Spomini starega gojzarja- STROPNICA 880m-

MED METULJI SONCEM DEŽJEM GOZDNO IDILO-

Včerajšni dan se je pričel z modrino neba, kljub napovedi da bo deževen dan. Ker sva dan prej bila razočarana nad neuspelim pohodom na Stropnico,  ter nekako nezaupanjem zrla v jasen sončenn dan. Sva se odločila , da greva prvo po razširjeni poti okoli Škalskega jezera , , kajti če ne bova škla na Stropnico, bova naredila vsaj nekaj km.Ja čeprav niso ne vem kako važni kilometri, se nama pa le dobro zdi, če jih narediva tam okoli 100..Posebno še zato ker se počutiva bolje . Ja in to je neka vzpodbuda posebno za mene, ki mi tu in tam moji sklepi nekako pričnejo škripati in šklopotati , da jim dam malo mazila z gibanjem. Včasih sem se smejala, ko je kdo rekel :Kdor počiva rjavi, pa še kako to drži. Seveda je včasih se težko odločiti in iti, ampak , potem vidim, da če sem nekaj časa na miru je to začetek konca. Mi je prijateljica nekoč dejala, ja si proti meni gibčna, (sva istih let) in pripomnila hudomušno; No ja, veš v čem je razlika med nama , ti boš šla k svetemu Petru peš, jaz se bom pa peljala z dvigalom.  Ha ha , je pa vprašanje kam bova šli gor ali dol . No nobeden še ni prišel povedati kam je bolje iti...HE HE HE .

No to tako mimogrede...

Torej sva  potem morala  opraviti neki neodložljiv opravek , torej sva dejala  , če bo vreme zdržalo, bova pa potem odšla na Stropnico.  

Skozi Sončni park, ki je bil razen redkih psarjev, s svojimi štirinožnimi prijatelji, skoraj prazen.

Kar hitro sva prispela do jezera, ki me vedno znoova očara. Ma, posebno jutra so prav mistična v tisti neopredeljivi svetlobi.

Odsevi 

ter pogled na drugo stran , kjer bova pod gozdom se povzpela na najvišjo točko tega  sprehoda.

Bilo je sveže, rahlo je pihljalo , a dež prejšnjega dne ni mogel ozeleniti travnikov ob jezeru

Še ni dolgo kar so pokosili travnike, in suša preprečuje ozelenitev. 

Kako je dobro delo, korakati v soncu, po oblačnem prejšnjem dnevu...No jutro je bilo še sveže. A sedaj se kar hitro ogreje. 

Malo više proti počivališču, čudovita ujeta svetloba v cvetni čaši slaka. 

V senci pa rosa na preslici. 

Na počivališču pa sva si vzela čas , da sva potem lahko hitreje krenila navzdol. Mimo Škalskega jezera, še zadnji pogled na odseve. in 

kar kmalu sva prišla mimo Sončne ure v parku, ja ura brez kazalcev, ki šteje samo srečne dni, naj jih bo čim več.  Pa kazala je  pol osem.... 

Midva pa sva se  potem hitro odpravila, ter  se grede odpeljala na drugi konec mesta,

Kjer sva opravila kar sva načrtovala.In se vsa vesela odpeljala, a se preden sva zapustila levi breg, takrat pa, ma saj ni res pa se je ulil dež. 

In spet dilema, greva, ali ne. Sem dejala včeraj je gor deževalo danes pa tu in najbrž gor ne bo. Greva! 

Pa sva se odpeljala in res bliž,e ,kot sva bila, bolj se je jasnilo. Parkirala sva in se napotila navzgor po skoraj zarasli poti  , napotila navzgor , ob pbletavanju številnih metuljev

Postajalo je vedno  bolj svetlo , o dežju pa niti sledu. In to v razdalji 8 km.

Pot je razgibana , ne preveč naporna, predvsem pa polna zelenja, pa metuljev 

Kar kmalu sva prispela na prvi energijski vrh.

In takrat je posijalo sonce

Tako sva bila vesela,predvsem pa zato, ker sva vztrajala in sprejela pravo odločitev. Kajti če bi dan prej šla bi bila mokra kot miš, kajti deževalo je res močno.

Tak mir,gozdna idila , čeprav je bilo že pozno je bilo prijetno hladno.Po srčni poti , kjer se prepustiš tišini gozda in samo uživaš-

PRVI VRH 

Ja ta napis kar drži , res je odkar hodiva res veliko v naravo, nama ni treba hoditi k zdravniku. No čisto to ne drži, je treba pač na kakšne letne kontrole, , torej preventivno. Naj ostane tako. 

Tokrat pa je bilo ravno obratno. Imela sva vtis da je ves vrh oživel. Ja koliko lahko sonce in svetloba spremeni dan, prav tako kot v življenju,,ti včasih  kaka malenkost , nasmeh, lepa beseda , prijaznost polepša dan. Ja vedno boljse zavedam, kako lepo je življenje, da sploh ni treba veliko , da se počutiš dobro, da si srečen. Že ptičji spev , ali prelet metuljev ti popestri trenutek.  , če le gledamo okoli sebe in vidimo, predvsem  da gledamo na svet iz svetle perspektive. Posebno sedaj v teh kaotičnih časih je to še kako pomembno.,

Navadno se zadrživa tukaj bolj dolgo 

a tokrat  sva se počasi odpravila naprej Z energijskega vrha sva se napotila naprej proti Stropniku, ki je nižji  Lepo urejen 

Tukaj pa sva kot vedno se usedla na podrto deblo ki služi za sedeže. Kakor koli ja že kar dolga leta hodiva tu gor,letos sva sedaj bila tretjič, pa najbrž še bova kar nekajkrat. e po tem  deblu se vidi , ki je bilo še leta  mislim da 2019 tako

Takrat sem dejala, tako dolgo bova hodila gor dokler bo stalo to poškodovano drevo, ja izteka se mu čas, nama pa tudi.Ampak še vedno smo tu .

kakor koli.

Tudi tukaj je bilo polno metuljev.in cvetja.

 Vrnila sva se po drugi strani naokoli, ob robu dooolgega travnika nato pa po cesti  nazaj do izhodišča.Vesela zadovoljna, da sva končno ujela , preživela čudovit dan z zavestjo, da sva storila neekaj za sebe za zdravje .

Danes  zjutraj pa samo malo po našem mestu, tako počasi sproščujoč sprehod , po predelu, kjer že res dolgo nisva bila, oziroma se samo voziva skozi. Sva bila prav presenečena, kako se spreminja tudi naše mesto.

Tako da  se sedaj brez slabe vesti posvetiva   ja komu drugemu kot športu. Kako smo lahko ponosni na naše športnike . Ja čestitke našemu asu Tadeju Pogačarju !   Razturaramo!
P.P..