sobota, 15. junij 2019

Tudi to je življenje -Knjiga, kot------

Knjiga , kot potrošni material!?-Samo na kratko-

Na Facebooko je veliko skupin med njimi je tudi, ena -Rabljene, knjige prodam, podarim. kupim . Ker sem zadnjč hotela neko knjigo, ki je trenutno nisem nikjer zasledila, sem pogledala in se včlanila tam. Pa me je zelo presenetilo , še bolj pa prizadelo, mnenje večina članov. Da so pač knjige predrage. Ena je napisala, samo da se jih znebim Cena 1-4 evre-.
Potem komentarji, da si je knjige težko privoščiti, sedaj, ko so taki težki časi. Verjamem , da je hudo, a kako se potem lahko avtorji preživljajo, če so knjige tako podcenjene. Da so knjižnice predrage, naročnina - kar ponujajo, češ, da jo je treba prebrati v 14 dneh.itd...
Se ja da podaljšati, Če je ne prebereš v določenem času. Pa upokojenci imajo popust itd...

Hm,pa saj knjiga je vedno lepa . Midva imava kar nekaj knjig.Res sem jih nekaj podarila varnim hišam ,a večini take, ki so bile po dva izvoda. Res je da jih ne prebiram več toliko. Zaradi oči, čeprav se včasih še potrudim ,


posebno ob sončni svetlobi. Se pa še vedno ustavim ob njih grem nežno z roko preko police v omari. In v mislih se poglobim v vsebino te, ali druge knjige. ... Katera e pretegne, da jo preberem tudi večkrat. Pa čeprav potem točim vroče solze, pa ne zaradi branja, ampak napora.


No jaz jih pač obožujem Te dneve jih ravno urejujem ker sva morala knjižno omaro prestaviti.
Tudi včasih so bile knjige drage. Zastonj tako ni nič, a če človek obožuje ,kakoko ststvar mu pač ni hudo dati za tako dobrinoki ki širi obzorja duha. Pa jamranje, kako so knjige drage in ali se daznižarti že tako nizko ceno... Nekateri včasih se kupijo , kaka nepotrebna stvar, ki konča morda kje v kakem kotu brez vsake vrednosti.
No kakor koli samo toliko, ker me je naravnost srce zabolelo, da eno knjigo lahko kupiš za 1 evro.Lepo vas prosim,pa če tudi je rabljena. Pa če pomislim vse delo avtorja, prevajlca, in reprodukcije knjige .To ja vse stane. Potem pa se to tako poniževalno spusti cena na 1 evro. Celo hamburger stane več . Pa še nezdrav je! Kje pa celo piše, da so še zavite v originalni celofan. Predvidevam, da jo je dotični dobil za darilo. Ja ni čudno da je pri nas taka miselnost , Franc Ksaver Meško bi ob tem zapisal, Kam plovemo?
JaJa tudi jaz se sprašujem. A ljudje smo različni, kar nekdoo ceni je drugemo postranska stvar.
Hotela sem to napisati na mobitelu, amini uspelo, tako pa sem se sem potrudila na PC, ker mi je dalo to vse skupaj misliti in ja to je to..
p-p-

Spomini starega gojzarja- Mesecu maju v slovo

MESEC KI SI NE ZASLUŽI , DA BI SI GA ZAPOMNILA.
Da pomaham mesecu maju, ter pozabim nanj.
Pa je le minil ta mesec maj, ki je bil bolj podoben aprilu, ali pa celo mesecu marcu. Kot pa toplemu mesecu polni ljubezni brstenja in radosti. A je že tako gotovih stvari se pač ne da kontrolirati. ŽE ENKRAT SEM ZAPISALA, ČE IMA HUDIČ MLADE JIH NMA SAMO PAR, AMPAK DEVETIN DEVETDESET.
Torej nekaj utrinkov iz preteklih 30 dni.
Prvi maj se je pričel nadvse veselo optimistično, kako tudi ne.
saj sva nabirala kondicijo že od novega leta naprej. Kajti 22 km za pot večina po asfaltu tudi no mačji kašelj.
Slavje, veselje je bilo , kot se za prvi maj spodobi, potem smo krenili nazaj, ter se po kakih treh km odločili da se odpočijemo ob poti, ter spustimo naprej tri skupine
pohodnikov, k so se vračali v dolino. Moj se je prvi usedel na hlod ob poti, sledila je prijateljica, katera se nama je pridružila ob poti navzgor.
Jaz sem še malo zaostala in sem potem prestopila en hlod ter stopila še na enega da s usedem poleg njega, pa se je hlod zavrtel kot vrtavka ,
malo sem še držala ravnotežje, potem pa sem že premišljevala,
kam naj odskočim oziroma pristanem na nogah. A je bilo vse tako hitro, da sem bila prej, kot sem misel dokončala , sem že bila na tleh.
No ja imela sem srečo, a mi je vzelo sapo , da sem mislila da mi bo prsi razneslo , ko mi je zmanjkalo zraka, kdor je to doživel ve , da je zelooooo boleče in neprijetno.
. No ja ker vem, da jamranje ne pomaga sem stisnla zobe in smo šli naprej. Do doma je bilo še dobrih devet km.
Prijateljica se je potem ponudila da naju odpelje domov. A ker je bil načrt da greva na obe strani peš sva pač šla. Čeprav že malo izčrpana a je kar šlo-



