Nostalgija spomin ali samo slutnja,ter želja..
Stojim na rahli vzpetini pred mano se razprostira polje nad njim na drugi strani Mislinjske doline se beli Pohorje, Kremžarjev vrh je še brez snega, ampak ta kraj kjer sedaj se trenutno nahajam mi vzbuja toliko spominov na otroštvo, kjer smo kot otroci bosonogih nog, pasli živino ,uživali ob kurjenju ognja , peki krompirja in koruze, ter potem povsem pozabili na našo živino, ki je največkrat prej bil kot mi, prispela domov brez nas ..
Navadno smo bili okregani malokdaj tepeni a še to bolj nežno, en rahel švist po ta zadnji bolj v opomin, kot da bi bilo boleče, a kljub temu je zaleglo, vsaj nekaj časa..Takrat je še bilo v navadi, da smo bili otroci kaznovani, če smo prekršili pravila , sedaj jim pač samo lepo povedo da to ni prav,ampak malokdaj to pomaga za naslednjič ..Pri nas pa je,bilo to učinkovito , kajti naslednjič ,smo postavili varuha živine, če je on zamočil je bil kaznovan samo on. Sedaj včasih pravzaprav prav razumem to .Kajti živina se ni vrnila naravnost domov, ampak je navadno zavila še v sosedovo koruzo ali ajdo, nato pa se z napetimi trebuhi vrnila domov..
Potem se je moral oče navadno zagovarjati pred sosedi ,ampak ker so bili tudi njihovi otroci in živina njihova zraven je bila to olajševalna.. Bilo pa mu je neprijetno...Ampak oče je vedno dejal da bi morala jaz vedeti ,kaj je prav in kaj ni...
..Ampak bila sem se samo otrok...
Gledam drevored dreves ki so vedno redkejša , povsem razumem to , kajti od tega je minilo več kot pol stoletja, da so dozorela,že takrat so bila stara , njihov čas je , da dajo prostor mladim drevesom, ampak vseeno ni prijetno, imam občutek izgube praznine , kajti zdi se mi da, nekako se primerjam s temi drevesi, veliko smo doživeli, uživali, čudovita poletja jeseni pomladi in zime na tem čudovitem planetu, a počasi se izteka naš čas...
Nekako z vdanostjo in razumevanjem sprejemam to...kajti nič ni večno...ne narava ne živali in ljudje...no morda za tiste, ki verjamejo v inkernacijo... A za mene je krogotok življenja pač tak... rojstvo življenje in smrt...Izkoristiti moramo to lepoto zavedanja ,ko je nam dano , živeti na tem planetu...drugo potem je fikcija...nič ni dokazano...le rojstvo , življenje smrt je realnost ...
Ostalo je le tolažba za tiste ki se ne morejo sprijazniti s tem...
A še vedno jih vse ki odidejo, ter so nam blizu, nosimo v srcu ,tako živijo z nami sleherni dan , in nikoli nismo sami...
S to mislijo sem se nasmehnila pomahala tja preko in v meni so oživeli prav vsi ,ki so z mano delili otroška leta in mladost.
Tudi drevesa ob poti so čudežno pognala krošnje k nebu..bilo je čudovito večerno zatišje in vse je bilo prav tako, kot sem si zamislila in želela.. Svet je popoln le videti ga moramo tako... In verjeti da je od nas odvisno, kako dojemamo življenje...torej CARPE DIEM...
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar