sreda, 23. maj 2018

Spomini starega gojzarja-Gora Oljka




Po včerajšnjem sivem dnevu je danes zjutraj posijalo sonce.. Ker je psička Mery v ponedeljek   morala ostati doma , sva se danes odločila da jo popeljeva spet malo v naravo. A je kar težko odločiti se za kak cilj. Ker ne sme hoditi navzdol zaradi zraščene hrbtenice, sva se odločila , da greva na Goro Oljko, kjer sva bila zadnjikrat meseca februarja. No takrat je bilo tu gor skoraj 40 cm snega.
Sedaj pa so povod valovile zrele trave,
 Danes je bilo prečudovito jutro S  sveže opranimi krošnjami po včerajšnjih plohah.  Pa še ptički so tako glasno in veselo prepevali da je bila hoja pravi užitek. Kaj kmalu sva šla mimo zorečih češenj ob poti  ter mimo pašnikov z ovcami in kozami, ter nato skozi  gost gozd. Kjer sva srečevala kolesarje, ki so se trudili v strmi klanec.Šla sva počasi, da se ni Mery preveč utrudila. Saj končno ni važno koliko greš in kam, ampak da greš.









 Kmalu sva krenila z glavne ceste na gozdno cesto, oz. bolj pot, ki naju je pripeljala do kapelice sredi gozda.  Ker sva imela s seboj čaj sva se ustavila in uživala v svežem gozdnem zraku. Ja lepo je , če lahko iz dna pljuč vdihneš čisti zrak . Da kar čutiš, kako se ti pljuča razširijo, ter ti kri hitreje po žilah se pretaka.
















Peljala sva se nekaj časa. Avto sva pustila ob cesti in se napotila okoli po cesti navzgor. Saj prav za prav niti nisva potrebovala rekreacije, kajti oba sva čutila še v mišicah posledice pohoda oz. plezanja po  na tleh ležečih smrekah, ki so ležala na tleh od vetroloma.
Kot vedno zadnje čase si vzameva čas za pot. Še vedno velja , da je pot tudi cilj.
 Potem smo se počasi odpravila naprej in kmalu prišla na cilj. .Všeč mi je kadar prideva s te strani, da se cerkev pokaže v vsej svoji lepoti. Kar nekaj posnetkov sem naredila, nato pa me je zvabilo cvetje na travnik, kjer sem na hitro ujela metulja lastovičarja.
 Nato pa sva šla do planinskega doma, kjer je naju izredno prijazna natakarica postregla . lepo imajo sedaj urejeno. Posebno mi je bilo všeč to, da imajo zelo lepo poskrbljeno za štirinožne "pohodnike", Ja lahko rečem da je tu gor kužkom prijazna planinska postojanka. Pa nasploh je lepo urejeno sedaj v majskih dneh. V nedeljo, ko so bile binkošti  je bila maša in pevski zbori so peli.
usedla sva se na dvorišče na sonce, kajti sonca letos še ni bilo na pretek.
 Ko sva se odžejala, sva odšla  še do podzemne cerkve,  si jo spet ogledala , potem pa sva sedela nekaj časa na soncu uživala in obujala spomine. Sedaj imajo na travi ležalnike, tako da res lahko uživaš sto na uro, čisti zrak, sonce, prijaznost oskrbnikov, ja ni, da ni. res velikokrat smo bili tu gor .  Midva z otroki. Potem z vnuki, pa seveda po pohodu  bosih. No na te pohode od 2015 ne hodiva več.
Prej pa sva je bilo kar zanimiva izkušnja, po asfaltu, listju pesku makadamu, ja zanimiva izkušnja ha ha. A sedaj še hodiva samo po mehki travi bosa. Za tako razdaljo, kot je od Pesja je pa postalo predaleč.
Lepo je tu gor. Ja vsaka dva meseca približno obiščeva to goro. Bi jo še večkrat, a ko je še toliko drugih krajev , ki kar vabijo, da se povzpneva na vrh, kjer še nisva bila ...
 A kot je vedno že tako, ko je lepo, se moraš posloviti in oditi nazaj vv dolino. A sva si že obljubila da se spet kmalu vrneva, Tako sva preživela krasen dan in   tudi razhodila sva se dovolj.

torek, 22. maj 2018

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- LEPENETKA


 Kot že rečeno v prejšnjem blogu, sva po prihodu do Zg. Špeha pohitela naprej po cesti proti Sedlu Kal in Lepenatki, kajti postajalo je vedno bolj temno. Potem je kar naenkrat posijalo za nekaj minut sonce , a več ni zmoglo. Na sedlu sva se ustavila samo toliko, da sva sikala in odhitela naprej, kajti dežne kaplje so že padale.






Pohitela sva v strmino, takrat je pa nehalo. Potem sva uzrla rumeno preprogo regrata,  zvončnic encijana , žanjevec in še in še ; Vedno nove, cvetove sva odkrila. Slikala sva se med regratom, sploh se mi ni mudilo naprej, a postalo je vedno temneje, sva
 






nato pohitela proti vrhu, kjer pa naju je okoli sto metrov pod vrhom dobil tako močan naliv , da sva se samo zavila v pelerini in čakala da poneha. In res je . Na vrhu sva tokrat ostala skoraj uro. Kajti bilo je tako lepo vse v cvetju vseh barv , pa sonce, ki je sijalo z vso močjo, kot , da bi se hotelo odkupiti za naliv



 Proti vrhu sva našla eno murko, prvo letos. Kljub mokrim tlem sem pokleknila in jo poduhala.

 Dežne kapljeso ostale  na kažipotu, a na vzhodu se je sonce vedno hitreje pomikalo proti vrhu
 Kljub trenutno še senčnemu vrhu in kapljam od dežja  je bilo gor tako lepo, da sva kmalu slekla pelerine in se predala uživanju in raziskovanju vrha.Celo murko sem našla. Pa te male rožice, mislim , da se jim reče mraznice, ali , no saj je vseeno. Toliko jih še nisem videla na kupu.. Kot odeje vseh oblik, tako skupaj nagnetene, da me je obšla skušnjava, da se uležem med nje. A zemlja je bila mokra pa tudi škoda bi bilo tako lepoto pomečkati
 Med mraznicami so bili encijani
Tako slekla sva pelerini. Še dobro da sva ju imela s seboj.
 Tako nehalo je deževati sonce bo kmalu posijalo. Okoli in okolije že vdolini.
Žanjevec navadni svišč, ja in še in še. Tako na skali ob tako lepem sončnem vremenu. Ja gorski svet se spreminja.enkrat sonce dež megla, vse te lahko doleti.


 Pogled z vrjha na sedlo Kal
 Krasen je vrt matere Narave

No pa , da ne bom dolgovezila in naštevala vse cvetje( roko na srce, vsem niti ne vem imena.

 svišč
 Kukavice


Pisano , še po pobočju navzdol


Njegovih pet minut


 Kako lepo pobočje
 lila v senci

 Pogled na drugo stran pašnika.

 nato pa po strmem obronku navzdol, Tu je res strmo in začutila sem ostro bolečine v peti in desnem  kolenu. A je že tako, ob taki lepoti pozabiš na napor. 
 
 
Veliko je rumenega cvetja, pa modrega pa belega, lila . rdečega sicer bolj malo a sva videla rosiko.

 tem pa ne vem imena, Komaj sva se prebijala skoz ne. Ha ha no ozka pot je bila prosta







 
zelo veliko drevja je na tleh in zelo veliko je že spravljenega


Ko sva prišla do pašnika s prežo, je k njemu pridrobencljav mali teliček, da ga je lahko pobožal.Potem sva pa krenila po ravni cesti, joj kako se je prilegla ravnina Nato pa spet navzdol. Priznam , da se mi je zadnji pot res vlekel.
 Tudi zadnji del je bilo treba čez debla
 Tu je bila senca in zaradi krošenj skoraj tema.

 Hura pa sva tu in sva sklenila, ali kakor je moj dejal" Zašpilala klobaso. "Sedaj pa še samo h cerkvi da si napijem vode in nato mimo cvetočega pobočja do avta in domov. Priznam bilo je naporno, a tako nepopisno lepo, da sem presrečna, hvaležna , da je nama dano da lahko skupaj uživava v teh pohodih in v občudovanju naše prekrasen dežele. Ja najbolj so mi všeč pisane planjave. Ne maram enoličnih cvetlic. Narava ima vse pomešano. Ja lep je vrt matere Narave in  treba je paziti, da ne bomo uničili vso to lepoto.




nad vodo so cvetele spominčice. 

 Še zadnji pogled na to romantično cerkvico med drevjem. sedaj že vem za dve cerkvi ki sta skoraj skriti očem ...


 On je šel malo naprej jaz sem še občudovala belo pobočje pod mano.







 

 



 Prej so nad Rogatcem bili temni oblaki sedaj je pa v soncu. Zelo lep pogled, skoraj sem si zaželela, da bi bila spet gor.






 Lepo se je videlo na vrh

 Vzorčasta pokrajina
 



 Dan se je nagnil že globoko proti večeru, ko sva se  midva vrnila mimo Gornjega gradu in krasnih kapelic domov.Utrujena a zelo zadovoljna da je nama uspel ta pohod.
P:P: