sreda, 12. september 2018

SPOMINI STAREGA GOJZARJA -Uršlja gora-iz Naravskih ledin

Možnost izbire..

Sedaj v teh prekrasnih sončnih dnevih je kar težko izbirati med  pohodi. Nekaj zato, ker  sva v okolici naše doline že prekrižala vse po večkrat je pa še toliko hribov malo  bolj  oddaljeno, kot je Gozdnim in Krvavica , kjer še nisva bila.. drugo pa so dnevi kratki, za kam daleč oz.  više je bolj težko izvedljivo za naju za en dan. Pa bi kljub temu šlo. Strelovec je bil predlog nad Logarsko dolino. A sva šla spat šele ob pol enih od doma pa bi morala kar zgodaj.. Ker sem nekaj noči zelo slabo spala sva se odločila za mesečni pohod na Uršljo goro.  Pot je bila planirana iz Naravskih , ki je letos še nisva prehodila.. Navadno greva tu gor pozimi, (a letos sva hodila od južne strani od Kotnikovega vrha in Ciganije.).. Tako  je lepo, če imaš izbiro, da greš, kamor te pač trenutno zamika... Seveda ne ponavljava več toliko, kot sva pred časom,a še vedno greva rada tja kjer se počutiva lepo, kjer je polno energije, ki naju napolni za naslednje poti.
Skozi Mislinjsko dolino ,
kje  sva videla najin cilj, kot na dlani, a vendar ne tako blizu.in skozi koroške vasi naju je vodila pot. Tu mi je vse znano in je še dodatno, kot dotik lepih spominov na mlada leta. 
Mimo Kotelj

in Šmohorja,



ter mimo lepe Smučarske  koče,
ki smo ji mi včasih pravili, kar Smuč koča... Po vijugasti, aše kar lepi cesti, ki se vije v vznožju Uršlje  gore do Naravskih Ledin. Kjer pa je že bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov.
::
Parkirala sva v senci ter se mimo tabel, ki oznanjajo, da je v koči mogoče dobiti Bograč ričet in še kaj. Skratka že takrat sva sklenila, da se oglasiva nazaj grede
 

Sedaj pa sva kar hitro napredovala ter se počez po stezi napotila na prvi travnik, kjer sta naju že  dohitela prva pohodnika iz med mnogih ki so naju prehitevali. Enega iz med njih sem prosila, da naju je slikal ko greva, tako da se bo vedelo, da nisva z helikopterjem priletela na vrh.
..Na koncu travnika , pa sva ugotovila, da se je tudi tu kar precej spremenilo od najinega zadnjega obiska. Čez travnik pelje široka zglajena cesta ...Tudi tu je narava sprostila svoje sile in močan vetrolom, ki je na južni strani gore, kar precej razredčil smrekov gozd je tudi tu naredil svoje.



. Delavci so pridno obrezovali padla drevesa cesta je bila prav široka po kateri je naju više srečal velik traktor,
 ki je vlekel hlode na zbirno mesto. Midva pa sva potem krenila desno, kjer je bila nova pot , ki se je više priključila stari... 



Kar hitro sva napredovala in obujala spomine nato severno pot na goro. Kar nekaj  spominov imava . Na zimske , letne pohode tu gor, ko je bilo ledeno , da si stopil korak naprej pol pa nazaj. Sva dohitela enkrat januarja pohodnike iz Ptuja, ki jim je bilo tako spolzko, polovica je imela dereze, ki pa so  si jih razdelili  vsak na eni nogi ,da  so lahko šli naprej.. ... Midva pa sva potem raje šla nazaj naokoli  po južni strani nazaj ter naokoli. Tam je bila cesta  delno kopna...Pa na prekrasna jutra polna mavričnih žarkov. Pa na metulje,  pa gobe, pa srečanj a s srnami , gamsi, ko je bila taka megla, da sva skoraj trčila malo više na stezi v megli z gamsom...in uh, koliko še osebnih pripetljajev..še mnogo mnogo kaj bi se našlo. 



Tako nama je kar hitro minila pot do studenca,



 

kjer je Povodni mož pustil za vsakega malo vode. Dobra je ta voda. Sva se odžejala ..Tam je bilo že nekaj pohodnikov , ki so se vračali. Midva pa sva tudi nadaljevala pot do vikenda, kjer se priključi pot čez Kozji hrbet.




Tam sva vsa navdušena opazovala male pahuljice v zraku od cvetlic, katere je veter nosil po zraku, kot bi snežilo... Tu sva tudi malicala,

kajti ura je bila že skoraj enajst. Potem pa sva se veselo napotila po strmi cesti prvo, do razgledne točke, kjer se lepo vidijo Ravne in ostala Mežiška  dolina. Potem pa po kamniti poti do ovinka, kjer je nam postalo že pošteno vroče. Vesela sva bila da ni bilo vetra.. Vedno bolj je naju prevevalo planinsko vzdušje, ko te zajame evforija modrine neba, tiste nedoumljive sreče, ter hvaležnosti, da ti je dano še izi in uživati na  tem prekrasnem delu naše  gore. Ja lepo je tukaj. Res sva uživala . Na vsakem koraku odkrila kaj novega. Cvetja je sicer bilo že bolj malo , a kljub temu svatu in tam odkrila drobne cvetke vseh barv, ki so nama  še dodatno polepšali poet. Na drugem travniku sva obujala spomine, na prekrasen Panonski svišč,v katerem cvetju je bilo nešteto čmrljev, ki so lezli noter in ven
ki sva ga davnega leta videla na tem travniku. Žal prvič in zadnjič. Je ogrožena vrsta in ga je vedno manj. . Pa mimo Znamenja , kjer je skala z Urškinim odtisom stopala.

A je tako majhen 
da sva samo sprednje dele gojzarja lahko potisnila noter. Kmalu sva prispela do Ludrantskega križa, ter se napotila na vrh. Kjer je že bilo nekaj pohodnikov, a kot je že klasika so hitro šli naprej, ali pa nazaj, odvisno od tega iz katere strani so prišli.








Midva pa sva si vzela čas uživala v razgledu, pa v lepem vremenu, se poslikala, malo uganjala norčije od samega veselja, da je tako lep sončen dan. Potem sta na vrh prišla še dva kolesarja, ki se je pri križu slikal z visoko dvignjenim kolesom nad glavo. ... Slikala sem ga in mu potem pomagala da je sestopil dol oz. sem mu pridržala kolo. 
 Nato sva la na kočo se odžejala,šla pogledat čebelnjak.
 
 



Potem še skočila v cerkev, kjer sem posvetila nekaj globokih misli za tiste, ki
 





jih več ni in za varen korak v gorah ... Ter za moje bližnje, bolne , ki jim ni dano in ne morejo več uživati v lepotah gora. Nato pa sva se prepustila brezčasju in energiji naše gore. 








Prehodila sva jo po dolgem in počez. Uživala v rahli sapici ki je vela nad nama, ter v vročih toplih sončnih žarkih. Nato pa sva pozno popoldne odhitela v dolino. Kjer sva se ustavila v loči na Naravskih ledinah, kjer sva se odžejala in okrepčala. Kajti bil je že čas ne samo kosila, ampak tudi popoldanske malice.... Zelo nama je bilo tu prijetno. Zelo gostoljubna oskrbnica. .

Nato pa sva se odpravila proti avtu, malo niže , ter se odpeljala domov. Vsa zadovoljna napolnjena z dobro energijo naše gore, ter polna vtisov in fotografij,


ki nama bodo še pozneje, ko ne bova več mogla hoditi v gore polepšali marsikateri dan...Skratka bil je dan, dan za spomine... Skratka za kaj več pa na linku---https://photos.google.com/u/0/album/AF1QipMry9_879eNGODxNGSQB6-NG-VGusM-DgQYNWmQ

torek, 11. september 2018

SPOMINI STAREGA GOJZARJA ŠČAVNICE -GOLI VRH 1427

Spet je napočil nov teden in to sončen , kot bi se hotel odkupiti za prvi del  avgusta, ki je bil, bolj, kot ne deževen..

