Spomini Starega Gojzarja....Gora oljka ....Brezovec

24.8.2018-Gora  Oljka

Poletje  se je nagnilo krepko proti zadnjemu delu, dnevi so vse krajši, vročina pa še kar vedno vztraja in vztraja. Seveda jo tu in tam osvežijo nevihte, ali plohe, a sparina pa traja in traja. .. Ni je boljši rešitve da pobegneš v naravo, pa četudi ne kako visoko. Ker sva vzela psičko Mery s seboj sva se odločila za kratek potep po pobočjih Gore Oljke. 

Mimo obloženih sadovnjakov, kmetij in travnikov skozi senčne gozdove, po brezpotjih ,saj dobro poznava ta domači teren.  Z  Velikega vrha sva prvič zagledala najin cilj... Avto sva pustila ob cesti in se po njej napotila vedno više in više,  no sprva po ravnini   Kako je prijal gozdni hlad,

Malo po cesti malo pa po brezpotjih in stezah... Ob poti so  naju očarale, dišeče  ciklame. Kako opojno je dišalo vse naokrog....

Na ovinku sva se spravila malo više, kjer je rahlo pihalo. Kako sva uživala v tej naravni klimi... Meri je kaj kmalu postalo vroče, a vseeno je raziskovala okolico. Vsa vesela, da danes ne čuti bolečin sva počasi šla za njo Lepo je, če se lahko umakneš iz hrumečega mesta, kjer Po večini bukov gozd nudi krasno senco in hlad.Seveda sva se... Prvič zato, da se ohladiva, drugič pa zato , ker sva slutila, da bo za  kak dan tako uživanje onemogočeno, zaradi napovedi dežja.ter se nato položni poti dvignila do cerkvelahko uživaš v šumenju krošenj in petju ptic, ter dišečemu  cvetju ob poti. Nalašč sva naredila ovinek do kapelice v gozdu, zelo nama je všeč tukaj. Sedaj so ob njej postavili klopce in ja kar vabile so , da se odpočijeva.

ja lepa je naša dežela... kamor greš vedno znova odkriješ kaj novega 

Ko sva prispela na travnik iz gozda naju je prvo očaral pogled na mogočno cerkev Sv. Križa na Gori Oljki , potem pa travnik, ki je sicer enkrat bil že pokošen, postajalo je vroče prvo je pohitel mož v sencoa vseeno je na njem še tu in tam bilo  cvetje. Na njem pa toliko frfotajočih metuljev, da mi je kar srce zaigralo ob pogledu na te lepotce...Jadralci, apolon, senožetnik, jadralci , lastovičarji, okrčki , pa še in še.. Nekaj jim sploh še ne vem imena...

Pa senožetnik. Zelo mi je bilo žal, da ga nisem mogla ujeti z razprtimi krili. Prekrasen je.. No saj je tudi iz spodnje strani prikupen, a ne tako kot iz zgornje strani kril.

Ker ni bilo toliko cvetja so se velikokrat drenjali in preganjali s cveta na cvet

Ter jadralaci, Kar nekaj jih je bilo, letos še nisem nobenega videla, tako sem uživala  njegovi lepoti in velikosti--Obožujem jih. Prvič sem ga slikala na Primorskem na sivki...

Pa še pisanček

kako sem uživala , ko sem ga opazovala

metuljev je bilo res veliko. Tu je lastovičar, ki je bil zelo hiter. Tako je frfotal in se preletaval iz cveta na cvet. A ker sem bila kar vztrajna, (čeprav na vročem soncu) mi je uspelo ga ujeti v objektiv

lep cvet, mislim , da je srčna moč, se je nama v travi lesketal nasproti...

Nekaj časa sva uživala on v senci. potem malo naokoli

Res sva bila zadovoljna.Jaz na soncu z metulji   Mož se je prvo usedel v senco jablane pod cerkvijo, jaz sem slikala metulje, nato sva se mimo ležalnikov napotila h koči
.Uživala v hladni pijači, ki se je po lovljenju metuljev v objektiv na vročem soncu še kako prilegla. Ter v pogovoru z zelo prijaznim oskrbnikom , ki je bil tako hiter  s postrežbo, da je naju prav presenetilo. in po vrhu še  tako vljuden.

    Kar nekaj časa  sva ostala na verandi  lepo je tu gor ,dobra hrana široka ponudba, lepo urejena okolica, na mizi šopki oziroma nageljni ...Poskrbljeno je za  štirinožne ljubljenčke. Voda povsod celo v senci , ja ni kaj za pripomniti -Res vredno obiska, -Ampak !!!!Edino, kar me je motilo so bili plastični ležalniki. A ti zadnje čase postajajo zadnji hit v planinah in tudi gorah.  A  midva še vedno prisegava na mehkobo travnika in dišeče trave. No ja kakor komu drago,a nekako se ne vklaplja plastika ..v ta planinski, v drugače zelo lepo urejeni raj.. V tej vročini ni nobedel ležal na njih...          pred kočo. Pogovarjala sva se z kolesarko, ki je prispela s kolesom iz Celja..Nato sva se počasi vrnila  po poti navzdol do mize in  kapelice,do kapelice, kjerodpravila,  do še ene kapelice in mimo klopi , Pozvonila sem  v kapelici  na križišču Za zdravje ,  za varen korak in za  zdravje  vseh v družini ,da bi še veselje, do življenja trajalo in trajalo...

kjer smo včasih malicali ob pohodu bosih na Goro Oljk ter naprej na vrh Brezovca,   katerega sva zadnjikrat obiskala 2015, ko sva bila na pohodu bosih. Velikokrat sva bila že tu gor pozneje , a nikoli na Brezovcu. Pa sva šla še gor. saj ni daleč in po gozdu. sva prej krenila na Brezovec  , od koder je lep razgled na Letuš,ter lepa miza za počitek...se ob gozdu napotila  na cesto in po njej mimo kmetije, ter obloženih jablan in makadamski cesti , se 

i

ves čas so naju spremljali ob poti šopki ciklam..

Ter se nato odpravila domov. do avta, ki naju je čakal sredi gozda v senci . Mimo Podkraja, in  božje njive, kjer počivajo spanje večnosti pokojni in tu mene vedno opomni misel, kako dolgo še bo nama dano tako lepo hoditi naokoli, Kajti čas neopazno teče in kot vsa živa bitja, korakamo počasi ali pa ne? Proti zadnjemu dejanju našega življenja, ko se spusti zavesa in nastane tišina. In takrat vedno z vso gorečnostjo si zaželim da užijeva vsak trenutek življenja , naj traja in traja , kot naj traja lep spomin na včerajšnje potepanje po čudoviti Gori Oljki.

                                                 CARPE DIEM...
p.p.