Spomini starega gojzarja- Šaleška jezera- 2-del.- Krožna pot okoli Šaleških jezer.

 Od Ribiške koče v Šoštanju  do cerkve sv. Urha v Gaberkah mimo kanjona potoka Velunje-Čudovit pogled na modro gladino, zaustavi korak dobiš občutek neskončnosti spokojnosti , rahlo valovanje  jezera ,te le spet postavi na realna tla... Danes ni bilo časa za sanjarjenje, ampak sva kar krepko morala vzeti pot pod noge.Za popoldan je namreč bil napovedan dež.A ker sva večna  optimista, sva se pač na dejala da so se vremenarji zmotili tako kot že velikokrat doslej...

Tukaj je vedno lepo in prijetno, rada zahajava sem, parkirava navadno pri ribiški koči ter se sprehodi v do kapelice tam sredi polja v vseh letnih časih je lepo tukaj...

Pogled preko Družmirskega jezera, na drevored topolo na drugi strani , je naju nadajal z zadoščenje in veseljem da nama pot gre kar hitro izpod nog...

Res se spreminja razgibanost terena pač odvisno koliko so se tla že umirila...

na gornjo stran še vedno spremlja rumena preproga cvetočega regrata

Na spodnjo stran so tla se že toliko umirola, da je nastala nova njiva ki čaka setve, Tudi na drugo stran preko jezera je vse že lepo poravnano...

Tam prav na koncu Družmirskega jezera, daleč spodaj se je pasla jata labodov nekaj pa jih je bilo že v vodi.. bilo je res daleč, zato je tudi slika zelo slaba je le za informacijo, da imajo labodi tu mir in zatočišče

Postajalo je  vedno topleje ,ko sva prispela na vrh ter zavila navzdol proti jezeru...

ter se po široki  makadamski cesti napotila naprej

Koliko zanimivosti je  ob poti,tukaj sva tudi že večkrat počivala , a tokrat sva se odpočila že pri  Ribiški koči, tako sva šla kar mimo čudovitih šopkov regrata, ki so rasli na peščenih tleh na cesti

Tam na drugi strani rudarskih škod sva videla, da je zelo delovno, tovornjaki so vozili gor in dol, lepo se je videl prah ki se je dvigal za njimi...

Tudi tukaj je že vse lepo urejeno še ni dolgo tega, ko je bil tu gozd in grmovje

Vedno bolj se bližava kanjonu Velunje, tu so polja lepo obdelana travniki zeleni , drevje cveti pomlad se prebuja z vso močjo, kot bi hotela zakriti rane, ki jih je dolini tukajzadal človek s svojim ravnanjem. A tudi te rane se bodo sčasoma zacelile ,čez kakšnih sto let bo morda tu spet tako , kot je nekoč bilo, spet bo valovilo žito, tako kot se ga spominjam pred več kot pol stoletja....

Nadaljujemo pot mimo kapelice ki je vsako leto bolj majava.a kljub temu je spomin da je tukaj bilo včasih življenje.

Tukaj sva navadno vedno počivala, ter malicala, a danes ne bova, kajti danes sva se okrepčala pri Ribiški koči...

Pogled nazaj čez polje, proti Šoštanju in elektrarni TEŠ

Pogled na gornjo stran, a midva sva že zavila sprva po travi

In nato po poljski poti proti kanjonu Velunje

Od daleč se vidi  najin drugi cilj cerkev sv Urha, zgleda čisto blizu a ker bova naredila ovinek , bo kar trajalo preden prideva do nje..

Pa sva tukaj, velikokrat hodiva to krožno pot, a tukaj pri kanjonu  sva bila pred leti šele enkrat, za zato sva tokrat dejala greva pogledat koliko se je spremenilo od takrat ,pa seveda najbrž ne bova  nikoli več hodila tu, je lepo ,če človek še enkrat vidi kako in kaj se spreminja kraj...

Šla sva ob ograji, ko sva pred leti hodila tukaj še ni bilo ograje ampak je kar prav da je..

En del udora, dobiš vtis, kot s

 da je  tu sem padla bomba 

Ja potok Velunja kakor je majhen je zelo močan. Sicer je zato nastal tak kanjon zaradi udora odkopa premoga lignita pod zemljo

Nadaljevala sva potter se potem odpočila oz odžejala ob kozolcu pred Gaberkami

Ob njivah in travnikih 

Ob žabjakih

Ter uživala ob   čudoviti pokrajini na drugi strani,. Tako lep motiv , da bi jo človek kar naslikal

Odhitela sva naprej

ob kanjonu

Se mi zdi da se je malo razširilo vse skupaj od takrat ko so zadnji si bila tukaj

.. nisva se dolgo zadrževala tukaj kajti pred nama je bilo še kar nekaj poti

mimo kapele in po poljski ceste

Lepo je bilo hoditi po mehki podlagi

Travniki so bili na gosto posejani z navadnim plešcem

Nadaljevala sva pot in se potopila vsak v svoje misli, ter se menila kako se je spremenilo vse.. tako sva z najinim prvi avtom , fičkom vozila skozi to dolino po cest, ki je sedaj nikjer več ni.. spomnim se vročih poletij, polno valujočega žita

Z mešanimi občutki strmim v globino , skoraj ne morem verjeti kako se je vse spremenilo, tukaj ni več polj ni več kmetij, cest  vse je pogoltnila zemlja, ter zalila voda,  midva pa stojniva tu in se spominjava   seveda  sva se tudi midva spremenila in kar naenkrat se zavem  minljivosti vsega ja tudi  nama  se počasi izteka čas... Kot vsemu na tem svetu, kot pravijo....

Pohitela še naprej in kaj kmalu prispela  skozi zelo lepo urejeno naselje Gaberke... mimo avtobusne postaje,ter potoka Velunja

Ob cesti je na cvetočih regratih bilo vse polno čebel, ter metuljev

A midva sva pohitela naprej po cesti ki pelje na Graško goro, cesta je kar prometna, a  naj je to ni motilo preveč ,ker sva vedela da bova kmalu zavila na desnoob kažipotu za Sv. Urha in panoja za salmijado. Hm sva se zabavala, bi bilo lepo ,če bi sedaj kje lahko malicalaOz- da bi nama postregli kar momogrede ha ha haNo saj ne da bi bila lačna, tudi imava vedno s seboj kak prigrizek.. No  saj ni daleč stran tukajdobra gostilna, a sva bila oba istih misli da jo obiščeva naslednjič, ko ne bova vsa preznojena in blatna...

 Res mi je všeč ta cerkev , lepa je- Tu je od spredaj 

 mimo   kažipota za cerkev sv Urha. Skozi majhno linico pokukam v cerkev

 

Pa od zadaj..

Citat...oziroma zanimivosti o cerkvi s spleta  ...

Cerkev  se prvič omenja leta 1545. Oltar v prejzbiteriju je posvečen sv. Urhu, je "brez podobe in vsega drugega razen svečnikov." Drugi oltar je na evangeljski strani " neposvečen in brez vsega." Cerkev so prezidali leta 1825. Nova cerkev je dobila tri oltarje. Glavni oltar je posvečen Devici Mariji, stranska pa sv. Apoloniji in sv. Joahimu. Glavni oltar je bil preprost, imel je le menzo s tabernakljem, dvema angeloma in svečniki. Nad menzo je bil pritrjen Marijin kip, okoli katerega je bila poslikana stena. Sedanji glavni oltar je iz leta 1882. Sedanja stranska oltarja sta posvečena sv. Apoloniji in sv. Luciji na evangeljski in sv. Ani na listni strani.

Pred 1. svetovo vojno so v zvoniku viseli štirje zvonovi, tri je odvzela vojna, ostal je le eden iz leta 1774. Zvon ima podobo sv. Urha ter Jezusa na križu z Marijo in Janezom.

Tako pa sva zaključila z  drugo etapo poti- Ko sem jaz slikala me je potrpežljivo počakal na začetku strmine, kajti namesto da bi šla po asfaltu sva raje jo mahnila kar naravnost po stezi navgor --
O tem in o zadnjem delu v naslednjem zapisu...

P:P: