petek, 16. februar 2018

Tudi to je življenje --O DOTIKIH, ,LJUBEZNI ,VALENTINOVEM

Valentinovo je za nami. Z njim pa tudi vsa evforija, ki je zajela vesoljno Slovenijo.

Ravno danes sem prebrala na spletu o dotikih, pa kako so sedaj skoraj vsi so na tabličnih računalnikih , telefonih itd . Da se ne pogovarjajo več, da ni nobenih dotikov ,stikov, hrepenenj ,želja. Kako je bilo včasih vse drugače, kot je sedaj . Jaz pa pravim , ni res...svet se res spreminja in mi z njim pa če je nam to všeč, ali ne. . Ravno tako je bilo pred petdesetimi , ali sedemdesetimi leti A gotove stvari so ostale enake , samo na drug način so izražene. Bolj javno, včasih je bilo vse greh. Bog ne daj da je kateri komu preveč odkrito povedal o svojih čustvih ..Takoj je bil ožigosan in zaničevan. (Za mene je pa to hinavščina ) Kajti ravno tako so se zaljubljali se spogledovali in ljubili, pač na skrivaj. Sprašujem, kako je potem mogoče, da je bilo toliko nezakonskih otrok ?! Ja se mi je ob prebranem zapisu porodilo vprašanje , kako je potem mogoče, da imajo sedaj mladi naraščaj, če pa so vsi samo na telefonih in tabličnih računalnikih. Tako pa še tehnika vseeno ni napredovala Nikoli in nikjer ni vse samo črno belo, ampak je vmes še prava mavrica čustev.
Če pa se nekdo res počuti tako nostalgično za starimi časi je a spet vprašanje zakaj. Res je bilo marsikaj lepo morda bolj pristno, a spet smo sami krivi, sami odločamo o stikih z družinskimi člani prijatelji in znanci. Če pa vsem bolj všeč in jim bolj odgovarja pogovor preko telefona, ali spletnih omrežij mislim da so sami krivi. Vsak je svoje sreče kovač.
Sem pa ob prazniku zaljubljencev zelo skeptična saj smo ga uvozili iz Amerike, kot smo že marsikaj drugega, veliko nasilja itd ne vedno koristnega, kot , da ne bi imeli svojih praznikov dovolj. A tu so pristavili lonček, kaj lonček veliki sod, trgovci, da vlečejo zadnje cente iz žepov naivnih potrošnikov za predmete, ki čez nekaj dni končajo v smeteh. Praznik zaljubljencev, ja to bi še šlo, kajti zaljubljenost pride in gre , kakor pač kdaj. Tista prava ljubezen, ki gre skozi , pekel in nebesa , ovire in težave,ko se nebo nad zvezo stemni, da ne vidi korak naprej, a začuti ob sebi toplo dlan ki odstre temo pred teboj. Pa ne samo en dan. Kajti nič ni samoumevno. Tudi ljubezen ne. Kaj hitro se lahko izrodi, postane rutina in izgubi tisti prvi vtis globoke ljubezni, ko si lahko vsak reče Lepo je ljubiti in še lepši je biti ljubljen. Ne potrebuje nobenega praznika, če pa že naj bo naš slovenski. Se sprašujem, kaj manjka Gregorjevemu , ali še kakšnemu . Valentin je vedno odklenil ključ od korenin, nič več in nič manj. saj ni čudno da potem pomlad zamuja, saj ne ni vsestranski pa čeprav je svetnik.
Pa lep pozdrav
P.P
zadovoljno s svojim prepričanjem
“Vetrovno dekle”

petek, 19. januar 2018

Tudi to je življenje. .Čas se izteka. ..

Kaj bi dejala  če bi lahko. .mi svetovala ,od česa zakaj vse  to je prišlo. Rada bi se smejala a se težko..
....   še  solzi po licu   uspe težko. .tako jih  zadržujem  in mi je hudo..Mislim na tebe sleherni dan,    pa naj bo svetel,ali teman,ne morem verjeti da te  več ni, tvojega smeha tvojih idej..le šopek na mizi tebi v spomin , belih marjetic dehtečih veni..``'Se mu čas je iztekel,`.`  dejala bi ti.. .ga gledam in jočem, zavreči ga hočem, a oveneli beli cvetovi, so kot duhovi,so kot pozdravi  ki posiljas jih ti..

četrtek, 11. januar 2018

Tudi to je življenje -Odhajanja !


Odhajanje ---

Odhajam,jaz ti ona on..
Včasih brez slovesa ,ali
bolečine . 
Tiho,tiho se posloviš, 
Ali pa trpeče ,tako boleče  težko greš , kakor koli,
slovo vedno dokončno je slovo. 
Le poti so različne  in smeri.
Za nekatere  strme polne ovir.
Da si oddahneš ko zaslutiš .
Konec je....
Za druge so poti gladke mirne,morda celo dolgočasne. 
A so še vedno želje da ostaneš tu.....
Važna ni vsebina, kajti tam na koncu vse izgine,se razblini v dokončnosti..
A  sprašujem se, srečava  tam se ...
odgovora ni, le veter v krošnjah šumi ,
a nekako slutim , kaj hoče mi povedati.. ..
p.p.

sreda, 10. januar 2018

Tudi to je življenje ---Besede besede besede, o tem in onem

V tem sivem januarskem dnevu sem malo brskala po mojih  zapiskih  tu in tam, kar nekaj se jih je nabralo z leti , še več jih je ostalo kje zapisanih, a žal tudi izgubljenih . Nekaj stihov preteklih let. o tem in onem. Sicer je nekaj bilo že kje zapisano, a vsaj jaz bom sedaj brez skrbi da vseeno vem kje je zapisano...


SKUŠNJAVE
Topel veter veje z juga  ledene sveče se tope
pomlad se bliža čutim v zraku je.
Kotički ust ti za drhte v očeh nemo je vprašanje,
Boš šla z menoj poslušat
ptičje to žgolenje ? Občudovat pomladno to brstenje.
O dragi moj preveliko tvoje je pričakovanje.
Te tvoje silne želje, šle so mimo mojega srca
kot topel veter z juga ,kako stopil bi le ta led,
Ki ljubeče  srce ga obdaja
 v zlat obroč je okovan, ki mu začetka ni ne kraja.
Pojdi sam preko poljan in bodi srečen …
P.p.
 ---------------------------------------------------------------------------
SIV DAN


Siv dan poln morastih sanj,
ko se ti zazdi da izhoda več ni,
S sabo ne veš več, ne kod ne kam .
Potem zagledaš tam onkraj ,ničesar droben sij
kot medla lučka , ki v temi blodi.
Zapreš oči saj misliš si, da to je privid
ki izginil bo v temi in brezupnosti .
Spet odpreš oči in bližje je sij
začutiš, da le ni vse tak brezup,
kot se ti  sprva zazdi.
Nežen dotik , pogled sijočih oči
in tvoj smeh , tvoj smeh ,
ki me vedno znova in znova povrne  na svetle poti.
Ja tvoj smeh, ki mi da novih moči
za tiste temne dni , ki bodo morda,  žal spet prišli
Avtor:
P.P.
»Vetrovno dekle«
Dne 04. april 2017
----------------------------------------------------------------------------------------------------
V TA JESENSKI ČAS
Vedno bolj se oddaljuje čas,z njimi izginja tvoj obraz
Potez skoraj ni več, zabrisane so skoraj  vse.  kot da te nikoli ni bilo.
A so dejanja, so spomini, ki vsak dan me spremljajo.
Po dolgih letih je spomin še živ, kot , da poleg mene bi še vedno bil.
Tvoj smeh slišim vedno še . Se spomnim, ko pod kostanji sva lovila se
Bodic poln si bil, vem da te bolelo je
a s prešernim smehom si premagal vse.
V ta jesenski čas spomin je še  posebno živ,
morda duh tvoj bdi nad menoj,
v listih ki šumeč se rahlo barvajo,
so morda vez, med spominom in resničnostjo.
Ko moj korak vodi me prek barvnih stez, jesenskih dni-

Kjerkoli že si , moj spomin vedno spremlja te ,
vedno bolj pogrešam te.
Avtor:
P.P. »vetrovno dekle«
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kri ni voda,
Voda ne žene srca ne razburka duha.
ne povezuje, ne ohranja topline . Kri, ki teče  po mojih,
tvojih žilah ima iste gene, iste lastnosti, iste moči,
ki naj jih nič in nihče  ne  spremeni.
Tok, ki naj bi naju plemenitil in nadgradil.
Naju povezoval in ščitil.
Kri ni voda , in to vem jaz, to veš ti.
kri, ki  nama po žilah polje, ki naju povezuje in  naju bodri.
A kar naenkrat  se zgodi se , da  se kri razvodeni,
ko se lastnost nje spremeni.
Spremenil se ti je obraz
a ne od starosti, 
ampak od življenja slabosti.
Ne izžarevaš topline in radosti. 
Takoj mi je jasno ,
 da jaz   nisem za te  nič več Jaz
 in ti zame ne Ti  .
Premalo je mojega  hotenja, 
da se ne to  ne zgodi, 
kri se kot voda v hladen leden steber  spremeni .
Ne poznam te več , ne poznaš
me ti tujca  sva si.
Avtor: Paulina Pristovšek
 ---------------------------------------------------------------------------------------------
Spomin
Odšla si, tako   na  hitro in to , kar  brez slovesa.
Povej mi, kako je tam onkraj ničesar?
So tam poljane polne cvetja, žita,
ptic in  drevja? Kakšna so tam doživetja?
So tam res mir lepota in milina, kot jih slika nam večina.
Ni skrbi ne slabe volje, ne bolezni lakote in vojne?
Ni prepirov in "faušije", ali brata morije? Ali pač?
Ti samo spiš sen brez sanj, je konec res vsega ?
Je tam svetloba, tema, ali zarja??
So jutra polna barv pričakovanja...
Si srečala se s svojimi, ki so pred tabo že odšli?
Kako je tam? Obljubila si mi, če odideš pred menoj mi poveš...
A ti molčiš... Jaz sprašujem spet in spet...
Ali je tam lepota, bolečina, ali je tam  neba sinjina?
Morda pa je  vse le  privid, da je tako,
da je vse samo tolažba, iluzija, da laže prebolim, misleč, da srečava se spet..
Ti spiš sen večnosti in nič prav nič te ne zbudi..
Le moj spomin ohranja te med živimi. A želela vedeti bi...prosim povej mi, kako je tam onkraj večnosti??
P.P.
»Vetrovno dekle«
--------------------------------------------------------------------------------------------------- 

TIHO, KOT REKA
Tiho kot reka  življenje odteka. Počasi , hitreje kakor pač kdaj.
Ko  so z veseljem  sreče,  ter  smeha ​​ napolnjeni dnevi,
v očeh  radosti sijaj.
Nenadoma ,ko najmanj pričakuješ se  vse hipu obrne,
sreča izgine , kot piš preko poljan .
Ko pa se priplazi  temno gorje, čas se ustavi, nikamor ne gre.
 Gledaš in čakaš svetlobo sredi teme.
Utrujajoč je korak, trpek nasmeh , upanje v očeh,
želiš  si da bi ​začutil  ​smisel  življenja,
 da spet s teboj bi zaplesal  preko trat.
Že sama misel na sonce in modrino neba,
 naj bi dalo novih moči, da energija spet zažari.
Nič ne  pomaga ne sonca sijaj, cvetje, zelenje, doseže  te ne.
Ptiči žgolijo , ljubijo se,  a za tebe ,to samo čudno  mrmranje je..
Veš da mimo tebe šel bo maj. A ti boš v  oklepu zmrzali drsel  vedno bolj nazaj na tisti kraj.
Ko pa se vrneš Ti nazaj,  ni treba ne petja ne cvetja. Potreben ni noben ptičji direndaj , kajti tvoj dotik me povrnil bo v pomlad ​ in sreča se vrnila bo k nam​,
​ sredi ledene zime nazaj​, preko zelenečih ​ trat​..  P. P.
21.3.2017​ tam sredi noči enkrat​
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
RIME
Ko srce je včasih  polno,
sreče radosti , bolečine.
Takrat  navadno pojavijo se rime .
Kot ostri veter biča  rastje čez  planjave, ogoli  jim vrhove, veje,
da laže jih po burji , blagodejno sonce spet obsije.
Tako beseda srcu vrne  radost, hrepenenje,
ko duša polna  je lepote, globoko se dotakne duše,
takrat so rime  tisti nežni vetrič, ki  poseje  radost naokoli,
da postanemo, kot mehka glina, ki se oblikuje ...
A časi so se spremenili rime več niso zaželene ,
Niso več dobro razumljene.
  Nove pesmi so po novem  narejene.
So moderne , povsem drugače zastavljene,
 kot bile so včasih pesmi rime. 
 Prebiraš jih in iščeš v njih  pomen,
 odsev, radosti bolečine. 
Kot noč in dan so si različne ,
vez med njimi je le to, 
da pesem naj druži in človeka bogati,
 naj je napisana  tako ali tako...
Ker, takrat ko srce in duša  je polna  lepote,
 solz in  bolečine, mora na papir da se razlije, 
da srce spokojnost , 
 blagodejni  mir spet lahko užije.
P.P. »Vetrovno dekle«
Dne 22. januar 2017 20:09 je Pavlina Pristovsek napisala:

Spomin na  jutro
Kot temna senca, poraja se spomin.
Hočeš zadržati ga, a v jutranji svetlobi izpuhti.
Nežen preblisk na tiste dni in na obraze, ki jih več ni...
Na ravnine polne žitnih polj , ter valovanje šelestenje
kot tiho hrepenenje, po tem , ko po žilah je zaplala vroča kri .
Ko luna v temnih je nočeh prižigala v očeh luči,
tih šepet utonil v ječanju je strasti.
Ko zvezde kazale ozke so poti, kjer hodila skupaj sva jaz in ti.
Molčiš, saj treba ni besed, pramen svetlobe skozi prste, kot voda ti polzi.
Igram se z mislijo, igraš se ti, da oba ovila bi se v plašč prosojnosti.
Zaplesala obredni ples poletnih dni,
med kresnicami in cvetkami , da osvežila bi spomin,
da obnovila zaobljubo bi , da jaz sem vedno ista še, da isti si še ti.
Plesala sva med ozarami, kjer na njivi je cvetel rdeči mak,
ki v soju zvezd je žarel , ob njem muren godel nama je svoj napev.
A jutro strgalo tančico je prosojnosti , pramen svetlobe med prsti ugasnil je,
spet oba sva znašla se v sedanjosti.
Molčim jaz, molčiš ti, a saj treba besed ni ,
topel nasmeh in stisk roke, pove vse
in vse se kot pred davnimi dnevi zdi ........
p. p. »Vetrovno dekle«

SPET PRIŠEL SI V MOJE SANJE

Spet prihajaš v moje sanje, v ta moj tihi  svet si vstopil
v svoja čustva me potopil. Tvoj dotik je bil dovolj,
da si čustva vsa predramil,  s poljubi si me vso omamil.
Jaz pa vsa sem se ti predala, kot da bi te čakala ---
 Vsa moja spoznanja, ki sem ob tebi jih spoznala
ko tebi, sebe sem dajala vso strast vso ljubezen, želje in obljube
vračal z ognjem in strastjo. potegnila me je na dno.
 Prihajal noč si za nočjo ,spet in spet v moje sanje
bila presrečna sem, spet sem pričela verjeti vanje.
 Ljubila sva se vsepovsod -ob svečah , travnikih in temi.
Ljubila, od poletja do jeseni.  Prišla je zima in z njo mraz.
 V sanjah izginjal tvoj obraz  oh, ljubi počakaj ne odhajaj
jaz nočem še oditi hočem s tabo se ljubiti,
 Izkoristiti ta čas. Kajti, ko se bom zbudila
bom za večno te izgubila. Nocoj si zadnjič prišel v moje sanje.
Ljubi me, to noč, da bom poslednjič še verjela vanje..
Avtor: P: P:
»Vetrovno dekle«
     
Trenutki. .prijateljstev
Jesensko sonce..

Ti ,On  Jaz sedimo in molčimo prepojeni s preteklostjo s  hrepenenjem prihodnosti se zavemo, dragocenega trenutka sedanjosti.
Molčimo ne potrebujemo besed.
Čutimo kako nam čas polzi skozi dlani prosojnih od sejanja minljivosti... Želja je samo ena ,da zaustavimo ta trenutek povezanosti za vedno.
Barve so obarvale drevesa pred nami ,vsi v en glas vzdihnemo
 in se glasno nasmejemo...ob spominu na mlade dni, ko smo se igrali pod  barvnimi krošnjami ...srečni se nasmejemo, kajti vsi že  s sedmimi križi  na plečih se počutimo mlade in napolnjeni s svetlobo ,ter energijo svetlih jesenskih sončnih dni....
 Sreda, 11. oktober 2017
Avtor:P:P:
»Vetrovnodekle«
V ta jesenski čas
Jesenska modrovanja 
Sede v mraku v polkrogu, kot spleten lovorjev venec zmagovalcev, nad življenjem, smo dajali vtis, a ob šibki svetlobi, smo hitro dojeli, sklonjenih glav, globoko zamišljeni, da smo kot filozofi, ki se  se ukvarjamo s vprašanji , na katere ne moremo, ne znamo odgovoriti, včasih pa tudi nočemo , kadar spoznamo, da smo za večino svojih odločitev odgovorni samo mi,samo.. Čeprav rade volje delimo nasvete vsem, kateri nas sprašujejo o uspešnih potezah življenja- 
Takrat se zavemo, da je veliko laže drugim svetovati ,laže drugim pomagati, a sami velikokrat ne vemo odgovora. Na osebno rast, na izhod zagat lastnega življenja. Vedno znova se ujamemo, kot pajek
v lastno lepljivo mrežo hotenj in razvad.



A je že tako, da vedno pometamo pred tujim pragom pred lastnim pa se spotikamo ob ogromnih kupih nepomembnih zadev ,ki že jutri ne
bodo imele nobenega vpliva na dejanja v prihodnosti. 
Življenje pa gre svojo pot, mineva čas in kar naenkrat se zavemo da bi še toliko stvari radi  naredili, a samo ugotovimo lahko, da je skoraj za vse že prepozno Snamemo si plašnice z oči in se zavemo , da smo že pred vrati,ki so odprta noč in dan , ne glede na materialno stanje, ali starost .. Tako sedimo in modrujemo v polkrogu si dajemo poguma in duška, ugotavljamo, da nas je vsako leto manj, da je naš krog okoli jesenskega ognja
vedno manjši, vedno bliže smo plamenu in bojim se, da bo nas kaj kmalu použil in
spremenil v pepel , ki ga bo veter raztrosil na vse strani , mi smo, kot le droben plamenček.....ki bo zastal za trenutek, se še zadnjič povzpel kvišku , kot dokaz , da smo živeli, in bili veseli, da smo imeli to srečo, da smo sploh lahko dojeli drobec lepot življenja, da smo bili , nato bo nas pokrila pozaba večnosti, tako kot pokrije vse ljudi in stvari tega sveta, pa če se še tako trudimo da bi živeli večno že tu na zemlji. …
P.P.
"Vetrovno dekle"
 -21. SEPTEMBER 2016

