nedelja, 26. avgust 2018
Tudi to je življenje-- Moje razmišljanje o ..SMRTI .. Slovesa nekoč in danes..
Ko pride čas , ko odideš tja za mavrico!
Sicer ljudje zelo neradi govorijo o smrti in o slovesu takrat. Po eni strani je to povsem razumljivo, ker je to dejanje dokončno, slovo za vedno..
Pa ne mislim govoriti o tem, ampak sem brskala po mojih starih črno belih fotografijah... Pa sem odkrila kar nekaj slik od pogrebov ,sorodnikov bližnjih in daljnih. Pa se mi je kar nehote vsilila primerjava od nekoč in danes.
Kar nekaj svojih sorodnikov sem spremila tja na drugo stran , malo nas je še ostalo ...
Moje razmišljanje na moje prvo srečanja s smrtjo nasploh. Ko je umrl moj ded, prav za prav ne krvni sorodnik, ker sem bila rejenka ,ampak vendarle dedek z veliko začetnico...
Bila sem še majhno dekletce, ko me nekega jutra prebudi glasno govorjenje in tekanje po hiši sem in tja. .. Še vsa zaspana pridem v kuhinjo, kjer mi mama reče Oča so umrli, !
pogledam jo začudeno, ter vprašam ;
"Kako umrli? "
"Odšli so v nebesa".
Hm , a tako sem sama sebi zabrundala v brado... Bila je logična razlaga, kajti bili smo verni in nekako nam je bilo vcepljeno že od malega , da po smrti se pač odide v nebesa ali pekel.Odvisno od tega kakšen človek si bil na zemlji. Če si bil dober, si šel gor, če si bil slab pa dol. Če si bil pa nekaj srednjega si obtičal na sredi .V Vicah Torej so oča odšli v nebesa, bili so dobri. Sem se kar zadovoljila s to razlago. No to tako mimogrede, ker sedaj veliko kje, otrokom ne znajo, ali nočejo povedati da se je njihova babica, ali dedek poslovil za vedno, da je umrl...
Pa je vendar smrt tudi del življenja. Kot je rojstvo , poroka ...
No hotela sem povedati, kaka je razlika ob pogrebu nekoč in danes.
Takrat so na kmetih , pokojnega naparali doma. . Prišle so ženske, navadno sosede, ki so ga umile in pripravile za zadnji počitek Tudi, če je slučajno umrl v bolnici so vse ceremonije se odvijale doma... Navadno so bile pare višje od postelje. Vse lepo pokrito z snežno belim prtom. Bil je kot oder. pokojnik je imel sklenjene roke v njih rožni venec .. Okoli njega pa nešteto rož... Odvisno pač od letnega časa. Meni je še od prvega srečanja z pokojnim dedom ostal v spominu močan duh po rožmarinu..
Potem so pričeli hoditi ljudje molit za pokojnega. A največ jih je prišlo zvečer. Temu so rekli bedenje ... To se je odvijalo tako. Nekaj časa so molili , tudi peli so vmes, se pogovarjali, o mrtvem, kak človek je bil. Vsak je povedal kako zgodbo v vezi z njim .Potem so zapeli navadno kake pobožne pesmi .Pa seveda tudi tiste, ki so še sedaj aktualne. lipa zelenela je, pa še kar nekaj podobnih. Nekdo od domačih je ponujal naokoli domači sadjevec, pa tudi narezan kruh z domačimi prekajenimi dobrotami. Ja tudi bedenje je naporno ..
Navadno se je bedelo dve noči naslednji dan pa je bil pogreb. Spominjam se, da sem tiste večere zvedela več od deda, kot sem sploh vedela o njem. O njegovi mladosti, o njegovih vragolijah , včasih stvari, ki jih , kot otrok nisem povsem razumela, a je moralo biti že zelo zanimivo, ker so se vsi hahljali in kimali z glavo..Oteh so pripovedovali sovrstniki njegovih let, ... Ja tako so "predelali" njegovo življenje in na koncu so dejali lepo je živel sedaj pa naj počiva v miru. In cela soba je glasno odgovorila :"Amen na vekomaj."
Spomnim se ,ko so pokojnika odnesli iz hiše so ga na pragu oziroma zunaj naredili križ z krsto, češ da odhaja z Bogom za vedno . Nesli so ga na ramenih, no , do cerkve in pokopališča ni bilo daleč .. Drugače so ga peljali z vozim..
