SPOMINI STAREGA GOJZARJA-MATAJUR

 Ko sva se peljala proti Braslovčam , sva oba hkrati vzkliknila, glej zvezdni utrinek... Vesela sva si takoj zaželela kar se pač zaželeti da... Ha ha, največ zdravja , ljubezni srečo tudi moraš imeti da imaš vse to, za nameček pa še skromna želja, da bi pač lahko skupaj  še nekaj časa takovandrala okoli po tem našem ljubem svetu .... No Baje si moraš zaželeti samo eno stvar. Jaz pa sem vse zavila v en šopek optimizma in dobre volje....

Matajur je gora nad  Furlansko nižino---Na-zahodni  strani kraljuje  Z njegovega vrha in pobočja  lahko opbčuduješ vršace Julijskih  in Katnijskih Alp, pogled seže daleč tja do  morja .. Seveda, če je le vidljivost kolikor toliko dobra---

Tokrat to ni bilo tako, a ker sva bila že prej 4 x tu gor, namati ni povzročalo problemov. Kot je že navada, razen prvič,takrat, kasneje, ker sva bila prejšnj dan s psičko na Krnskem jezeru... prispela navadno na vrh od šeste do pol osme ure. Tokrat sva bila ob semih gor.  

Torej, po neprespani noči, ne vem, ali je zadnje čase kriva potovalnavročina, ha ha , ali kaj. Nekaj pa je bilo to, da sem zvečer malo zadremala in ja od doma sva odšla okoli pol enih ponoči. Ker že veva od prejšnjega meseca, ko sva bila na Krnskem jezeru, da popravljajo obnavljajo cestišča , kar na veliko predelih Pot je potekala brez vsakih večjih zastojev, no ja, ko pa so se pričeli, sva imela srečo da je bila na semaforju vedno rdeča luč.... Pa kaj sva dejala, saj imava še dober čas .......tema in bodice

Ko sva prispela do Livka in naprej do parkirišča, kjer sva nameravala parkirati, sva opazila da je bil parkirni prostor poln do zadnjega kotička..

Navadni avtomobili, potem , kombiji, pa prikolice, povsod se je sušilo perilo ... O ja se znajdejo, tu prespijo naslednj dan pa vandrajo po planinah, planšarijah, ali pa s kolesi obišlejo reko sočo, ali pa z avtom... Ker sva tako , ali tako nameravala iti okoli po cesti, kajti počez po strmini sva šla že trikrat enkrat pa  naokoli ... tako da je nama bilo kar vseeno če dodama še kak km manj poti, kajti pot se kar vleče. Že do Mrzlega vrha je sedem km.

Kaj pa zdaj sva dejala se peljeva še naprej malo in parkirava na primernem mestu... No nekaj čsaa  sva se peljala po začetku  kar dobro utrjeni makadamski cesti, potem pa je postajala vedno slabša...

 Pa sva parkirala ob cesti in se ob naglavnih svetilkah napotila naprej-

Cvetje ob poti, ki pa naju ni preveč zanmalo, kako le, ko pa je bilo še kar temno, a vseeno me je tu in tam premamil volnatoglavi osat, ki se je nagnil prav na pot, kot da želi , da ga fotografiram

---tema , kot v rogu se je palil moj... A sva kar hitro napredovala, kajti ob svetilki se vidi, kot po dnevi...

 Nebo je bilo posuto z zvedami a utrinkov nisva nič opazila .in tam na vzhodu se je nebo že spremijalo: No bilo pa je že tudi pozno za nje, ali pa tudi ne, a nisva se preveč ukvarjala z nebom, kajti morala sva paziti na ostro kamenje na poti.... 

 Bilo je kar prijetno toplo---Kjer pač ni pihalo. Cesta vodi v ovinkih malo sem in tja se dviguje nekje se spušča a sva kar hitro napredovala , ter se čez nekaj časa že videla odcep, kjer lahko prideš iz Avsa postari poti navzgor do sem.... Tu pa sva kar pospešila , saj jutranji hlad  nama je dal energije. Zrak je postajal vedno ostrejši, čeprav ni ne vem kake višine tukaj. Mož je večkrat  počival, ker, kot je že klasika vedno rabi nekaj časa da se  aklimatizira.

 

 A kljub temu sva kar hitro prispela do mesta kjer se pot odcepi s ceste strmo navzgor in spet preči cesto, kjer se po kamaniti strmini in skozi gosto grmovje ,ki je bilo nagnjeno, kje  pa zgleda da ga je neurje kar scefralo , sva se čez nekaj časa povzpela na jaso, kjer sva pa videla da so divji prašiči malo preorali teren..No šele nazaj grede sva videla kako to zgleda . Prvič sva videla  njihove sledi tu gor...

Malo sva se oddahnila od strmine ter se nato po krasni široki gozdni cesti  vse bolj prebližala bivši karavli ... Spomnila sva se na  prvi in drugi pohod tu gor, ko je  naju še Mery spremljala, vedno je zaplavala en krog v kalu ob karavli..Da se je ohladila...: A sedaj je v njem bilo zelo malo vode, bolj mlaka kot kal. No to sva videla šele potem ko sva se vračala...

 Naju pa je pot vodila na levo , ravno sem njemu dejala, da je letos veliko laže hoditi, ker je trava nižja in suha. Vedno sem bila mokra.

lani nisva bila tukaj zaradi korone....

