Spomini Starega Gojzarja-Pohorje- ,Pod oblačnim nebom, soncem, dežjem in spomini

 Slovenjgraško Pohorje- Kremžarjev vrh 1164m-Koča na Kremžarjevem vrhu

Po dvodnevnem počitku, sva se že včeraj zmenila, da danes obiščeva ta del Pohorja, načrt, ki sva ga že skoraj ves junij odlagala . A nekaj vreme, (vročina) nekaj pa počutje ).No največ pa  je sedaj pripomoglo k tej odločitvi  , da sem se naspala vsa vesela , da je vpliv polne lune popustil, čeprav marsikdo ne verjame da vpliva na ljudi, na mene pač , da se prebudim velikokrat in spim morda samo tri dobre ure, No sedaj  pa lahko spim vso noč kot top, ha ha,me res zanima od kod ta primerjava. Saj topovi so navadno zelo glasni , ha ha , mogoče pa zato ker ponoči ne streljajo in je tišina.

Kakor koli spala s kratkim presledkom  ,od pol šestih zvečer do pol pete ure danes  zjutraj 

, Prebudila sem se vsa sveža polna energije .Sicer kar precej bolj pozno, kot običajno , a k temu je prispevalo sivo nebo in ja v pričakovanju modrine, neba sva se peljala poti Koroški , ter se kmalu dvignila nad Mislinjsko dolino. Kjer sva videla da se cesta obnavlja, prav za prav bo najbrž nov asfalt pa tudi veliko bolj široka bo.Ja ni kaj na Koroškem so vedno boljše ceste.

Parkirala sva, kot skoraj vedno pri Mačkovem križu, ter se nato podala navzgor po dokaj strmi in sprani , ter kar zaraščeni stezici proti Lamrpretovi seči.

Zelo sprana pot , da me je že skrbelo kakšen bo povratek, kajti polno drobnega in večjega peska in kamenja je, kar velika podlaga za zdrs. Ampak je šlo brez problema gor in dol. Pa za jutranje uživanje antioksidantov sem si privoščila, kar nekaj pesti malin. Obožujem maline, ampak letos so sicer polne, a tako drobne, .

A ker sem ha ha , potrpežljiv človek, sem se potrudila in jih nabrala ter se posladkala. Sicer letos niso tako sladke, dišijo pa omamno.

Ker me je on že čakal , tam sredi strmine sva se še  poslikala tudi midva na hitro, da ohraniva spomin na osvežujoči zajtrk tam sredi ničesar, a kljub vsemu sredi vsega. Ko se zaveš, kako velik privilegij je , da se lahko skoraj do sitega  naužiješ darov matere narave , na licu mesta, kjer rastejo.

Malo pa se nama je tudi prilegel počitek . Spet sva prehitro se zagnala v breg. 

 Malo više pa so se nama nasmejale nasproti borovnice. Ja ko še nisva bila tako betežna, sva včasih nabirala borovnice na Smrekovcu, Pohorju in še in še, Ampak sedaj je to vse bolj oteženo, ampak če je prilika se mi zdi prav pregrešno, da  se ne bi  potrudila in vedno se spomnim  Valentina Vodnika  in njegovega 

Dramila..ki poleg vsega poučnega in lepega pravi tudi to ;

Ej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal. 

  No sva dejala, bova pa nabrala kakšno pest, morda celo za palačinke. Res sva jih , ja je treba izkoristiti prijetno s koristnim .

A samo nekaj trenutkov sva se zadržala tukaj in že sva prispela na Lampretovo sečo. Ja na te kraje imam tako pestre spomine. Kajti ko sem poletja, kot otrok preživljala malo niže na kmetiji , sem tu gor nabirala arniko, ki jo je takrat bilo vse rumeno. Tokrat je še samo tu in tam kakšna, pa še te so odcvetele. Letos je vse bolj hitro.

Planjava ,kjer raste vse kar si za hribovit svet lahko zamisliš. Od šmarnic zgodaj spomladi arnike šentjanževke brusnice, borovnice in še in še, .  Spomin na oddaljena desetletja nazaj pa me popelje na čas, ko so to planjavo kosili. Navadno zelo pozno tja proti koncu avgusta. Spomnim se samo da se je slišal vrisk in smeh , ostalo pa je vse prekrila pajčevina pozabe. Sedaj sploh ne vem, če še kosijo, kajti trenutna   vroča poletja zavirajo rast trave, pa tudi vedno več vresja in ostalega raslinja je, ki pač ni uporabno za krmo. Pa najbrž je nekaj tudi zato, ker se  sedaj pač ne kosi več ročno, z mehanizacijo pa ni dostopno. No vsaj mislim da ne...

Tam na začetku je kar strm klanec.Ampak tako za firbec oziroma za test, a še gre ,ga vedno pretečem, prvič sem ga leta 1956 leta .No za enkrat še uspeva, le par sekund sem bila bolj počasna kot lani.Ja Emšo, In veter je pihal nasproti.

Kakor koli zabava in ja ogrela sem se pošteno. Kljub vetru in svežini  jutra. Me je sicer on posnel, ampak se videa tu ne da naložiti.

Kar hitro sva prečkala to planjavo in tokrat sva namesto, da bi prvo šla na kočo , kot vedno sva za spremembo krenila po strmem vznožju Kremžarjevega vrha in se po drugi strani spustila do koče. Kajti je bolje iti po strmini navzgor, kot po prodnati poti navzdol.

Še zadnji pogled nazaj in po Mislinjski dolini. Ampak tako slaba vidljivost, kot je bila danes, že dolgo ne.

Čudoviti smrekovi storži ki jim je po luskah polzela, kot solze smola. 

Pa čudovita breza ob razpotju je dodatno polepšala pot.

Po prihodu na vrh sva se vpisala , pa seveda poslikala 

. Ko je po drugi strani prispela  Facebook prijateljica. S katero imava  res srečo,da smo se  srečali  v planinah že tretjič Prvič na poti iz Smrekovca na Komen, drugič , ko sva midva šla od Rogle do Ribniške in nazaj, ter tukaj. Res veselje , kot le kaj. Ja taka srečanaj polepšajo pot. No vsaj meni. Malo smo se razgovorili o tem in onem, potem je ona odšla po poti, po kateri sva midva prišla midva pa sva se napotila po njeni poti navzdol.

Ko sva se spustila na planoto pod vrhom se je odstrl pogled na Dravsko dolino, Košenjak, Gruberjev vrh in vis a vis na cerkev sv. Ane 

Mislila sem da bi morda še lahko nabrala kakšen cvet za tinkturo za zdravila. Včasih, še lani je bilo tu res veliko arnike, a letos sva bila prepozna, letos je vse bolj hitro. Samo osem cvetov sem še našla

a ostalo je vse že odcvetelo. No nič ne  de, saj bo morda še prilika za kak cvet. Ja bilo minilo.

Po ozki stezici med valujočo zrelo travo sva se spustila navzdol

Do krasne kapelice z dvema zvončkoma. Seveda sem pozvonila na velikega za zdravje vseh prijateljev znancev sorodnikov, ter seveda za mir. Na malega pa   samo za naju .

Mimo naju je odšlo nekaj pohodnikov , midva pa počasi za njimi. 

Med cvetočimi porobki

Do koče kjer , kjer sva bila deležna tako prijazne oskrbe , res se človek razveseli, ko prideš že kar utrujen do koče, pa te sprejmejo z vso pozornostjo . Še s tistim pravim pridihom nekdanje planinske prijaznosti. Ki žal že na veliko planinskih postojankah izumira. In se počasi spreminja v koče, kjer imaš vtis da pač samo to gledajo koliko jim boš dal zaslužiti . 