Takrat niti ni bilo prehudo. Dokler sem migala. NO ja da ne bom
dolgovezila, mesec maj sem preživela povita, kot mumija, brez smejanja,vsak gib dihanje ,
kihanja, kašljanja .In on je prevzel moje oblačenje. Kajti me je včasih sililo na smeh ko mi je oblačil hlače in je potem prijel za pas ter hotel stresti kot vrečo krompirja da bi vsebina smuknila na pravo mesto.
Pa tudi izpopolnil se je v kuhanju- Pa brisanje po tleh . No prat je tudi dajal in obešal perilo, a potem ga je lepo zlagal na kup v sobi, da je dočakalo glajenje, kot se spodobi...No dnevi so tekli tu in tam sva nadaljevala s sprehodi v park, kajti bala sem se da se bom povsem zapustila, da mi bo kondicija šla rakom žvižgat. okoli jezera ,potem kot zakleto sem šla še na dva pogreba od dveh mojih svakinj, ki sta umrli dober teden narazen. Seveda sem prej vzela tableto proti bolečinam.
A vseeno. Sam pogreb je še nekako bil za prestati, hudo je bilo pa v cerkvi pri maši.. kar nekaj časa že nisem bila pri maši in me je presenetilo,
da je sedaj po novem treba kar naprej vstajati pa spet sedeti in vstajati. kot komanda pri treningu nogometa. Gor, dol, gor dol. Ko je bilo maše konec sem se skoraj sesedla od bolečin. pa vožnja domov, joj , kako slabe ceste imamo .
Za veliko noč, sva pa na ponedeljek dejala greva na Špik na paški Kozjak
da vidim, ali lahko


grem tudi po strmini, Oba sva dejala, če ne bo šlo greva nazaj-Kajti ravnina mi počasi ni več delala takih težav... Ja dokler , pa sem si namalala nasmeh do ušes, pa spet čuvala kavč s se človek počuti tako brezmočno, brezvoljno,
. Ja dokler , pa sem si namalala nasmeh do ušes, pa spet čuvala kavč se človek počuti tako brezmočno, brezvoljno, da sem kar verjamem tistim ,ki pravijo, ko nekaj časa ne greš ven potem pa nimaš volje. Postaneš apatičen . A meni se tako škoda zdi dnevov, In vem, če bo enkrat do tega prišlo bom , kot megla ki se vlači po zakotjih doline. A vedno znova upam da se bom dvignila in šla naprej, kot jutranje megle razblini svetel sončen dan.
In seveda, Niti na računalnik nisem bila preveč navdušena. Televizijo sem še gledala popoldne,no potem je še , seveda če gre vse nekam naj gre še to. Odpovedal internet ter odpovedal vmesnik, katerega bodo nadomestili z novim . No konec maja je bilo vsaj toliko bolje, da sem lahko že zamesila za kruh,.
Za dodatek se je pa še Mery nogo pokodovala, Prejšnji teden je stopila na nekaj, ali jo je pičila osa, ali kaj drugega, zacvilila je in ni več stopila na nogo. skozi hodi sedaj po treh nogah.


Videt pa ni nič-Danes je prvič poskusila z vsemi štirimi. Upam, da bo tudi njej bolje.
Vsa vesela, polna optimizma sem spet pričela načrtovati, kam naju bo še zanesla pot. Kajti ta poškodba nama je preprečila, veliko izletov. Pa najino srečanje s prijatlejico Cvetko v Dobrni- Saj ne moreš sedeti tam in kričati, govorice gluhih pa ne vem. Z njo se srečujeva že kar precej let. Upam, da se letos še srečamo, saj je leto še mlado. Kajti prejšnji teden mi je kar nenadoma pričelo zvoniti v ušesih, oziroma, kot bi za levim ušesom sedela cel roj škržatov. Ki ščebetajo glasno den čez drugega.
Kmalu je postal moj svet svet tišine,
kajti kar naenkrat sploh nisem slišala skoraj nič. In to jaz, ki sem se vedno hvalila, kako dober sluh imam . Da opišem kako je to hudo, slišiš nič , on je kar naprej pozabil da ne slišim. Sem ga vprašala kaj, je odgovoril, seveda ga nisem slišala Pa v trgovini .. Bilo je naravnost moteče in hotela sem še samo ven v naravo.
Sem dejala in oba sklenila. "Dovolj je tega!" greva v hribe in kam je najbolj primerno, da greš, seveda na Uršljo goro, ki je polna energije . tam pa če ne slišiš ni moteče-
Tam prisluhneš naravi in slišiš , čeprav je tihi svet,ki govori , ti veliko kaj pove. Samo pisluhniti mu je treba .Pa pomirja te .


Spet sem se lahko zasmejala na glas. Celo zapela sem no ne vem, kako je zvenelo, saj sem komaj sebe slišala. A sem uživala . Tako sem bila srečna tam med narcisami,


da se mi skoraj ni dalo ti nazaj-Hvaležna sem bila da sem uspela priti gor, za nazaj sem dejala pa bo tudi že šlo počasi. Seveda je ! Se mi je pa napor hoje, čeprav sem zelo počasi šla, poznal, Spet čutim bolečine na mestu padca, ter čez prsno mišico je boleče. A vsaj hodim lahko. a ker sem kljub vsemu optimist in ker je maja končno konec, pa dežja in sivine, saj je nastopil mesec junij. Gremo naprej v nove zarje. Boli me tako, ali tako tudi doma.
Naročila sem se zdravniku, a ker delajo tako na "obroke" sem v ponedeljek , danes bila pri njemu.
Napotil me je za otorinolaringologa, čez deset dni-Nato utra zvok vratnih žil ,
pridem na vrsto šele meseca oktobra
in slikanje vratnega dela hrbtenice , katero sem opravila že danes.
Pa ušesa mi je spral … Slišim sicer na eno uho spet tako dobro,kot prej in je sedaj kar zanimivo, kajti on pozabi da slišim spet kot srna dobro, pa da kako opazko, pa se šele potem zave, ko se pričnem jaz smejati da sedaj slišim- Se pa smejiva oba na ta račun- Na levo eno pa še ne povsem dobro , ker še vedno prevladuje petje ali vreščanje, saj sama ne vem kako naj rečem škržatov. Upam da bodo naslednji pregledi ugotovili s čim naj jih preženem-
Lep mesec junij vam želim


že malo bolj optimistična , kot včeraj- In seveda dobro razpoložena- Morda pa je dobro da sem sedaj to doživela , znam še pač bolj ceniti zdravje in z večjim sočutjem dojemati ljudi, , ki so bolni.
p.p.

-Spomini starega gojzarja - Definicija starosti!- Tudi to je življenje!-


Definicija starosti!

