Spomini starega gozarja-Dva dneva ob naših jezerih

 Po včerajšnjem deževnem hladnem jutru, smo se danes prebudili v malo prijaznejši dan.

No hladno je bilo skoraj še bolj kot včeraj, a vsaj ožarjeno nebo tam za Šmartnom je nakazovalo da se bo morda izcimilo le nekaj bolj prijetnih uric, kot včeraj.

Današnje jutro ob Škalskem jezeru je bilo zelo kontrastno

Cvetovi gabeza, ter mokrih  rumenih grmov ob poti so bili dokaz da je dež spet poškropil našo dolino

Mimo kontrastne Galaktike, ki je bila pod nebom, kot veliki ekran Matere Narave

Race so imele jutranjo telovadbo

A ob Škalskem jezeru se labodi niso dali motiti ob jutranji obvezni negi perja

Čez travnik s starino

je bil pogled na Velenjsko jezero oblačen 

Tudi na Radojč in na Škalsko jezero je bilo vse v oblakih 

Je bil pa zato sprehod danes ob novi ogaji prav prijeten

Dokaz, kako se je ohladilo je bila meglica na Škalskem jezeru, ki je rahlo motila odsev Radojča v vodi

Pod ograjo na vrhu travnika se je sončila čaplja in čakala na miško, ali žabo, je nisem vprašala je bila predaleč

So se pa zato debeli , veliki krapi nastavljali objektivu pod mostom v pritoku jezera

Sva pa zato uživala v barvitem pridihu presvetljenih listov leske

Ja včeraj sva zastonj čakala na sonce

Mimo Škalskega in , nato  ob Velenjskem  jezeru sva se v hladnem jutru napotila naokoli, že kar nekaj časa nisva hodila tukaj. Pa je prav prijetno, krasne poti kolesarske steze, pa seveda okolica ki zadovolji še tako izbirčen okus. Za vsakega je nekaj

Velenjsko jezero, je včeraj samevalo, ob tem vremenu , nič čudnega, je pa drugače tu pravi vrvež, saj Velenjska plaža vabi in privablja...

Pred  40 leti smo tik ob jezeru imeli tu vikend, Tajkrat jezero še ni  bilo za koppnje, a barve je bilo še lepše, kot je sedaj ..:Seveda  se je veliko spremenilo, a še vedno rada  se sprehajava tu naokoli

Tokrat nisva šla na Vista razgledni stolp, še ni dolgo, ko  sva bila na njem, ampak sva krenila proti Beli dvorani....

Vse bolj se jasni tam za Uršljo goro in Smrekovcem

Ob Škalskem jezeru včeraj ni bilo sonca, je pa nekaj ribičevuživalo v ribarjenju

Lepe so te poti, tukaj imajo svoj mir ptice in kačji pastirji, metulji skratka raj za male lepotce

Med jezeroma je ob potočku, ki ju povezuje pravi raj za ptice... Ja tudi midva se rada sprehajava po teh poteh, ki so malo vstran tako da ne motimo mi njih in one ne nas... Pač sožitje...

p.p

SPOMINI STAREGA GOJZARJA... Smo kot reke ....

 

Danes sva srečala stare  stare prijatelje, ali naj se bolje izrazim stare znance... Včsaih pred tridesetimi ali morda še več, smo si bili zelo blizu...njo  sva bili nekaj čas tudi v tujini skupaj, pa potem v službi  on pa je z mojim delal nekaj let skupaj ... Precej časa smo se družili, skupni pikniki, obiski pač vse kar nekako spada v druženje ljudi, ki imajo skupne interese ..-

Ja bili smo mladi mlajši vsekakor kot sedaj  Nat

o pa so postajala srečanja vedno redkejša, še sedaj ne vem zakaj prav zaprav je tako naneslo .. Je že tako da se z leti človek razvija v določene smeri, pričnejo ga zanimati razne do sedaj neznane stvari ,nas  na novo pritegnejo, če drug nimajo  zanimmanja zato, potem nekateri pogovori postanejo tabu, oziroma odvečni prisiljeni.. Nekako  opaziš da si povsem na drugi valovn dolžni ... Ja odtujili smo se .... 

Leta minevajo na obeh straneh se pojavljajo sklepajo nova poznanstva, ki morda, ali pa tudi ne prerastejp v trdna prijateljstva... Življenje gre naprej svojo pot in mi z njim 

Seveda se še pozdraviš z bivšimi prijatelji, a ta srečanja niso več tista, kar so nekoč bila. Površno je pozanimanje, kako si kaj kako ti gre ,si zdrav in to bi bilo že vse--- morda še potem, ko greš že naprej si misliš joj kako sta  se spremenila ne samo v fizičnem smislu, to smo se vsi, ampak tudi drugače, v razmišljanju .

 Z otožnostjo pomisliš kako se vse spreminja, vzporedno mi pride na um , da smo ljudje kot reke,spritoki in sovodnji... Vsi tečemo v  svoji strugi , smeri so različne ,tu in tam se nam pridružijo , potoki, in potočki , skupaj nadaljujemo nekaj časa  v sinhrono umirjeno gladino ,včasi je kje kak odcep, nekaj vode  ponikne a se pojavi spet na povsem drugem mestu, ter se znova združi, v veselih iskrečih se kaplijcah ,  ki se blešči v sončnih dneh ,kot da se nikoli niso ločili..včasih pa smo  kot reke, ki  nas  razburkajo valovi temnih oblakov in bliskov ki tako gladko gladino razburka in nas valovi čustev ponesejo prek čeri, tam se potem izkristalizirajo tista prava čustva , če so tista prava globoka prijateljstva prisotna se spet združimo v še trdnejše vezi ki trajajo leta in leta in jih prav niče ne more  uničiti..Če ne pa se ločimo in izpuhtijo v zrak vse še tako trdni nameni in želje....

 To so prijateljstva v reali v virtualnem svetu je to precej drugače. Tudi tukaj se spoznavamo preko raznih zapisov, fotografij ,ter objav..Z nekaterimi si lahko leta in leta prijatelj, tudi v živo se srečaš z njimi... Lepa so ta srečanja..Iskreno si vesel...Imaš občutek da si srečal starega prijatelja, čeprav se poznaš z njim  krajšo dobo .Vedno te zanima in si vesel vsake prijateljeve/ičine  objave... So pa tudi prijatelji, ki pač imajo željo ali morda naj rečem firbec, da si med njihovimi prijatelji, da si pač samo številka, ali pač samo kot opazovalci sledijo, ali pa tudi ne..Četudi ti slediš njegovim objavam, daš kementar ali pač samo všečkaš..... 

Se pa vprašam, zakaj si potem dodan kot prijatelj , če ni od njih nobenega glasu ...Nekateri pravijo da jih ne moti če so prijatelji neaktivni. Tudi mene ne,saj je v reali življenje veliko pestrejše , a moti me , če pri vseh drugih so še kako aktivni , pri tebi pa tišina.. Pa seveda me moti pri tistih prijateljih,s katerimi   smo bili še kar   do nedavnega še  aktivni, smo si komentirali eni drugim, potem pa tišina---No saj bi lahko vprašal/a, morda jih pa moti ker sem pač preveč odkrita  Kakor koli , ali je to aroganca, vzvišenost, večvrednost,ali so  res tako egocentrično naravnani, ali pa morda tudi pri njih Emšo dela svoje, ne vem.Kajti virtuala, je kakor jo že ceniš a drugače, kot je prijateljica nekoč dejala, kot bi lizal skozi šipo sladoled...Torej nič življensko pomebnega, a vseeno,.Če pa zbrišeš, ali pa pride do kolapsa na tvojem profilu , tako imenovanih prijateljev pa nastane haloooo, kaj zbrisal si me????? Pa se več kot eno leto ni javil!!!!!tako, da potem resno razmišljaš, ali je sploh bil moj prijatelj/ica, saj se ga ne spomnim, kajti čas ga je je že davno  zbrisal 

Kakor koli, starejša, kot sem,vedno bolj opažam tudi take stvari, , ki pa  me morda prej nikoli niso motile...Ali je to morda pogojeno z EMŠOM , z  mislijo , da morda ne dohajam več nekaterih stvari, ali pač samo malo bolj pronicljivo opažanje , kako se svet vrti in analiza vsakdanjih stvari, ki pa niti niso ne vem kako pomembne, a so vseeno del našega obrobnega vsakdana---

p.p.  

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Zgrešena pot

Osveženi spomin 

Ko sva  včeraj od cerkve svetega Martina na Brinjevi gori gledala na nasprotno stran   na bleščečo cerkev

tja preko na Skomarje, se je nama prebudil spomin na obisk tega kraja pred kakimi štiri in pet  54desetimi leti...Ko sva   delala slovensko transverzalo...Pričela sva v Mariboru prišla sva do  koče na Pesku kjer sva prespala, potem pa naprej do Rogle, tam pa sva nameravala iti v dolino in sicer  je moj imel v načrtu, da v Mislinje...

 A nekako sva zgrešila pot,takrat poti tudi še niso bile tako lepo označene , kot sedaj... ha ha no bilo je prva leta zakona, pa se pač zgodi... da sva namesto na desno krenila na levo, ...Prispela sva malo nad Skomarje, ko se je meni vnela mišica zadaj za kolenom . Privezala sem si ruto okoli kolena da sem malo oblažila bolečino... Takrat si je tudi moj prišel gor da sva najabrž na  napačni poti...Siguren tudi ni bil, saj sva šla tu prvič..

 Pa me pogleda in reče, Joj kako zgledaš, sedaj bova prišla v mesto ti pa s  tako obvezano nogo..(takrat je bilo še vse drugače ne tako kot sedaj ko imajo hlače porezane, in majčke tako kratke da več odkrijejo, kot pokrijejo..ko sploh ni važno kako si oblečen ......

 No greva še nekaj časa, pa prideva ne v mesto ampak v vas z nekaj hišami... No pač kakršna je bila pred 55 leti...

Jaz se pričnem smejati na vse grlo, on me nekaj časa gleda in nato sva se režala oba kot pečena krapa...Bilo je vroče, pripravljalo se je k dežju , temni oblaki so privršali tam izza Rogle, mislim da je bilo sredi avgusta  meseca...

 Prideva do ene hiše, kjer vprašava  gospodarja, ali še imava daleč do Mislinje ...On odvrne "Ne ampak imata bliže do Zreč..

Pove nam kod naj greva..Jo mahneva od cerkve navzdol, kar čez travnik ko  naju  sredi strmine kar naenkrat , prične močiti dež.. On je imel s seboj dežnik , tak majhen, stala sva tam sredi strmine oba pod malim dežnikom, neslo je od strani , oba mokra , kot cucka... A je kar naenkrat nehalo liti, kot je prišlo je odšlo... Posijalo je sonce, ko sva prišla do prvih hiš  sva bila že suha,  v Zrečah sva vprašala, kje je avtobusna postaja..

"Ja kar naprej po cesti to so zgornje Zreče,

 "Aha" sva dejala se zahvalila , šla še nekaj časa, ko sva spet vprašala pri eni hiši kje je avtobusna postaja. ?

"Še kakih dvajset minut je do postaje.".. 

Šla sva  naprej brez volje utrujena , žejna, vso zalogo sva popila, četudi je naju dež zmočil sva bila suha od zunaj in znotraj...

No potem pa sva končno le prišla do avtobusne postaje, ki je bila takrat tam kjer je sedaj  krožišče s kovinarjem na sredi rondoja,  na cesti med Dobrno in Slovenskimi Konjicami ..

Hitro sva šla v gostilno jaz sem spila en češnjev sok, on eno pivo , pa je že pripeljal čez kakih deset minut avtobus za Celje... Od tam pa sva se domov peljala z vlakom.Utrujena, lačna  sva potem šla na večerjo v Kolodvorsko restavracijo.... Neverjetno kako sva si to pot oba zapomnila .... Ko se sedaj voziva iz Rogle skozi Zreče si večkrat rečeva že vožnja nekaj časa traja , midva pa sva to prehodila peš...

p.p

Spomini starega gojzarja! Brinjeva gora nad Zrečami Ponovno

 V tem mesecu avgustu je naneslo da sva obiskala dve Brinjevi gori. 

Zgodilo pa se je to tako, ko sem zadnjič iskala na spletu višino Brinjeve gore nad Prevaljami,mi je vrglo ven Brinjeva gora nad Oplotnico oziroma nad Zrečami.Pogorje s tremi vrhovi na vsaki kraljuje ena cerkev ter na enem hribčku še ruševina Freudenberg, za katere sva slišala prvič prav tako, kot za to.. Brinjevo goro...

Brinjeva gora nikoli še nisem slišala za njo.Citat:Brinjeva gora se nahaja ob vznožju Pohorja nad Zrečami. Gora je nenavadna, spodaj iz Zreč lahko vidimo njene tri vrhove in čeprav se nahaja pod Pohorjem, kaže znake kraškega sveta. Na njej je veliko apnenca in kamnin, ki jih tu okoli sicer ni najti. Tudi njeno ime je precej nenavadno, saj na njej brinje ne raste...konec citata..

Pa sva se danes na hitro odločila,da jo obiščeva.Ni nama bilo žal.

Kako lep in s po se odražala mala sončeca na modrem nebu

Krasne oznake 

Dež bo 9b ko ali imajo tako zanimivo strukturo

A sedaj je še vroče

Kot dva romarja čisto počasi ,se bližala cilju

Med polji

S pogledi tja na na nasprotne griče

Med cvetjem ob cesti

Pa sva tu,kako čudovita lipa

Z mogočno senco

Oblakov je vedno več

Tu se bova sedaj oddahnila se naužila,hladu,miru,  lepote dežele

Lepa cerkev od vseh strani

Buče pa debele da ne moreš verjet, da lahko zrastejo do take velikosti

Midva sva jo nameravala obiskati iz Oplotnice,a sva zavila, že prej skozi Zreče.Sicer sva nekaj časa iskala pot,no ni bilo panike tako ,kot so tu prijazni in ustrežljivi ljudje,da malo kje.

Trikrat sva vprašala,ker so pač naju napotili proti stadionu,midva pa sva mimo cerkve zavila na levo namesto na desno.

No naslednja napotitev je bila pravilna.

Lipa tudi pri cerkvi Matere božje

mehko zaobljeni griči 

Kamnita pot 

Skozi gozdiček

Na poti

Tudi tu polno ciklam

Ustavila sva se ob hiši malo više,ter vprašala gospodarja če sva na pravi poti.Zelo podrobno nama je razložil z svojo pojočim narečjem  (zelo mi je všeč to narečje) kam in kako  naj greva,avto pa da naj kar pri njegovi stali pustiva...

Pa sva šla..navzgor nekaj časa po asfaltu nato čeztravnik in gozd..

ter po kamniti poti ob dišečih ciklamah k

kar hitro prišla na najin prvi cilj.Prvi pogled na cerkev

 

K cerkvi Matere Božjeob kateri stoji prekrasna kapelica sva ..obhodila sva cerkev ter okolico z debelimi drevesi ,raziskala in prebrala vse table in se nato po makadamski cesti ob kateri  so krasnelipe kapelica kapelice

 napotila na drugi vrh k cerkvi Sv. Neže

Pogled na vrh Stenice , kjer sva bila pred par leti

sve sva prebrala, ja prvič sva tukaj in dobro je vedeti 

Cerkev obnavljajo

,ki pa jo obnavljajo tudi tu sva vse raziskala ,(se ve če si že tu) potem pa se po hladnem gozdu vrnila nazaj,a tokrat sva rekla greva malo po strmi stezici na vrh do cerkve, ne o cesti .Pa nama ni bilo žal.Prekrasna razgledna točka,kjer ti pogled po ahko zaide prav do Donačke čez vso Oplotniški dolino,do cerkve na Lačni gori ,kjer še tudi nisva bila, a sva nekaj lasa šla, pa sva odnehala .....ter  seveda Pohorje imaš kot na DLANI ,Kebelj Kot vrh Pohorja  in še veliko drugih krajev. 

Tukaj so bile te 3 pohodnice iz Oplotnice, ko sva jim povedala da sva bila v soboto na Brinjevi gori nad Prevaljami,So bile presenečene,ker še niso   slišale za njo Pa je bil njihov dedek iz Prevalj je doma ..

Nato so odšle midva pa sva se ob čudovitem panoramskem razgledu spravila k malici.ter se nato poslikala  na sto in en način hi hi sva se zabavala...

Ter se odpočila na Darjini klopci

Ob cerkvi kurišče

Potem pa nazaj

😀😀😀  mimo cerkve sv.Matere Božje spustila nazaj po kamniti poti do sedla,ter se nato povzpela se k razvalinam gradu Freudenberg,kjer pa ni bilo veliko več kaj videti..

To je vse kar j ostalo od mogočnega gradu,Dve razvalini,ki so pričale da je tu nekoč pred davnimi davnimi leti stal grad.

Midva pa svase odpravila kar navzdol po ozki strmi poti, ko sva prišla na plano sva ugotovila da sva eno cesto više kot bi morala biti

Oznake

Tak da se ve

Sedaj pa naprej

sva lepo šla nazaj in se kmalu pridružila pravi poti,ki naju je popeljala navzdol. do odcepa,kjer sva  se razkomotila dala odvečne stvari v avto ter zavila desno z namenom, da obiščeva še tretjo cerkev na tretjem hribu,no prav za prav je bil hrib že četrti,kajti na tretjem so ruševine gradu Freudenberg.

Prekrasen dan z modrim nebom prelepo pokrajino.

lepo urejenih smerokazov,ter cvetočih parobkih gred in vrtov sva nadaljevala pot,ter s pogledi objema po a vrhove na drugi strani doline.Z veseljem sva ugotovila da sva že vse obiskala.

Ja res je tako blizu so lepote naše prelepe deželice,pa ne vemo za nje. ,Lep je bil pogled na Stenico nad gradom Lindek ,Kislino, Špičasti vrh nad Frankolovem,Stolpnik na Konjiški gori.Stari grad nad Slovenskimi Konjicami ter Skalo..Ja vesela, da počasi  zaključujeva s hribi tud okoli Zreške doline ne samo Šaleške in Savinjske..

Uživala sva sonce je toplo sijalo ,na razpotju sva oklevala,ali levo ali desno pa sva se spomnila na asvets ki sva ga zjutraj dobila od prijaznega domačina...Nadaljevala sva

pot skozi  skozi Vas Zlakova,

Obožujem sončnice

žal jih redkokdaj imam priliko slikati

Pa tagetes

Žareli  so ob poti  cvetovi sončnic,kot bi naju pozdravljale.....Pogledala sva nazaj in ugotovila da se vidijo vsi trije vrhovi kjer sva že bila.midva pa sva čez nekaj časa krenila na levo ter ob vrtovih z ogromnimi bučami in paradižniki 

ter ostalo zelenjavo,da so mi skoraj oči izstopile iz jamic od začuden je a,nikjer nič posledic slabe letine,kot jamrano vso po dolinah.Ja zdravi plodovi so  kar blesteli od zdravja...To je podeželje.Kar milo se mi je storiloko ob spominu na moj vrt ki sem ga obdelovala pred ki leti..krasno so po mini prav tako debeli in zdravi in plodovi kot tukaj...počasi sva hodila ko pa je toliko lepega bilo za videti.Cerkvica na drugi strani nad gozdom se je bleščala   v soncu.Takoj sva uganila da je ta vas Skomarje.

Pa cerkev sv.Martina,kamor sva bila namenjena..Vesela 

Povsod vse v cvetju,  lepo urejeno 

Vesela  bila sva ubrala bližnjice,kajti od spodaj sva jo veliko lepše videla.ko sva prispela do nje.Sva jo obhodila vesela kot dva otroka po ja,da sva se odločila za ta kraj da ga obiščeva.res je lepo vidi se daleč naokrog.Midva pa sva se usedla za mizo pod mogočno po lipo ter se predala uživanju poletnega opoldneva,

Zanimvi artikli ob cerkvi sv. Martina. Sod z viom , no goska še manjka vino je že tu...

zelo veliko klopi je tukaj naokoli na nekaterih sva se odpočila na nekaterih so sedeli že utrujeni pohodniki iz Oplotnice

Prvo je zazvonil zvon pri Sveti Neži,nato V cerkvi Svetega Martina,potem v Cerkvi na Skomarjih in naaznje še v cerkvi svete Matere Božje..všeč nama je bilo da niso vsi naenkrat zazvonili, ampak sinhrono eden za drugim seo se njihovi zveni zlili s prekrasno pokrajino, nad katero kraljujejp.

Kar nekaj časa sva uživala v lepoti podeželja ,ter se nato skoraj z otožnostjo ,da Morava nazaj,vrnila po bližnjici ob gozdu, ter se nato po asfaltni cesti vrnila mimo lepo urejene

Tudi s te strani je prerava lepotica, ta cerkev sv. Martina ...

vasi do avta,ter se vrnila nazaj po bližnjci po stezi nazaj  ob gozdu in nato po asfaltni cesti spet nazaj do izhodišča z obljubo , da se še vrneva...

PS: se oproščam  so slike pomešane,  Sedaj sem že drugič urejala, pa mi je računalnik zaštekal in ko sem objavila so slike izginile....