SPOMINI STAREGA GOJZARJA-SMREKOVEC

UŽIVANJE NA SMREKOVCU ... 

Mali cilji velike zmage! 

Ker je ta teden bil zelo pester z dogajanjem z opravili in drugimi neodložljivimi opravki. Sva šele danes uspela da se spet podava v naravo. Sicer sva vsak dan na kratkem sprehodu, a ta je bolj , kako naj rečem stvar  vsakodnevne rutine , kot pa  kaj  več.

Dva cilja sta bila  na razpolago Travnik na zahodnem delu Smrekovca, ali pa vzhodni del , od koče  preko Krnesa do Komna in nazaj grede , pa bi še obiskala še Končnikovo Mlakužo, oz. Črno jezero na Smrekovcu. No temu jezercu sva se odpovedala , kajti njemu so pričeli nagajati krči na nogah.  sva ga v preteklosti  obiskala že 5 x - .Jezerce je nama bilo res všeč tako prvinsko je tam okoli. Enkrat sem ga obhodila in ja vredno je  obiska. A imam veliko posnetkov, tako vedno znova , lahko osveživa njegovo lepoto. Ja zato  sem vesela da fotografiram. Koliko lepot premore narava ,pa če ti slučajno zdravje zagode, da ne moreš kam daleč si lahko privoščiš ,RAZKOŠKE in uživaš ob spominih in posnetkih, ki jih tako spet oživiš-

Tako sva imela namen , da se po krožni poti vrneva nazaj do koče oziroma izhodišča. . Tako sva se odpravila od doma kar zgodaj z željo da vsaj pri koči ujameva prve sočne žarke oziroma vzhod sonca.

 Ampak nič ni bilo iz tega. Že malo nad Zavodnjami sva videla, da naju je sonce prehitelo. skozi krošnje dreves sem ujela njegov žareč odsev ..Ja je že tako , sva se odvadila , hoditi tako zgodaj kot sva še lani. Ampak sva si obljubila, da bova to popravila. Kajti jutro in tisti čudovit nestvaren  prizor, ki se noč poslavlja in se za par trenutkov vse spremeni v tisto skrivnostno nedoločeno barvo  je prizor , ki se ne da opisati, ampak  ga  moraš enostavno  doživeti ..

Ko sva prispela do koče na Smrekovcu sva bila presenečena koliko avtomobilov je bilo parkiranih na parkirišču in ob cesti.   Preden sva prečkala ograjo sva videla da je celo spalna  mreža, ki je bila napeta med smrekami  bila zasedena, Nisva se ustavljala ampak takoj krenila na pot. Zelo prijetno presenečena sva malo nad kočo videla da je pot obnovljena .. Malo više pa je naju pozdravil gospod. ki je dejal da obnavljajo pot. In to od  planinske  zveze markacisti .. Joj kako prijetno je bilo hoditi po njej.

 No o tem kasneje. Pogled nazaj je na naju naredil globok vtis, kajti za nama je kar naenkrat se pričela dvigovati gosta megla. Imela sva vtis , da je veter, ki je pričel  vleči navzgor potegnil belo zaveso ki se je spuščala vedno niže in niže. Ko sva prispela na vrh sva le  dobrih pet  metrov pred vrhom  ugledala napis Smrekovec in  kažipot., Sva dejala , da nisva bila za nič prikrajšana ker nisva bila eno uro prej tukaj. Malo sva še čakala kajti  nad nama  se je modrina neba in  gosta meglena zavesa bojevala za zmago. In samo za trenutek se je razjasnilo da sva se slikala in spet je naju ovila mehka meglena odeja.

Vpisala sva se  in ker je pošteno bril hladen veter sva se na hitro poslikala , potem pohitela do razgledišča

 

kajti bil je tudi tukaj letos zadnji obisk tega vrha.  Sicer sva že lani dejala da sva zadnjikrat tukaj.  Ja je že tako, se raje posloviva, kajti ne veva koliko  nama še bo namenjeno   prehoditi poti, nikoli ne več kaj bo prinesel čas. Ampak moj si je zaželel, da še enkrat obišče ta vrh. In presrečna sem da še lahko premaga strmine  in napor.

Vrh ki je prežet s toliki spomini, da bi lahko napisala knjigo . kaj vse smo doživeli tukaj , ja v skoraj 60 letih se je nabralo vsega toliko. Danes sva ob povratku kar prehitevala s spomini. Z besedami  ali se spomniš tega in tega in še to in to. Ja kar vrelo je iz naju.

Nato sva se odpravila naprej sprva navzdol in nato med valujočo travo ,

ter malo kasneje zaslišala kravji zvonec, čreda govedi, ki je naju zvedavo opazovala . Prekrasna  črna kravica je naju gledala  midva pa njo. Rada imava črne živali. Imeli smo muce, pse skoraj vedno v črni barvi  No prav za prav imava rada vse živali ni važno kake barve ali sorte so..

Postajalo je vedno topleje , na naravni klopi sva se malo oddahnila, a ni bilo sonca ,kajti opazila sva da sva spet pričela malo hitreje hoditi, ja ja pozabljava ,da srce in glava hoče, a telo bolj počasi sledi željam in hotenjem.  Tukaj sva zadnjikrat hodila pred petimi leti. Se je kar nekaj tudi tu spremenilo.. Nova cesta pod Krnesom , pa tudi drevesa so se razbohotila za nekaj  višine. A trava še vedno tako lepo valovi, se blešči posebno zjutraj, ko je na njenih konicah opazit bleščeče bisere.  Ampak nekako mi jih ni uspelo ujeti v objektiv. Travnik  pod Krnesom je bil posut z s cvetovi arnike. Drugega cvetja prav za prav ni bilo morda tu in tam  kak cvet.

Bilo pa je zelooo veliko metuljev , a žal samo pisančkov in gozdni pegavček se je preletaval pred mano. 

Kar kmalu sva prečkala travnik in takrat je naju prehitel mlad pohodnik  ki pa je kmalu izginil pod krošnjami smrek   na strmini Krnesa.

Midva počasi za njim ob opazovanju neštetih mravljišč, 
ki so dobesedno  v točno določenem vrstnem redu razporejena v smeri vzhod zahod, kot stražarji stala tik ob poti. Kar blizu skupaj so, sva se teoretično poglobila v njihovo  organizacijo , kak red imajo so mravlje  že ob rojstvu določene za delavke stražarje, otroške negovalke matico  itd. Ker so mravljišča tako  blizu skupaj, kje malo več kot 10 metrov sva ugibala, ali je tudi pri njih možen  , spopad, ali ali pohlep po osvajanju njihovega doma.  Ja najbrž ne , kajti tega je v prvi vrsti zmožen pač samo človek. In še morda katera druga živalska vrsta.  

Ko sva prispela na vrh Krnesa razgled   je bil ničen  Obrisi...sva pomalicala se odžejala, se vpisala v aplikacijo  Planinc , se slikala za spomin in že odšla naprej, kajti na vrhu Krnesa  je kar pošteno pihalo. Nato po strmini navzdol kjer sta  naju leta 2020  srečala dva znanca katere je spremljal mlad konj , nato pa se je obrnil in  se je  nama pridružil ter naju spremljal  skoraj od  Komna  do Krnesa  in potem zaostal, nato pa naenkrat pri galopiral za nama. Od presenečenja, nekaj pa tudi iz bojazni da naju in pomendra na ozki poti  sva se oba vrgla v rob  nad stezo. Pa številna srečanja z mojimi virtualnimi in realnimi prijatelji. Druženja, pa seveda poti samo zato da si nabereš novih moči in energije.

Valovita pot kot salonitka, ki poteka gor dol malo po ravnini , je nama neverjetno  prijetno minevala v poglabljanju lepote narave. ko sva prispela do Komna m se je nama odprl pogled sicer malo bolj meglen, na Mozirske planino,  v dolini  pa Ljubno s skakalnico , Travnik na zahodni strani Smrekovca, na Raduho, ter Peco , katere se je trdovratno ves čas držala  bela meglena kapa .. Kal na vrhu, ki je še vedno, kadar sva bila tu bil poln vode, je letos suh Velike razpoke na  dnu so pričale , da že nekaj časa ni bilo poštenega dežja.Pomahala sva  razposajeno vsem naokoli, pozdravila virtualne in realne   prijatelje , ter se na razpotju  spustila navzdol do razpotja kjer pelje pot pod Krnesom na Smrekovec.

Ampak na  naju to niti ni  vplivalo, kajti bujnost narave, in toplota sonca , ter  neopredeljen prijeten duh poletnih trav , ali morda cvetočih brusnic ter prelet nešteto metuljev naju je tako očaral . Na vrhu sva se na hitro slikala se vpisala in se podala malo nižje v zavetje. Nisva dolgo ostala tukaj ampak sva pohitela navzdol proti kapelici. Kjer pa sva vsa vesela in presenečena .Opazila sva za kapelico vrsto pogačic. Tudi tukaj sva ostala nekaj časa , ter se potem počasi odpravila proti odcepu, kjer sva prej krenila na vrh. Nato pa sva si še na vrhu tik preden sva zavila navzdol privoščila počitek ter opazovala Smrekovec tam v ozadju. Vesela zadovoljna sva dejala Lepo nama je . Bolj kot se nizajo leta bolj sva vesela vsakega takega dne, ki naju  bogati nadgrajuje  , skratka imava občutek da  naju vsak tak pohod  očisti vseh slabosti in spere iz naju  ves negativizem, ( čeprav sva  drugače optimista, a vseeno se tu in tam prikradejo v zavest temne težke misli bojazni) postajava po vsakem takem obisku narave boljša . Posebno današnja pot med Krnesom in odcepom za Smrekovec nekaj povsem posebnega. kot da si nekje na drugem kontinentu. Toliko tišine bleščečega odseva svilene trave

res velikokrat sva bila že na Smrekovcu in ja tudi takrat sva videla to lepoto, ampak takrat se naju ni tako globoko dotaknila,

Toliko odtenkov zelene 

Nisem si mogla kaj , da se ne bi usedla med to valujočo lepoto. Čisto poseben občutek ko začutiš dotik valujoče trave .Poseben  dotik narave. Ja dobesedno sem čutila kako me prevzema dobra energija. Še na bolečo koleno   sem pozabila ,pozneje pa njemu dejala , ja vsaki dan bi morala biti v takem okolju pa bi bila zdrava  kot dren :Smo nasmejal se je ! Ha ha ,jaz pa za njim,

Po okrepčilu sva odšla naprej med drobnim cvetjem in za čuda sva odkrila prekrasen šopek malih velih še nepoznanih drobnih cvetov

Tu so še smrekovi vršički šele v razvoju.
ko sva prispela do Komna- sva prvo obiskala vrh Komna se vpisala in potem se za nekaj minut spravila v zavetje, tudi tukaj je pihalo. Razgled je bil ničen. A vseeno sva le razločila vrhove v bližini.... Raduho , od nje sva se poslovila pred dvema letoma. ,Olševo, ja na njo pa če bo le vse po sreči bi še morda letos utegnila jo obiskati. Bomo videli.

Peco ,ki je bila skozi pokrita z meglo .. In o tem ali bova šla ali ne je še zapisano v zvezdah

in Travnik  ter vrh Turnovke s stolpom na Robu Smrekovca. Tu gor vsekakor še... zelo nama je všeč ta vrh ,koča ....

Dolina je bila skoraj neprepoznavna. Tudi Uršlja gora se skoraj  ni ločila od ozadja , a ker poznava njeno obliko sva rekla tam je.. Poslikala sva se  in nato odhitela navzdol.

Res sva bila oba srečna in vesela . Samo to sem si potiho zaželela naj to veselje traja in traja.

Potem ko sva se poslikala se odžejala se poslovila od tega vrha sva pohitela navzdol h kapelici,

kjer  sva že od daleč opazila pogačice 

na zadnji strani kapelice .a čez nekaj časa sva le krenila nazaj. Je že tako da takrat , ko je najlepše je treba oditi  in vase zakopati te lepe trenutke, da ti olajšajo včasih kar naporne dneve v dolini.

Spet sva se vrnila preko valujočih trav Do travnika s Karnesom v ozadju 

Ter se za hip ustavila ob zanimivi arniki 

ter ogromnih mravljiščih. Sva dejala če so mala mravljišča  hiše ,  so tukaj prave graščine

Kjer je naju presenetila nova cesta, kar prijetno je bilo hoditi po njej. 

A kmalu jo je bilo konec

nato pa po stezici navzgor sva prečila  in treba je bilo po stezici pod malimi ovirami , a kaj je to za naju sva se šalila ,  po ozki stezici blizu travnika ,kjer sva si spet vzela čas. Prisluhnila sva ptičjemu petju, presenečena da pojejo ta čas. Navadno so bolj živahni zjutraj. kako neprecenljivo je le imaš to srečo da si vzameš as za odklop tam sredi ničesar, a kljub temu, sredi vsega.

Tukaj pa je spet pričelo pihati, sonce je bilo  in ga ga ni bilo. Ja njega je opeklo. , po rokah, ki jih ni imel zaščitene...

hitela in vpijala vase lepoto zelenih planjav Smrekovca ,sva  po nekaj vijugastih vzponih in spustih ,sva kmalu prišla do odcepa za kočo Na Smrekovcu. 

.potem skozi zanimivo oviro , nato skozi gozd in čez travnik ,kjer sva globoko pod nama videla čredo krav ki si je privoščila siesto ..

mimo studenca 
Mimo planinske kočeNato pa spet po lepo obnovljeni cesti Kjer sva kmalu prišla do  delovišča kjer so markacisti Slovenske planinske zvete obnavljali pot...Če sem prav razumela. In koliko so naredili med tem časom kar sva se midva potepala po Smrekovcu. Ja sedaj bo pa res prijetno iti na Smrekovec tudi tistim , ki imajo že več križev na svoji grbi.
Res so pridni vsa čast in zahvala njim

Sedaj je res varen korak

EN dva tri sva se spustila navzdol do koče in potem se prebila mimo množice avtomobilov do najinega  JEKLENEGA konjička, ki je naju potem vatno pripeljal  mimo Belih vod 

Ter skozi Florjanski graben, kjer teče  potok z zanimivim imenom Florjanščica.
Ter se skozi Šoštanj odpeljala domov polna prekrasnih vtisov, prežeta z  dobro energijo, sveža,, čeprav drugače utrujena, saj sva naredila 13 km ,Ta pohod nama je dal nekaj več ne samo hojo  ter  samo zavest, da sva še zmožna prehoditi, kljub oviram nekaj km.  Bila oziroma sva  očiščena vse navlake ki jo nam nudi in ponuja vedno bolj hiteči svet okoli nas ,  ter očiščena vse navlake , ki nas z njo zastruplja potrošniški svet s svojim pohlepom materializmom, nestrpnostjo in tudi zlobo ... Seveda pa so svetle  izjeme...Ki nam vsem lepšajo, kot narava življenje.

P.P.