četrtek, 16. november 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA - LEPENATKA-

-LEPENATKA-

Sredi septembra- prav za prav točno  trinajstega , ki je čisto slučajno sovpadal z lanskim obiskom velikega Rogatca, sva se odpravila skozi Savinjsko dolino kjer sva v Okonini občudovala prekrasno cerkev  a ko sva krenila na levo proti Radomljam  je megla zalila vso pokrajino . taka megla je bila, da bi jo lahko rezal bi sigurno dejal, palček Smuk, kajti še cerkev na hribčku pri Radomljah se je komaj izvijala iz megla. Prav za prav sva nameravala na Veliki Rogatec, a ker je prejšnji dan deževalo in so bile korenine še vedno mokre , nisva si upala gor, da bi slučajno njemu spodrsnilo, kajti  to se pač nisva mogla privoščiti. Pa drugo leto, ko bo dobil nazaj vso kondicijo in kilograme-Tako sva se odpravila na Lepenatko.
Tako sva se peljala po prelepi  Gornje graški dolini, kjer so se meglice izgubljale v nastajajočem dnevu, ki je dal slutti, da bo višje vsekakor jasen in sončen.

 Kaj kmalu sva po vijugasti cesti se pripeljala do ovinka, kjer vedno obstaneva, da si ogledava prvi vtis jutra. Navzgor jasno nebo navzdol morje megle. Juhej lep dan bova imela.
  Ja megleno, a kljub temu prelepo je bilo opazovati brbotajočo mlečno obarvano dolino
Še par sto metrov naprej, kjer sva na ovinku pustila avto in še malo pa sva bila pri cerkvici Svetega Lenarta, ter pri čudovitem potočku z najbolj okusno  vodo daleč naokoli. 
 Nekaj časa sva hodila po ravni cesti, z prekrasnimi kontrasti ob poti ki pa se je kaj kmalu pričela strmo dvigovati skozi gozd.
kmalu sva prispela  na odprto na kraj , ki se imenuje Zgornji Špeh- kjer stoji krasna kapeliceNa drugem hribčku sva opazovala kapelico, katero sva lani obiskala-

Krave so se mirno pasle in nekatere že počivale  po zgodnji paši.- Midva pa sva nadaljevala pot in vmes občudovala velike šopke svečnikov, ki so krasili robove ob cesti..

 Zelo lepa je pot oz, gozdna cesta , ki pelje proti Sedlu Kal 1285 m. Kamor sva kmalu prispela in že sva zagledala znak z vsemi napisi in kažipoti.

Kjer sva se spravila v zavetje, kajti močno je pihalo. Tam sva  izdatno malicala se slikala z Velikim Rogatcem v ozadju, kajti prelep spomin imava na lanski 13 september , ko sva šla krožno pot, po položni gor in po skalnati delno nezavarovani strmi poti dol  do Sedla Kal , zelo naporno, a morda ravno zaradi tega nama je ostal  svež v spominu.

 Nadaljevala sva pot  proti vrhu  Lepenatke, kajti na Sedlu Kal je pihalo vedno bolj.  Sredi poti sva opazovala Veliki Rogatec in dve planinki, ki smo se srečali na  poti na Selo Kal.Ko sem z aparatom približala vrh, sem na grmovju videla , da je tudi gor močno pihalo. Samo poslikali sta se in odšli po položni poti nazaj.

Midva pa sva tudi nadaljevala pot na vrh med volnatoglavim osatom, ki pa ga jje letos veliko manj, kot ga je bilo lani.

Vmes sva opazovala  Kamniško Savinjske Alpe, ki so se na drugi strani bleščale v soncu.

Imela sva vtis, da se jih lahko dotakneva z roko

na levo stran Lepenatke pa sva občudovala Kašno planino in si obljubila da jo v naslednjih dnevih, tednih obiščeva . Res sva jo, in takrat sva videla , kako čudovito barvita je v soncu in prelepa.

 Tudi tu gor je pihala, zato sva se samo slikala vpisala in vsa vesela sem videla podpisa dveh virtualnih prijateljic, ki sta bili tu gor pred tremi dnevi.


 Nato sva se podala po južni strani navzdol, kjer sem opazila kljub poznemu jesenskemu času na tleh prelepo gosenico. Zelo me je zanimalo, kak lepi metulj se ob izlegel iz nje.

Tudi precej gob dežnikaric, sva videla ob poti, druge sorte pa ne. 
 Ta stran Lepenatke je kar strma in pot se vleče, a ker je razgled lep in toliko zanimivosti ob poti, sva kar razmeroma hitro dospela do pašnika  z veliko lovsko prežo, ki je zato zanimiva, ker ima v pritličju pasjo hišico.

 Kar kmalu sva prispela spet do cerkvice Svetega Lenarta, ki je skrita med drevesi ob čudovito žuborečem potočku z hladno vodo, katere sva natočila za domov.

 Nato pa sva pozno poppoldan se spet vrnila po ozki makadamski poti in nato naprej mimo lepih kapelic domov. Spet sva preživela lep dan v naravi vsa vesela, da sva spet uspela uživati v naravi. Molčala sva , le mimogrede sem še ujela odblesk skozi avtobusno okno v Okonini cerkev na drugi strani ceste.

 

 Bilo je kar pozno, ko sva se vrnila domov. Naslednje leto pa se spet vrneva, a tokrat na Veliki Rogatec, seveda, če bo zdravje.
P:P:












































Spomini starega gojzarja- Moja razmišljanja :Bilo je nekoč in danes ...

.....O tem kako se časi spreminjajo.

Poleti sva bila  na obisku pri prijateljih , kjer se nas je  zbralo kar precej ljudi, različnih starostih . . Sedeli smo za mizo  pod latnikom in pogovor je nanesel seveda tudi o tem, kako so se časi spremenili.  Sedeli smo po skupinah in modrovali, saj se ve, da starejši, naj bi vedeli vse bolje. No odvisno  pač od starostne lestvice.  . Sedeli smo  za bogato obloženo mizo in moji sovrstniki so pričeli razglabljati in ugotavljati, da tako dobro, kot nam gre sedaj , še nam ni šlo nikoli. Kar se seveda  hrane in pijače  tiče- .
Opazovali smo malčke, ki so gnjavili svoje starše, ki so jim ponujali hrano, z vprašanjem.  "Ali boš jedel to, ali to, ali to".
Slišati je bilo glasno ugovarjanje in nestrinjanje  s ponudbo!
"Tega ne maram, to ni dobro, hočem to, hočem ono.  Zakaj nisi prinesla mojo hrano zraven? Tega ne bom jedel."
 Se je drl na ves glas nadebudnež.
 Pa smo se mi takoj  spogledali na zgornjem koncu mize in že  pričeli obujati spomine na naše otroštvo, kako je sedaj vse drugače.  
 Sosed na levici je dejal,
 "Pri takih priložnostih, kot je bila tale, smo morali biti tiho in pojesti, kar se nam je dalo na krožnik. Kako vesel in srečen sem bil , da sem se lahko najedel do sitega . Niti pod razno si ne bi kdo drznil kričati in zavračati hrano , ki je bila na mizi. Starši niso nič prigovarjali , samo resno so pogledali in vedeli smo da  se moramo lepo obnašati, kajti drugače drugič nismo smeli zraven". Seveda nam tudi doma ni bila dana izbira, kaj bomo jedli. Nikoli  ni nihče godrnjal, in sitnaril, da tega ne bo jedel ali onega. Če nisi jedel si bil pač lačen do naslednjega obroka. Sliši se morda kruto, a tako smo odrasli v ljudi, ki smo znali ceniti, hrano in stvari in se zavedali, da ne moremo imeti vsega, 
Jaz sem se spomnila na naša skupna jutra z zajtrkom. 
 Zjutraj je bila  bela kava  ne prava,- ( no pravo kavo sta pila starša ob nedeljah popoldan, takrat je zadišalo po celi hiši...) - ampak ječmenova,  in  s kruhom, ki si ga nalomil noter, da je bilo gosto, da je žlica stala , ko si jo zapičil  v posodo. Z tem zajtrkom si zlahka zmogel  6 kilometrsko pot do šole in šest nazaj domov. Tudi v šoli je bila malica Ali pa mleko s ajdovimi, koruznimi žganci. Nikoli ne  , a prav nikoli ni nobeden dejal tega ne bom jedel.. Ker smo bili veliko na svežem zraku smo imeli zdrav apetit.  Bila je seveda domača, kmečka hrana, ki seveda je bila naravno pridelana, brez vsakih pesticidov in škropljenj.  Nismo uživali gaziranih pijač, , le tu in tam smo dobili ob raznih svečanih priložnostih za piti Cokto. Odrasli so pili   mošt iz sadja . 
Posledica tega je bila , da smo bili zdravi. Malo kateri kmečki otrok je sploh bil kdaj bolan.. Seveda je tu in tam kdo zbolel, a to je bila bolj izjema.  . Bili smo veliko na svežem zraku delali smo , tudi igrali smo se na prostem . Skratka tako se je vse spremenilo. Malo smo  obmolknili, nekaj zato, ker smo se posvetili okusni ponudbi mize, nekaj pa smo  za hip ostali v  spominih naših otrošlih dni.
 Malo starejša soseda  pri mizi je dejala:
 "Kako je sedaj otrokom lepo. Vsega imajo, še tisto, kar včasih sploh ni obstajalo. . Morali bi biti presrečni,zadovoljni , a niso .Kljub temu da oni odločajo, kaj bodo pili, kaj bodo jedli, a mislim da petletnik le ne more odločati o tem, kaj bo oblekel , kaj bo jedel.. Ne znajo ceniti ne hrane  kajti vse se jim zdi samoumevno in samo zahtevajo še boljše , še več. Težko je dopovedati malčkom da ne morejo vsega imeti, kar ima sosedov fant, ali kar vidijo na televiziji.  Ali pa smo morda res s svojim razmišljanjem že za v staro šaro.
Kakor koli, smo dejali. Prav za prav moramo biti zadovoljni .
Kajti veliko  dobrega nam je prinesla prihodnost, smo zaključili debato ob mizi, ampak tudi spoznanje, da le ni bilo vse tako slabo včasih , kot se na prvi pogled zdi , ter, kako nam mladi včasih poreko, ah vi ste živeli v kameni dobi .. Res je nismo imeli vsega, pa malo več discipline je tudi bilo, a smo  kljub temu zrasli v zrele  srečne ljudi.  Malo smo se ustavili  preteklosti, a sedaj uživamo v sedanjosti- Lepo nam je , da nam je dano, ko lahko primerjamo - bilo je nekoč -in kako je danes  

 P:P:

sreda, 15. november 2017

Spomini Starega gojzarja -Čemšeniška planina, ter primerjava.

-Čemšeniška planina-

-Martinovo-

dan, ko se mošt spremeni v vino, nazdravljamo se  midva že ta drugič , na ta dan odhajava na Čemšeniško planino. Nasploh je Čemšeniška planina v jeseni pravljična. Z mogočnimi bukvami in lepo potjo z debelo preprogo listja. Če pa imaš srečo, da je tisi dan sonce pa doživiš popolno veselje in zadovoljstvo.
 Sicer sva nameravala ta dan na prvi novembrski obisk Uršlje gore, a ko sva se peljala proti Šoštanju sva videla, da je zasnežena . Pa še brez sonca je bila. Midva pa sva po skoraj tedenskem dežju si želela sonca in modrine neba. Ker sva imela s seboj psičko Mery, ki je pozimi ne jemljeva v hribe s seboj zaradi tega, ker se je sneg oprime in je kot Jeti, ter se je sneg oprime in jo je treba nositi , ker ne more hoditi. Ja izkušnje iz preteklosti so naju naučile  nekaj. V dolini je bila megla in
 Torej sva zavila proti Lokovici, ki se je skrivnostno  kopala
Tudi ko sva nadaljevala pot je nama pogled na osvetljene bregove vlil upanje, da bova dohitela sonce

 Ko sva zavila v predor pri Zideh sva vedela da na drugi strani kraljuje sonce. Sicer še jutranjih meglicah, a vsaj sonce se je počasi prebijalo in osvetljevalo travnike, svet je postal takoj lepši.
 In res, ko sva dospela do Šentgotarda je sonček ravno kar posijal čez rob
Navadno vedno obiščeva še Izlake, a ker veva od zadnjič da je v popravilu cesta, oz cerkev sva tokrat zavila kar  levo  proti Prvinam.

 Megle so se vedno bolj trgale
 Ja hitro sva dospela sem. Ter nadaljevala pot 

 iz sence ob hotelu pod Čemšeniško sva opazovala Kamniške in Uršljo goro, ki so se res bolj slabo videli, a vsaj sonce se je obetalo.
 Kar vroče je postajalo, čeprav sva hodila po senci, spominjala sva se lanske poti v jeseni, ko sva šla iz Prvin do Čemšeniške in naprej do Zajčeve koče, ter nato nazaj. Pa letošnje spomladanske. Ja Čemšeniška je lepa in ni važno v katerem času jo obiščeš.ob poti sva opazovala drevesa in panje, kako jih je narava oblikovala, ja na poti na Čemšeniško es ni dolg čas.Ta izdelek narave sem poimenovala po delu Edvarda Munka "KRIK".............................Tega pa kar dobrodušni kuža
 Ja po debeli listnati preprogi je bilo hoditi pravi užitek





 čeprav je bila senca so lepe praproti kontrastno razbile enobarvno podlago gozda. Hitro sva nadaljevala pot, veliko pohodnikov je naju dohitevalo, srečevalo in kaj kmalu sva prispela na preval oz na ravnino, kjer je sonce  polepšalo jesensko idilo.Kmalu sva prispela do razgledne klopce, kjer se vedno ustavila odžejava ter nazdravila hvaležno, da nama je dano da sva spet tukaj in seveda Mery je z veseljem pozirala. Modva pa tudi, ko je naju slikal par, rvo sem jaz njiju potem je še gospod naju

 Tako za spomin na pot, in jesen ki je res čudovita. Midva sva bila sicer spomladi že tukaj, a ker je bil takrat še on ves slaboten po dveh težkih operacijah. Sva sedaj še veliko z večjim veseljem in srečna da nama je dano spet hoditi z na novo pridobljeno kondicijo po hribih in dolinah. Pogled v dolino ni bl dober, le v dolino tik pod nama sva uspela ujeti zeleno pobočje Čemšeniške doline.Tja proti Kumu in še dalje proti Snežniku nisi razločil prav nič.A vseeno sem pomahala mojim prijateljem tam pod belim Snežnikom , že navada ha ha. Po drugi stran pa je bilo zanimivo gledati meglo, ki kot prekopavajoče mleko  vre v loncu.



 Kar nekaj časa sva se predajala soncu in opazovala na desni strani obzorja obronke Zasavske svete gore, ki se je zelo slabo videla, in sem jo precej približala, kjer sva bila prejšnji mesec.
Ter obujala spomine. Ja na najinih poteh nikoli ni dolg čas.
Nadaljevala sva pot in kmalu prišla do table z napisom DOBRODOŠLI-On se je postavil poleg in takrat sem se spomnila spomladanskega obiska 22.5. 2017  Čemšeniške planine kako je ves oslabel, shujšan , bled in z malo kondicije stal tukaj. A uspelo mu je , da je premagal zahrbtno bolezen in z močno voljo ter optimizmom osvajamo ravnine, planine in  tudi malo višje gore, kot so bile letos Peca 2127 m. Obir 2142 m,, Raduha 2062m, Olševa  1927 m.Kar je za njega bilo za letos pravo junaštvo, A s tem so se mu mišice okrepile, narava je dala svoj doprinos in tudi več kot polovico teže je pridobil nazaj. Gremo naprej, a vseeno veva in znava ceniti vsak dan, ki  je nama bil spet podarjen in se zavedava oba, da prav nič ni samoumevno. Tudi za zdravje se je treba truditi in boriti vsak dan. Nekaterim uspe, žal drugim ne. 

 Odpravila sva se naprej in po ozki strmi stezici, ki je prečilo porjavelo strmo pobočje. Spomnila sem se spomladi, kako lepo je cvetelo tukaj vse in koliko metuljev se je preletavalo od cveta na cvet


 Vmes sva pogledovala v dolino in obarvane macesne, ki so napovedovali, da zima res ni več daleč.

 Kmalu sva rispela do koče, Mery, kot vedno prvo pregleda planinca pred kočo. Koča je bila odprta . Naročila sva pijačo in kavo malico pa sva imela s seboj mrežno pečenko in še vse , kar spada pač k dobremu kosilu. Kajti prazen žakelj ne stoji pokonci , pa še Martinovo je.
 Po  dobri uri sva se odločila, da še malo pogledava naokoli, nato pa sva počasi krenila nazaj. Tudi sonce je odšlo z nama. Nekaj časa naju je še spremljalo, nato pa ga je posesala nizka oblačnost tam nekje nad Prvinami.

Nazaj grede sva opazovala še na drugi strani zanimive izrastke na drevesih , uživala v mehkem listju, ki pa žal ni šumelo pod nogami zaradi  padavin preteklih dni.



 Kljub temu sva vsa vesela nadaljevala navzdil in kmalu prispela na cesti , ki je naju pripeljala do najinega jeklenega konjička.



Sonca ni bilo več a, kljub temu je bil pogled na barviti gozd prelep

 Naju pa je spet posesal vase predor pri Zideh in kmalu sva se znašla v Savinjski dolini, ki je bila tokrat brez meglic in sonca, a zato zelo hladna in siva.

domov sva prispela z zavestjo, da sva preživela prekrasen dan poln jesenske idile in primerjav z preteklimi obiski . Večer pa sva nazdravila v dobri družbi kot se pač šika takemu prazniku,
NA ZDRAVJE ŠE NA MNOGA LETA
p.p.