BOHOR -KOCA NA BOHORJU-Spomini starega gojzarja

 Bohor-koča na Bohorju 

11.5.2024-

Najin 5.cilj

Kot že rečeno v prejšnjem za zapisu, sva pohitela proti klopim, kjer je bilo že kar nekaj obiskovalcev a veliko jih je že odhajalo

Tale kuža pri sosednji mizi je pod mizo pazil na muco ki je spala na drugimi mizi za nama

Ko sva prišla pogled prvo zašel na skupino živali in napis Kateri ima daljšega.. poredna sem se zasmejala, seveda sem mislila na čisto nekaj drugega ha ha ha .. ko pa  nato, ko sem  potem videla da si iztegujejo jezike kolikor se le daleč iz gobcev...

Sva na zdravila uspešen pohod sa nazaj naprej se ostalih sedem pohodov ko sva obiskovala ta  kotiček zadnjih 8 let  naše prelepe. deželice.. obudila sva spomine vse oskrbnike ki so bili tukaj... Drobens spomin pa sva na menila tudi temu oskrbniku pred stoletja ki je nas na vse zgodaj zjutraj sprejel ko smo šli ca do zidanega mosta ker seveda nismo točno vedeli kako dolga je pot, takrat pač ni bilo še vse objasnjeno  oz .razen planinskemu vestniku, kot je sedaj na internetu in tako dalje. Ko smo z otroci in psom prišli od Bizeljskega gradu proti Vetrniku oz,  pod Vetrnik že zelo  pozno popoldne in nam je ženica ob mali beli hiški  , ko smo jo povprašali kako daleč je še do Bohorja , ali bomo že kmalu tam pa je dejala še morate kar nekaj časa hoditi ne vem če boste danes prišli... Hitro smo nadaljevali pot, kmalu se je pričelo mračiti  ..Se nekaj časa smo hodili smo zaslišali glasove ki so se oddaljevali.. prišli smo do skoraj ugaslega kresa, bilo je na pred večer prvega maja.Tako smo se takrat ustavili . Otroka sta odšla  neka deset metrov niže h kmetiji po vodo za psa.. kmetica jima ni dala samo vode ampak jima je naložila en liter sadjevca za naju ter nekaj kosov svinjskih reber ter piškotov in debelo zagozdo kruha.. otrokoma je dejala da če hočemo lahko pridemo dol in prespimo na senu. Prva smo sicer nameravali da bi šli  spat dol ,po tem nam je bilo tako lepo pustolovščina posebno za otroka smo se  ,pripovedovali zgodbe stisnili skupaj,kajti  zvečer in noč je bila kr hladna ter zadremali in zjutraj takoj, ko se je zjasnilo smo nadaljevali pot do Bohorja.. no in tukaj je nas sprejel skrbnik prav po krajevsko , ko smo mu povedali kje smo prespali je nam spekel  jajca in skakal okoli nas, ter spraševal ,kaj še boste kaj še boste ali vam lahko še postrežem s čim.. res smo bili tako veseli predvsem pa presenečeni dandanes takšne prijaznosti srečaš malo kje, ne vem če jih je za prste ene roke.. okrepčali smo se najedli na pili ,se mu globoko hvaležni zahvalili nato pa nadaljevali pot do lisce kjer smo prespali..

Res veliko voda je preteklo že o takrat

Veliko kaj smo ste poti že pozabili kajti takrat se ni fotografiralo spomin pa je kot pajčevina ki z leti postaja vedno gostejša in ovija dogodke in ljudi v kopreno pozabljivosti oziroma preteklosti..

A ta spomin je še tako živ na tisto kmetico ki je čisto neznanim ljudem tako postregla in temu oskrbniku posvečam tale zapis... Vsi štirje večkrat spomnimo pot a navadno vedno začnemo in končamo pri kresovanju ter koči na  Bohorju ... Tako da še sedaj rečem rečem. Da v teh krajih so res dobri ljudje doma... Upam da so še tudi sedaj..

Me je pa presenetila razlika višini na teh lah in zapisih povsod je druga številka potem ne veš kako in kaj..

Te čudovite irise , fotografiran vedno kadar sva tukaj.. tako lepi tako čudovite barve kot malo kje..

Muca pa se je brezbrižno legla na konec mize za nama in ji ni bilo mar za zvedave in na nestrpne poglede kuža pod sosedno mizo..

Sva se smejala ter dejala, da sva en dan prehitro tukaj ,kajti naslednji dan bo morda jezikava nedelja, kot je pisalo na tabli  na koči

ONA

ON

Tudi tu je drugačna višina..

Še zadnji vpogledna vzdol,na čudovit  cvetoč travnik

Ter krasna korita z rožami

Eno lepše

Od drugega

Obnovljeni zapisi hm v Peklu sem že bila , Machu Picchu pa je predaleč za najine zarjavele sklepe

Sem pa gledala po televiziji kako so gradili kako napredna civilizacija je bila če samo pomislimo kdaj so živeli

Ja Peklov je kar precej ,takih in takih

Hm tu sem me pa ne vleče, od višine se mi zvrti pa še Trump mi všeč ni..

Ja tudi v kuhinji sem že bila ,takih in takih

Zelo lepo zelo domiselno, s kančkom humorja, posebno še za tiste ki rade potujejo.