Tu pa prijaznost , ja vedno se razveseliva tega, morda mlajšim to ni tako važno, oni so povezani z zasvojenostjo spletnega življenja  so že navajeni na odtujenost ,starejši pač nekako bolj  cenimo človeško prijaznost  pogovor itd.

Nazdravila sva , ja vsemu , ne bi naštevala potem bi bil zapis predolg. Skratka nazdravila sva veselju do  življenja ..: Naj traja ...

Nato pa sva pohitela, kajti rahlo je tu in tam padla kak kaplja dežja , a tako leno a sva kljub temu , pohitela nazaj , 

a tokrat med valujočo travo, ki je kar vabila da bi se odpočila na njej.

Krenila naravnost in že sva bila spet na Lamretovi seči. Takrat pa je, kot samo za naju Mati Narava odgrnila težke sive oblake in vsa planjava je zažarela v toplem julijskem soncu. Kar obstala sva in uživala s pogledom po cvetoči planjavi.

Tako ,sva dejala pa sva naredila klobaso , ko sva po spodnji poti se spet priključila stezi ki vodi na vrh.

Veliko cvetočih grmov in metuljev, ki pa so bili prehitri, pa tudi samo travniški lisarji so bili, te pa sem pred dvema dnevoma slikala  s poti na Veliko Kozje.

Preden sva se spet pogreznila v gozdni hlad sva se še hitro ozrla na drugo stran proti Sv. Antonu na Pohorju

A že sva se spustila navzdol po prodnati kamniti poti, ko je nasproti prišla mladenka , ki je delala slovensko  transferzalo. Danes je prišla že od Rogle, namenjena je bila še do Poštarskega doma  pod Plešivcem. Vsa čast ji sva dejala, . No bila je še mlada, ampak , kljub temu je to kar veliki zalogaj od Rogle , do Poštarskega doma. Skrbelo jo je če  na Kremžarjevem vrhu dežuje, , ne ne , sva ji odgovorila, midva sva ravno prišla s sončne planjave. Vesela je bila tega  , ter odbrzela po strmini navzgor. Ja mladost. Bravo!!!

Midva pa počasi sestopala po strmini navzdol, do izhodišča , ter se nato odpeljala nazaj  proti domu, mimo potoka ki deli dva vrhova  Ki  se je v vseh teh desetletjih  krepko zarasel .Tu sem njemu pripovedovala, kako  sem enkrat, kot otrok lovila ribe postrvi so bile v njej , sem pač  mislila bom s paše prinesla ribo , pa bo kosilo. Ja eno sem res  ujela , potem pa nisem vedela kaj bi z njo. Ja kaj bo enajstleten otrok naredil ,da bo obmirovala, bila  je mala kotanja tam poleg tolmuna   pa sem mislila, če se usedem na njo bo obmirovala. Pa ni, migala je sem in tja, sem se malo odmaknila ,pa je skočila visoko nazaj v vodo in mi pomahala  veselo z repom  ter odplavala po vodi navzdol. A še sedaj se spomnim tega, ko sem jo prijela in  kako je migala ha ha ha...

Vesela kot le kaj, kajti malo niže je prišelo deževati . Midva pa sva že premišljevala o naslednjih pohodih, ampak prvo se bova spet, kot je klasika odpočila potem pa z novim svežim elanom naprej. Hm kolikor pač se lahko reče svežim. Ampak z navdušenjem. In spet sva preživela čudovit dan vsega je bilo, cvetja , gozdnih sadežev ,sonca vetra dežja in celo teka  za test navzgor . Tako sedaj pa počitek kajti ne  smeva pretiravati. Sva ta mesec naredila kar precej . Košenjak, Veliko Kozje ter dvakrat po razširjen poti okoli Škalskega jezera.  Pa smo šele osmega. Sedaj pa bo čas za osebne stvari. Ko bova spet tam , kjer sva najrajši, v naravi, pa bo spet nastal kak foto zapis.

P:Prvo