Fotozapis obiska Menine planine,
prva dva cilja.
Sicer sva že lani rekla da je zadnjič da sva obiskala Menino planino..
Najbolj zaradi slabe ceste. Ampak, ja načrt je eno ampak realnost pa je druga. Pa tu gor raste rman tako v izobilju da ga nabereš mimo grede. Ja je že tako da izkoristiva prijetno s koristnim. Sva nameravala sicer iti na Boskovec na Mozirski planini, a ker je tam kar precej skalnate poti, moja desna stran telesa , po poškodbi sem sicer kar okrevala, no najlaže hodim, drugo pa s priagoditvami.
Tako še nekako nimam tiste prave moči, kajti se moraš kar opreti na pohodne palice. Ja je pač treba prisluhniti tudi svojemu telesu in se prilagoditi.. Ker pa sedaj zaradi tega hodim brez pohodnih palic, sem predlagala, da greva na Menino planino z upanjem, 
da je morda cesta od Motnika gor speljana boljša cesta brez lukenj od Okroga naprej ,ki jih naredi neurje, kot je bila lani.. Res je bila veliko boljšem stanju , sva bila prijetno presenečena. 
Lepi so ti kraji urejeni , hiše polne rož , krasna dolinica ki se počasi zoži in zaključi ..
in s pogledi na zamegljeno valovito panoramo pod nama.
Govedo se je izmenjavalo ob koritu z vodo. Kot bi bilo v kakem samopostrežnem gostišču, lepo eden za drugim.
A midva sva se že pripeljala mimo kažipotov, ter vihrajoče zastave, ki je nama obetala tudi tokrat vetroven vrh. Ja planine so vetrovne, če samo pomislim kako je pred dvema dnevoma pihalo na Konečki, a raje imava veter, poleti je celo dobrodošel drugače je pozimi ko je oster , kot britev. Pa seveda bolje je veter, kot da dežuje. 
Še kratek del po gozdu in že sva pripeljala do parkirišča.
A midva sva se že pripeljala mimo kažipotov, ter vihrajoče zastave, ki je nama obetala tudi tokrat vetroven vrh. Ja planine so vetrovne, če samo pomislim kako je pred dvema dnevoma pihalo na Konečki, a raje imava veter, poleti je celo dobrodošel drugače je pozimi ko je oster , kot britev. Pa seveda bolje je veter, kot da dežuje. 
ampak so se oblaki hitro odpeljali naprej proti zahodu.
midva pa sva počasi odšla mimo kapelice svetega Antona, 
ter počivajoče govedi 
krenila na desno, ter se po številnih prehodih,
suhega zidu oziroma škarp, ter pod električnim pastirjem, preizkušala in testirala najino gibčnost, čez prehode, 
pa pod električnim pastirjem ,ja se je bilo treba kar pošteno pritisniti k tlom in odkotaliti pod žico. 
Tudi pogled v nebo je bil zanimiv , nad nama je krožil zmajer, ter kmalu izginil nad gozdom v smeri Golega vrha na Šavnicah.
Sedaj sicer ni ne vem koliko cvetja, nekaj srčne moči, pa volnatoglavega osata, in seveda rmana, tega pa je sedaj res v izobilju. Tu in tam se že razcvetajo svečniki, ki pa so bolj na jesen v najlepšem sijaju.
... Materina dušica in šentjanževka je pa večji del že odcvetela ...
A če delaš to skozi zabavo .kar gre in s tem si popestriš pot.
ampak sem tako uživala , da sem naredila res kar nekaj posnetkov. Ja tu sva tudi pozajtrkovala, nato odhitela po planjavi navzgor
prispela mimo bajerja in navzgor do spomenika žrtvam druge svetovne vojne. Spomin in opomin naj se ni nikoli ne pozabijo žrtve, ki so dale življenje, da sedaj mi živimo svobodi-Ja nič ni samoumevno tudi mir in svoboda ne. -.
Pohodniki s katerimi smo skoraj skupaj prispeli, a so prišli po drugi poti, so naju kmalu dohiteli, midva sva se vpisala v aplikacijo Planinc sicer sem se morala pozneje, ker tukaj pač ne delajo povezave. Nato smo se posedli tik pod vrhom,
kavo in pivo, se je že "šikalo",
In se odpeljala naprej. Sva se menila, da včasih sva prehodila vso planino tja in nazaj, sedaj pa sva vesela, da kljub najinim letom in oviram , težavam lahko prehodiva vsaj toliko. Predvsem pa da uživava v vsakem trenutku. In zato sva neizmerno hvaležna najini usodi ,
Skozi hladen gozd , 
kjer sva tik ob robu naletela na kačjega pastirja, modri ploščec. 
Ja obožujem kačje pastirje in metulje. Pred leti sem jih vsako pomlad hodila fotografirat ob zatoku Velenjskega jezera, kjer sem kar nekajkrat bila priča njihove preobrazbe oziroma levitvi. Za te lepotce, in metulje , sta me navdušila prijatelj in prijateljica , še iz portala Netlog, ki je žal propadel.Tako sem pričela spoznavati še čisto iz drugega zornega kota te tako zanimiva bitja , ki so stara vrsta več kot 300 milijonov let. Res me je presunilo ,kako zanimiva je njihova preobrazba, od ličinke ,ki se večkrat preobrazi traja do pet let , ko po levitvi zlezejo na suho , pa živijo še samo nekaj tednov. Sicer so zelo hitri , a ta se je šele ogreval na travi, prav žal mi je bilo , da ga nisem mogla bolj na čisto ujeti.
kjer sva tik ob robu naletela na kačjega pastirja, modri ploščec. 
Ja obožujem kačje pastirje in metulje. Pred leti sem jih vsako pomlad hodila fotografirat ob zatoku Velenjskega jezera, kjer sem kar nekajkrat bila priča njihove preobrazbe oziroma levitvi. Za te lepotce, in metulje , sta me navdušila prijatelj in prijateljica , še iz portala Netlog, ki je žal propadel.Tako sem pričela spoznavati še čisto iz drugega zornega kota te tako zanimiva bitja , ki so stara vrsta več kot 300 milijonov let. Res me je presunilo ,kako zanimiva je njihova preobrazba, od ličinke ,ki se večkrat preobrazi traja do pet let , ko po levitvi zlezejo na suho , pa živijo še samo nekaj tednov. Sicer so zelo hitri , a ta se je šele ogreval na travi, prav žal mi je bilo , da ga nisem mogla bolj na čisto ujeti.
prispela mimo bajerja in navzgor do spomenika žrtvam druge svetovne vojne. Spomin in opomin naj se ni nikoli ne pozabijo žrtve, ki so dale življenje, da sedaj mi živimo svobodi-Ja nič ni samoumevno tudi mir in svoboda ne. -.
Malo sva se ustavila ,ter si ogledala lepote zgornje Savinjske doline,
ter vrhov nad njo. a že tukaj je kar pošteno pihalo ,no nimam nič proti če me frizira Mati Narava-.A kljub temu sva kar odhitela naprej skozi hladen gozd, ter se kmalu približala najinemu drugemu cilju Golemu vrhu na Šavnicah. 
Pohodniki s katerimi smo skoraj skupaj prispeli, a so prišli po drugi poti, so naju kmalu dohiteli, midva sva se vpisala v aplikacijo Planinc sicer sem se morala pozneje, ker tukaj pač ne delajo povezave. Nato smo se posedli tik pod vrhom,
opazovali bele oblake , ki so se lovili tam nad obzorjem in ustvarjali zanimive podobe.
si privoščili malico, okrepčilo, nekateri so nabirali tudi zdravilna zelišča.
Nato pa sva midva odhitela nazaj do Bibe planine,grede pa sva še podprla skalo,
kot je že najina klasika in se res zabavala , rekoč :Sedaj sva še kolikor toliko pri močeh ha ha ha,"ostali pa so krenili proti domu na Menini planini. Na Bibi zavetišču sva se ustavila, kjer sva si še zadnjič privoščila okusno kislo mleko, 
kavo in pivo, se je že "šikalo",
kajti vedela sva da sva tokrat res zadnjič tu. Kjer sva se vedno dobro počutila. Na Menini planini sva midva bila, zelo zelo velikokrat še ko so bili otroci majhni, pa seveda potem sama. A je že tako, prideš čas ,ko je treba vzeti slovo, kajti čakajo naju še številnih hribi in planjave, da se posloviva od njih. 
res počasi sva se poslavljala ob lepih motivih 
In se odpeljala naprej. Sva se menila, da včasih sva prehodila vso planino tja in nazaj, sedaj pa sva vesela, da kljub najinim letom in oviram , težavam lahko prehodiva vsaj toliko. Predvsem pa da uživava v vsakem trenutku. In zato sva neizmerno hvaležna najini usodi ,
Krasne lesene ograje so še dodaten okras te planine.
.jpg)
Že mimo odcepa ,za Šavnice in Oltarno peč, ter kala oz. bajerja , ob kateremu pa je počivala ob popoldanski siesti čreda krav-
Malo naprej sem ujela a sicer bolj slabo skoraj zamudila , avesela vendarle orla, ki je bil prehiter za moj objektiv ampak je bil občutek tako lep
.jpg)
Nato pa sva šla do parkirišča se odpeljala do koče na Menini planini,
kjer je bilo tisti hip res že zelo veliko pohodnikov, A midva sva se že prej zmenila, da obiščeva prvo vrh Vidovnik 1508 m, ter se nato nazaj grede oglasiva tu . A obisk Vidovnika in doma na Menini planini , to v naslednjem zapisu, kajti sedaj je čas za navijanje Tadeja Pogačarja.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar