Spomini starega gojzarja..Donačka gora

 Danes sem si vzela čas in malo raziskala moj blog. Ter ugotovila, da imam kar nekaj osnutkov , ki jih nisem dokončala.. 

Ta obisk Donačke gore je bil že pred par  leti, a kot se rado zgodi, ga nisem objavila. No a še vedno velja, da je ta gora nama zelo ljubi cilj, tudi letos sva že bila gor, a je že tako nikoli ni enako. Ker je že napisano pa ne bom brisala.

Torej! 

Donačka gora!!

je za naju magnet,ki naju vedno znova in znova privlači.

Na njenem vrhu sva bila že 10 x. Največkrat v novembru,tik preden drevje  sleče svojo zlatorumeno barvo krošenj.Enkrat decembra,ter enkrat v začetku januarja.Drugače pa   v mesecu aprilu,ko je v naši dolini še vse bolj dremava pomlad a spodaj se že pozna malo toplejše podnebje in je vse v cvetju in svežem zelenju.

Tokrat sva si te dneve vzela čas za počitek, po res ekstremno dolgem potepanju čez Pohorje, pa malo  je k temu počitku pripomogli slabo  deževno vreme,da ne rečem že kar neurjasto. Pa za pospravljanje odvečnih stvari,ter seveda za sprehode po naši dolini okoli Škalskega jezera si vzameva vedno čas  tudi če dežuje.

Ko pa se je končno nebo razjasnilo sva kar naenkrat bila pred tolikimi možnosti za pohode,sva se morala prav odločiti kam naj jo mahneva... Imava še sicer v načrtu nekaj malo oddaljenih ciljev a za te je vreme se premalo stanovitno.

Pa sva krenila proti Donački gori,letos se nisva bila gor.,pa seveda da vidiva kako je s kondicijo oziroma kako bo eden ali drugi lahko premagal nekaj težav,ki se pač vedno pojavijo po malo daljšem odmoru. K temu sva morala prišteti napor zadnjega tedna doma,tako da je vedno bolje če pričneva z majhnimi cilji.

Peljala sva se iz meglene doline

Megla se je  nekje tako zgostila, da si komaj videl kak meter pred sabo,ja avgust je tu in megla bo postala vsakodnevni jutranji spremljevalec.V Črnovi sva vsa vesela videla da se dviga...a le v presledkih...

Potem pa se je malo razpršila in v Arji vasi, kjer sva dohitela tudi sonce

Na desno stran se je megla že dvigovala, na levi starni pa se je bojevala s sončnimi žarki

Potem se je spet dvignila in spuščala ja zelo pestra je bila ta vožnja, nekje sva ujela celo vlak, ki je čakal na potnike v javnem prevozu   

Mimo kapelic ovitih v meglo,mimo kolesarja, ki je slikal sončni vzhod , tam na vzpetini, ter 

.,

ob plapolajoč zastavah, ob katerih sva upala da bo veter razgnalmeglo

Sproščeno za motoristi , ki so v koloni vozili in iskali lažjih krajših, manj obremenjenih  prestopov meja  na sončni jug...
Če se je megla razkadila sva ugledala celo vrh Boča,ki je kukal tja gor proti modrni neba 

A pred Rogaško Slatino se je promet umiril, krenila sva proti Rogatcu mimo velike steklenice ki je posesala vase ostalo meglo,no vsaj tam, kjer sva se midva vozila.

Prvo sva se zapeljala k cerkvi svetega Donata,po katerem nosi tudi gora ime, Ali obratno???

Všeč nama je tukaj, vedno se ustaviva,spomladi tako lepo cveti češnja, jeseni pa se zlati ob robu cerkve čudovita zlatolasa breza...

Včasih sem slikala dolino kar od tukaj sedaj pa je drevje višje, pa sva se kar hitro odpravila naprej do hribčka z razgledom, kjer se tudi vedno ustaviva. Lepa razgledna točka z vetrolovom in klopco. 

Res sva uživala v razgledu, slikanju, ja treba se je ovekovečiti,a ne zato, da bi bila narcisovsko razpoložena, ampak , da bomo čez leta (seveda če jih bova sploh dočakala) se spominjala postanka in veselja tukaj--pa tudi, ali smo se kaj spremenili...wJa sedaj lahko rečem da je čas zarisal sledi tudi nama pač tako, kot vsem na tem svetu. 

Pod nama je bilo morje megle, tako gostem da si imel vtis, kot da je lonček s sladko smetano, no bolj skleda, kajti megla je pokrivala vso dolino pod nama.

Sonce se je plazilo vedno više, tako sva čez nekaj  časa , ter uživanja tukaj ..:Nato pa sva pohitela naprejna Rudijev dom, kjer sem se vpisala in že sva hitela v temni pragozd Donačke gore. Rada imava  to prvobitnost narave, velika drevesa, ki so nekoč bila okras temu pobočju, sedaj pa so postala hrana ,

 žuželkam , rastlinam, nazadnje pa bodo izboljšale rast koreninam ostalih dreves. Je pa naju presenetilo, da je bilo  toliko listja  na tleh, najbrž je bilo tu neurje, kati tudi listi podrastja

 so bili razcepljeni in zmečkano.

Prav skrivnosno temno je bilo tukaj... Počasi sva se vzpenjala po obnovljeni poti od, lani je sedaj lepša, še bolj varna

Kot je že klasika zadnje čase, so naju prehitevali, srečevali številni pohodniki. nekateri so tekli, nekateri,kot midva počasi a zanesljivo do vrha. Ja tudi taki so bili, ki so bili šele prvič tukaj in, ki se jim je šlo samo da je strmina... Pomilovalno sva se spogledalain dejala, ja nama je pot cilj. Tudi nama, tudi nam je zatrdila sogovornica.... Hm sem pomislila, "dvomim, če tako hitiš, ne pogledaš ne levo ne desno pogled v tla in ne opaziš lepot zanimivosti poti, kakor tukaj te gore, njenih rastlin čudovitiv, visokih mogočnh dreves,

njenih krošenj, v katerih veter igra nežno hvalnico naravi... Cvetja tokrat res ni bilo veliko, a vseeno sva naštela nekaj zvončnic in nejkega drobnih cvetov, ostalo je najbrž bilo plen neurja...

Pa kamnitih slojev prav umetiško zloženih eden poleg drugega, kot mozaik

Pa ozkih, kamnov, ki so zloženi , kot knjige v omari

Ter gostih dreves, sicer malo tanjših, kot na severni strani a zato so prava paša za oči, posebno jeseni, če si tukaj, ko je sončno , neozabno doživetje, občudovanju kontrastov svetlobe in sence

Midva sva se ustavila tudi pri tabli pod vrhom in prebrala, no saj vedno... ja lepo je vedeti, da je bila ta pot prva plannska označena pot....

Še sva hodila v senci a vedno topleje je postajalo. Tokrat tudi ni bilo vetrovno, za kar sva zelo hvaležna bila. Včasih je tu gor tako brilo, da sva iskala zavetje na vseh straneh stolpa...

Na vrhu sva se slikala od spredaj in od zadaj ha ha, no hotela sva dobiti panoramo zraven a nekako se to slikanje s panoramo ni izšlo. Ha ha 

ž

si ogledala vse daleč naokoli, pač kamor se je videlo, kajti vidljivost ni bila ravno najboljša. 

A nič zato, midva sva bila že tolikokrat tukaj da vsaj približno veva kje je kaj...Spravila sva se od zadaj za kapelo in si privoščila zajtrk, ter se v miru odpočila, ne da bi bila komu na poti ali drugi nama. Ja veliko jih je bilo, a sva imela srečo, da sva kar nekaj časa bila sama. Na vrhovihje lepo , če si sam, čeprav sva drugače družabna, a na vrhu je tako čudovito, če se lahko posvetiš samo sebi, tistemu občutkusreče, ko veš da si zadovoljen, da si srečen, da ne potrebuješ ne vem kakega materialnega bogastva, ampak samo zavest, da si zdrav, da imaš ob sebi človeka, ki te osrečuje, (no in samo lahko upaš, da tudi ti njega) Ja lepo je življenje..... Kot je vsakega lepega prehitro konec, tako je bilo tudi z bivanjem na vrhu Donačke gore, Nazaj je šlo pa zelo hitro, smejala sva se in dejala ja, če bi pol tiste energije, ki jo potrošiva navzdo, lahko dodala poti navzgor bi bilo res imenitno. No ja pa nič zato, tudi počasi se daleč pride...Vrnila sva se do Rudijevega doma

se odpočila nazdravila

 

ter se nato odpeljala v dolino Vinetu, ker sva 

 ravno tukaj. Mimo slikovitih krajev z nenavadnimi imeni, ja res se splača obiskati ta del Slovenije ....Pa še hrana je dobra tukaj, o pijači pa ni da bi človek govoril, različni okusi ,dobra  različne sorte vin in piv ,a najbolj odžeja pa še vedno voda. No vsaj mene....

Že kar nekaj let je kar sva bila tukaj, takrat sem lovila ribe ha ha, zanimiva izkušnja,pa kar veliko sem jih ulovila. Še za domov... (tokrat jih nisem) no zgrešila sva napis in ja pa nič zato, sva pa spoznala še del ostale Prlekije...Imam pa prijatelje tukaj, sorodnike , tako če ne bi našla te doline, bi pač zavila v drugo....

Pa tako je , tudi  na tisti kraj imava lepe spomine...In lepo je če jih vsake toliko časa osvežiš---Malo na drug način , da samo uživaš v hrani, ne da jo prej še uloviš---

Potem sva se vrnila do Rogatca, kjer sva malo naprej opazovala štorklje ,v gnezdu. žal sva prepozno opazila jih, zato sem jih kar mimogrede ujela ..Skratka lepa sobota je bila , taka za spomine. A nekaj sva si takoj že obljubila tu gor se še bova vrnila....

p.p..