Prav za prav sva sprva načrtovala, ta teden pohod iz Predvora čez Kališče na Storžič. A ko sva sva se  malo pozanimala koliko časa bi potrebovala navzgor .Štiri ure piše  na Hribi. net. Torej bi za naju to bilo šest ur. Poleti ne bi bilo problema, ko lahko greš že zelo zgodaj na pot. A sedaj so kratki dnevi. Pa ne poznava poti iz te smeri. Jaz še nisem šla tu gor, mož pa je šel s sinom pred tridesetimi leti. Tako da je že tudi pozabil kje točno se gre.  Torej to je tura za poletje.

Po povratku iz Notranjske sva potrebovala kar nekaj dni, da sva se odpočila oziroma spanca, vsaj jaz predvsem spanca, da  sem  začutila , spet energijo v sebi ter moč, da sem  spet zrela za kakšen mali pohod, no bolj sprehod. On pa enako. No tudi  slike je bilo treba spraviti v red  Pa malo posrfati po spletu, , ter pospraviti stanovanje, kajti ko si zdoma se nabira prah in tudi likanje je potrpežljivo čakalo , da je prišlo na vrsto...Pa seveda mini vrt na balkonu, je bil potreben  pospravljanja, kajti jesen je tudi tukaj pokazala vso  svojo moč.
Pa sva  se kar na hitro odločila, da greva na Menino planino, da jo odkljukava za letos.  Ne bo naporno , ker bova vzela Mery s seboj.Nameravala sva  mimo Menine planine, in Oltarne peči na Ščavnice oz. Goli vrh, kjer še nisva bila ter nato naprej na Bibo planino. Ko pa bi se  vrnila , do Menine planine, bi obiskala še Vidovnik..A iz vsega tega ni bilo nič. Ker je Mery pričela boleti hrbteniica pa sva odložila izlet na Vidovnik in na Bibo planino...  Prav za prav ni bil ne vem kako velik pohod, a bila sva prvič tukaj in je nama bilo zelo všeč v tem delu Menine planine Tako počasi spoznavava celo pogorje. Korak za korakom , oziroma vrh za vrhom... Skoraj ni vredno zapisa, po drugi strani paje lepo da si zapišem, kar bo čas počasi zabrisal  spomine. Pa še dobro je za prste in možgane da si malo  treniramo sive celice. Kot že rečeno rada pišem...



oziroma na  Oltarno peč , ter Ščavnice Goli vrh 1427 m. Ko sva poleti bila na Bibi planini, nama je oskrbnik povedal kje gre približno ta pot. Ker pač še nisva bila na tej strani...Sva pa tudi videla kažipot, pri veseli bukvi, tako da ni bilo problema, da bi zašla.

Avto sva pustila ob cesti in se napotila , mimo Menine planine čez pašnike mimo,konj in  krav, ki so mulile že kar krepko popasene planjave.Na cesti sta se dva goveda bodla iz dolgočasja . S seboj sva vzela psičko, ki je vsa vesela se vrtela pod nogami, da gre spet lahko zraven.
 Pozno sva šla od doma, okoli pol devete ure. Ko sva prispela na Menino planino so se že pričeli tam izza  Velikega Rogatca valiti temni oblaki, tako da sva bila prav presenečena, kajti v Šaleški dolini je bilo modro nebo in sonce je sijalo z vso močjo. A kot vedno, sva optimista in upala da bova se še lahko prav prijetno grela v zgodnje jesenskem soncu.

Kar hitro sva  sva, napredovala, smo kajti tudi Mery je še zaenkrat kar korajžno šla z nama. Sicer ne pred nama, kot na Snežnik, a vendarle vzporedno...Ko sva prispela do velikega ograjenega kala, kjer 



je postajalo vedno temneje. Spomnila sem se , kako sem pred dobrim mesecem slikala tu metulje na cvetju ob vodi. Takrat je bilo sončno modrina neba je naju celo pot spremljala do Bibe planine...Sedaj cvetja ni bilo več, metuljev pa tukaj tudi ne. Potem pa sva spet šla po makadamski cesti , ob krasni leseni  kažipotov za Ščavnice. Bibo planino in Oltarno peč
 Najbolj pa mi je všeč bil napis PR' Veseli bukvi.... Najbrž mora biti kak žur tu, kajti bolj, kot sem jo gledala  bukev ha ah, mi je šlo na smeh... Ha ha ha
 Potem pa naprej po lepi  delni travnati gozdni poti...Kljub temu sva malo pogledala na levo in desno, če bi slučajno našla kakega jurčka. Malo morgen he he... Nič ni kazalo, da rastejo tu gor gobe, še mušnic ni bilo.

 Posijalo je sonce in razsvetlilo temen gozd


Kmalu sva prispela spet na travnik in tam je bilo kar nekaj metuljev. Od senožetnikov, apolonov, ter dnevnih pavlinčkv, ki so se preletavali iz cveta na cvet. Tu rastejo drobne bele cvetke, jim ne vem imena , a vem da jih nekateri uporabljajo za izpiranje oči.. in polno rumenih nizkih cvetlic Spet sva šla navzgor in prišla na velik travnik z prekrasnim razgledom na Zgornje Savinjsko dolino. Na sredi travnika je bil ograjen prostor,  z spomenikom .Zamislila sva se ob spominu na žrtve, ki so padle tik pred koncem druge svetovne vojne.. 4.5  1945 --- Štiri dni ped koncem vojne. Ja človek se zamisli..., a sem potem zvedela na Menini planini, da je na istem travniku samo malo bolj vstran. Šla sva mimo, a je baje zaraščeno, tako, da nisva ne vem kaj zamudila.

(jaz sem mislila, da je to Oltarna peč) A je malo niže, no mimo sva šla
Tudi tukaj je bilo vse rumeno od cvetov...


Sonce je sijalo in se skrivalo za oblake...

Občudovala sem modri resasti svišč  na travniku. Pa te šopke roza  cvetlicPotem pa sva mimo električnega pastirja prišla spet na drugo planjavo, Kjer sva spet ugledala krave in konje ki so se pasli ob kalu. 

Potemse je pa od nikoder kar naenkrat pojavila megla.
 

Tako da sva sploh dvomila, da bova imela kak razgled z vrha.Ko sva se povzpela proti vrhu, ki je hil zavit v meglo.
A  ko sva malicala sva videla da se sence umikajo soncu

 slikala sva se za spomin, da ohraniva in osveživa te trenutke jesenskih dni


 Sonce je in ni sijalo, a bilo je prijetno toplo


 Malo sva se razgledala po vrhu in po dolini, kjer sva le opazila Šoštanjski dimnik ter Savinjsko dolino. A vidljivost je bila res slaba.

 Nato pa je posijalo sonce. Uživala sva v njegovi toploti in obarvanosti sosednjih vrhov. Nato p sva se čez kar nekaj časa odpravila nazaj. A za Mery je bila ta pot prenaporna. Da sem jo nesla skoraj tričetrt poti....  Ja spoznala sva, da je včasih sama vlja živali da je zraven naju in da hodi premalo... Če je bolečina prehuda.




 Sonce je posijalo tam na nasprotnem vrhu in se potem spet vrnilo na Goli vrh.
 V jami pod nama se je govedo in konj paslo , spalo in uživalo v zadnjih  dnevih paše...
  Ter se nato vrnila mimo čudovitih dreves nazaj na Menino planino. Mery pa je zaspala v nahrbtniku.
Mery se je odpočila, celo zaspala je v nahrbtniku nazaj grede. Jaz pa še danes čutim boleča ramena...Malo niže sva se slikala ob veliki skali , kot je že klasika da jo podpreva ha ah. Vedno moraš biti dobro razpoložen in optimist. Leta nikoli ne smejo biti ovira..


 Mimo čudovite skupine dreves



tu je az trenutek spet posijalo sonce


Pa sva se hitro poslikala za spomin in nato odšla naprej proti Menini planini...

Mimo kapelice in spomenika, ter se za kratek čas ustavila v koči,,,
Zelo nama je všeč ttu gor. Ko so bili še otroci mali smo veliko hodili na Menino planino...