Spomini starega gojzarja VELIKO KOZJE

 Kot že v prejšnjem zapisu omenjeno , sva se odločala med dvema vrhovoma, sicer s precej podobnim terenom, oba sta nama enako ljuba , ampak ker sva ravnokar bila na Koroškem , sva izbrala  Veliko Kozje je bolj daleč in ja želela sva še enkrat obiskati njegovo čudovito pobočje samih prekrasnih bukev. Sva dejala da ni nobene smreke, a sva ob povratku le  odkrila dve.  

Kar relativno hitro sva se odpravila od doma. Pa vseeno me je premamila še čudovita lilija ob parkirišču, aPa seveda luna na nebu 

, ampak midva sva že peljala  čez lepo osvetljeni most mimo Celja

Kjer pa je že prva zarja napovedovala krasen dan. Cerkev sv. Jožefa v Celju se je kontrastno odražala nad obzorjem. Zavila sva ob Savinji navzdol ter uživala  ob obnovljeni asfaltni cesti, ki je zamenjala prejšnjo, tako gladka, sem se spomnila mojih voženj iz Avstrije, ko sem bila gor v službi, da tudi če ne bi videla da sem se pripeljala čez Vič v Slovenijo, bo vedela po asfaltni prevleki, pri nas je tako treslo, kot bi vozil po frnikolah. No se zadnje čase tudi pri nas urejajo ceste, a žel ne povsod.

Ceste so bile povsem prazne., kar hitro sva prispela mimo mimo Marija Reke in 

Že sva prečkala kamniti most čez Savinjo, ki se malo naprej združi z reko Savo . Ja sem dejala njemu :"A še veš, ko smo tu dol prišli takrat leta 1983 , ko smo z otrokoma naredili pohod od Kumrovca do Zidanega mostu. . Tudi gor bi lahko šla tukaj sem se pošalila. Pa mi je  z resnim obrazom dejal" Fejst bod', tu je še bolj strmo , kot iz Lovrenca. Pa sedaj da bi šla , ni šans" Sva se režala oba , saj sem se samo šalila ampak ja .EMŠO...

Že sva bila v Radečah in tudi tukaj je bilo vse nedeljsko zaspano , dremavo vzdušje.

;A mene je že zanimalo, kje bova , ko bo vzšlo sonce.

Malo naprej od Šentjurja na Polju je zažarelo nebo, a  sva kar pohitela naprej, ter zavila v Bregu proti, kraju kjer je vse okroglo. Vedno se sprašujem od kod ime Okroglice? Ja je že tako vedno me zanima od kod in po kakem sistemu dobivajo kraji imena.

Res je  tu vse okroglo posebno številni ovinki 

 A že sva prispela na prostor, ,kjer sva parkirala . Ter se odpravila ob leseni ograjo do vhoda na travnik ki je bil do polovice pokošen, ter naprej kjer je rastišče encijanov. Katere sva tudi letos občudovala, grede, ko sva šla od Lovrenca na Lisco in nazaj.Ampak meni je všeč tukaj vedno ni važno na letni čas. Encijani pa so tako sedaj še samo za vzorec, kolikor jih je bilo včasih.

Tokrat je seveda bilo vse druo cvetje . Na cvetu ob poti je dremal metulj  travniški lisar ,ki je čakal na sonce , da mu  sonce ogreje hladno kri..
A že sva bila mimo cerkve 

Ki je trenutno še bila v senci. A ko sva prišla na drugo stran sva  obstala , kot začarana  na lepoto najinega cilja, ki ga je že poljubilo sonce 

Kar vesela sva bila da bo najina pot potekala skozi gozd.:ja dokler nam je sonce dobro delo smo bili velikokrat na morju, navadno nekaj hribi nekaj morje. Sedaj pa je  še samo  narava dobrodošla po možnosti zgodaj zjutraj ali pa snčni predeli. A se prilagajava.

Ob kapelici na koncu travnika so naju potdravili šopki rož .Lila plamenke in vrtnice, ter še ene druge, katerim pa ne vem imena.

Bila sva vesela da sva prispela pred soncem , vsaj do sem., no do desete enajste ure tako še gre, najslabša je pač potem do popoldanskih ur.

Hitro mimo cvetočega travnika,, sredi katerega sva se obrnila , ter pomahala prvim sončnim žarkom za nama. .