Se je kar nekaj spremenilo od leta 2019 ko sva zadnič bila tukaj. Nove table, nove klopi .. ter novi znaki po poti treh Občin..Ter zelo dobro označene poti

A kakih deset metrov naprej sva bila v zelo visoki travi in grmovje, ki je vse bilo nagnjeno na pot...

 Vedno bolj se je mrak redčil  nebo tam na vzhodu je počasi spreminjalo barvo, ja daniti se je pričelo...

 A midva sva bila še v globoki senci, ,ko pa se je pred nama razgrnilo pobočje, je pod nama bilo vsa stran tumeno obarvana s cvetjem, a  sva opazila da je vrh Matajurja 

že obarvan v tisto sanjsko neopredeljivo barvo....

 

Hitela sva inmalo pred naslednjo vzpetino sva se obrnila in brez besed opazovala novo 

roistvo dneva 

Kar nekaj časa sva občudovala spreminjajoče se barve. Nato pa pohitela naprej. Kljub rani uri sta bili pred nama dvr pohodnici, ki sva ju uzrla , da gresta proti vrhu. No bili sta domačinki iz  Furlanije, ki sta se pripeljali po italijanski strani do parkirišča in nato krenili po travnati površini proti vrhu. ..:Tudi midva nisva obiskala Doma na Matajurju gor grede, kajti je tako ali tako zaprt, pa  sva krenila kar naravnost navzgor, ..: Ja dokler še lahko... Pod vrhom pa sva krenila čez skale na dsno, tam še nisva nikoli šla. Tam smo se srečali z že prej omenjenima pohodniccama. Smo spregovorili par besed, seveda v slovenščini... Lepo zveni ta jezik.... Nato pa sva pohotela navzgor ter se počasi sukala naokoli. Kajti tolik lepote, ko jo je le mogoče vsrkati vase. Pa ta barva. Ja sem potem mojemu dejala, ne že zaradi hoje in gibanja, seveda je tudi to važno, (a to lahko doma nadoknadiš na sobnem kolesu ali pa po spreehajalnih stezah v dolini)a mene prevzamejo kontrasti barve , ki se spremeinjajo iz trenutka v trenutek,povsem očarana sem inpolna energije ob teh pogledih....

Tukaj sem počakala na mojega ki je počasi a zaneslivo šel za menoj.

Pogledala sem nazaj, ja kar nekaj strmine sva že predelala sva se smejala vsa vesela , saj do vrha je bilo še samo nekaj zavojev

..:Obožujem jutra

Vrh  Matajurja 1642 m.n.v.

Teh tabel še preflani ni bilo. Lepo so ipisani označen vrhovi gora

Pa  muhe, čebele , čmrlji ja veliko teh tako potrebnih žuželk za človeštvo je tudi tukaj brenčalo naokoli...

Nekaj časa sva bila sama, sva se poslsikala, ter se vpisala v knjigo. Sami italijani so bili vpisani, le tu in tam kak Skivenec

Uživala v razgledu

Jaz pa še dodatno v njegovem vnetem fotografiranju....

Pihalo je, sicer ne hladno, a vendarle, tako da sva tokrat za spremembo istala na vrhu samo tričetrt ure in se spustila niže do doma Na Matajurju, kjer sva v zavetju zajtrkovala, al malicala... No pozen zajtrk, ali rana malica, pač kakor gledaš na to....

Kapelica mi je zelovšeč. Toliko ujete svetlobe v njenih oknih in vratih

Še

 zadnji pogled nazaj na vrh , ki naju nikoli ne raočara...

Nato pa sva hitro posešila proti domu na Matajurju, kjer se nama je nudol res krasen panoramski razgled. Žal ni bil jasem. A ker svabila enkrat tukaj, ko sva videla Trst imorje kot na dlani, sva pač dejala, nivsak dan nedelja. Važno je da se imava lepo , da je sončno, , toplo....

Klopca pred domom za meditacijo

Med dišečimi plannskimi nageljčki klinčki sva prispela do doma

Kako je dišalo vso pot nazaj 

Ko sva pomalicala , in sem vse poslikala za spomin sva se odpravila po ravni stezici do mesta, kjer sva prej šla navzgor. Nato pa sva se vrnila  po isti poti nazaj skozi čarobni gozd z drevesi ki jih je skupaj najmanj deset 

Tu sva se malo usedla, kajti, že ko sva šla gor sva dejala da je nova klopca za preuzkusiti ha ha Potem mimo karavle

Nato pa v temni gozd navzdol po kamniti poti do ceste, ki sva jo prečila

zelo dobro označene poti

Pot navzdol in skozi prehod električnega pastirja

Tu sva srečala kolesarje, ki so vprašali, kako daleč je še...

Moj pa kot vedno ni tako daleč ha ha...Cesta aru je malo gladka nato pa veliki kamni...

Pa mim odcepa, kjee sem enkrat šla kar naravnost ,no ja raziskovanje nikoli ne škodi....

Do sem kjer je kažipit, kjer sva enkrat oziroma trikrat prišla navzdol , po kamnitih ploščah in velikih lukjnjah... 

Seveda nisva pozabila podrpreti skalo ha ha, sva bila še toliko razposajena..: noto je klasika.... Potem pa sva namesto da greva naokoli, tokrat , krenila navzgor iz te strani na Mrzli vrh nad Kobaridom... A o tem naslednjič

p.p.