Siv dan poln morastih sanj,
ko se ti zazdi da izhoda več ni,
S sabo ne veš več, ne kod ne kam .
Potem zagledaš tam onkraj ,ničesar droben sij
kot medla lučka , ki v temi blodi.
Zapreš oči saj misliš si, da to je privid
ki izginil bo v temi in brezupnosti .
Spet odpreš oči in bližje je sij
začutiš, da le ni vse tak brezup,
kot se ti sprva zazdi.
Nežen dotik , pogled sijočih oči
in tvoj smeh , tvoj smeh ,
ki me vedno znova in znova povrne na svetle poti.
Ja tvoj smeh, ki mi da novih moči
za tiste temne dni , ki bodo morda, žal spet prišli
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar