Tudi to je življenje. .Po sledovih preteklosti.

Moje premišljevanje o tistih časih in  spremembah ! 🤔 

 Jasno sončno  kontrastno jutro, tam pod mojo goro, drugače popolna tišina,  le z dolgimi sledovi reaktivnih letal,ter  komaj slišen hrup njihovih motorje  vedno bolj pojemajoč v visoko nad mano me je spremljal,visoko  na modrem nebu, nad mano,  ko sem se v poznem dopoldnevu se sprehajala po meni nekoč tako znanih in ljubih, a sedaj skoraj nevidnih, že dolgo nazaj opuščeno steza, ki so še v mojih otroških letih bile zelo široke ,  ter so malo kdaj samevale.. No sedaj tako ali tako malo kdo še hodi peš. Pohodniki, planinci še vsi so mobilni, otroke v šolo in iz šole   vozijo avtobusu in kombiji. Ja koliko se je spremenilo. 

Z grenko sladkim občutkom sem se spominjala vseh mojih bivših sošolcev, kako zanimiva in pestra ter lepa si bila  naša pota iz šole in domov. Za to so  sedanji  osnovnošolci vsi prikrajšani..Pa tudi tako je, če bi šli skupaj šene pogovarjajo ampak vsak bulji v svoj telefon. Seveda tudi na vožnji ni dolg čas, so vsi na mobiteli, žalostno a resnično. Potem pa se čudimo da smo se odtujili. Ampak naša pot v šolo je trajala pet km in ja kaj vse smo doživeli.. Žal smo od naše klape živi le še trije. Pa sosedov znancev... Kot pomladni dih je moj spomin za trenutek oživil vse meni znane sopotnike mojih otroških let in moje mladosti.Počutila sem se kot majhno dekletce, ki z radovednimi očmi vsrkava vase modrosti življenja.

Pa ne samo ljudje tudi pokrajina se je spremenila. Dolga sosedova strma reber, kjer  je v mojih  najstniških letih valovila pšenica, kjer sem prvič pomagala pri zetvi, kjer sem zvečer prvič slišala Slakovobpesrm V dolini tihi je vasica mala. Kjer me je prvič osvajal postaven fant iz sosednjega kraja. Kjer so se mladci smučali na doma narejenih dilcah.. Ta reber nosi  toliko spominov da te kar zanese od nostalgije na tiste zgodnje dneve moje mladosti. . Nekje tam v prejšnjem stoletju.

Sedaj to reber seka počez asfalta cesta in varovalna ograja na rob

Počasi sem se vzpenjača navkreber ob robu travnika.

Po brezpotju, steze ki je včasih bila glavna povezava do ceste že davno ni več.Obstala sem tam sredi strmine zasopla, kajti kar hitro sem se vzpenjala . Takrat me je spreletelo  topla misel srce je še dodatno utripalo v hitrejšem taktu, od davnega spomina več kot pred šestdesetimi leti . Takrat smo se vračali s praznovanja državnega praznika konec 29 novembra, me je ravno na tem  strmem mestu, bilo je po deževnem dnevu, zvečer prijel za roko fant, ki sem ga poznala na videz z besedami :

"Spolzko je, lahko ti pomagam v dvoje bo šlo laže." 

  Ja in res je šlo,  Ne samo tisto pot, potem sva se za božič poročila,. ampak že več kot 60 let gre laže v dvoje.

. Ja poti, pokrajina polna spominov. In kakih.. 

Vrnila sem se navzdol na cvetoč travnik poln rumenih regratovih cvetov. Zdeli so se mi kot mala  sončeca.

Usedla sem se sredi njih in se zamislila, kako se vse spreminja, le narava je še vedno ista. Cvetoče poljane, pa nežno zeleni gozdovi in vroča poletja ter obarvane jeseni. In zime. Seveda so odstopanja, ampak te je v večini primerov zakrivil človek. Narava si bo vedno opomogla na tak ali drugačen način. Ljudje pa hm.. No tudi ljudje se niso veliko spremenili. Ravno tako se zaljubljajo, strastno ljubijo, poročajo no al pa tud ne.. sovražijo, se kregajo zaradi mej, goljufij varanja, ločevanja in še za marsikaj drugega. Le da se je včasih delalo vse bolj na skrivaj. Vse je bil greh. Sedaj pa ko je demokracija tako razvita da je skoraj postala že anarhija je dovoljeno vse. 

 No in tisti moji  spomini na davno minula leta so še vedno isti. Vedno še polni žara iskric in topline. Rada se napotim po poteh spomina in se vrnem na ravnino, kjer me čaka on. 

No te ne bo uničila prihodnost, seveda samo do našega odhoda tja preko mostu večnosti... A tu nimamo vpliva. Dokler pa traja  sem, sva lahko samo  hvaležna in vesela  da je tako.

P. P.