petek, 15. februar 2019

spomini starega gojzarja -MALO NOSTALGIJE IN SPOMINA NA LETO 2018-

KO JE LETO NAOKOLI--1 del-

Kar nekaj časa je minilo, kar sem  tu napisala ali objavila kaj. Pa tako sedaj z zamudo napišem nekaj lepih utrinkov od lanskega leta 2018-
Decembru v slovo, ali pogled nazaj:
 JANUAR.


 Prosinec po starem, ali Januarju, ki  je bil še zame do nedavnega res bolj, kot ne neljub  mesec .Že zaradi tega spoznanja, da je bivše leto minilo kljub vsemu tako hitro, pa še toliko načrtov je ostalo neizpolnjenih. No ja , če odkrito povem se je navadno tako vlekel ni in ni ga hotelo biti konec. Veliko je k temu pripomoglo tudi vreme. A odkar sva se odločila, da vreme, pa že ne bo imelo na naju kakega vpliva,  se je to drastično spremenilo.  Kajti  prej sva po januarskem premoru , največkrat zaradi oblačnega neba, ali malo snega opustila hojo v strmino, sva kar naenkrat oba začutila, da postajajo najine noge lesene. Jutranje razgibavanje je veliko dlje trajalo kot običajno.  Sedaj ni važen pogled v nebo, če dežuje, vzameš pelerino, ali dežnik, če sneži pač se malo bolj oblečeš pa je. In komaj se po novoletnem praznovanju  dvakrat obrneš naokoli , greš v naravo hribe, navadno že januarja prehodiva tretjino vrhov okoli naše doline, tako za …. Doma malo uredim slike, napišem kaj  malo ustvarjam  in se že oziram čez ramo, ja kam je izginil za mene do nedavnega najdaljši mesec v letu:
Spoznanje :Torej samo da delaš tisto, kar te veseli, tudi, če  se včasih vrneš domov s pordelim noskom, kot bi pogledal globoko v kozarec , se počutiš svež, čil in ŽIV.
 Februar. Ja Svečan. Čakajoč, ali bo na Svečnico kanilo prej od strehe,  (hm ni več ledenh sveč na strehah) ,kot od sveče , se navadno prikradejo  spomini, na mlada leta, ko se je še veliko dalo na  stare slovenske pregovore.. Sedaj tudi ti ne držijo več. Po mojem je tudi v tem tako, da pač moraš verjeti, pa seveda dolgoletne izkušnje so ljudi  naučile, da se ravnajo po starih zapovedih narave. A sedaj smo naravo že tako zrevoltirali, da skoraj nič več ni tako, kot je še v prejšnjem stoletju bilo. Pa si ne misliti da sem nostalgična, daleč od tega, ampak razočarana, ker je ves planet, tako zasvinjan,  milo rečeno, da če  se tudi trudiš, da bi kaj posejal in vzgojil kot Bio, ali Eko, je to nemogoče, ker je preveliko nesnage že v zraku.  Februarja navadno že naredim načrt za moj mini mini vrtiček na balkonu.  Zato pa prejšnjo razmišljanje.
Spoznanje Ja če se še tako trudiš da bi ne onesnaževal okolice, je kot kapljica v morje, če tega ne bodo spoznali vsi!
Marec:  Sušec
 A  zadnja leta je navadno deževen razmočen  tu in tam za spremembo celo pade sneg.  Čas pustnih norčij, ki so v našem mestu povsem zamrle, že kar nekaj let nazaj. Pobudnik teh sprevodov je odšel že pred leti tja na drugi nivo, upam da tam  mu ne bo primanjkovalo finančnih sredstev kot jih je pri nas.
No pust omenjam zaradi tega, ker navadno posejem  seme paradižnika in paprike na pusta. To mi je pred leti svetoval stari mož, ki je imel vsako leto, tako lep zdrav paradižnik brez vsakega škropljenja. No tudi meni kar uspeva, a vseeno ne tako , kot je njemu. Sedaj pa ne vem, ali je ozračje že tako onesnaženo, ali pa  je  morda sedaj pust prehitro ha ha ha.
Spoznanje
Marca je čas, velikonočnic,   zvončkov  teloha in  zardevanja vresja po planinah. Pa tudi korak je bolj prožen in spočit. Pa neko nestrpno pričakovanje, kdaj bo malo više sneg skopnel, kajti obdani smo s hribi, ki te v vsakodnevnem sprehodu po dolini vabeče mamijo…




April: Mali traven. Ja aprila je včasih res že kar lepo zeleno naokoli, a sedaj ko se klima spreminja , je sedaj v mesecu decembru trava živo zelena, tako da Mali traven  je pač samo ime. April je navadno čas barvanje pirhov, in priprava za velikonočno praznovanje. A kot je že nekaj časa, uživam samo v pripravljanju. Manj v jedi .A rada gledam, kako drugim tekne. Ja vse ima svoj čar in čas . Pa Počasi pričenjava s pohodi za čink  višje vrhove. Tako kot sneg izginja hodiva občudovat cvetje na Lepenatko, letos sva celo Že maja šla 
 Veliki Rogatec avriklje na pobočja Uršlje gore, seveda ne zanemarjava Škalskega in Velenjskega jezera, kajti prelepo se je sprehajati okoli obeh. Kajti pomlad je čudovita 




, skrite mnogim očem tam med skalami
 in spreminjanje narave iz karamelno rjave v nežno prehajanje v pomladno zelenje.

Spoznanje. April je mesec za ogrevanje, .Za nabiranje regrata za absorbiranje  D vitamina po zavetnih legah, kajti sonce  takrat še nima tiste ubijalske moči. Pa prevzame človeka neko hrepenenje po prostranosti planjav.
Maj.  Veliki traven




Mesec, ko navadno narava eksplodira , ko se vse okoli nas dnevno spreminja. Poti postajajo daljše prav zaradi teh opazovan, kajti včasih potrebuješ čas, da lahko dojameš vse to lepoto, ki jo gledaš, ter seveda tudi vidiš. Ko te dnevno prevzame čudovito spreminjanje Matere Narave.  Čas sprehodov ob  naših jezeri. In če imaš srečo, da si ob pravem času na pravem mestu si lahko priča rojstvu preobrazbi, ko se iz zapredka prelevi v čudovitega lepotca s krasnimi krili..  Naučiš se potrpljenja ob opazovanju in slikanju metuljev in nasploh favne. Pa čarobne lepe čeveljcev Matkovem kotu, ali pa valujoče pogačice na Uršlji gori.  Pa mak ki valovi v naši dolini, žal ga je naraščajoče Družmirsko jezero letos odplaknilo in prekrilo z  rahlo valujočo gladino. Prizori, ki se te tako globoko dotaknejo, da jih lahko podoživiš prav v vsakem času.
Spoznanje- Ja Maj je mesec poln prebujenja v naravi v vseh oblikah in na vse načine. Ah ja mesec maj naj bi bil mesec ljubezni. No tu sem jaz, kot realist, kar precej skeptična,  ljubezen je po mojem treba negovati vsak dan, drugače postane rutina in izgubi svoj čar in pomen. Če je  ljubezni  dodeljen samo en mesec, se nam slabo piše.  No saj vem da se to ne sme jemati tako resno, kajti brez meseca maja in zelenja in cvetenja, ter ljubezni bi bili pesniki poeti in glasbeniki kar precej prikrajšani.
 Junij; Rožnik
Ja junij je čudovit mesec, takrat navadno hodiva že malo više. V začetku greva na Peco 2127 m Peca, kjer so posejani kot plave očke encijani po travi občudovat modrino encijanov, ki so tako modri, da včasih sploh ne moreš doumeti da ima lahko cvet tu gor na tej višini tako modrino. Malo kasneje navadno obiščeva  Ojstrc Avstriji 2141 m , Tam pa naju vedno preseneti drugačna paleta cvetja. a vreme, od modrine, do megle in temnih oblakov , do jasnine, da imaš pogled v dolino Podjune in Celovec, kot na dlani.  Enkrat polno encijanov z murkami, spet velesa blesti med ostalimi rožami pa. Ja tudi v Slovenijo seže pogled.




 Hochobir v
Spoznanje :
Ja ta čas je tako natrpan s vsemi vtisi in pohodi, da je še samo to dobro, da slikam, da lahko potem doma, ko je malo več časa v miru razčlenim slike in občutke ter jih spravim v red, za ogled takrat, v kakem res sivem dnevu, ali večeru  ko si zaželiš, da lahko vedno znova podoživiš poletje v vsem sijaju in čarobnosti, ki te vedno znova posesa vase. Skratka rada imam poletje, a žal nama sonce ne prija več, tako kot  nekdaj. Da pa nisva prikrajšana , se pač odpraviva zelo zgodaj ponoči od doma. Tako da sva najpozneje med sedmo in osmo uro na vrhu. Na Peci sva bila pred šesto uro zjutraj in bila nagrajena  s tako fantastičnim sončnim vzhodu in barvami jutra, ki  so dane  kot posladekpo dobrem kosilu. 
Konec prvega dela ---

četrtek, 29. november 2018

Spomini starega gojzarja .Mesecu novembru v slovo. 3. del




Moje dojemanje jesenskega meseca novembra. 
3 zadnji del
Spet je bilo nekaj časa deževno megleno, celo sneg smo dobili, a le nekaj cm. Tako za pokušino, da vidimo, kake barve je in , da lahko iz njega narediš snežaka, ki pa se je čez kak dan stopil, a otroci so vseeno imeli veselje.



Tokrat sva se ves teden predala pohajanju po našem mestu, ki ga v poletnih mesecih zanemarjava. Veliko se je spremenilo od zadnjega obiska leve strani naše čiste reke Pake. Veliko novih trgovin, še več propadlih, . Pa skozi trg mladosti oziroma Titov trg, ali Peplna, kot pravimo mi, ki se zamišljeno sprašuje, Quo vadis Velenje? Na eni strani marmor in blišč, na drugi strani razdrapane ceste.


Veliko se je spremenilo, nekaj na bolje, še več na slabše ..Nekaj novih o novih stavb, nekaj celo za starejše, varovanih hiš, (kar je hvale vredno),ki pa jim bo blizu sončni park, kjer se bodo lahko sprehajali in gledali na sončno ur0


ki jo sedaj gradijo v parku.Eno največjih daleč naokoli.Pa okoli Velenjskega jezera


in okolice. Dnevi pa so nezadržno tekli naprej,
Pa me je prijela ustvarjalna žilica. Prvo adventni venček , pa snežinke in voščilnice.Malo sem pričela ustvarjati za božične, novoletne praznike.Malo se igrala z barvami. .. Tako sem obudila spomine na otroška leta, ko sem z velikim pričakovanjem čakala na Miklavža in Božička. Dedek Mraz je prišel šele z vstopom v osnovno šolo. A ta ni imel toliko čarobnega naboja, kot prejšnja dva radodarna moža. Pa tudi parkelni dodali svoje.



skratka dala sem si duška. Vmes sva še morala opraviti pregled avta, da e bo zakašljal kje v kaki strmini, no je še kar pri moči, a nikoli se ne ve he he.. Je že malo v letih.
Nato pa sva končno dočakala najin že ves mesec načrtovan zimski pohod na mojo/najino goro. Od doma sva se odpeljala še skoraj po temi. Kajti nisva vedela zaradi megle, do kod je pokrita Uršlja s snegom. Malo pred Slemenom 1000 metrov sva ugledala prvi sneg. Ker nisva vedela , do kam se bova peljala, a je nama uspelo priti, še skoraj po kopni cesti do Križana


( kjer smo pred kakimi štiridesetimi leti dobro jedli in pili v planinski postojanki. Še sedaj se spomnim vedno nasmejane in prijazne gostilničarke ki nam je postregla okusno hrano) nato do odcepa za Uršljo goro. V sveže jutro sva z veseljem zakorakala, ter globoko vdihovala svež, a še niti ne hladen zrak.
Kaj kmalu sva prispela do privezane mize nad Šisernikovim travnikom. Kjer sva sicer midva pričakovala, da bova videla sončni vzhod, a ga je megla med Šaleško dolino in Slemenom posrkala vase. Lahko bi šla naravnost po strmini navzgor, a sva se odločila za pot po cesti naokoli.


Kjer je naju vedno bolj očaralo drevje ob poti. Sicer ga ni veliko več, ker ga je razredčil letošnji vetrolom. . Tako sva lepo videla v dolino pod seboj tam, kjer je še pred kratkim stal gost smrekov gozd.
Tudi tokrat sem si zaželela, da se pot nikoli ne bi končala, tokrat sem res v popolnosti , da besede, da je pot cilj. Na vsakem koraku je bil drugi motiv, vpijala sem vase to lepoto in si želela da se mi ohrani v spominu. Naredila sem kar nekaj fotografij,







tako da sva na vrh prispela kar nekaj časa, čez običajen čas. Na vrhu pa sva dobesedno ostrmela, toliko lepote, kot sva je bila deležna sploh nisva pričakovala. . Na vrhu gore, ki ima obliko velikega zvona sva se vrtela , okoli svoje osi ter samo strmela. In uživala.


Dobre dve uri sva ostala na gori, vse kotičke sva obredla, ter se nato usedla na klop pri koči ter se v soncu predla občudovanju hriba pred nama. Ob tem sem dejala, da ne potrebujeva praznično osvetljenih božičnih sejmov z hrupom in navideznim dojemanjem božiča. Kajti , tako , kot narava zna okrasiti , ji človek ne seže niti do gležnjev, pa naj se še blešči kolikor hoče. Tisti blišč zbledi, ta okrašena planjava Uršlje gore, pa vem, da mi nikoli ne bo.



No potem so pa še seveda zadnji dnevi tega meseca. Natančneje današnji dan, ki je bil v drugem času državni praznik. A za mene/naju je poseben dan, kajti takrat sva se spoznala pred tri in petdesetimi leti in se potem čez tri tedne poročila. No to je že druga zgodba,. Današnji dan pa je za mene osebno , nekaj zelo prijetnega. Spomin na tisti november, ko je zunaj padal rahel sneg, a v srcu je vzklilo neko novo čustvo, ki se mu reče ljubezen.
Torej naj živi mesec november , naj živi ljubezen in prijateljstvo


Tako to je bil opis nekaj utrinkov tega meseca.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA MESECU NOVEMBRU V SLOVO 2. DEL.

Po Koroški.
Spet nas je nebo blagoslovilo z meglo, rahlim dežjem , a potem je Vremenko napovedal jasen sončen dan. Pa sva krenila na Koroško mimo čudovito osvetljenih kontrastnih Leš, ter Leških dveh cerkva niže ležeča je cerkev Sv. Ane, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, le nekoliko višje pa se nahaja še cerkev Sv. Volbenka, slednja pa je nekoliko posebna, saj nima zvonika. Na objektu v neposredni bližini obeh cerkva,



pa se nahaja vpisna skrinjica z vpisno knjigo in žigom Koroške planinske poti. . https://sl.wikipedia.org/wiki/Le%C5%A1e,_Prevalje
Leše posejane s čudovitimi, (obnovljenimi ) kapelicami


, te “Čarobni “Volnjak je naju pa , kot vedno v jesenskem obisku navdušil , še posebno, ker je pot opremljena na novo z zelo domiselnimi zgodbami o nekdanjih prebivalkah žalik žena.

 Kljub poznemu času sva ob poti odkrila cvetove jagod , trobentic, robid, regrata
 Kaj kmalu sva prispela na vrh ter se potem odpravila še na razgledno točko, kjer se vidi daleč po sosednji državi Avstriji po dolini Podjune.Žal vidljivost ni bila preveč dobra, tako da sva se potem vrnila nazaj





Na vrhi pa naju so kot vedno navdušile odprtine iz katerih se toplota vije pod nebo.


Obiskala sva tudi Andrejev vrh, ki sva ga že dvakrat zgrešila, prvič zaradi neve nevednosti oziroma nepoznavanja terena in megle.In drugič pa zato, ker sva sva bila preveč utrujena,pa sva ubrala drugo pot nazaj v dolino.


Mali hrib okoli 700 metrov na katerega vodi od majhne kapelice romantična pot pot med bori





 Na vrhu sva si vzela čas , ter malicala in se še nekaj časa predala jesenskemu toplemu socu.

in na obeh straneh poti s pobočji erike , vresja.Kako lepo mora biti tukaj spomladi, sva dejala in si že obljubila, da ga obiščeva takrat. Z njega sva krenila naprej po cesti do Plata ki je skrita sredi gozda stoji cerkev Sv.Lenarta na Platu..
Lani sva jo iskala pa sva dvakrat šla mimo.




 Lep je ta del Koroške



Cerkev je glede na arhitekturno zgradbo poznogotska, nastala verjetno konec 15. ali celo v začetku 16. stoletja. Ob konzervatorskih delih v sedemdesetih letih 20. stoletja so v notranjosti na steni pevskega kora na prvi plasti beleža odkrili daljši tekst z letnico 1515 in zraven velik nečitljiv podpis z letnico 1535, ki dokazuje, da je cerkev v začetku 16. stoletja že stala.
Zanimiva pa je legenda o njenem nastanku. ki jo lahko preberete,na linku-http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/kirche_des_heiligen_leonhard_in_plat..
Kakor koli uživala sva v jesenskih barvah , ob pogledu na Peco, ter se čisto počasi vračala in srkala vase tople poljube sonca, ki nama jih je blagovolilo nameniti sonce ob popoldanskem sprehodu čez nebo.. Midva pa sva si samo želela da se ta pot ne bi končala , pa da bi še veliko let lahko uživala v takih čarobnih trenutkih prekrasne jeseni.

Konec drugega dela