, poročajo no al pa tud ne.. sovražijo, se kregajo zaradi mej, goljufij varanja, ločevanja in še za marsikaj drugega. Le da se je včasih delalo vse bolj na skrivaj. Vse je bil greh. Sedaj pa ko je demokracija tako razvita da je skoraj postala že anarhija je dovoljeno vse. 

 No in tisti moji  spomini na davno minula leta so še vedno isti. Vedno še polni žara iskric in topline. Rada se napotim po poteh spomina in se vrnem na ravnino, kjer me čaka on. 

No te ne bo uničila prihodnost, seveda samo do našega odhoda tja preko mostu večnosti... A tu nimamo vpliva. Dokler pa traja  sem, sva lahko samo  hvaležna in vesela  da je tako.

P. P. 

Spomini starega gojzarja-- Ni vse v velikosti.

 Naslov je morda malo neroden  naj takoj ga objasnim , da ne bi kdo prišel na pregrešne misli ha ha ha. Čeprav ... 

Mišljeno je bilo višina vrhov! 

Ja ta dva pohoda , ki sva ju naredila v tem mesecu maju sva oba enoglasno dejala , da sva prehodila in se dvignila komaj nad 885 m Skalni vrh pa še manj778 m, ampak ima strmino na zahodni strani  kot vrhovi krepko čez tisočaka ,  zanimivi so ti vrhovi, mali holmi, ali krtine, kot rada reče moja prijateljica pa so kar zanimivi.   Sva  zjutraj dejala,  ob tem jasnem,kar poletnem vremenu, da je škoda  da bi ta zadnji  praznični dan ostala doma. Saj sva se kar odpočila  od prvomajskega  praznovanja  na  Gruberjevemu  vrhu , pa ker je napovedano v prihodnjih dneh bolj slabo vreme sva se na hitro odločila , da greva kam bliže,pa morava si utrditi mišice, za kak daljši turo, ali vzpon. Da pač greš pripravljen in da potem ne tam sredi strmine ostaneš ves zadihan pa da ti je pot užitek. Pa da ne zanemariva naših lepih vrhov okoli naše doline pa seveda takoj vprašanje  kje še letos nisva bila.Kajti ti vrhovi v bližini so namenjeni pridobivanju in vzdrževanju kondicije v zimsko spomladanskih  dneh. In takoj je bil cilj izbran. Krožna pot Velenje Konovo Šenbric   Vodemlja razgledna točka , Hrastovec, Škale , Škalsko jezero

in nazaj iz druge strani domov v Velenje.Je nekaj asfalta a je tako da 60%asfalta lahko greš po bankini. 

Vsa vesela sva se napotila v dokaj toplo nedeljski jutro. Skozi cvetoče Velenje, kjer je tako omamno dišalo po binkoštnih nageljnih  ter 

Konovo, kjer sva že videla najina cilja Skalni vrh in Vodemljo razgledno točko. Tudi tukaj je   je vse v cvetju 

Od Glicinije kot drevesce,, ter cvetočih živih mej.

ter glicinijeva živa meja 

Kmalu sva prišla po cesti iz gozda in potem skozi Šenbric 

Sva kar hitro  dospela do Cerkve Sv Brica 

v Šenbricu, in kmalu krenila s ceste  navzgor do roba gozda, a  sva si kmalu vzela

 čas in se usedla na hlode

 ob poti in uživala v razgledu na Šaleško dolino 

Nato sva krenila naprej-

Gozdna cesta ob kateri je bilo vse v modrem odtenku, zvončnice sem videla prvič.

V strmin sva si privoščila počitek  izkoristila svadebla ki so podrta čez stezo. Pot na Skalni vrh je pestra. Razgibana , a raje sva šla tu gor, kot pa iz Šmarških Cirkovc, tam je malo bolj položna, a bi do tja morala še kar nekaj časa hoditi naokoli po asfaltni  cesti. .kar nekaj pohodnikov, oziroma pohodnic je naju srečalo.Nekateri tudi z malimi štirinožnimi prijatelji.

Ko sva  prišla na vrh sva res uživala v hladni senci ki jo je nudil smrekov gozd. 

Nato pa navzgor in že sva bila na Skalnem vrhu. Letos sicer drugič, a samo od Šmarskih Cirkovc in do Razgledne točke in nazaj. Za krožno pot pa sva se letos odločila prvič. Sicer sva jo vsako leto naredila. Drugače jo narediva v jesrni

Poleti je prevroče. A letos je vse pomešano. Enkrat je mrzlo pa toplo

Saj ne veš več kako bi se obkekel

Na vrhu so bili že kolesarji ki so potem odbrzeli navzdol 

Midva sva se vpisala, se poslikala, on je pozvonil za zdravje 

Nato pa sva se odpravila nazaj. 

 Klopca na vrhu je že majava, se pa še spomniva, da ko sva prvič bila tukaj je še ni bilo. In potem je sedaj vsako leto služila za počitek. Ja čas bo tudi njo povozil kot naju. 

Lepota gozda kmalu sva prispela na Vodemljo, kjer je vse tako lepo počiščeno 

Veliko pohodnikov je šlo mimo

Midva sva si spet vzela čas in uživala v brezvetrje on neverjetno toplem dnevu. 
Kako krasen občutek ko ti ni treba hiteti, ko lahko samo opazuješ okolico in ja ko je pot cilj. 

Nato pa sva krenila nsprej

Mimo gozdnih škratov

Ter čudovito obarvanih smrekovih cvetov, stare smreke. 

Sedaj se res lepo vidi z Vodemlje v dolino, kar je prej bilo zaradi visokega grmovja nemogoče. 

Tudi tukaj so naravni "sedeži" 

Nato pa naprej na najin tretji cilj Razgledna točka kjer imaš pred sabo vso Šaleško dolino ter vrhove naokoli. Od Menine planine, pa Kuma, Mrzlice, Gore Oljke in še in še. Seveda tudi Šaleška jezera. Prav lepo jih je videti iz ptičje perspektive.. 

Družmirsko jezero. 

Škalsko jezero. 

Velenjsko jezero. 

Njegovih pet minut uživanja. Spodaj pa panorama ki se je nama nudila v občudovanje 

Nazadnje sva si vzela še nekaj časa za uživanje na soncu. No vsaj mislila sva tako, a je sonce tako močno pripeka lo da sva raje se odpravila malo niže v pol senco. Ja sonce že ima svojo moč. 

In kmalu naju je objela senca se pogled nazaj na skalnati greben 

Nato pa se je pot drastično nagnila navzdol

Je naju prehitel mlad tekač in njemu dejal":Lepo počasi tukaj dol je res strmo. "Moj se je nasmejal in mu dejal,  da ve

Sem dejala mojemu kako lepo ga je bilo gledati, kol je odskakljal navzdol

Midva pa počasi za njim. Ja kje so časi, ko sem jaz lahko tekla navzdol

No po ravnini in navzgor se že lahko pretečem kak meter, ampak navzdol ne več. 

Kmali sva prišla do odcepa kjer pot zavije levo k Turistični kmetiji Karničnik, a midva sva odhitela še kar naprej navzdol

Mimo se enega gozdnega škrata, ki je naju opazoval skoraj začudeno, ko sva odhitela mimo njega,, še prej pa pogledala nazaj. In vsa vesela sem mu dejala, dokler lahko se kempljava po takih strminah, ni panike. 

Pot se kar vleče navzdol. Se mi zdi ko sva lani šla, da je bila veliko krajša. No morda je to samo moj občutek bil tak ha ha.

Se nekaj ozkih prehodov in že sva zavila na levo na travnik v Hrastovc

Kot skozi tunel zelenja. 

Prelepo cvetoča trata. Ja ni povsod tako bujna. Upam da bo kmalu dež. Če ne še nam slabo piše. 

Skozi Hrastovec, kjer sva na ovinku zagledala dva izčrpana pohodnika, ki sta se kljub utrujenosti zabavala v zavesti, kako lepo je če si lahko v naravi pa tudi če  si izčrpan. Pa da uživaš prav vsak dan. 

Malo niže spet bujno cvetoče drevesce glicinije. Prelepo. 

Pa mimo Aljaževega stolpa na trati, sem računala kdaj sem jaz bila zadnjič na Triglavu.. Ja že jar nekaj vode preteklo od takrat. On je bil pozneje, se nekajkrat ko sem jaz bila v tujini, je dejal da bi rad bil 10x gor, no pa mu je uspelo samo devetkrat. Jaz sem bila 4x..A ta stolp me vedno spomni na obiske Triglava. UF koliko vsega je bilo.. No takrat je bil še oni originalni rdeče barve na vrhu Triglava. 

Že sva korakala skozi Škale kjer se sedaj gradi avtocesta za Koroško. Ja ni jim lepo, oz prijetno iti skozi naselje, sedaj ob vsej tej gradnji. Upam da bo potem lažji prehod skozi Škale. 

No sedaj pa sva že ob Škalskem potoku ki je dotok Škalskega jezera. Tudi tukaj se vidi da je suša. Tu drugače voda teče veliko močneje kot sedaj. 

Na travniku se je košatila čaplja 

Midva pa sva se postavila pred objektiv. da vidiva koliko sva izčrpana. Jap ni kaj.. 

Še zadnja strmina navzdol  in že sva ob Škalskem jezeru

Kjer sva si na edini še prazni klopci malo oddahnila, spila vso tekočino kar sva je imela s sabo in se potem napotila naprej. 

Tik preden sva zavila proti zadnjemu delu poti sva se obrnila in pogledala s ponosom na hrib v  ozadju gradu Turn. Poglej od enega konca do drugega sva prehodila. Ja vsega skupaj sva potem doma videla, da sva naredila 11km

Ni veliko ampak, če bi ta čas kolikor sva hodila tu gor ,  da bi hodila po ravnini bi jih bilo občutno več. 

Potem sva odšla skozi gozd skozi nedeljsko spokojne Enojčke in se v Sončnem parku spet predala lepoti rdečih bukev. Sva samo obsedela  in prav sproščujoče uživala v mirnem nedeljskem popoldnevu. 

Na tej klopci se vedno odpočijeva ko se vračava s te krožne poti. 

Ja pred sosedovo hišo pa so se razcveteli kostanji.. Se zadnji posnetek, tako pa sva zaključila nedeljski čudovit dan. Ugotovitev obeh pa je: Če sva zmogla to pot,! bova! Da bova lahko šla še kakšno malo daljšo turo. 

P. P