Zadnjetedne me precej zaposluje premišljevanje o definiranju starosti-Kaj je starost, kako je dojemanje starosti ljudi po desetletjih - Včasih smo tudi mi dojemali starost drugače, a res pa je da smo bili bolj spoštljivi do starostnikov-
Aristotel je v enem izmed svojih del zapisal, da lahko poznamo pomen določenega izraza, četudi nismo prepričani, kako naj bi ta stvar izgledala. No in tudi jaz ne vem natančno kaj in kako .
Na podlagi Aristotelovih dognanj še danes razlikujemo med nominalno in realno definicijo. Nominalna definicija pojasnjuje pomen pojma, realna pa ga poskuša ponazoriti v konkretnem svetu.
Torej definicija starosti, ki si jo vsak razlaga po svoje- V realnosti je pa tako-
Opazujem okoli sebe ljudi, vseh starosti. In sem prav presenečena, kako smo si ljudje različni- Nekateri so že pri svojih štirideset, petdeset letih pravi starčki- Brezvoljni mrki, kot drevesa, ki so jim bila polomljena vse veje, in le tu in tam kak vršiček ga še ohranja pri življenju- Pa pogovori, ki jih slišiš med ženskami, ko jo vprašaš "kako si kaj?
Odgovor Ja saj veš slabo, v teh letih ne more biti drugače- Osupnem a navadno zadnje čase molčim. In se spomnim znanca ki je dejal da ne smem v drevo, ker bom dol padla , ker sem že prestara zato. Doslej sem vsako leto jaz nabirala češnje. Obožujem če jih lahko nabiram in seveda zobam. Je pa res, da sem zadnja leta malo bolj previdna. A če sem lani lahko zakaj ne bi letos-. Mislim, da je s plezanjem v drevo ravno tako, kot z vožnjo- Sam moraš vedeti, kdaj je treba nehati…
No na to analiziranje me je vzpodbudil zadnjič pogovor z serviserjem , ki sva se pogovarjala po telefonu in to zaradi moje slabe ocene podjetja. Kako hitro se je oglasil . Saj veste, kako je ko po telefonu na koncu reče "Prosimo vas za minutko, da ocenite naše usluge!
Sem kliknila enico, kajti imamo izpade povezave z internetom in pri preklapljanju programov se pro pokaže kodiran program in temen ekran. ..No ko sem mu razložila kako in kaj , da plačujemo astronomski znesek za programe, ki jih lahko gledaš ali pač ne. Kljub temu da je Gold trojka - je dejal ja ",To bi lahko uredili, da bo namesto kartice dobili modem, kot je na drugi TV. A je problem, ker "starejši" ljudje se ne spoznajo na daljince. Kako da ne? Vprašam, ja veste sta dva daljinca in eden je samo za prižgati drugi pa za programe.
Ja in??? To pa ja ni nobeden problem, mu rečem , pa tako stari še tudi nismo--- Ja je odvrnil, Jaz po telefonu to ne vem. Potem je pa to žalitev mu odvrnem- Če ne veste in govorite kar v en dan- In kako me lahko ožigosate za neumno. Nekaj se je opravičeval in momljal, a ga nisem več poslušala. Tako, ali tako nameravamo iti k drugemu operaterju. V naši hiši so se že davno odločili tako. Torej to je bilo prvo-
Drugo sem šla k zdravniku zaradi šumenja v glavi in ko mu povem da me včasih boli hrbtenica od osteoporoze reče, ja kao obrabljeno, pa da me ne more narediti nove- Izprali so mi ušesa, in sedaj slišim veliko bolje, čeprav tudi prej nisem slabo. Me je pa včeraj zmotilo , ko sem bila pri otorinolaringologu, da vsi tam govorijo tako glasno. Sem bivši sodelavki dejala da so preglasni .Ona odvrne, ja , je ja logično, v naših letih vsi slabo slišijo --- No moj sluh je dober, odličen je potrdil zdravnik-
Prejšnje dni sva bila na pohodu in na eni izmed koč sem prosila oskrbnico, če je tako prijazna in naju slika za spomin. Dvignila je roke v zrak in dejala, ne bi jaz bo pa sin on se spozna na te stvari- Sem ji dejala in pokazala da mora samo na gumb pritisniti pa bo. No takrat je že sin prišel, ko mu pokažem aparat, je zajavkal, Joj celo večnost že nisem slikal z aparatom. Sem mu dejala je že nastavljen. No potem je pričel sukati nastavitve, naredil dva posnetka in še dva s telefonom. A so bili vsi tako , tako,na enem je meni odrezal glavo na drugem pa je dobil samo mizo gor :No potem sem pa postavila aparat na konec mize in voila slika je bila popolna.
Sem pa spet primerjala, kako to, če so mladi , pa še aroganten je bil , tako pametni , ne vedo upravljati niti z nastavljenim fotoaparatom , starejše pa dajejo v koš in jih podcenjujejo. Če kateri takoj ne zapopade tehnike---- Češ kaj bo on, ko je star…Res je sicer da se tehnologija razvija s svetlobno hitrostjo, kar je bilo včeraj še IN je danes že zastarelo, a ena taka srednja pot mislim da še vedo lahko korakamo v dosegu, da nismo popolnoma nepismeni.
No in sedaj sem rahlo zmedena, kljub vsemu sedaj ne vem, ali sem res že za odpis, nasploh ta odnos- javnosti nasploh, .Sicer so izjeme , seveda vem, da leta gredo svojo pot,,da tečejo vsako leto hitreje !
Da naštejem par stvari, ki so včasih bile in jih sedaj več ni: Da nismo več tako elastični, da bi še lahko delali špage, kot nekoč, da so poti navkreber postale bolj navpične, da potrebuješ več časa, da dosežeš vrh, da nimaš tiste energije da bi brezglavo tekel navzdol.... da ti vročina ne paše, da nimaš več take moči v dlaneh, da je koža postala, kar naenkrat suha, kljub negi, da je že skoraj taka kot papirus, pa da je je kar naenkrat več kot preveč,, pa da lahko opaziš, da zakon fizike še prekleto drži--- Ja ja ja duh je še vedno močan, meso je malo manj volja do življenja kljub takim in takim preprekam je vedno pozitivno naravnana.
Kljub vsemu pa osebno mislim da ni važno, kako te ocenjujejo drugi, da se požvižgaš na vse…A opažam, da nekaterim pa ne paše če si še malo bolj živahen optimističen .. Nekateri pač samo predalčkajo, tudi mediji- to je primerno za ta leta, to zato ja in če se bi pustili vplivati bomo kmalu se počutili nebogljene na duhu in telesu- Življenje je lepo, le živeti ga je treba, čeprav ti včasih kak dogodek pogreni trenutek.
p.p.

petek, 15. februar 2019

spomini starega gojzarja -MALO NOSTALGIJE IN SPOMINA NA LETO 2018-

KO JE LETO NAOKOLI--1 del-

Kar nekaj časa je minilo, kar sem  tu napisala ali objavila kaj. Pa tako sedaj z zamudo napišem nekaj lepih utrinkov od lanskega leta 2018-
Decembru v slovo, ali pogled nazaj:
 JANUAR.


 Prosinec po starem, ali Januarju, ki  je bil še zame do nedavnega res bolj, kot ne neljub  mesec .Že zaradi tega spoznanja, da je bivše leto minilo kljub vsemu tako hitro, pa še toliko načrtov je ostalo neizpolnjenih. No ja , če odkrito povem se je navadno tako vlekel ni in ni ga hotelo biti konec. Veliko je k temu pripomoglo tudi vreme. A odkar sva se odločila, da vreme, pa že ne bo imelo na naju kakega vpliva,  se je to drastično spremenilo.  Kajti  prej sva po januarskem premoru , največkrat zaradi oblačnega neba, ali malo snega opustila hojo v strmino, sva kar naenkrat oba začutila, da postajajo najine noge lesene. Jutranje razgibavanje je veliko dlje trajalo kot običajno.  Sedaj ni važen pogled v nebo, če dežuje, vzameš pelerino, ali dežnik, če sneži pač se malo bolj oblečeš pa je. In komaj se po novoletnem praznovanju  dvakrat obrneš naokoli , greš v naravo hribe, navadno že januarja prehodiva tretjino vrhov okoli naše doline, tako za …. Doma malo uredim slike, napišem kaj  malo ustvarjam  in se že oziram čez ramo, ja kam je izginil za mene do nedavnega najdaljši mesec v letu:
Spoznanje :Torej samo da delaš tisto, kar te veseli, tudi, če  se včasih vrneš domov s pordelim noskom, kot bi pogledal globoko v kozarec , se počutiš svež, čil in ŽIV.
 Februar. Ja Svečan. Čakajoč, ali bo na Svečnico kanilo prej od strehe,  (hm ni več ledenh sveč na strehah) ,kot od sveče , se navadno prikradejo  spomini, na mlada leta, ko se je še veliko dalo na  stare slovenske pregovore.. Sedaj tudi ti ne držijo več. Po mojem je tudi v tem tako, da pač moraš verjeti, pa seveda dolgoletne izkušnje so ljudi  naučile, da se ravnajo po starih zapovedih narave. A sedaj smo naravo že tako zrevoltirali, da skoraj nič več ni tako, kot je še v prejšnjem stoletju bilo. Pa si ne misliti da sem nostalgična, daleč od tega, ampak razočarana, ker je ves planet, tako zasvinjan,  milo rečeno, da če  se tudi trudiš, da bi kaj posejal in vzgojil kot Bio, ali Eko, je to nemogoče, ker je preveliko nesnage že v zraku.  Februarja navadno že naredim načrt za moj mini mini vrtiček na balkonu.  Zato pa prejšnjo razmišljanje.
Spoznanje Ja če se še tako trudiš da bi ne onesnaževal okolice, je kot kapljica v morje, če tega ne bodo spoznali vsi!
Marec:  Sušec
 A  zadnja leta je navadno deževen razmočen  tu in tam za spremembo celo pade sneg.  Čas pustnih norčij, ki so v našem mestu povsem zamrle, že kar nekaj let nazaj. Pobudnik teh sprevodov je odšel že pred leti tja na drugi nivo, upam da tam  mu ne bo primanjkovalo finančnih sredstev kot jih je pri nas.
No pust omenjam zaradi tega, ker navadno posejem  seme paradižnika in paprike na pusta. To mi je pred leti svetoval stari mož, ki je imel vsako leto, tako lep zdrav paradižnik brez vsakega škropljenja. No tudi meni kar uspeva, a vseeno ne tako , kot je njemu. Sedaj pa ne vem, ali je ozračje že tako onesnaženo, ali pa  je  morda sedaj pust prehitro ha ha ha.
Spoznanje
Marca je čas, velikonočnic,   zvončkov  teloha in  zardevanja vresja po planinah. Pa tudi korak je bolj prožen in spočit. Pa neko nestrpno pričakovanje, kdaj bo malo više sneg skopnel, kajti obdani smo s hribi, ki te v vsakodnevnem sprehodu po dolini vabeče mamijo…




April: Mali traven. Ja aprila je včasih res že kar lepo zeleno naokoli, a sedaj ko se klima spreminja , je sedaj v mesecu decembru trava živo zelena, tako da Mali traven  je pač samo ime. April je navadno čas barvanje pirhov, in priprava za velikonočno praznovanje. A kot je že nekaj časa, uživam samo v pripravljanju. Manj v jedi .A rada gledam, kako drugim tekne. Ja vse ima svoj čar in čas . Pa Počasi pričenjava s pohodi za čink  višje vrhove. Tako kot sneg izginja hodiva občudovat cvetje na Lepenatko, letos sva celo Že maja šla 
 Veliki Rogatec avriklje na pobočja Uršlje gore, seveda ne zanemarjava Škalskega in Velenjskega jezera, kajti prelepo se je sprehajati okoli obeh. Kajti pomlad je čudovita 




, skrite mnogim očem tam med skalami
 in spreminjanje narave iz karamelno rjave v nežno prehajanje v pomladno zelenje.

Spoznanje. April je mesec za ogrevanje, .Za nabiranje regrata za absorbiranje  D vitamina po zavetnih legah, kajti sonce  takrat še nima tiste ubijalske moči. Pa prevzame človeka neko hrepenenje po prostranosti planjav.
Maj.  Veliki traven




Mesec, ko navadno narava eksplodira , ko se vse okoli nas dnevno spreminja. Poti postajajo daljše prav zaradi teh opazovan, kajti včasih potrebuješ čas, da lahko dojameš vse to lepoto, ki jo gledaš, ter seveda tudi vidiš. Ko te dnevno prevzame čudovito spreminjanje Matere Narave.  Čas sprehodov ob  naših jezeri. In če imaš srečo, da si ob pravem času na pravem mestu si lahko priča rojstvu preobrazbi, ko se iz zapredka prelevi v čudovitega lepotca s krasnimi krili..  Naučiš se potrpljenja ob opazovanju in slikanju metuljev in nasploh favne. Pa čarobne lepe čeveljcev Matkovem kotu, ali pa valujoče pogačice na Uršlji gori.  Pa mak ki valovi v naši dolini, žal ga je naraščajoče Družmirsko jezero letos odplaknilo in prekrilo z  rahlo valujočo gladino. Prizori, ki se te tako globoko dotaknejo, da jih lahko podoživiš prav v vsakem času.
Spoznanje- Ja Maj je mesec poln prebujenja v naravi v vseh oblikah in na vse načine. Ah ja mesec maj naj bi bil mesec ljubezni. No tu sem jaz, kot realist, kar precej skeptična,  ljubezen je po mojem treba negovati vsak dan, drugače postane rutina in izgubi svoj čar in pomen. Če je  ljubezni  dodeljen samo en mesec, se nam slabo piše.  No saj vem da se to ne sme jemati tako resno, kajti brez meseca maja in zelenja in cvetenja, ter ljubezni bi bili pesniki poeti in glasbeniki kar precej prikrajšani.
 Junij; Rožnik
Ja junij je čudovit mesec, takrat navadno hodiva že malo više. V začetku greva na Peco 2127 m Peca, kjer so posejani kot plave očke encijani po travi občudovat modrino encijanov, ki so tako modri, da včasih sploh ne moreš doumeti da ima lahko cvet tu gor na tej višini tako modrino. Malo kasneje navadno obiščeva  Ojstrc Avstriji 2141 m , Tam pa naju vedno preseneti drugačna paleta cvetja. a vreme, od modrine, do megle in temnih oblakov , do jasnine, da imaš pogled v dolino Podjune in Celovec, kot na dlani.  Enkrat polno encijanov z murkami, spet velesa blesti med ostalimi rožami pa. Ja tudi v Slovenijo seže pogled.




 Hochobir v
Spoznanje :
Ja ta čas je tako natrpan s vsemi vtisi in pohodi, da je še samo to dobro, da slikam, da lahko potem doma, ko je malo več časa v miru razčlenim slike in občutke ter jih spravim v red, za ogled takrat, v kakem res sivem dnevu, ali večeru  ko si zaželiš, da lahko vedno znova podoživiš poletje v vsem sijaju in čarobnosti, ki te vedno znova posesa vase. Skratka rada imam poletje, a žal nama sonce ne prija več, tako kot  nekdaj. Da pa nisva prikrajšana , se pač odpraviva zelo zgodaj ponoči od doma. Tako da sva najpozneje med sedmo in osmo uro na vrhu. Na Peci sva bila pred šesto uro zjutraj in bila nagrajena  s tako fantastičnim sončnim vzhodu in barvami jutra, ki  so dane  kot posladekpo dobrem kosilu. 
Konec prvega dela ---

četrtek, 29. november 2018

Spomini starega gojzarja .Mesecu novembru v slovo. 3. del




Moje dojemanje jesenskega meseca novembra. 
3 zadnji del
Spet je bilo nekaj časa deževno megleno, celo sneg smo dobili, a le nekaj cm. Tako za pokušino, da vidimo, kake barve je in , da lahko iz njega narediš snežaka, ki pa se je čez kak dan stopil, a otroci so vseeno imeli veselje.







Tokrat sva se ves teden predala pohajanju po našem mestu, ki ga v poletnih mesecih zanemarjava. Veliko se je spremenilo od zadnjega obiska leve strani naše čiste reke Pake. Veliko novih trgovin, še več propadlih, . Pa skozi trg mladosti oziroma Titov trg, ali Peplna, kot pravimo mi, ki se zamišljeno sprašuje, Quo vadis Velenje? Na eni strani marmor in blišč, na drugi strani razdrapane ceste.






Veliko se je spremenilo, nekaj na bolje, še več na slabše ..Nekaj novih o novih stavb, nekaj celo za starejše, varovanih hiš, (kar je hvale vredno),ki pa jim bo blizu sončni park, kjer se bodo lahko sprehajali in gledali na sončno ur0






ki jo sedaj gradijo v parku.Eno največjih daleč naokoli.Pa okoli Velenjskega jezera






in okolice. Dnevi pa so nezadržno tekli naprej,
Pa me je prijela ustvarjalna žilica. Prvo adventni venček , pa snežinke in voščilnice.Malo sem pričela ustvarjati za božične, novoletne praznike.Malo se igrala z barvami. .. Tako sem obudila spomine na otroška leta, ko sem z velikim pričakovanjem čakala na Miklavža in Božička. Dedek Mraz je prišel šele z vstopom v osnovno šolo. A ta ni imel toliko čarobnega naboja, kot prejšnja dva radodarna moža. Pa tudi parkelni dodali svoje.







skratka dala sem si duška. Vmes sva še morala opraviti pregled avta, da e bo zakašljal kje v kaki strmini, no je še kar pri moči, a nikoli se ne ve he he.. Je že malo v letih.
Nato pa sva končno dočakala najin že ves mesec načrtovan zimski pohod na mojo/najino goro. Od doma sva se odpeljala še skoraj po temi. Kajti nisva vedela zaradi megle, do kod je pokrita Uršlja s snegom. Malo pred Slemenom 1000 metrov sva ugledala prvi sneg. Ker nisva vedela , do kam se bova peljala, a je nama uspelo priti, še skoraj po kopni cesti do Križana






( kjer smo pred kakimi štiridesetimi leti dobro jedli in pili v planinski postojanki. Še sedaj se spomnim vedno nasmejane in prijazne gostilničarke ki nam je postregla okusno hrano) nato do odcepa za Uršljo goro. V sveže jutro sva z veseljem zakorakala, ter globoko vdihovala svež, a še niti ne hladen zrak.
Kaj kmalu sva prispela do privezane mize nad Šisernikovim travnikom. Kjer sva sicer midva pričakovala, da bova videla sončni vzhod, a ga je megla med Šaleško dolino in Slemenom posrkala vase. Lahko bi šla naravnost po strmini navzgor, a sva se odločila za pot po cesti naokoli.






Kjer je naju vedno bolj očaralo drevje ob poti. Sicer ga ni veliko več, ker ga je razredčil letošnji vetrolom. . Tako sva lepo videla v dolino pod seboj tam, kjer je še pred kratkim stal gost smrekov gozd.
Tudi tokrat sem si zaželela, da se pot nikoli ne bi končala, tokrat sem res v popolnosti , da besede, da je pot cilj. Na vsakem koraku je bil drugi motiv, vpijala sem vase to lepoto in si želela da se mi ohrani v spominu. Naredila sem kar nekaj fotografij,







tako da sva na vrh prispela kar nekaj časa, čez običajen čas. Na vrhu pa sva dobesedno ostrmela, toliko lepote, kot sva je bila deležna sploh nisva pričakovala. . Na vrhu gore, ki ima obliko velikega zvona sva se vrtela , okoli svoje osi ter samo strmela. In uživala.






Dobre dve uri sva ostala na gori, vse kotičke sva obredla, ter se nato usedla na klop pri koči ter se v soncu predla občudovanju hriba pred nama. Ob tem sem dejala, da ne potrebujeva praznično osvetljenih božičnih sejmov z hrupom in navideznim dojemanjem božiča. Kajti , tako , kot narava zna okrasiti , ji človek ne seže niti do gležnjev, pa naj se še blešči kolikor hoče. Tisti blišč zbledi, ta okrašena planjava Uršlje gore, pa vem, da mi nikoli ne bo.







No potem so pa še seveda zadnji dnevi tega meseca. Natančneje današnji dan, ki je bil v drugem času državni praznik. A za mene/naju je poseben dan, kajti takrat sva se spoznala pred tri in petdesetimi leti in se potem čez tri tedne poročila. No to je že druga zgodba,. Današnji dan pa je za mene osebno , nekaj zelo prijetnega. Spomin na tisti november, ko je zunaj padal rahel sneg, a v srcu je vzklilo neko novo čustvo, ki se mu reče ljubezen.
Torej naj živi mesec november , naj živi ljubezen in prijateljstvo






Tako to je bil opis nekaj utrinkov tega meseca.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA MESECU NOVEMBRU V SLOVO 2. DEL.

Po Koroški.
Spet nas je nebo blagoslovilo z meglo, rahlim dežjem , a potem je Vremenko napovedal jasen sončen dan. Pa sva krenila na Koroško mimo čudovito osvetljenih kontrastnih Leš, ter Leških dveh cerkva niže ležeča je cerkev Sv. Ane, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, le nekoliko višje pa se nahaja še cerkev Sv. Volbenka, slednja pa je nekoliko posebna, saj nima zvonika. Na objektu v neposredni bližini obeh cerkva,





pa se nahaja vpisna skrinjica z vpisno knjigo in žigom Koroške planinske poti. . https://sl.wikipedia.org/wiki/Le%C5%A1e,_Prevalje
Leše posejane s čudovitimi, (obnovljenimi ) kapelicami



, te “Čarobni “Volnjak je naju pa , kot vedno v jesenskem obisku navdušil , še posebno, ker je pot opremljena na novo z zelo domiselnimi zgodbami o nekdanjih prebivalkah žalik žena.

 Kljub poznemu času sva ob poti odkrila cvetove jagod , trobentic, robid, regrata

 Kaj kmalu sva prispela na vrh ter se potem odpravila še na razgledno točko, kjer se vidi daleč po sosednji državi Avstriji po dolini Podjune.Žal vidljivost ni bila preveč dobra, tako da sva se potem vrnila nazaj





Na vrhi pa naju so kot vedno navdušile odprtine iz katerih se toplota vije pod nebo.



Obiskala sva tudi Andrejev vrh, ki sva ga že dvakrat zgrešila, prvič zaradi neve nevednosti oziroma nepoznavanja terena in megle.In drugič pa zato, ker sva sva bila preveč utrujena,pa sva ubrala drugo pot nazaj v dolino.



Mali hrib okoli 700 metrov na katerega vodi od majhne kapelice romantična pot pot med bori






 Na vrhu sva si vzela čas , ter malicala in se še nekaj časa predala jesenskemu toplemu socu.

in na obeh straneh poti s pobočji erike , vresja.Kako lepo mora biti tukaj spomladi, sva dejala in si že obljubila, da ga obiščeva takrat. Z njega sva krenila naprej po cesti do Plata ki je skrita sredi gozda stoji cerkev Sv.Lenarta na Platu..
Lani sva jo iskala pa sva dvakrat šla mimo.





 Lep je ta del Koroške



Cerkev je glede na arhitekturno zgradbo poznogotska, nastala verjetno konec 15. ali celo v začetku 16. stoletja. Ob konzervatorskih delih v sedemdesetih letih 20. stoletja so v notranjosti na steni pevskega kora na prvi plasti beleža odkrili daljši tekst z letnico 1515 in zraven velik nečitljiv podpis z letnico 1535, ki dokazuje, da je cerkev v začetku 16. stoletja že stala.
Zanimiva pa je legenda o njenem nastanku. ki jo lahko preberete,na linku-http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/kirche_des_heiligen_leonhard_in_plat..
Kakor koli uživala sva v jesenskih barvah , ob pogledu na Peco, ter se čisto počasi vračala in srkala vase tople poljube sonca, ki nama jih je blagovolilo nameniti sonce ob popoldanskem sprehodu čez nebo.. Midva pa sva si samo želela da se ta pot ne bi končala , pa da bi še veliko let lahko uživala v takih čarobnih trenutkih prekrasne jeseni.


Konec drugega dela