SPOMINI STAREGA GOJZARJA- KONEČKA PLANINA 1232 m

 Tako, sva dejala bova poskusila kako bo šlo malo više, . Zato nisva vzela za colj, kak vrh z izrazito strmino, ampak Konečko planino, kjer se postopoma pot dviga do cilja.  Tokrat nisem imela poodnih palic, nisem hotela preveč obremenjevati mišic, zato pa sem z lahkoto sicer previdno uspela priti  gor in nazaj . 

Navadno konec julija vsako leto obiščeva Konečko planino. No na to planino greva tudi v drugih letnih časih že odkar, sva prvič videla to kapelico na vrhu, od Sv. Križa nad Belimi vodami , v vsakem letnem času je zanimiva. Pa še krasen razgled je z nje. Seveda je predpogoj da je vidljivost dobra, kar v tem času sigurno  ni. 

Mimo , krasnih motivov od velikih gob ob poti ,no samo te sva videla, sva pa videla dva gobarja, ki sta se vračala z obilno bero lisičk, , ki sta jih nabrala  bolj daleč  višje .No midva gob ne marava  jurčkov , ne vem kako zelo, sva se jih pred desetletji dobesedno spreobjedla ., jurčkov seveda. Ja jih je bilo toliko , da smo jih jedli v vseh mogočih jedeh,  kuhane pečene posušila sem jih, vložila  .Tako da jih potem tudi nisva več nabirala... Lisičke pa bi nama še kako teknile.  A sedaj po kaki strmini in bolj daleč po gozdu  se ne trudiva več..Blizu jih pa itak ni. 

  Nato pa proti Mozirju , sva kar  skrbju gledala v nebo, kajt sumljivo oblačno je bilo. Ampak ker sva  pričakovcala , da bo malo višje se razjasnilo sva kar hitro   zavila desno ,ter razmišljajočega  drevesa  . Res domiselno , lepo ustvarjeno.narejeno

A že sva se dvignila više, mimo pašnikov ter čudovitih "gankov" z gorenjskimi nageljni in drugim cvetjem , ki me je popeljalo ,daleč daleč nazaj v prejšnje stoletje, hm se zanimivo sliši, še bolj pa se, če rečem v prejšnje tisočletje, ko je bilo še na vseh "gankih " kolikor se  spomnim otroških let polno cvetja ,,, Trenutek  ki pričara spomine , pa seveda nekaj nostalgije povezano s tem.

Ko sva lani se vozila tukaj so  se vršila ravno dela na cesti. Res sva upala , da tokrat bo šlo brez zastoja. In je tudi bilo brez zastojev,še prometa ni bilo..

Le napis  ob cesti je bil še spomin na to
Mimo kapelice v globeli pod cesto

Ter gostega smrekovega drevoreda in že sva prispela 

Mimo Šmihela , tukaj se vedno spomnim pesmice, ki jo je včasih tako rada prepevala moja mama "V Šmihelu 'no kajžico "mam, 

a notri prebivam koj sam,

 kaj mi pomaga kajžica  draga, 

ko notri prebivam koj sam"

.In tako naprej ...jo sicer znam še naprej in to od takrat... Kakorkoli, že sva prišla do odcepa, kjer sva prvič se peljala, kar naravnost  mimo ene kmetije, kjer je nama res prijazen gospodar povedal kje  in  kam naj breva . Ob tej priliki moram povedati in pohvaliti izredno prijaznost prebivalcev teh krajev. Enkrat pozimi , ko sva nameravala parkirati na parkirišču na ovinku , a sva nasedla, čeprav je bila cesta preorana. Pa je pripeljal mimo  prijazen moški , ki je nama pomagal, da smo avto obrnili , še včeraj sva se menila kakšno moč je imel ta gospod  , da je prednji konec avta dobesedno sam prestavil . pa avto  je kar težak od spredaj.  Sicer sva se mu zahvalila, a mislim,da  bi se mu morala še bolj. 

So pa ti kraji polni lepih lesenih likov . Nekaj za mene 

Pa tudi veliko kapelic in križev je posejanih po tej naši deželici. Nekako pašejo v to pokrajino. So pač del naše preteklosti,  ter del kulturne dediščine, kot so kozolci in še druge značilnosti, ki so posejane ob poteh.

Pa mimo pašnikov. krav z obilnimi vimami, , ja srečni so ti ljudje na deželi, ko lahko uživajo sveže, nepredelano  mleko , brez vsakih dodatkov. Ko ima mleko še okus po mleku.

Tako od ovinka naprej po makadamski cesti, , ki sva jo res velikokrat prehodila peš. Tokrat sva se zapeljala še  malo naprej parkirala , in nato nadaljevala pot peš po gozdni cesti. 

Malo naprej je pred nama je od ovinka naprej skakljal divji zajec, bilo mi je res žal, da ga nisem malo bolj od blizu ujela v objektiv , a je že tako , prej . da se pripraviš , me res ni čakal, tako sem ga samo ujela v  tri črke ko je že izginil v porasel rob.

Ko sva prišla na čistino, kjer se je pod nama odstrl pogled na Šaleško dolino, ki pa je res bila zelo slabo vidna -- Ja svetlovba je bila res slaba 

Zato pa se je pred nama odkrivalo nebo,  s tako modrino in ko sva se spustila navzdol je posijalo sonce. Joj kako sem ga bila vesela. 

Prvi pogled na vrh s kapelico, sonce se je izvijalo iz temnih oblakov in senca se je počasi izgubljala ob robu gozda.

vsa vesela sva korakala proti napisu na tabli na drevesu , še vem ko je bila ta tabla nova, kako lepo so se bleščale rdeče črke na leseni tabli. Sedaj pa napis izginja , tabla pa je že tudi v izginjaju.

kako lepo je tu gor. Tišina, valoviti teren, globeli  ki so malo temnejše ,še bolj zelene s sočno travo, bolj od ravnine, ja suša letos ne prizanaša nikjer. Upajmo da bo kaj več dežja, a ne neurja in neviht, ampak takega mirnega dežja da bo napil te presušene pašnike, njive in vinograde , ter sadovnjake. Drugače se nam slabo piše,

Potem pa sem ob cesti zagledala ja kaj drugega kot koprive s semeni. Letos so povsod koprive tako bogato osemnejene .  Sedaj že ta tretje leto  od kar sem zvedela kako zdravilno je ,nabiram poleg kopriv tudi seme ,.  . Ja Narava da , pa še tako je trikrat uživaš, prvič , ko si v naravi uživaš v nabiranju, ha ha pri koprivah ,moraš imeti rokavce, lani so me tako nažgale kljub rokavicam, so bile veliko bolj hude , kot letos . Kakor koli nekaj sem jih tudi letos nabrala.Drugič uživaš ,ko priravljaš napitke ali kuhaš čaj, ali kakor koli že jih jemlješ . In tretjič , ko vidiš da si poln energoje in da pomagajo vzdrževati zdravje. 

No ja sva kar hitro pohitela naprej mimo lepo pobarvanega prehoda   z slovensko zastavo , z grbom 

Kako osvežujoč prijeten pogled.

Mimo bajerja

A že sva krenila na desno po senci nvzgor, proti najinemu cilju.

Nad nama modro nebo a tam so se z obzorja pričeli pojavljati temnejšii oblaki.

Tokrat ni to sv Križ nad Bleimi vodami ni bil ne vem kako dobro razločno viden. Drugače lahko vidiš vse podrobnosti tam. V ozadju pa jezero megle v Mislinjski dolini.

Pričelo je pihati, sva se usedla na stran kapelice, kajti malo manj je pihalo tam. Pogled proti Smrekovcu in navzdol po Konečki planini je bil tako čudovit, res sva bila vesela da je nama uspelo obiskati ta vrh , kjer se vedno počutiva tako polna energije in zadovoljstva.

Potem pa je zastava vedno bolj pogosto  se zavihtela sem in tja , prav hladno je bilo. Ja res se je ohladilo. Tako da sva se oblekla , se vpisala v knjigo in aplikacijo, se poslikala , pozvonila za zdravje ljubezen srečo in mir na tem svetu, ter se nato po krajšem počitku malici odpravila spet nazaj  

Vedno kadar sva tu gor pozvonim, za zdravje ,  za sebe tokrat v prvi vrsti pa za vse naokoi, kajti dobre želje , četudi virtualne je treba deliti naokoli. Kajti že tako je več kot preveč slabega na tem svetu, ja tudi tokrat sem sicer bolj z levo roko , sem stopila na čok,  Bila presrečna da sem uspela, kot sem že v prejšnjem zapisu napisala je  prejšnji teden bil bolj  tak' tak, no sedaj pa počasi korak za korakom gremo poletju nasproti z optimizmom .

Čez barvit prehod

Še krave so se čudile, da tako hitro greva nazaj

Res so koprive letos bujno obrodile.

Hitela sva mimo gozdnih škratov  na čistini niže sem spet poskusila približati našo dolino, no malo boljše je kot je bilo prej , a vseeno ni tako čisto kot je bilo druge krati.

Hitela sva nazaj do izhodišča in ja skoraj neverjetno da ko sva prispela  je pričelo deževati-Deževalo je v pasovih ..

Pa kobilice, ki sem jo na hitro ujela v objektiv

Ko pa sva se pripeljala do Šmihela pa nikjer sledu o dežju.

,

Pa še iz drugega zornega kota 

.Sva zavila proti naši dolini, kjer je Kunigunda ravno zajahala metlo da je razglnala temne oblake ki so se iz Savinjske doline  bližali k nam.

...

Kjer je Kunigunda  že zajahala metlo da razžene temne oblake nad našoi dolino

Midva pa sva se mimo gradbišč in mimo sončnega parka spet pripeljala  domov.Res zadovoljna . samo z željo naj se to zadovoljstvo nadaljuje še naprej. 

p.p.