Planjava se z roso, slano ,do koder seže oko,
kot s srebrom je odela , da bleščal se log in breg. Še ptiči vsi so potihnili,kot da z mano bi čutili , da otožnost me spet prevzema, tista tiha tam nekje v kotičku srca ki se širi naokoli postane mi hladno...
Cvetke otožno glave so sklonile , pogledam jih , začutim bol , kot dotik misel turobna me prešine?
Ali ni to vzporedno z nami, ko volja, čustva so še živa , dojemamo življenje, kot nekoč veseli polni optimizma čutiš, da notranjost vedno še žari ..Kako je s tem ali je bolje biti mlad poskočen , a brezvoljnost , nezainteresiran za lepoto okoli sebe ,ali pa že v letih malo bolj okoren, a se vedno čilega duha z močno voljo korakati počasi skozi jesenske dni življenja...
Tako pa se zaveš ,da telo počasi odmira veš, morda lahko malo zaustaviš čas ,a na koncu izgubiš bitko s krogotokom življenja..Pridejo tako trenutki slabosti,realnosti , resnica pač včasih zaboli. Skloniš glavo ,ter predano sprejmeš že vnaprej začrtano pot,ki pelje tja v neznano ,kamor gremo prav vsi,nekateri nam dragi so žal že pred svojim časom tja odšli.
Stojiš izklopila prav vse,kar te obremenjuje .
Pa zaveje veter z juga, srebro na cvetkah se stopi ,veselje ne spet prevzame, ne sonce dež sneg in slana, pozna leta pa kaj!? Saj to vse je zame za naju,, razkošje pomladi poletja sploh važno ni. Zadihaš zavriskaš na ves glas: Dokler še srce čuti in utripa ,za tiste drobne stvari, poti ,ki so mi še dane ,da lahko ob tvoji strani jih uživava v naravi,ki da nama veliko vsak dan več in bolj ko jo spoznava, bolj sva prepričana dokler je tako , se meni tebi nič bati ni.
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar