Spomini starega gojzarja KOŠENJAK

 Čudovit dan sredi tedna, ko so bile napovedane visoke temperature, sva sklenila, da obiščeva  Šteharnikov vrh nad Ravnami nad Koroškem,,, Na Šteharnikovem vrhu sva bila 3x ,  Sva sicer že prejšnjič dejala da bo to zadnji pohod. A kot je že klasika sva vseeno se še letos odločila da se povzpneva na ta zanimiv vrh. No vse bi bilo tako , kot sva načrtovala če ne bi bla noč pred tem res pestra. Ne vem ali vpliv polne lune , ali pa je  Emšo  igral na vse instrumente. Tako da sem , spala komaj par ur pa še slabo sem se počutila .Vstala malo čez šesto in potem je bilo prepozno za Šteharski vrh, kot mu pravijo domačini. Ker je tam le nekaj hoje po travnikih in moj še čuti posledice pohoda na Kremžarjev vrh, kjer mu je sedenje dobre pol ure na soncu dodalo pečat z opeklinami. Ja melanina primanjkuje, zato pač hodiva bolj zgodaj v hribe..

.. Sva se potem na hitro odločila, da obiščeva še enkrat Košenjak. kjer tačas cvetijo lupinije

Malo pozneje kot običajno sva  se že peljala od Slovenj Gradca

proti Dravogradu mimo obnovljenega  E-SA in kugel v njem 

Pod Kronsko goro, s cerkvijo sv Petra  na vrhu, pod njo pa je rahlo valovilo zoreče žito ..  A naju je pot  že peljala naprej , proti cvetočemu Dravogradu, še prej pa sva opazila dve vihrajoči zastavi na gradu oz ruševinah gradu Pukštein oziroma gradu DravogradOb križišču kjer se križajo cestišča za Dravsko dolino, Labotsko dolino,  ter Mislinjsko dolino. Kar popestrijo vožnjo. No bolj sovoznikom kot voznikom, kajti tukaj je promet res kar zgoščen.

A midva sva že zavila na desno 

Po ozki dolinici oziroma bolj soteski po vijugasti cesti navzgor, kjer se nama je na ovinku odprl pogled na panoramo pod nama.

Pogled na Dravograd pa na Gruberjev vrh, kjer sva praznovala praznik prvega maja, pa cerkev sv. Križa v ozadju pa obris Uršlje gore. Ja vidljivost tokrat nama res ni šla na roko. Sem nalašč vzela s seboj foto aparat z močnejšim Zoomom , a sem ga potem skozi imela v nahrbtniku... Ja se zgodi sem se veselila razgleda z vrha Košenjaka pa je bilo vse tako kot bi pogledal v skledo z mlekom. 

Vedno se ustaviva tukaj. In ja Drava je včasih rjava včasih se sploh ne vidi zaradi meglenega pokrova. Tokrat pa je bil res lep pogled na njo.

Kar nekaj posnetkov sem naredila preden sva spet zapeljala proti najinemu cilju Mimo čudovitih lip, valujoče trave ja poletje občutiš šele tukaj kjer veter travam dirigira svojo pesem poletja.
Pri cerkvici  svetega Duha na Ojstrici, kjer so navadno igrali Ojstriški godci, sta ostala samo kmetica  z peharjem dobrodošlice in  bobnar  ki je naju vabil naj ustaviva in si ogledava  na novo pridobljene spremembe kraja 
Pa mladino ,malih kosmatih govedi.Kako lepi telički so bili, ki so se smukali okoli mamic.

Pa še bežen pogled na otroke pri pouku, ki so jim parirali otroci v šoli. Sva slišala glasove.
Ravno toliko sva se zadržala , da  sta mimo naju pripeljala težko naložena  tovornjaka. Spraševala sva se, kam gresta in res upala da ne peljeta   v smeri koče na Košenjaku. Seveda sta  se. . Počasi sva peljala za njima ,ob enem opazovala prve cvetove lupinij ob robu ceste  

kar naenkrat pa   sva opazila da je cesta pred nama postala sivo obarvana , in že je zadnjemu tovornjaku se pričela dvigati prikolica.

Joj sva pomislila, pa ja ne bova morala se peljati nazaj. No, samo na drobno sta posipala cesto z gramozom sivo obarvano mešanico , počasi sva peljala za njima , ko se je kar naenkrat se vsula večja količina na tla .
Nato  je šofer  ustavil vzel lopato, sva mislila  da bo poravnal tisti kup pa je samo sprostil še ostanek  na  prikolici, no ni bilo veliko.   in peljal naprej.

Midva sva potem le nekako prišla čez ta mali kup , z mislijo da bo potem ta cesta  res lepo prevozna. Midva sva  kar kmalu   prispela do koče na Košenjaku.

