Spomini starega gojzarja. URŠLJA GORA.

 Uršlja gora od Naravskih ledin- Novo doživetje.

Ker je včerajšnji dan še bil napovedan, da bodo temperature malo nižje , kot v prihajajočih dnevih sva izkoristila dan in se podala na Uršljo goro ,ker sva itak vedela da bo gor hladneje najmanj za deset stopinj, bilo pa je za 15 stopinj hladneje. Torej sva se zgodaj zjutraj odpravila preko Graške gore  , kjer sva za trenutek opazovala žarenje sončnega vzhoda nad obzorjem Pohorja, etr se nato mimo Šmiklaža Vodriža  Sel in Kotelj  pripeljala na krasno urejeno parkirišče    Kajti že  dolgo sva načrtovala da greva na  najino goro iz Naravskih ledin- Sicer sva bila na Uršlji gori že blizu 200 x od leta 2011, ko sva začela zapisovati najine pohode. Drugače pa sva itak že bila res velikokrat gor. Kakorkoli. Navadno smo hodili prej gor iz Sel preko Poštarskega doma, potem pa iz Slemena, od Ciganije, od Kotnikovega vrha, od Križana , pa tudi iz Velenja in Slovenjgradca ,ja vse je treba bilo preizkusiti. No takrat sva bila  še tudi mlajša, ter iz Ivartčkega jezera po Železarski poti. Pa od Privezane mize nad Šisernikovimi travniki, odvisno od počutja, pa tudi zimskih razmer. Če je bilo bolj veliko snega smo pač parkirali nižje in potem šli naprej peš. pa seveda zadnje čase od Rampe.No kot že rečeno od Naravskih pa sva prvič šla 3,8 2011, je bilo nama zelo  všeč, zelo sem si zapomnila ta najin prvi pohod po tej smeri. Zaradi čudovitih kontrastov in pravljičnih svetlobnih  odsevov, slikala sem kot začarana ja letos sem naredila samo en posnetek pa ptička ki ga še prej nikoli nisem videla je čisto mirno sedel in se basal s semenjem  v jutru, ki je bilo vlažno, in na vrhu megla, 

tako je bilo  leta 2011 -zgornja slika -slikano iz istega mesta 

in tako je bilo včeraj , veliko dreves ni več, pa tudi pravljičnost se je izgubila.

skozi drevesa , tik pod Lužami, pa nešteto metuljev , ja pot za spomine   potem pa sva šla še 5x. Zadnjič leta 2020..

Ampak od tedaj se je pot tako temeljito spremenila, da sem imela vtis, kot da grem prvič. Po razširjena preorana gozdna cesta, naprej od Luž pa čisto drugače kot se je spominjam. Sicer na novo urejena z stopnicami, in debelim kamenjem. Zelo lepo narejeno, in vedno sem hvaležna za vsako obnovitev poti za markacije in lepo očiščene stezice.  ampak tokrat sem bila kar bolj kod ne jezna sama nase ,da sva šla tu gor . A je že tako , če jaz predlagam pa ni čisto taka pot nisem jaz kriva, če on pa tudi ni on kriv. Sva v letih kot pač izbirava smeri da so najinim zarjavelim sklepom  primerne. Pa čeprav jih kar maževa z gibanjem in vajami ...In ja vse poti se enkrat končajo in vse sledi zabriše čas, zato pa še vedno rada hodiva po starih sledeh in tu in tam po novih poteh.  

Na vrhu pa sva se zabavala in ja se slikala pri križu, na klopci ljubezni, pa ob smerokazu , tako da bo kar nekaj spominov za takrat, ko tudi po drugi bolj prijazni poti ne bova zmogla več na najino goro-

Kot rečeno sem nabrala tudi koprivnih semen. Imam rokavice, dolge rokave, a so me kljub temu ožgale po nogah. So pa te, ki so nad 1000 metri veliko bolj zdrave kot tiste v dolini. 

Semena za zdravje.

Tako polna so letos, 

.Stopnice zelo lepe a z debelim kamenjem , ki  so sicer kar visoke, sem dejala da bo težko sestopati,  se mora  kamenje še lepo umestiti sesesti  , potem pa bo že šlo. No ker navadno samo hvalim poti in kako lahko greva moram priznati , da še nikoli se mi pot na Uršljo goro ni zdela. tu gor  tako naporna. 

Ja moja razmišljanja o starosti o zmožnosti o ljudeh ja velikokrat se potopim v vprašanja, ki na njih je le malo odgovora. Ali pa sem res morda že bolj občutljiva na  to, ha ha bi najbrž, kdo pripomnil "starost",  kot radi rečejo nekateri , še dobro da lahko sploh hodita po teh hribih, hm seveda ko imajo najbrž predstavo o tem, da vidijo  da so osemdeset letniki  z oporo  ali vsaj s palicami  ali hojico na kratkem sprehodu okoli hiše. Ja velikokrat  sva bila deležna nekaj takih dobrohotnih pripomb.A jaz se potihem v sebi nasmehnem in se spomnim, tudi jaz sem bila v rosnih dvajsetih tako skeptična do vseh ki so bili kako desetletje starejši., sem dejala, jaz nikoli ne bom tako stara, Hm pa sem starost  tistih žensk kmalu dohitela in ja njih ni več a jaz se še trudim in uživam v tem čudežu, ki se mu reče življenje.  Potem, pa  si rečem,sama sebi ob takih pripombah, počakaj, ko boš ti v mojih letih boš vesela, če boš uspela hoditi še v hribe z takim veseljem in navdušenjem, kot hodiva midva.  Pa saj hribi niso samo za določena leta rezervirani, ali pač? Končno pa  saj leta so samo številke. TAKO  kot jaz velikokrat rečem, veliko je v glavi. A sva včeraj prišla prav utrujena na vrh . Hm tudi to spada zraven. Ali pa je to začetek ko si rečeš ja se bo treba držati samo  travnatih planjav  in kamnite poti gledati samo se na fotografijah 

. 

 Ampak toliko cvetja.. 

Tako da sva potem enoglasno dejala vsak korak je vreden te lepote. 

, kot je tu gor ga iz druge strani Uršlje gore ni.

Tako da sem kar pozabila ko sva prispela iz gozda na plano na ves napor , pa gozdni škratje, joj koliko jih je bilo.

Pa sva korakala kar hitro po gozdni cesti naokoli.

Do odcepa za Križana 

ja škrat je budno pazil kako hitro greva, nisva se preveč podvizala.

Lila cvetje je tukaj prevladovalo

Ja tudi počitek pod smrekco sva si privoščila.

kljub vročini vse cveti zori,

Pa metulji, ki pa so bili tako hitri da sem jih lahko samo gledala za v objektiv pa so bili enostavno prehitri., kot bi me hoteli potolažiti hi hi, ko sem jamrala da kako bom dvigovala noge tako visoko na stopnicah hi hi, je on dejal, ja ja časi ko smo dvigovali 

noge, in ekstremno elovadili  so mimo.   Prav zato,ker je nama bila pot tu gor tako zelo všeč sva šla tu gor , čeprav nama je bolj od rok s te strani , kot pa iz druge..                                                

    A tokrat pa zelo je bilo zanimivo , stopnic itak ne maram, do nedavnega sem sestopala zaradi bolečih  kolen , poškodbe kolena , še na naših stopnicah v hiši, a odkar sem si jih  pozdravila kolikor toliko kolena, da normalno grem gor in dol mi je ta hoja po debelem kamnju delala res težave.

Srečala sva tudi zelo veliko pohodnikov iz vseh krajev od Železnikov , Ptuja, in seveda Koroške ter štajerskih smeri.Na koči je bilo tudi kar nekaj tuje govorečih , parov- In večinoma so bili vsi  z  štirinožnimi spremljevalci. S prekrasnimi imeni, kot Je Brin , Tanga Brauni  itd , se vedno raznežim oob teh lepotcih ja šestdeset let smo imeli kužke pri hiši ki so naju spremljali na vseh poteh. Pogrešam te ljubke živalce

Zelo veliko je bilo ob poti tudi suhih dreves, ali je lubadar spet na delu. Ubogi pauri.

.  Ampak sva  kljub temu  enoglasno sklenila , nikoli več po tej poti , ne gor ne dol. Iz druge smeri pa še vedno. Zakaj bi hodil po slabih poteh če imaš na voljo lepše. Tako da   sva ob vrnitvi potem krenila naokoli po cesti navzdol mimo rampe in  mimo prevezane mize in  povsem iz druge strani prispela  do parkirišča na Naravskih ledinah .Res pa je da je parkirišče zelo lepo urejeno. Sva pa naredila vsega skupaj 13 km. Še dobro da ni bilo vroče. Na vrhu Uršlje gore je ob  drugi uri popoldan kazalo 20 stopinj, pa še vetrček je pihljal. Ja prav čudovito je bilo. 

 Mimo obeležja opominja pohodnike, naj se ustavijo.  Da so tu tako dobri ljudje, kjer se še noga v kamen udre.

Slike so žal pomešane sem se reS kar dolgo trudila, da bi jih  tekoče naložila , uredila slike kot se šika, ampak je moj računalnik v zadnjih zdihljajih. Sem že mislila vse skupaj izbrisati ampak potem bodo novi pohodi in lepo je če se vse sproti naredi   

Cvetje vseh barv in vonjav

Bilo je vetrovno da so zmajerji leteli oziroma jadrali preko Uršlje  gore. 

Medena cota je tako opojno dišala kot bi stal sredi čebelnjaka 

.. 

Kot velika ljubitelja dreves sva seveda poleg suhih opazila tudi čudovito visoke ravne smreke in macesne. 

Na vrhu pri srčku naju je slikal  pohodnik ki se nama je ponudil da naju stlači v obod srca.. 

Ja dotiki ki so z vsakim obiskom več vredni letos  sva setega križa   dotaknila že tretjič pa še enkrat se ga bova sigurno, če ne še večkrat enkrat pa sigurno še. 

In Uršškina noga, kakor naj  bi bila velika je imela zelo majhno številko noge haha ha.. 

Cvetovi so tu gor posebno veliki 

In tu v pol senci cvet dežena, ki je odcvetel a še vedno tako mokaven

Spet mimo  Naravskih ledin  in  Smuč koče  ter Prežihovih šmarnic

sva se pozno popoldan pripeljala domov. Utrujena a vsekakor zelo zadovoljna. Bil je res zanimiv obisk najine gore.

Ampak sva rekla greva raje naokoli po cesti. Ja zanimiva izkušnja. e bilo kar treba narediti nekaj korakov, a to pot poznava, sva jo enkrat pozimi prehodila, ko sva tudi šla iz Naravskih gor. Je bila pa pot tako ledena, da so eni pohodniki mislim, da so bili iz severovzhodne Slovenije so si posojali derezice, vsak eno na eni nogi,, bolje kot nič 

tako je drselo. Takrat sva dejala greva raje naokoli.Ja midva sva sicer imela derezice . Zelo zanimiva izkušnja.

Ko sva prispela do parkirišča ni bilo nobenega avtomobila več, no so pa se na novo pripeljali in v večernem hladu šli na goro gledati sončni zahod.

No moje ocena včerajšnje poti je : Naporno vsekakor, zanimivo ,toliko cvetja , metuljev pa tudi kopriv sem nabrala nekaj semena za energijo in še za marsikaj, kar te čudežne rastline ponujajo.  neka nova preizkušnja, ,čudovito sončno vreme z rahlim vetrčkom v laseh, in zaključek, napor bova pozabila, ostal pa bo tisti čudovit občutek, spoznanje , da tudi če je hudo na prvi pogled  se vse da premagati , le hoteti je treba. In najvažnejše premagala sva samega sebe, malo pojamrala ha ha  in ja bil je kljub vsemu pohod za spomine, kot tisti ta prvi tu gor.   

P. P.