Po pogrebu, obvezno z mašo je bila sedmina. Sedmina se je odvijala tako, bogata pogostitev z pijačo jedjo in seveda s pesmijo. Kajti takrat so ljudje na kmetijah sprejeli odhajanje, kot del življenja. Dvodnevno žalovanje s sorodniki sosedi, prijatelji so zaključili na lep dostojen način... Z mislijo ja danes on , ali ona, enkrat pa pridemo tudi mi na vrsto. So se za trenutek zresnili , a nato se spet povrnili k običajnemu pogovoru.
Tako nekako se je odvijalo nekoč. Različno od krajev in šeg...
Sedaj pa je drugače Se mi zdi, da se je tudi smrt, žalovanje spremenila. Skomercializirala !Vse je postalo bolj tuje, avtomatično neosebno. Seveda ne za najožje svojce ali pa tudi .Če umreš doma, ali v bolnici, se navadno večina odloči za sežig pokojnega. Baje je bolj estetsko... potem traja to dva ,tri dni, pač odvisno od okoliščin. Ljudje sicer vedo, da je umrl, ta in ta gredo na pogreb ob uri ki je na osmrtnici. Izrečejo najožjim sožalje še malo pokramljajo in to je to...
Ali če poslušaš osmrtnice po radiu, vedno rečejo Ta in ta bo ležal v mrliški vežici od te in te ure dalje. Velikokrat je treba celo čakati da pripeljejo pepel umrlega. Potem se odvije ceremonija , kjer povedo ,kaj v njegov spomin v slovo in po kratkih pogrebnih storitvah navadno zadoni TIŠINA in se poslovijo. No tudi sedmine so, a ne več s toliko prisrčnosti. Včasih imaš vtis, da komaj se čaka da se zaključi ta zadnji del slovesa.
Imam vtis, da je smrt še vedno tabu ..Vsi mamo strah bojazen nekako nismo še pripravljeni , da se poslovimo , ko pa je življenje tako lepo. A včasih je kljub temu treba pomisliti , govoriti tudi o tem .. Potem to laže sprejmemo , če sploh?Da je smrt del krogotoka življenja. Res pa je da je to zadnje dejanje, ko pade zavesa za tistim ki odhaja.. ..Torej izkoristimo dneve, ki so nam še na voljo, za dobre stvari za dobre ljudi CARPE DIEM .
.P.P.
SPOMINI STAREGA GOJZARJA... PO NAŠI LEPI DOLIN,I NA DANAŠNJE JUTRO
26.8.2018--ŠKALSKO JEZERO RAZŠIRJENA POT
Prebudili smo se v deževno zelo hladno jutro. Pogled skozi okno ni bil prav nič obetaven. Pa še Mery je so povzročala bolečina njena hrbtenica, ki se počasi,a vztrajno skupaj zarašča. Žal tudi živali, kot ljudje so občutljivi na vremenske spremembe. dobila je zdravilo in sedaj sva čakala samo to da ji bol popusti, da bo nehala kopati po preprogi. Po zajtrku pa se je malo osvetlilo nebo psička se je umirila. Pa smo šli. Sprva smo nameravali samo okoli parka, kajti nebo tam nad Uršljo goro sploh ni bilo obetavno.A ko smo prišli do odcepa v parku za jezero se je ustavila in ni hotela na levo, še pogledati ni hotela sem na levo, pa sva ji sledila za jezero. Sicer kar z veseljem, ker tudi jaz sem morala uhoditi svoj nove pohodne čevlje. Imam težave z obutvijo, kar nekaj parov čevljev imam , a še vedno nisem preveč zadovoljna z nobenimi. Tisti , ki pa so mi res odgovarjali pa so žal odslužili...Imam zelo občutljiva stopala posebno Ahilovo peto ... (To tako mimogrede).
Torej gremo mimo naselja enojčkov skozi temen gozd, mimo rezervnega nogometnega igrišča, kjer so mladi Zahoviči , Ačimoviči ,Katanci Oblaki,Tavaresi Roniji Drogbaji , Čehi, Messiji in Ronaldi prenašali gole
na svoje mesto za trening.Pravi užitek jih je bilo pogledati, a za trening jih nisva čakala, kajti vedno temneje je bilo tam nad Smrekovcem
Čez most, kjer je naju spet presenetilo še več avtomobilov kot včeraj.
Danes so bili tudi pod Ribiško kočo. In tudi na drugi strani jih je bilo veliko več, kot včeraj. Imela sva izbiro, ali greva na levo in okoli Velenjskega jezera, ali pa po razširjen poti proti Škalam in Hrastovcu in mimo konjušnice po zgornji strani jezera domov... Ke so se na nebu spet zbirali temni oblaki sva izbrala zadnjo varianto...
Tako sva nadaljevala pot mimo nasipa med Škalskim in Velenjskim jezerom , ter se usmerila, mimo jezera, le vrgla sva hitro še pogled proti Konovemu in Radojču nad njim , ki pa se je že ovijal v oblake...
Tam nad Velenjskim jezerom sva se še hitro ovekovečila za spomin na ta zanimiv sprehod ter pogledala ribiče, ki so z veliko vnemo namakali svoje trnke v vodo... Upam, da so vsaj kaj ulovili...
Kakor je ponoči lilo in zjutraj ni bilo čudno, da so ceste bile polne luž
Še hiter pogled na Velenjsko jezero in Teš in že sva pohitela proti vrbovemu nasadu, kjer sva opazila mlado srno pri jutranji paši..
Kjer sva za trenutek molče opazovala , Uršljo goro, ki je sicer bila v megli in nekaj avtomobilov, v Škalah , ki so zapuščali parkirišče ob cerkvi.... Ah ja danes je nedelja in maša se je ravnokar končala. Midva pa sva hitro krenila na desno, od koder se nama je odprl pogled na Velenjski grad, na Koželj na Goro Oljko, kjer sva pred včerajšnjim uživala v vročem sončnem dnevu.. Že nekaj časa nisva šla tu gor. Razveselila sem se na pobočju nekaj buč, ki so se bleščale v mokroti jutra . Vseh velikosti. Nekaj tam bolj daleč je bila ena prav ogromna. A ker nisem imela fotoaparata sem jo samo od daleč slikala, kolikor pač ima mobitel Zooma...
Krenila sva navzgor, vedno bolj hladno in temno je postajalo...
Mimogrede sva si ogledala še Koželj in Goro Oljko tam v daljavi
Pa Velenjski grad na drugi strani jezer in mesta...
Iz ptičje perspektive sva si ogledala še Škalsko jezero in ribiče
Ter konja, ki sta bila tokrat daleč od poti
Ter Pesje v ospredju z Velenjskim jezerom , tisti del s kopališčem , na vodi se je zibalo nekaj jadrnic
Pot pa nju je že vodila naprej
Pot pa naju je pripeljala do rampe na najvišji vrh današnje poti ...
in se potem strmo spustila navzdol proti Hrastovcu..Z vrha se lepo je videlo na pot, ki jo bova še morala prehoditi tam pod cesto v dolini...
Strmo navzdol , pričelo je rahlo pršiti... Upam , da res samo pršiti
Mimo očarljivega konja,ki sem ga pobožala
Pogled pa se je počasi spet razširil na drugo stran doline, na nasade jabolk, pod Turnom in na naselje Konovo
Kar hitro sva dospela v dolino, mimo potočka ki priteče iz Hrastovca in se izliva v Škalsko jezero s pritoki in tremi malimi slapovi, ter na kraju pred mostom s kaskadami se potem izlije v jezero. Voda je zaradi nalivov bila zelo kalna in bučna...
kjer je malo niže naju presenetilo tole cvetoče grmovje, hm ali ni jesen v prihodu ...
Dežuje vedno bolj, treba bo odpreti dežnik
Na mostu me je počakal, da bova lahko skupaj šla pod dežnikom
Malo sem še zaostala , da naredim še zaključne posnetke, kozolca , nekaj rož ob poti , in spet mimo naselja enojčkov čez park nazaj domov. A tokrat je že pošteno deževalo. Moram pohiteti da ga ulovim hi hi Ja res zanimivo jutro :D ko kljub dežju izkoristiš dan ..CARPE DIEM, danes sicer precej po zaslugi Mery, he he in vsaj upam , da bodo moji čevlji uhojeni, kolikor sva prehodila bi morali biti, pa še nekaj po mokri travi
Pa na neutrudne športne ribiče na drugi strani
pa skozi pravljični gozd poln močvirske preslice , ter lepih poti
Ter hosto ob robu gozda
tej lepotici na travniku pa ne vem imena
Zaključila sva pa s pogledom na moker slak , ki je kljub mokroti blestel in polepšal pot
p.p.
Naročite se na:
Objave (Atom)
SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-
Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete, ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...
-
Uspelo nama je - Danes sva drugič poskusila in nadaljevala, tam kjer sva zadnjič končala .Na ovinku malo nad smučiščem Bukovnik.. .Po pot...
-
Spet je napočil nov teden in to sončen , kot bi se hotel odkupiti za prvi del avgusta, ki je bil, bolj, kot ne deževen.. Prav za prav sva...
-
ŽETEV NEKOČ IN DANES..... Pred par dnevi sem se malo potepala po tej naši ljubi deželici. Ob počitku se ustavim na robu veli...