nedelja, 03. september 2017

IZ ZBIRKE ---TUDI TO JE ŽIVLJENJE

Čakanje  na robu!

V polmraku čakajoč, da vzide sonce je stala tam ob temni skali, tik nad prepadom,naslonjena na  viharnik, ki mu je zadnje neurje odlomilo vrh. Tam nad obzorjem se je pojavila prva zarja, ki je ugašala eno za drugo zvezde na nebu  . Stegnila je roko, kot bi želela zadržati ta trenutek brezčasnosti lepote rojstvo novega dneva, a se je vedno bolj zavedala da je ves njen trud obsojen na neuspeh . kajti nebo je preplavila tista nedoločljiva barva , katera je njeno notranjost in dušo napolnila z neizrekljivim obupom, kajti vedela je da z novim dnem bodo  vsi njeni napori, da ohrani nasmeh  in optimistični  , izraz na licu  za javnost, spet terjali zadnje atome njene  moči. A bolj, ko se je prebujal dan, bolj ko se je barva spreminjala v škrlatno podobo jutra, ki ji je z vsako nianso izpirala skrbi za jutrišnji dan življenja  iz njene notranjosti, občutek je bil tako močan, da  je imela vtis, kot da ji vsako gubo njene duše in srca strga , z bolečine vso balast , ki se ji je nabrala v preteklih mesecih , spet  je začutila,da postaja lažja , da ji  je uspelo, kot že tolikokrat doslej , da se v njej prebuja neslutena moč, ki jo je dvigala vedno više in više.  In ko je  žareča krogla na obzorju dosegla rob je njena duša zapela v  crescendo   hvaležno hvalnico dneva.
Tiho se je nasmehnila vase,zdelo se ji je da so ji zrasla krila, da bi lahko poletela visoko pod nebo , še  odlomljeni vrh viharnika je postal lepši z notranjimi očmi je videla, kako  močan je  bil ko je bil na vrhuncu rasti. dal ji je dal vedeti, da tudi, če ti življenje zada globoke rane in vse,  vse postane brezupno  je treba poiskati v sebi moč, da znova in znova vstane , da se še z večjim veseljem in močjo spopade z težavami....
Z iskrečimi očmi se je zazrla čez vrhove, z mislijo, kako lepo je živeti, pa čeprav nam včasih usoda  nasuje ostro kamenje na pot, a s tem se le utrdimo in  znamo ceniti vsak trenutek, ki nam je dan.
 Za seboj je slišala šum , obrnila se je in uzrla obraz, ki jo je že nekaj časa nemo opazoval, v njegovem izrazu je videla toliko ljubezni, sreče da je ostala brez besed. Samo roko je stegnila in začutila, kako so se prsti prepletli v trden stisk roke, ki ji je povedal, da se lahko nasloni nanj, da je za njo vedno tu, karkoli se že zgodi. Brez besed sta se sporazumela in rojstvo jutra jima je potrdilo to molčečo zaobljubo. Naslonjena eden na drugega sta čakala da je sonce na nasprotni strani doseglo vrhove. Nato sta se napotila počasi nazaj v dan , ki pa je za oba postal veliko lepši in poln svetlobe ter nove energije
P.P.
 5.7.. 2017

petek, 25. avgust 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA -MESECU AVGUSTU V SLOVO -1 del.

Svinška planina  -Klopni vrh na Pohorju


Meseca avgusta  še sicer ni povsem konec, a se je že krepko nagnil v svojo zadnjo četrtino. Tako hitro minevajo dnevi, da se mi zdi, da še samo vstajam in hodim spat- Čeprav moram priznati, da sva  bila kljub vsemu precej aktivna tudi v tem poletnem  vročem mesecu. Nekaj zaradi tega da kondicije ne izgubiva, pa ker  brez narave ne znava živeti več. Nekaj pa zaradi zdravja. Poleg drugih obveznosti,ki so se nakopičile v teh mesecih z veseljem izkoristiva vsak prosti trenutek za uživanje ve naravi.  
 Torej prvega avgusta sva ga pričela  z pohodom na Svinško planino a Ladingerspitz 2079 m. Ker je bilo vsaki dan zelo vroče sva se podala kar zgodaj na pot. Želela sva tako, kot lani na vrhu dočakati sončni vzhod.


 A sva bila razočarana, kajti tik , preden je sonce vzšlo s ta se pripeljala dva lovca na vrh in naju opozorila da je od nedavnega prepovedano pohajati po Svinški planini pred osmo uro. Če bi to povedal lepo kulturno, ampak je kričal, da je to minilo da oni ne dovolijo tega. Ja kakor koli zdelo se mi je, kot da podoživljam kak film iz druge svetovne vojne. Ja in prvič v življenju sem obžalovala da razumem in govorim nemško. .hitro sta se odpeljala z terencem nazaj. Jaz pa sem poslikala sončni vzhod in nato sva po drugi strani odšla nazaj mimo Volsberške koče nazaj  proti Ladingerju in navzdol v Labodsko dolino.

 Kakor je sonce pozlatilo to prečudovito pokrajino me je vse nekako pustilo hladno. pohitela sva in čez dobri dve uri prispela do parkirišča, kjer sva se pustila svojega jeklenega konjička, ki naju je odpeljal proti Sloveniji .  Tako da sva domov prispela ravno takrat ko je sonce pričelo   ogrevati dolino.
Naslednji dan sva počivala malo podoživljala dogodke prejšnjega dne . A ker sva velika optimista naju to ni  preveč zamorilo, kajti povsod je nekaj dobrih prijaznih in nekaj neotesanih ljudi. Sem se pa spomnila obiska Ojstrca , Hochobirja letos  julija, ko je nas , kar nekaj planincev  čakalo na sončni vzhod na vrhu... Ja če si dolgo na svetu pač doživiš marsikaj. .
Tretjega sva se spet izognila vročini a tokrat sva za spremembo odšla namimo Frankolovega , kjer me je očarala meglica malo nad cerkvijo Sv,. Hojke  in nato naprej mimo Zreč  na   naše prelepo Pohorje med visoke smreke . po mehkih stezah in valujočo travo .Iz Peska sva krenila proti Klopnemu vrhu .Jutro  je bilo sorazmerno sveže, a že je bilo čutiti tisto poletno sparino, ki je grozila da te tako ogreje, da ti celo misel zastane . Enostavno vročina , ki je ne prenašava dobro, ne on, ne jaz.

 A ko sva zakorakala med prve smreke visoke smreke in je naju lahen vetrič božal po razgretih licih, sva pozabila na vse in se predala uživanju  ob pogledu na  nežno  svileno travo, ter  na rahlo zibajoče krošnje visokih smrek, katerim  je nežni vetrič  izvabljal  skrivnostne glasove .
 Srečala sva pohodnike ki so od Areha prečili Pohorje do Kremžarjevega vrha so nameravali prispeti . Malo smo se pogovarjali in ugotovili , da smo hodili v isto šolo, da so nas poučevali isti učitelj. Joj , koliko spominov smo obudili. Ja kar nekaj vode je že preteklo od takrat, a spomini so  še vedno živi.

Kljub vročini je bilo na gozdnih cestah dovolj mlak in vode, tako da se je psička Mery lahko ohladila. Prav nič se ji ni mudilo iz vode. 



Tako osvežujoča je bila vsa pot ,Drevesa so se ogledovala kot v zrcalu v velikih  mlakah ob poti.Kačji pastirji so kot varuhi gozdnih mlak, tiho preletavali vodnato območje. Hodila sva počasi, prilagajala sva se njemu in uživala  na vsej črti.Le po makadamu kjer je bilo kar vroče, sva malo pospešila korak Na klopnem vrhu sva se slikala . Prav za prav so naju slikali planinci, ki so prišli za nama z majhnim kužkom . Tako je tudi Mery dobila družbo..Odšli so naprej midva pa si kot vedno sva vzela čas.  Nato pa navzdol in kmalu sva prispela na kočo na KLopnem vrhu. Ki jo lahko opišem v samih superlativih. Zelo lepo urejeno, čisto, prijazen oskrbnik. Hrana in pijača vse ok. Le veliko pripombo imam da ni sence, Noter je bilo polno od zunaj na vročem soncu ob mizah na klopeh pa ni sedel nobeden. nekaj jih je odšlo kar mimo, zaradi tega. A je oskrbnik povedal, da bo najbrž naslednje leto koča zaprta. Ker je premalo prometa, država hoče prevelik zalogaj za sebe. Škoda pa tako lepa koča od zunaj in znotraj tako originalno urejena. 

Midva pa sva zelo prilagodljiva pa sva se usedla na rob  ob cesti.  In opazovala konja, ki sta se pasla na travniku. Kjer nama je bilo postreženo, kot kralju. Uživala sva v senci, v lepem razgledu na Ruše v dolini,. ki so se sicer skrivale v poletni migatijoči vročini.
ter spremljala s pogledi pohodnike, ki so šli roti proti Osankarici.. Midva pa sva kar nekaj čas ostala v senci na svežem zraku in uživala prijetno temperaturo. vedela sva da v dolini pošteno kuha. Ni ga kaj lepšega če pred vročino pobegneš med Pohorske planjave. A kot vsemu lepemu je tudi temu dnevu iztekel čas. Treba se je bilo odpraviti nazaj med zelenje skrivnostni lesketajoči gozd po mehkih stezah, kjer so blazinice mehkega mahu, kar vabile, da se odpočiješ.

tudi nazaj grede sva si vzela Všeč so nama biloi tolmunčki ob poti. Lani ta čas so bli sicer malo bolj polni, akljub temu so tudi letos čudoviti.čas-
Pozno popoldan sva prispela do parkirišča kjer sva pustila avto. 








Vesela in hvaležna da nama je dano uživati  čudovito naravno klimo   na Pohorju sva skoraj zvečer zapeljala na domače dvorišče, kjer je kljub pozni uri bilo vroče, kot v loncu polno pare. .midva pa sva se oba nasmejala rekoč, kako krasen dan sva preživela sredi narave. 

sobota, 15. julij 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-PECA 2126m

Ker bo naslednji teden spet bolj pester sva izkoristila lep dan v tem tednu in odšla na nočni   pohod na Peco. Pričakovala sva vroč dan in visoke temperature, a je bilo na vrhu tako vetrovno in hladno, a sanjsko lepo kljub temu.
 Do Črne na Koroškem sva prispela malo čez eno. Tu se vedno ustaviva da poslikava tega kosmatinca .Všeč mi je tudi lepo obarvano krožišče.
 Nato pa sva se peljala do parkirišča do Podpece, kjer je naju razveselil pogled na svetlo luno,  ki se je bleščala na nebu
 svetilke na glavo in pot pod noge
 Ob poti so se mi nasmihali naprsteci ja tudi noč ni brez lepot
 kmalu sva prispela do odcepa in krenila mimo ograjene jame  v strmino.
 ob poti so na cvetovih srpja viseli metulji , oziroma vešče
 po predvidenem času sva prispela do koče, kjer sva si na klopci odpočila in strmela v jasno z zvezdami posuto nebo.

 odžejala sva se, kajti čeprav je hladno, a tu niti ni bilo preveč, sva bila oba žejna in kako se je prilegel topel čaj.
 Koča je samevala v gorskem raju. Midva pa sva se deset minut čez tri podala proti sedlu in vrhu Pece.
 Kaj kmalu sva bila pri stopnicah in kamniti poti,ki jo varuje jeklenica, kako lepo in prijetno je bilo  roki spet čutiti hlad jeklene  vrvi.
 Ob soju svetilke se nama je bleščala hribja resa v objemu rose

 tam nad obzorjem se je pokazal prvi svit
sredi strmine sva ozrabila gostoljubje klopi in se prepustila za par minut čaru zvezdnatega neba

po nekaj časa so naju b poti med skalami, kjer se je pričelo ruševje svetlikati belo cvetje, kot zvezdice

 posraja vedno hladneje, njega tako rado zebese je že iblekel. Jaz pa pe vztrajam

 sredi skale ponoči Cojzova zvončnica, kot pozdrav in vzpodbuda za pot
 skale se rahlo barvajo

 ko vidiš čudež dneva, ki se vsak dan ponavlja že milijone let,
 Hm deževje bo, so včasih dejali, ko so se oblaki škrlatno obarvali.

 pa mu je uspelo se izviti izza gmote oblakov na obzorju
 Hura zunaj je , sedaj pa samo še slikati gore tu naokoli. Kamniško Savinjske Alpe so se pokazale v vsej svoji lepoti
Tako sem hitela slikati kajti ta čarobni trenutki, kmalu minejo. Tako se tu vidi,  8med tema posnetkoma je malo časa, kako barve bledijo
 
 Peca  se je vedno bolj svetlila
 Pa avstrijska stran Pece
 Ruševje in trave so se pozlatile
 nebo so pokrrili temni oblaki, tako, da je sonce v presledkih osvetljevalo gore v okolici.
 Pogled v šaleško dolino je bil sončen ha ha še jezero se je videlo in seveda Teš,s svojim dimom.
Zelo je pihalo tako da je on kmalu šel v zavetje na drugi strani


 slikala sva se za spomin

 Kot vsakič sem se tudi sedaj povzpela malo više he he, dokler še morem in doklem mi EMŠO to ne prepreči.
 pa še oba skupaj, ja težko je ko je sonce na drugi strani v ozadju. A ni kam pametno dati aparata. Tako pač je, kot je
 grem v zavetje je dejal ...

 na tej strani ni tako pihalo, a mrzlo je bilo, a kljub temu božansko

 to je to pa je to najin drugi  dvatisočak. No vsaj nekaj ... Kako je tu gor lepo

 Sonce sence so se menjavaletrave so vedno bol zlate postajale, dokler niso povsem zbledele

 Pa kavke so kričale za priboljšek in se drle kot Jesiharji, ko jih je veter nosil sem in tja
 zjutraj nisva videla lepote ob poteh. Kako ludoviti pogledi so se nama ponujali nazaj grede
 tepejp se za kos kruha
 pogled na zamegljeno dolino in Mežico
 trave so vabile, da bi se sezul člivek in stekel preko travnika
 na pobočju Pece. Mrzlo sredi julija jaz pa kot Jeti hi hi, bilo je zabavno in čudovito. Ja tudi vročina sredi julija je relativna stvar. Pač odvisno od tega, kje se nahajaš, Tako da sem po drugi strani uživala v hladu.

 kot na obirju tudi tu, samo ena velesa
 Sva jih zamudila in letos je vse prej. Mož je na drugi strani travnika ugledal  gamsa, ki je stal na čistini in lepo poziral. Dokler, da sem si jaz aparat pripravila se je že premaknil  za ruševje. Zato je posnetek malo slabši.
 pogled na Raduho je bil veličasten. Do sedaj je bila v senci
 kamor si pogledal sami gozdovi, sence in sončni žarki pa cvetje



 mojih pet minut
 ko se zaveš, da imaš veliko srečo, da ti je dano to lepoto doživeti.
 počasi nazaj v dolino Zadnji pogled na vrh  je nama razkril kot rana sredi gore posledice požara pred leti in najuje opomnil, da je kar prav , kajti na vrh se je priplazila megla , ki pa se je vedno bolj redčila- Na Uršlji gpri je bil klobuček iz megle, pri nas je rek, Če ima Uršlja dopoldan klobuk je popoldan dež. Pa še res je popoldne je v Velenju deževalo.

 sprva po kamenju

 sedlo
 cvetje ki ti seže globoko v zavest. Sredi ničesar pa taka lepota in bujnostNo ni ve vem kako zahtevna, sva midva že plezala včasih po bolj zahtevnih. Seveda je treba paziti , vsak korak in prijem mora biti 110% a  gre. Midva sva mislila lani da bova letos šla tu gor, ja tak je bil plan. A sva hvaležna in presrečna , da je on uspel priti okoli na vrh.
 Zmaj s Pece pa kar spi, ma ja mora, dokler da se kralj Matjaž ne prebudi...hi hi Ko sva se vrnila do koče na Peci , sva prvo nazdravila uspešnemu pohodu, potem pa nama je prijazen oskrbnik Branko razkazal čudovito malo kapelico Svetega Cirila  pod kočo. Vse je skoraj izdelek domačega umetnika iz Mežiške doline. Kipci svetnikov itd


 


 

 lepota ob poti na štoru


kot obleka plesalke flamenka

 pa v koreninah podrtega drevesa spijo drevesni škrati
 in z dvignjenim palcem zapušča strmino. Iskrene čestitke in pohvala za vsak korak.
 po makadamu je naju potem vodila pot do najinega jeklenega konjička, ki je naju varno  pripeljal mimo Pikovega iz dežele kralja Matjaža domov.



 vsa vesela zadovoljna in ja SREČNA
 PODNJI VIDEO PA PRIPOROČAM, DA SE GLEDA V CELOZASLONSKEM NAČINU, TAKO BO NAŠA ČIDOVITA KOROŠKA ZASIJALA V POLNEM SIJAJU- PA LEP VIKEND ŽELIM IN LEPO POLETJEhttps://www.youtube.com/edit?video_referrer=watch&video_id=u_mQIqQiJU0









https://www.youtube.com/edit?video_referrer=watch&video_id=u_mQIqQiJU0