Grmada nad Celem 718m.
Kot že rečeno sva se odpeljala naokoli do
Celjske koče, kjer sva parkirala , nato pa se napotila 
proti Pečovnikovi koči..mimo štora z malimi okenci, po mehki listnati poti..
Tokrat sva prvič šla tu naokoli..
Lepa je ta pot
Pelargonije pa so kljub poznemu letnemu času cvetele in žarele z vso močjo, privanljale pogled...
Ja tu sem se rada vračava,ko sva bila na Alminem domu na Svetini ,dvakrat pa sva se vrnila po krožni poti iz Zagrada čez Grmado tu dol in spodaj naokoli po cesti..A nikoli še nisva bila sama tukaj...Krasen potep
Vedno sva očarana kadar prideva sem.. tokrat ni bilo nikogar tukaj.. a tudi midva sva kaj hitro nadaljevala pot po sanjski poti,
kjer sva bila zelo presenečena kajti tudi tukaj je tako kot zadnjič na poti proti svetem Tomažu nad Vojnikom bilo listje na
bukvah še vse zeleno.
..Tudi nekaj cvetov je še bilo na poti, ter metuljev..
Nadaljevala sva pot in se kmalu približala kamnitemu delu poti..
ter skalam ki pa sva jih počasi premagala,
Motivi ob poti, ki včasih spodbudijo domišljijo...
. Kar nekaj pohodnikov naju je tukaj srečalo in tudi prehitelo. Ko pa je bil tako čudovit dan bi ga bilo skoraj škoda prebiti med štirimi zidovi..
ter še kar ,dvakrat sva že tu dol vračala ,a sem čisto pozabila na ta kamniti predel... 
a sva kljub temu še kar hitro v doglednem času prispela na vrhu Grmade.
Pa sva četrtič tukaj
Tudi na vrhu je kljub vetru vztrajal lep metulj Admiral (Vanessa Atalanta)sicer malo nižje pod ograjo, a se je predal soncu, tako da sem ga lahko ujela v objektiv..Všeč so mi metulji, pred par leti sem eno poletje jih prav vneto slikala, vseh vrst in barv... Zanimivopoletje je bilo...
Kjer sem seveda pozvonila in to s tako glasnim zvonom,
da mi še danes odmeva v ušesih,🫢 sigurno bo pomagalo za zdravje za vse tiste ki so ga najbolj potrebni... Včasih pravijo da dobra misel dela čudeže...
Tu sva se odžejala, uživala v pogledu na oziroma v Celjsko kotlino z gradom , ter
reko Savinjo,
ki ju ni več prekrivala megla..
Ves čas je pihal rahel vetrič ,sicer ne preveč mrzel,(vsaj tako pravijo da malo vetra utrdi človeka, pada v Vipavski dolini ljudje nimajo nikoli prehlada, kjer jih je burja utrdila), no tako mi je dejal prebivalec Vipave ko sem bila pred leti v Vipavi .. kakorkoli kljub rahlemu pihljanju, sva kar nekaj časa ostala na vrhu ter seveda,da sem se tudi odpočila, kajti tu sem ugotovila da mi hoja po skalah še povzroča težave..A po počitku sem brez problema se odpravila navzdol. .
Nato pa sva se vrnila navzdol,sicer počasi
se ustavila ob krasnih motivih kot je list ciklame na skali ...
počasi sprehodila po ravnem delu poti do koče, 
kjer sva si privoščila dolgi počitek,tik ob koči v zavetrju na toplem soncu bila sva čisto sama ,sonce je sijalo, blažen mir naokoli ..
Kako prijeten občutek je bil, ko se prepustiš , tišini in zadovoljstvu, da je sreča v tistih drobnih trenutkih , ko ne potrebuješ prav ničesar , da se lahko prepustiš in enostavno veš da je to tisto kar te osrečuje..
Res je nama bilo lepo ob tako čudovitem jesenskem ambientu sva uživala, a kot rada rečeva , kar je lepo vse prehitro mine sva se zavedala , da bo treba odditi iz tega pravljičnega kraja..
.
Tako da sva se tudi midva vrnila
do Celjske koče
ter se počasi odpeljala proti Zagradu 
navzdol,grede sva se še ozrla na Grmado,prej da sva se spustila
navzdol po ozki cestik,jer je bil včasih kar zanimivo srečanje z tovornjakom ..
ter se veselila modrega odtenka vode , ko sva se peljala
ob Savinji, skozi Celje ,kjer sva lahko občudovala drevje ob cesti, ki je sedaj nudilo čisto drugačno podobo kot zjutraj
vrnila sva se po tej strani, kajti 
nisva hotela še enkrat čakati ob zapori v Štorah..Sicer ti čudoviti hribčki niso tako visoki, a midva se ne obremenjujeva z višino, kot se nekateri ,ker midva sva svoj kontingent višincev že dala skozi... Srečna, hvaležna sva lahko , da še sedaj v teh letih uživava v lepoti jesenskih dni.
S soncem obsijan naju je zjutraj in popoldan pozdravil naš Očak Velenjski grad
p.p.