-----------------------------------------------------------------------------------------
ZAMAN ---
Pramen dolgih svetlih las,
ki so ji kot avra obkrožali obraz,
zlatil sij sonca, ki zahajal je,
zaslepil ti oči je in srce. -
Kot nimfa zdela se ti je,
božanstvo , ki nisi vreden je
obljubil si ji, kar hotela je.
Potem si bolje jo spoznal ,
ji dvoril , jo obdaroval
samo da bi jo obdržal,
 ves tvoj trud zaman je bil ,
njeno srce ostalo hladno je
molče si prosil rotil, ostani še.
A samo dvignjena dlan v pozdrav, 
upajoč odzdravil si nazaj,
Roka omahne, izgine v temi, je le zadnji pozdrav
in že je več ni. 
Molče se zaveš, da sam si ostal.

-.-.-.--.-.-…-.-..-.-.-.-..-..-.-.-.-.-.-.-.-
 p.p.
 Poslavljanja·13. DECEMBER 2016
Preliva se svetloba v ta hladen zimski dan. 
Skozi solze , kot meglice vidim sence pred menoj.
 Tiho se je tam z zvonika zadnji navček oglasil,
 kot potrditev, kot resnico da si preminil.
Odhajaš v mogočnem spremstvu, tja na pot na drugo stran,
 vsi smo v mislih ta trenutek s tabo, a ti odhajaš , tako sam.
Tople besede tebi ob slovesu bi ogrele še beton, a ti spiš ,
 ne prebudi te niti mrtvaški zvon,
 ki odzvanja vedno znova da poglablja bolečino,
 ki,odnaša veter jo tja pod nebo . 
Nato zaslišim še Tišino, ki zapoje čez pokrajino.
 v tih obarvan predvečer se od tebe v vrsti poslovimo.
Opažam , da ob teh slovesih , sem vedno bliže prvi vrsti, 
ki stopa tiho za dragimi v krsti. 
Prešine misel , gotovost me, da kmalu bodo me molče,
 kot danes tebe spremljali tja.
 Kamor prej, ko slej nas vseh vodijo steze. 
Odšel si proti večernim zarjam zadnjič se zaiskrilo je nebo,
 verjamemo, da tam kjer si sedaj ,
 jasno modro je nebo.
 Verjamem , da ti je lepo!!!
 p.p.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kot svila je koža.


   Kot svila je voda,
  kot svila tkanina,
  kot svila nebo.
   kot svila nasmeh-
  Koža za božanje,
   voda za plavanje,
   blago za ovijanje
    nebo za letenje.
     ter nasmeh za
     radost.
    Z božanjem vzbudiš telo,
     z vodo umiriš strast
     z blagom prikriješ jok,
       ko te ponese pod nebo
     pokrito z zvezdami .
     Voda izgublja svilnati lesk.
    smeh postane priučen .
      Naučiš se božanja ,
    plavanja, oblačenja in smejanja.
    in letenja v neskončnost.
    Božanje postane krepak prijem
    voda se umaže od pregreh
     tkanina razpade , od slanosti solz,
     še vedno ne moreš doseči neba.
     S časom postane koža uvela
          a voda kristalna čista ,
      obleka izgubi svoj namen
       Z nasmehom dosežeš nebo.
       In vse naokoli je spet vse svilnato.
     Avtor;  p.p.
------------------------------------------------------------------------

JUTRO
Ko dolina je še spala, zvezda z luno se igrala
Le na vzhodu je svetloba, bližnji vzhod nakazala-
Pred lepoto sonca sva obstala_
Rosa bilke je umila, ter pred vročino osvežila-
Svežina jutra travo spremenila-
Jo v polje diamantov spremenila-
Ptice tiho so zapele, dobro jutro žvrgolele
Bosa šla sva  preko trav bila sva  kot prerojena
 Vse poniknilo je hipu, le cvetoče cvetje trav
Je še šumelo prek dobrav… le ti in jaz ,
 tam nekje na robu gozda
Za naju svet je obstal…

 p.p.