AMPAK  SVA POTEM OB POVRATKU VIDELA KAKO LEPO SO PORAVNALI CESTO

polno novih motivov ob koči

Nisva dolgo ostala tukaj ampak sva se 

kar hitro napotila navzgor na vrh Košenjaka.

Ta vrh je nama zelo všeč. Posebno še sedaj , ko so pridni planinci Dravograjskega planinskega društva, ter njihovi kolegi od tu in tam, lani ko sva bila dva dni pozneje gor, kot letos so jo ravno  urejali. Res hvala vsem.. 

 Speljali  so pot od koče navzgor tako lepo , da je tudi za tiste, ki imajo na plečih že kar nekaj križev,

pot res pravi užitek .  Prej je pot peljala naravnost navzgor sedaj pa lahko lepo greš cik cak 

Prej je bila pot skoraj naravnost navzgor in si bil prav izčrpan , ko si prišel do ceste ob  kateri rastejo čudovite lupinije.

Lepo udelane stopnice.

pot  se lepo   polagoma dviguje.. Lepo ograjeno kajti marsikateri pač raje tečejo navzdol kar počez..

ko sva prispela na cesto  tokrat ni bilo toliko lupinij kot prejšnja leta, nekaj zato, ker se je cesta malo razširila nekaj pa sva bila še prehitra.

A kljub temu sva uživala v vrtu matere narave

Nekaj modrih grmičkov je seveda bilo a ne toliko, kot prejšnja leta

Modrina , ki ostane v spominu za vedno.
Pri  mizi sva se odpočila malicala in se  potem spet napotila naprej po senčni poti med valujoče trave.
Tudi odpočila sva se  tam sredi gozda .Hladno , še vetrič je lahko pihljal , pa kukavico sva spet slišala. Sva bila kar presenečena...Kajti sedaj je že nekaj dni nisva.

pot je nama šla kar dobro od nog ha ha. In kmalu sva prispela in premagala zadnjo strmino. .. Na vrhu sva  zamenjala pohodnike iz Ormoža, ki so naju še slikali preden so odhiteli po strmini navzdol.

Klopce so nove, tudi  klop s srčkom, torej klopca ljubezni. Slikala sva se na njej in na vseh možnih krajih ha ha se ve za spomin.

Pa prehodila vrh sem in tja malo v Avstrijo sva skočila , pa nazaj v Slovenijo, sva se šalila , tudi če bi bile še meje , kot nekoč bi tu lahko hodila sem in tja ..Sem hotela slikati gore ki se lepo vidijo od tu .Pa je bila tista oblačnost , ko samo zamahneš z roko 

Lep sončen dan poln smeha dobre volje in hladno, sicer ni pihalo a toliko le, da si imel občutek, kot , da te boža topla roka Matere in Narave

Nato pa sva počasi odhitela navzdol ter se po isti pot vrnila do koče, kjer je naju pozdravila zelo prijazna oskrbnica.  Pri sosednji mizi sta sedela dva obiskovalca doma iz Brežic oz Čateža . Sicer rojena Korošca. Kako prijetno se je bilo zaplesti v pogovor in obujati spomine na tiste davne čase, ki jim nekateri pravijo, da so bili težki časi. Ja morda res, a je bilo več druženja, ob raznih kmečkih  opravilih, kot so košnja, spravilo sena, , žetev pa steljeraja pa luščenje koruze. Pa še in  še. Koliko smeha,.. Sedaj v času ko že skoraj vsa opravila  na kmetiji opravi en sam človek.  s strojem....Hitreje  sicer, ampak izginila  je vsa tista  čarobnost kmetovanja . Sedaj se vse teži h temu, da se čim več pridela, ,vse je v kapitalu in borbi za obstanek  kajti konkurenca ne počiva in sedaj ko je svet postal vas v malem, se vsak bori za svoj obstanek. Veliko kdo tega ne dohaja in tako izginjajo  propadajo se zaraščajo slovenske kmetije .Le tiste velike so še konkurenčne.

Ker sem popoldan še imela obveznosti v dolini sva se odpravila navzdol sedaj že po lepo zglajeni in utrjeni cesti. Ja lepa je marsikje v dolini ni enake. 

Nazdravila sva uspešnemu pohodu, krasnemu dnevu, hvaležna do neba in nazaj, da je nama še petič zaporedoma uspel ta pohod .. Spominov še in še.    Veva da je to zadnjič, zato pa sva vesela in srečna , da je nama uspela in upava, da bo nama še dano obiskati druge vrhove ki jih imava v načrtu vsaj potihoma  še naslednje vrhove. Preden nama  pojenjajo moči in preden naju pot ne zanese tja onkraj , mavrice od  koder ni vrnitve. .. Torej na zdravje in hvala temu čudovitemu kraju kjer sva vsa leta uživala v superlativih . 

SREČNO KOŠENJAK

p.p.