Spomini starega gojzarja- Boč čez Balunjačo

Poslovilni pohod na vrh Boča čez Balunjačo..

Čeprav sva se kolikor toliko pri močeh , za najina leta sva se odločila,da nekaj poti opustiva. Kaj ti nama se žal  izteka čas, rada bi še pa preizkusila kakšno novo pot..

 veliko jih ponavljava. Posebno tiste , ki so strme s skalnato potjo oziroma kjer moraš visoko dvigniti noge ali se celo dvigniti s palicami, da se lahko  povzpneš.Kajti moja hrbtenica ki jo je prizadela osteoporoza ne dovoljuje več takega napora. Nekaj poti je pa takih ki so strme in kjer  sva bila res velikokrat, kot na primer vrh Boča, sva dejala, da je dovolj, če sva bila gor 20 x   od leta 2013 , od kar si zapisujeva  pohode.... Drugače pa sva tu gor že hodila pred več kot pol stoletja a takrat si nismo smo zapisovali, niti ne fotografirali  ..Sva dejala veva za vsak grm in kamen dovolj je..

Tako bova še hodila samo do koče  na Boču in koče Velikonočnice ... Za naju  je še vseeno najlepša pot iz Pečice po gozdni učni poti... Sicer je tudi  konkretna  strmina na tej poti, a za naju  je nekaj več, kot samo pot..

 Ker sva to pomlad kar aktivno hodila naokoli, sva bila prepričana da imava dovolj kondicije , da greva še zadnjič na vrh Boča. 

Konec   marca, ki je sovpadal s časom, ko  velikonočnice zacveto, sva rekla,   če greva še gor, pa pojdiva sedaj, da pogledava ali cveto in koliko jih je. Kajti imava vtis, da jih je vsako leto manj---

 

V čudovito marčevsko jutro sva se peljala mimo visokih topolov kateri so me ni tako zelo všeč..

Po cesti, kjer so ob njih posejane čudovite kapelice...

Kar hitro sva prispela Poljčane, ter se dvignila skozi še ne olistan gozd do parkirišča v gozdu kjer sva pustila najinega  jeklenega konjička..

Nadaljevala sva pot po makadamski cesti ter se ozirala v temno nebo za nama na zahodu, a pred nama se je jasnilo..

Kar kmalu sva prišla do rastišča velikonočnic, a tudi tokrat sva bila razočarana nad številčnostjo cvetov..

Slikala sem samo par cvetov ,res so nekaj posebnega,nekaj jih je že razcvetenih  nekaj pa jih je bilo še v popku tiste lepote, številčnosti, kot je včasih bila je  pa ni več..

On se je usedel na klopco in me opazoval pri fotografiranju, ampak sem kar hitro zaključila, nadaljevala sva pot do koče, še prej pa sem jaz šla povprek in po strmini  do drugega rastišča kjer stoji skulptura velikonočnice..

Tudi tukaj razen ograje ni bilo nobenega cveta ampak sem se vseeno slikala za spomin ter pomahala njemu, ki je šel spodaj mimo cerkve svetega Mihaela..

Kočo so od lani temeljito obnovili, čudovite breze so jih obrezali nekaj podrli ja tudi ta koča vse bolj izgublja tisti planinski pridih domačnosti..Ter postaja magnet za tiste, ki prispejo sem z avtomobilom.

A se nisva obremenjevala s tem pohitela sva ob ograji električnemu pastirju do table in razpotja, ter potem nadaljeva pot po položni makadamski cesti v smeri Balunjače..

Nebo nad nama se je jasnilo, tudi sonce se je trudilo , da nam polepša pot..

Kar kmalu sva prišla do prvih znakov oziroma kažipotov, da veš koliko si porabil časa in koliko ga še boš... A za naju to ni več važno kaj ti imaš čas vsega sveta na razpolago, važna je pot  , ter da uživava na njej..
 

Še malo po makadamski cesti, ki se postopoma položno dviga, nato pa bova počasi zagrizla v kolena.. a pred tem si bova vzela še čas, da uživava v svežimi jutro na soncu ter prisluhneva ptičjemu žvrgolenje..

 Sva kar kmalu prispela do podnožja strmine, ki vodi na Balunjačo

Ne samo midva tudi čmrlj je bil žejen potopil se je v cvtno čaši in lokal iz nje medičino...

Ta splet korenin je prav zanimiv

s strani sva še videla cesto, ki sva se ji vedno bolj odmikala...

Nato pa sva krenila navkreber. Počasi , tako z občutkom . da si vsak detajl ob poti in na njej vtisneva v spomin. Kajti tudi tukaj sva se letos odločila, da bo poslovilni pohod čez Balunjačo vrh Boča. Res sva bila velikokrat na vrhu. Že lani sva dejala da je zadnjič, a sva kljub temu še letos krenila, da vidiva ali še gre::: s temi poslavljanji je kar zanimivo, za vrh Raduhe sva se poslavljala kar nekaj let,  a  ko  je prišel tisti čas sva nekako kar pozabila na trden sklep in kar naenkrat sva bila spet na vrhu...Ja in je šlo, res pa je da sva kar velikokrat počivala, a saj se nama ni mudilo... Že kar nekaj časa je najin moto Pot je cilj. In nikoli še nisva bila razočarana.

Sredi strmine sva se spet odpočila odžejala , ter opazovala okolico in prisluhnila ptičjeu petju 

Pot se tu vedno bolj dviga, a kljub temu sem šla še do Špelcine votline, ja tudi tu se je treba posloviti

Nato pa še malo poziranja , tako za dobro voljo

prehitevali so nas gor, in srečala sta naju tudi  dva tekača...

Vseeno nama je bilo ali je hlod, ali korenina, samo da sva se odpočila. Kajti on je do pred kratkim potreboval, kar nekaj časa , da se je aklimatiziral. Do določene višine je potreboval kar nekaj časa da je šel naprej z lahkoto.. potem pa mu hoja in dihanje sploh ni več povzročalo težav...
Še parkrat je bilo treba noge malo bolj visoko dvigovati,

kako sva bila vesela ko sva pred sabo že videla obrise vrha.Tukaj sva sedela na korenini, mimo sta pišla dva pohodnika , malo smo poklepetali, ona dva sta odhitela naprej, kajti popoldan sta šla še v službo... Midva pa sva se predala trenutku uživanju dneva..

A nama to ni delalo težav ker sva uživala v šopkih noric ali zvončkov

Še zadnjič sva šla po grebenu Boča, ter se tu in tam ustavila ter vpijala vase, lepoto vrta  Matere Narave

Tako čudoviti motivi in prizori so nama lepšali že tako čudovit dan..

Veliko stvari opaziš, če gledaš naokoli, predvsem pa da vidiš. Tako sem bila presenečena da je tako visoko v krošnji in na taki višini še videti omelo..

Kar hitro sva prispela na ravno cesto pod stolpom sva prišla pod stolpom do zanimivega motiva streho ki je bila kot cesarjeva oblačila, skoraj progzorna  no še malo do najinega cilja od kored sva slišala

 smeh ter  glasno govorjenje skupine iz Slovenske Bistrice, ki je bila na vrhu stolpa-- Midva nisva šla na vrh stolpa. Lani sva bila na vrhu , pa niti nisem preveč navdušeba na te stolpe, kot sem že zapisala v enem prejšnjih zapisob imam raje prepad ne stene, ko stojim na vrhu se čudovito počutim tem stolpom pa se raje izogibam... No tu in tam grem, se povzpnem na nje...

Midva sva se usedla malo niže ter se zabavala, ja saj se moraš veseliti,postajalo je hladneje sva se oblekla in uživala. Vsi so odšli, midva pa sva se predala trenutku zmagoslavja uspeha... Ja nič ni samoumevno, za vse se je treba potruditi ko ugotoviš. da se še da priti na vrh. Je dejal , da si mora urediti frizuro tako sva se režala, ja včasih tisti mali trenutki še dodatno polepšajo dan

Krepka malica , je nama je vrnila porabljeno energijoNazdravila sva vsem minulim vzpobim na ta lepi vrh v tem predelu naše čudovite Slovenije..

zraven najuso se  bohotili šopki  cvetja 

krasno zelenje, cvetje vseh vrst je naju razveseljevalo

vseh barv in vrst 

Vrnila sva se po senčni strani nazaj, a je bila ta čas že v soncu...

Od začetka nekaj skalnate poti, potem pa gladka pot

Pod čudovitimi ravnimi drevesi vseh vrst 

Kar hitro sva nadaljevala navzdol

Šlo je zelo hitro  a kljub temu sva si vzela čas 

za kratek postanek , obujanja spominov 

Kar hitro sva bila pri koči pod Bočem.. vsedla sva se zunaj , kot vdno in čakala da pride kdo da bo naju postregel. Nekaj časa sva čakala nato , nato je šel mož k vratom a so bila zaklenjena. Nikjer nikogar  radio je igral noter drugače pa mrtvilo. A ni bil ponedeljek, takrat je včasih bilo zaprtotukaj. Tokrat pa je bil torek in tudi je bilo zaprto. 

Malo sva se še menila, kako je mogoče da tako lep obnovljen dom služi samo svojemu namenu.. Spila sva še zadnji sok in vodo ter se potem napotila nazaj proti izhodišču.

Pogled na cerkev sv. Mihaela , ter pogled na velik prazen prostor z mizami , ki je sameval in bil samemu sebi namen.... 

Ta drevored z brezami me vedno očara...

Odkorakala sva po cesti kot bi marširala v seniorskem  polku nazaj do

parkirišča , ter opazovala vrh nasproti ki je  z par drevesi na vrhu spominjal na oskubljeno perje ptiča...

Kar jitro sva bila v dolini se ozrla mimogrede na križ , in se odpeljala proti čudovitim topolom na Konjeniškem območju

ter se vrnila v spčno Šaleško dolino, sicer utrujena, a  polna  notranje  energije  ter hvaležnosti da je nama še dano bilo, obiskati ta čudoviti vrh --

p-p-