Spomin na pokojne.
Bolj , ko se naš Emšo nalaga na podlago , recimo 50 plus 60plus 70 plus , večkrat se rad spommniš stvari, ki jih kot mlad človek ne bi niti pomislil. Oziroma bi bile nepomembne.Sedaj je pač čas, ko ljudje množično odhajajo na grobove, da jih počastijo, da se počutijo bližje njim, ki so jih imeli radi, njim ki so jih spremljali delček ali del njihove življenske poti
Tudi midva odhajava obiskujeva grobove najinih dragih.. Sicer zadnja leta raje odhajava na grobove, kak dan prej, ali pozneje.Drugače pa vedno prižgem svečo doma, za vse ki so morda že pozabljeni od vse in vsakogar..Bolj kot leta teko, večja gneča je na in ob pokopališčih tudi gobov je vedno več raztrosenih po tej naši preljubi deželici.
A obvezno obiščeva sorodnika, ki je sicer že z nami vred v tistih čudovitih letih ha ha ko življenje uživaš tako, kot ti paše, ga peljeva na pokopališče. Potem pa se snidemo še z ostalimi sorodniki, pa prijatelji, znanci se nas nabere kar velika družba Ja tako je enkrat na leto se srečamo in tem za pogovor je še in še.. . Beseda da besedo ,ki postane vedno bolj živahna ,malo k temu pripomore morda kupica rujnega in obložene miza in takrat se spomnimo vseh, ampak prav vseh sorodnikov,posebn tistih, ki so nam pomagali v težkih povojnih časih , prijateljev, znancev in sosedov, ki so več kot pred pol stoletja lepšali, ali grenili otroška leta ter mladost. Pa njihovih dobrih lastnosti, pa seveda smo tudi mi samo navadni ljudje in še kako radi se spomnimo tudi njihovih manj lepih lastnosti in se smejimo, polepšajo nam drugače tako turoben dan. ..Pa tako je ko nas več ne bo se jih nobeden ne bo spomnil, mi se pač še zavedamo svojih korenin ..
Saj kako že pravijo: Dokler se spominjamo pokojnih so še vedno med nami.Ja lepo je obujati spomine, sicer z grenkim pridihom neizbežne prihodnosti, a opomba enega od nas, ki je dejal, čez par let se bodo pa drugi spominjali nas in se smejali na naš račun. Ja tudi to je življenje smo enoglasno potrdili.
Več oseb smo "obdelali"jih za trenutek obudili v življenje.
Spomnili smo se moža , ki je nekoč prinesel domov mlado lisico. Mislil je da bo namesto psa, bila je privezana pred hišo
Pa je šla kokoš mimo, pa ji je lisica zavila vrat. Žena ki je kuhala ravno ajdove žgace je prihitela iz hiše, ter s kuhalnico udarila lisico za vrat. Takoj se je zgrudila mrtva na tla. .Nastal je direndaj mož je skoraj jokal za...lisico... ne kuro ha ha ha..
Spomnili smo se krajana, ki je vasoval pri poročeni žensk,njen dom je bil oddaljen kar nekaj poti od njegove kmetije, takrat ni bilo avtomobilov pa je vzel konja ter kar pogosto jahal k njej , in zvečer , oziroma pozno ponči odhajal na konju nazaj domov ,k svoji družini. A velikokrat ga je konj vrgel iz sedla in veliko ,kdo ga je slišal psovati konja in ves svet .ko je v temi kolovratil za konjem.
Spomnili , smo se smrti sosede dobro stoječe kmetije, ki je bila zelo radodarna za čas življenja. Njene hčerke pa malo manj
Takrat je bil običaj in navada ,da smo hodili . zvečer in ponoči, kot smo pravili bedet k mrliču. Prvo ko smo prišli, smo poškropili, pokojnika , ali pokojnico ,ki je ležala na parah. ...Takrat ni bilo mrliških vežic ..Potem smo navadno zmolili rožni venec ali vsaj del rožnega venca. S prišleki, ki so prišli na novo so molili že predhodniki , in tako se je ponavljal ta obred poznno v noč . Vmes pa so se spletale zgodbe,obujali spomini na osebo ki smo se ji pokloniliin posvetili ta čas in dobre misli - Seveda je bila na kmetih tudi navada, da so postregli z domačim moštom, ki je čez nekaj časa pokazal svojo mo., Pa tudi prigrizek je bil vedno prisoten. Torej,kot že omenjeno zgoraj, ko smo bedeli pri omenjenem sosedu , vstopiena izmed njenih hčera v eni roki krožnik s prekajenim mesom in klobasami, v drugi roki pa hlebom kruha in nožem . Ko vstopi , skozi vrata, ki ji jih je odprla mala deklica,vse utihne, in jo pogleda, ona pa zaokroži po sobi z obema obloženima rokama kjer so na klopeh sedeli molilci in reče oziroma vpraša : Jedel in pil pa tako nihče ne bo, vsi so jo pogledali,kot deveto čudo , ona pa se z vso resnostjo obrne in oddide nazaj v kuhinjoz vsem kar je prinesla Zavladal je še globji molk in nato so se glasno zasmejali in pričeli moliti. Od tega je že več kot sedeminšestdeset let, a spomin je še tako živ,pa tudi pogreba naslednji dan in sedmine. Bilo je zelo veliko ljudi, sedmina je bila pa razkošna in ja sprva je bilo bolj resno nato so pevci zapeli sprva otožne pesmi, ki so pač primerne za tako priložnost. Nato pa so sledile še stare ponarodele in ja sklenili smo to temo z besedo, da je bil pogreb pravlušten, da smo sosedo pospremili na drug svet , tako, kot je živela .Bila je vedno vesela in družabna. ja vedno ko se srečamo obudimo ta dogodek. Le da je tako, da je nas vsako leto manj ,vednonbolj se redčijo naše vrste.
Pa o moškemu, ki je imel govormo napako, je jecljal. A njegova posebnost je bila, da ko je molil , je molil brez jecljanja. Navadno je bil glavni molilec drugi so mu pa odgovarjali. Zelo rad je molil bil ves blažen njegov obraz je izžareval neko notranjo svetlobo. Počutil se je nekaj posebnega ..
Spominjali smo se vseh beračev, včasih jih je bilo zelo veliko. Ko je bil praznik farnega patrona se jih je nabralo več, kot ducat.Ja izkorsistili so priliko, nekateri so bili res reveži. Spomnim se moškega ,ki je imel odrezano nogo. Navadno je poleti prišel naokoli vedno malo prej pred prazniki , navadno je prespal pri nas.Pri nas so bili ti reveži vedno dobrodošli Je dejal da je zelo važno da si pravi čas ob cerkvi , ter da je važno kak prostor si najdeš ob cerkvi ... In da mora potem živeti kar nekaj časa od teh vbogajme.Takrat ni bilo socialne podpore.
Tako je letos minil praznik mrtvih , preživeli smo ga v dobri družbi prijateljev sorodnikov in znancev ter obudili spomine na naše prednike , ter si tako njim, kot nam polepšali ta dan...sicer se svojih najdražjih spominjam prav vsak dan , ne samo na ta dan v letu. Vemo da smo v tistih zlatih letih življenja , kot radi rečejo , a smo res hvaležni lahko, da smo še tukaj , nič ni samoumevno, toliko mladih je že odšlo tja za mavrico. A smo nekako sprijaznjeni s tem,da je pač tak krogotok življenja, si reven al bogat vsak dan stojimo v vrsti in smo bližje krsti.
Zato pa CARPE DIEM.
P-P-
Ni komentarjev:
Objavite komentar