SPOMINI STAREGA GOJZARJA..URŠLA GORA--

Pobeg pred prihajajočo se vročino na hladno goro, ki je sedaj v polnem 

 cvetenju preobjede, ki pa je vijolične barve, in ne tako lepo modre, kot je bila na Mrzlem vrhu pod Matajurjem  pa navadne lakote, tu in tam pa so še zaplate bavarskega kobulčka 

..Kar nekaj ciljev je , ki bi joh še rada to poletje obdelala. Preden nam vreme, pa seveda prihajajoče povečanje okužb, ki grozi posledično z novimi ukrepi grozi da se bodo potepanja po po naši deželici krepko umejila..

Sprva sva nameravala iti na Krvavico, a ker je mojeua zadnjič malo nagajalo  zdravje, pa sše kamenja sva za nekaj časa res sita, pa ker  že na gori nisva bila dva meseca, pa ker je naša gora, ki je kot prijatelj, katerega pač ne smeš preveč zanemariti, pa 

Po dežju ki je le ohladil ozračje ,

ter vsaj malo napolnil s svežino. Srelala sva dva lovca katerima  sta bila Mery zelo všeč kar okoli njiju se je smukala

.

Sva vsa navdušena hotela sma kreniti na pot, a je psička kar hodila prvo za njim , potem za menoj, da sva rekla bova jo še zadnjič vzela s seboj... Hm kolikokrat sem to že dejala ha ha. No pa smo se odpeljali tokrat čez Sleme mimo Ciganije in Kotnikovega vrhapo cesti ki je notranji del povsem luknjast no proti Križanu pa je v redu

 Ko sva prispela do privezane mize, od koder je bil pogled v Šaleško ničena na Peco in Raduho se je lepo videlo kjer je sedaj spet veliko lesa in veliko na novo podrtih dreves, ja vse pobočje bo počasi dobilo obliko frate... Koliko časa, koliko dela, če jo bodo hoteli na novi posaditi...

Po gozdu navzgor, kjer sva nekje šla kar počez nekaj poti pa naokoli je bilo kar sončno  a je skozi rahlo pihalo

Nasploh je bilo včeraj na Uršlji živahno. Srečevali so nas že na poti navzgor in navzdol. Tudi dohitevali so naju. Z nekaterimi smo se zapletli v pogovir.

 

Prehiteli so naju trije iz Ptuja veseli in razigrani, še na vrhu smo se srečali... Nazaj grede pa sta naju srečali dve gospodičpni iz Kamnika. Obe zasopli , čeprav nisem nikoli škodoželjna, sem tokrat le začutila nekako zadoščenje , da je še komu drugemu vroče da težko diha itd, čeprav in več kot pol let manj , kot midva...No moram pa priznati onedve sta šli od Ošvena po Železarski navzgor. In tista smer je meni najmanj všeč. Je taka temna soteska in spolzko je posebno če greš po dežju ,,,Pa midva se sedaj poleti peljeva više, ker pozimi navadno hodiva od Ciganije... No šli smo pa tudi že iz Velenja, a takrat smo še bili rosno mladi ha ha ha 

Nekje  še stojijo čudovite smreke gosto enapoleg druge...

Veliko cvetja ob poteh

Ja so klanci in klančiči, ki so bili na poti gor osvetljheni s soncem

Tu in tam sva med krošnjami videla v Mislinjko dolino na mesto Slovenj Gradec , ter Pohorje nad njim. Videla sm lahko mojo rojstno hišo tam pod Kremžarjevim vrhom

Vzela sva si tudi čas , da sva se malo oddahnila na klopci pod smreko, ter da sva slikala se z Mery, kajti najbrž je zadnjič tu gor

Ko sva preispela do  mojega najljubšega ovinka s prekrasnimi macesni, sva oba dejala , kako hitro sva prišla do sem... Ja nekaj hodiš, se pogovarjaš malo slikaš tu in tam in čas mine kot bi trenil... Pa tudi moj ni imel problemov z dihanjem....

Tudi pred kapelico so podrli drevesa... No ja razgled je lepši a nekako si bil navajen na te smreke...

rmana pa toliko

Pogled v globel pod potjo

oba sva se ozirala na Vrhove nad našo dolinotudi celjska kotlina se vidi , žal je bila vidljivost slaba..:Škoda 

Pogled domov v našo dolino

Mery je prva prispela do cerkve 

Že od otroških let me očara pogled na to mogočno veliko0 lepo cerkev svete Uršule na gori

Cvetje malo pod cerkvijo

Ni kaj lepa je

Temni oblaki so včasih povsem pokrili sonce tako so nastale kontrastne slike

navadbna lakota sedaj v polnem razcvetu

Mery in kamuflaža

Na vrhu smo se slikali, kot po tekočem traku, eni naju jaz druge ha ha 

Mery pa se ni zmenila za fotografiranjeulegla  se je pod klopco ljubezni in zaspala , dala sva ji čas

Pozdravila sva prijatelje na Koroškem 

Uživala pri Lodrantskem križu v traviin se razveselila sonca, ki je posijal samo za naju

Tudi skozi trave je bilo lepo uživati

Kako sva se razveselila , ja prav prešerno sva hodila po poteh spominov, po preteklih letih obujala lepe trenutke, ter jima dodala še kamenček današnjega obiska te naše gore, ki te napolni s posebno energijo in lepoto

Nato pa je žal prišel čas, ko se je bilo treba posloviti... Mery sva dalav nahrbtnik in nesel jo je do avtomobila. 

Ko sva prišla do izhodišča Mery ni hotela iti ven iz nahrbtnika....

Ali smo že tu, jaz bi še kar se nesla ... No nesi me ti, me je pogledala ha ha . Končno sem jo spravila ven

Ja lep dan poln veselja , dobre volje smo preživeli vsi trije... Mery je kljub svojim zdravstvenim težavam bila kar pridna je šla vso pot navzgor in še kakih sto metrov do obinka nazaj...To je nekaj utrinkov z včerajšnjega četrtkovega potepanja ---

p.p.