Lepota jutra, malo upočasni korak.
Ob srebrni živi meji iz pelina sva se kmalu približala kmetiji, mimo katere sva se nato napotila navzgor, Nikjer še nisva videla toliko pelina. Ko sem prvič šla tu mimo sem utrgala list, da sem se prepričala, da je res pelin. Se je baje sam zasejal. Je pa zanimiv pogled.






Nekaj časa naju je spremljala tale lepotička, potem pa zavila čez rob v travo, kjer si je najbrž poiskala kakšno debelo mišjo pečenko za zajtrk.

Toliko cvetlic od medene lakote , lučnika, že odcvetajoče šentjanževke, do troptca,

tako velikega , ga še nisem videla v vsem svojem življenju-Kako je dišalo po medeni detelji

Vseh barv vrst , jim niti ne vem vsem imena.

A midva sva že hitela skozi kontrastni gozd , po klančku gor po klančku dol,  sem si mrmrala pesem... .

Skozi goste travnate poti obrasle z grmovjem. S katerih sva odstirala pajčevino , da sem imela vtis, da postajam mumija. Sva dejala:No pajčevina nič ne de, upava samo da ne bova s seboj odnesla kakšnega klopa. K sreči nisva nobenega.

Prečila sva pobočje in se čez nekaj časa priključila makadamski cesti , ob poti tudi tu kapelica in cesta ,

Ki pa sva jo kmalu zapiustila se napotila navzgor ter se nato odpočila in živala v prvem razgledu na prekrasno Posavje.

Zelo mi je bilo žal , da vidljivost ni bila malo lepša. Ampak, kljub temu sva uživala na tem razglednem mestu. Nato pa se napotila naprej , saj veva kakššna pot in kako dolga je še pred nama.

Tako lep kotiček , klopca obrasla s cvetlicami, ja in v zraku je bilo čutiti sveži duh  gozda, ptičje petje pa je nama še dodatno polepšalo nadaljevanje poti.

Ob poti bilo zelo veliko metuljev. Sicer v gozdu večinoma samo navadna ivanjska ptičica ,(Latinsko ime - Amata phegea)  a meni so zelo všeč, spomnim še par let nazaj , ko semimela srečo in priliko , da sem jih lahko slikala po tri na enem cvetu

No vsi metulji so mi všeč ,a če mi uspe kak zanimiv posnetek sem pa še bolj vesela.

Pa greva , oprtala sva nahrbtnike in se podala navzdol potem pa navzgor , ter se ob tako lepi položni poti približala gozdni cesti,ki sva jo prečila ampak še prej sva se spet odpočila. Tukaj počivava vedno in letos je bilo to šestič.. Kajti opazila sva da je veliko bolje hoditi, če si vzameš čas za počitek. Ker zadnje čase sva nekako kar pozabila da nisva več prva rosa , ampak že bolj posušena bilka brez, ne vem kake rose.

Ob poti polno gozdnih škratov, ja brez teh pač ne gre he he.

A že sva se približala koncu položnejše poti, sedaj pa bova zagrizla v kolena sva dejala in se skozi gosto podrastje prebila v senčno hladno , spokojno strmino.

 On  navadno v začetku hojegre počasi, ker težje diha, ko pa se aklimatizira, pa gre ko zajec naprej. Ja je že tako, kar pozabi da ni več   sedemdesetletik ali pa še manj., je tako zjutraj si svež in nehote presežeš svoj limit. 

Tukaj je kar konkretna strmina, je dejal lani moj prijatelj s Facebooka., a  sva jo neverjetno lahko in hitro premagala

Pogled navzgor in navzdol

Na vrhu te strmine sva si vzela odmor za malico in se odžejala .. Tako veliko drevo, vso grčavo, a kljub temu tako občudovanja vredno Tukaj sva videla dve mali smrekci stisnjeni v objemu orjaškega drevesa pod katerim sva počivala.

Tudi moj Ata Smrk je bil izčrpan, ja s seboj ga nosim že šesto leto , v spomin na našo zadnjo psičko Mery, ki je naju spremljala na večina poteh . Tu gor pa še ni bila, ker je takrat že imela robleme s zaraščanjem vretenc in hrbtenico. Gor bo že šla navzdol pa bi jo morala nesti. Pa je bial kar težka , tako , da je na takih zahtevnih poteh ostala doma.

Na zdravila sva za naslednjo strmino veselila sva se da bova spet med

 bleščečimi bukvami 

Tudi cvetja je bilo nekaj - a zelo malo naprstec in nekaj lučnikov 

Tukaj sva si pustila čas 

Kontrasti svetlečih bukev in ptičje petje ja je treba izkoristiti dar narave, takrat ko imaš priliko. Taka spokojnost , še letal ni bilo slišati , ki velikokrat motijo kraje , kjer drugače samo tišina šepeta svojo večno  hvalnico Materi Naravi.

Ćepravkar strmo sva tako uživala v tem predelu gozda , da sploh nisva čutila utrujenosti

Kar kmalu sva prišla do odcepa, ter še zadnji klanec ter nekaj grebena pa sva prispela na vrh. Vesela , kot radio , pa ponosna kot bi osvojila ne vem kak vrh,. Pa še sploh ni bilo težko, sem njemu dejala:

"Veš veliko je v glavi, , se že vnaprej bojiš da bo težko, a s tako lahkoto, kot sva tokrat premagovala strmino že dolgo ne. "

Na vrhu sva se vpisala v aplikacijo planinc, a sem šele kasneje odposlala ni bilo povezave, pa tudi slika ni uspela je takrat, kot nalašč mposijalo sonce.

Tu sva kar hitro nadaljevala po grebenu pot proti razgledni točki.

Sem že proti vrhu njemu dejala, bi bilo zanimivo, če bo tudi letos srečala pohodnika iz Slapa, ki sva ga že dvakrat na vedno istem mestu istem času , kot bi se zmenili. No je moj dejjal , skoraj ne verjamem, da nes sva malo bolj hitra , pa tudi najbrž ne gre vsak dan gor. No saj tudi midva ne, ampak saj veš , nič ni nemogoče ha ha.. 

No in res opazim moškega  in že od daleč slišiva pozdrav Pozdravljena Velenjčana. Skoraj nisva mpogla verjeti, kajti da smo se srečali spet na istem mestu in to tretjič. . Malo smo pokleppetali , ja počasi se spoznavamo ha ha . Prijetna so taka srečanaj. Zaželeli smo si srečno pot varen korak, predvsem pa zdravja še na mnoga leta.

Nato pa odhiteli vsak v svojo smer,on proti vrhu, midva pa proti  zadnjemu cilju , skozi ozki prehod 

Skozi ozki špalir dreves na konec poti kjer sva eno uro  uživala v razgledu obiujala spomine.  In gledala po vrhovih katere sva že obiskala, ter kater bi bilo še lepo če bi jih.še enkrat ha ha

Poem pa so prišli še drugi pohodniki in midva sva se odpravila nazaj . Takrat je naju srečalo kar nekaj ljudi z njimi pa je bil krasen črn pes , ki pa je v lastni režiji bil na sprehodu. Enkrat z enim pohodnikom, potem se je pridružil drugim , ja tud naju je spremljal z vrha do odcepa za Gašperjevo kočo , nama pomahal z repom v slovo in izginil izza ovink

Lepo se vidi kamnolom v dolini, ampak vedno ko se peljeva skozi dolino, nisva sigurna kje točno je ta razgledna točka. Nekaj pa tudi ni časa gledati hi hi.

Seveda sva se tudi slikala 


Lepotec Reks 

Zelo prijazen in ja tu se vidi, da je res strmina še on je pes je težko šel navzdol ha ha

Kljub vsemu gre navzdol hotreje

Tako sva se vrnila zadovoljna vesela po isti poti, grede nabrala še nekaj zelišč, da ne bo treba pričeti jemati tablet, potem pa sva s evrnila do razgledišča

Ter se potopila v lepoto Savežitnih polj Posavja 

ter se vrnila pmimo sv. Lovrenca 

Navzdol proti izhodišču  in malo čez eno uro sva se že peljala navzdol proti OKroglicam.Vsa  zadovoljna predvsem pa hvaležna , ja nič ni samoumevno, da je nama uspelo, pa da sva dokazala , sama sebi da pač se vse da. Le hoteti je treba, čeprav moraš včasih  zato  sebe prepričevati ,da je bolje malo napora kot ugodja, da je bolje uživati v naravi kot doma sedeti . Seveda pa mora biti pred pogoj da zdravje služi kolikor toliko. Naj ostane še naprej tako. 

, kjer sva se predala , soncu a čez čas se je kar pričelo oblačiti in ja sva dejala, treba bo iti.-Pa sva šla 

Pogled na Lisco 

Medena , ali prava lakoto, Joj kako diši po samem medu.
p.p.