Vse sva si ogledala podrobno

Nato pa sva odšla po ravni ,cesti naprej, res lepi parobki

Še zadnji vpogled na gostoljubno kočo

Nato pa sva se mimo hlodov

Napotila po lepi  obnovljeni na novo posuti in razširjeni cesti

Do. kažipota, kjer sva v mislih saše za trenutek pomudila vseh opisanih krajih

Nato se za hip ustavila poti ki vodi na Veliki Koprivnik, ter se spomnila čudovitih spominčic in lepih trenutkov ki sva jih preživela na  tem vrhu

Tu vedno občudujevati cvetlice sva pač ravno vedno v tem času tukaj ko cvetijo

Res lepo obnovljena cesta široka izkoristila sva skale ob cesti ter se podprla ob njo,oziroma je ona naju bolj podprla kot midva njo

Sva se pa imenitno zabavala

Še zadnji ovinek je del in kmalubova pri avtu

Res je bilo tako že sva zagledala skrivenčano vejo na drevesu, križ  kažipote

Ter tablo ob njih, spreobula sva se ter se počasi poslovila od kjer sva vedno preživela zelo zanimive in vesele trenutke...

A že sva se odpeljala navzdol mimo žage mimo toka Sevnična. Ter se napotila na najin šesti cilj Križ nad Planino.. a to v naslednjem za zapisu

P.P.

Bohor -Okno -spomini starega gojzarja

Bohor - Okno
11.5.2024
Najin 4.cilj.

Kot že rečeno v prejšnjem zapisu, sva se pri oznaki okno spustila prodnati poti navzdol.. če ne paziš se lahko kar hitro zapelješ, in pristaneš na treh črkah

V začetku je bilo treba kar paziti strmina, a pot je  kmalu postala boljša posuta z listjem in steptano zemljo

Tudi tukaj je čudovito čje vse v zelenju ptičjemu petju dehtenjo v čutilo se je kako toplota preveva grmovje pod nama

Čez nekaj časa sva prišla do razpotja in do oznake Okno in Petrova skala, na levo pa je vodila ravna stezica, vedela sva da se tokrat ne bova vračala nazaj po strmini navzgor ampak bova poskusila to pot ki jo je nama svetoval pri zadnje obisku koče na Bohorju en pohodnik..

Glej Petrova skala,drugi  kažipot pa za Okno 

Ja res je, lepo so označene tukaj poti

Tu za tem kažipotom bova potem šla

Tukaj še zadnji klanec..Že vidim skalo z Oknom

Še malo...

bova tu pustila nahrbtnike in palice, ter se spustila navzdol

Tako sva tudi storila. Strinjala sem se ter se  spustila navzdol, za njim do skale 

Nič se ni spremenilo iz pred dveh let kar sva bila tukaj, je dejal...

Ter se ponosno  postavil ob odprtino skale, ter dejal ,slikaj me za spomin je res zanimiva ra skala oziroma Okno. .. letos ne bova splezala skozi odprtino .. sva tako že enkrat in veva kako je.. potem sem se še jaz postavila poleg njega tak da se ve da sva oba bila tukaj ha ha 

Nato pa sva se povzpela do najinih nahrbtnikov, ter krenila na na desno po neznani poti proti koči.

Čudovita pot preči pobočje

Tudi barve so se izmenjavali temno in svetlo kontrasti so nekaj prekrasnega za vse, ki ljubimo naravo in pomladno brstenje in rastje.

Tako nežno poraslo pobočje in rahlo valujoča pot

Ki so jo tu in tam obkrožali nežni rumeni cvetovi

Sva dejala če bi še kdaj hodila tukaj bi šla prvo do koče in od koče do okna in nazaj do koče.. a nama ni bilo  žal , da sva okusila tudi strmino gor in dol do Petrove skale

Poglej tu gor je tudi tako velika skala,

A je brez okna se je šalil..

Spet sva prišla v tako lepo nežno zelenje oba obstala in vpijala vase energijo in lepoto pomladnega zelenja

Čakal me je, kajti bila sem zadaj kadar slikam, se vedno ustavim, da stojim varno in trdno na tleh posebno na takih strminah..

Res je lepa pot, mi je dejal

Strinjala sva se., vsa vesela da kljub raznim oviram še vedno lahko  skupaj uživava v lepoti narave.

Postajalo je  vedno topleje ,kljub senčni poti

Pod pa je še vedno potekala po ravnem

Nato pa sva že videla svetlobo nad nama

Kmalu se je pot odcepila, ena je vodila h koči, druga pa navzdol sicer ne veva kam pak je že tako vsaka pot najde svoj cilj

Za kratek čas sva se strmo  dvignila

Ter se po kamniti ozki poti po uspela do skale kjer je naju pri čakala dobrodošlica..

Pohiti ; me je poklical ,kakšen krasen zanimiv cvet imam za tebe

Prijel ga je v roko bil je res ogromen cvet teloha kipa je že od cvetel, a še vedno je bil lep in zanimiv..

Res je lep cvet, naj dorzori bo v okras materi naravi .. 

Pogledala sva še nazaj ter vsa vesela si dejala lepa pot, zanimiva skala in hvaležna sva prijateljici ki je nama povedala za to okno.Baje malo kdo ve za njega ..midva pa sva  že pohitela še nekaj metrov navzgor 

Kjer je naju prvo pozdravila lepa brezova klopca s srčki.. a se nisva usedla temveč pohitela naprej proti koči kjer  je bilo že zelo veliko obiskovalcev midva pa tudi potrebna počitka oziroma okrepčila..

A to je že druga zgodba v naslednjem zapisu o najinem petem cilju..

P.P.