četrtek, 07. december 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA Ziimski pohod na Uršljo goro

ZADNJI LETOŠNJI OBISK URŠLJE GORE

 V tem zadnjem mesecu je že navada, da greva na svoje najljubše nižje vrhove, da se posloviva od njih. V začetku tega tedna  sva hodila na svoje jutranje razgibavanje, samo okoli našega jezera. samo okoli Škalskega jezera. Ter občudovala  zasnežene gore okoli naše prelepe doline. Uršlja gora je bila ,kot biser odeta v bleščečo belo odejo iz enega in ivja. A žal sva imela neodložljive opravke, tako da sva šele včeraj zjutraj lahko odšla na vrh. Prebudila sva se v hladno jutro, nad Smrekovcem je mesec ravno zahajal, in se zapletel v veje visokega drevesa.Delno je nama uspelo ujeti lepoto jutraNebo pa se  je kmalu obarvalo  v žareče  oranžne barve. Nameravala sva  sicer , da bova prišla vsaj do Zavodnja, da bova lahko opazovala sončni vzhod. To je nama samo delno uspelo. Zaradi gostega prometa sva ujela samo delček te lepote. Kmalu sva prispela do Slemena in odcepa, kjer  je zasnežen kažipot naju usmeril na desno , pod prelepo cerkvico, ki je bila sicer v senci, a ko sva se vračala, je žarela v zadnjem soncu proti Ciganiji., kjer je sonce ravnokar doseglo vrhove dreves  Sonce je trenutno izginilo, a sva srčno upala, da se bo spet prikazalo, ko bova malo višje.Kjer sva pustila avto in se nato odpravila po lepo zorani cesti mimo Kotnikovega vrha, kjer sva občudovala jutranje igre sonca in sence, ki se je menjavala skozi vrhove smrek in Križana ,, kjer sva se slikala, kajti prišla sva v deželo kralja Matjažav  Milsinjski dolini je bila megla kjer sva se usmerila naravnost navzgor  po Šisernikovem  travniku, ki je bil ves zasnežen, le ozka gaz je peljala čez njega travniku do privezane mize, kjer sva se malo oddahnila, je bila kar utrudljiva hoja.. tu sva spet dohitela dva mlada pohodnika, malo smo pokramljali in onadva sta, kot mlada gamsa odšla po strmini navzgorBila je kar zanimiva izkušnja, kajti zaradi otoplitve  je sneg  drsel  z vej in ja včasih si dobil kar dobro porcijo za vrat. . Kljub temu je bila čudovita pot, polna tišine , kot iz nekega povsem drugega  sveta. Ko sva prispela do rampe, ki je bila globoko zasuta z snegom, sva na odcepu  dohitela še dva pohodnika iz Maribora in Dravograda. Povedala sta da sta  štartala iz Poštarskega doma,šla nekaj časa po sledi nekoga, ki je šel  pred njima, a ta se je obrnil in odšel nazaj. Potem sta gazila, nekje skoraj do sredine beder se njima je ugrezalo. Kar predstavljala sem si njuno pot. A ker sta bila mlada sta zmogla se ve, Nekaj časa smo šli skupaj, nato pa sta odšla naprej. A smo se na vrhu še videli. Kajti oboji smo si privoščili dvourni počitek na soncu brez vetra in tako toplo, da je kapljalo  strehe.
V gozdu so mala drevesca ob poti so imela razne oblike, ptičev itd

 zglajene poti od smučarjev
  Postajalo je vedno topleje . Tudi smučar naju je dohitel
 Tu pri  mizi sva spet dohitela dva mlada pohodnika, ki sta pa odšla naravnost navzgor po strmini na vrh. Midva pa sva se odločila za daljšo, a malo položnejšo pot okoli po cesti.  Kmalu sva iz senčne strani prišla na delno osvetljeno pobočjesnega je bilo vedno večin sneg se je usipal z vej.


Cesta je bila lepo preorana za dostavo  za tiste, ki so zaposleni v oddajniku na vrhu gore. A kljub temu je bilo utrudljivo hoditi, vedno si zdrsnil pri vsakem koraku kak cm nazaj.



 deviška belina.  Ko sva midva prišla na vrh malo čez dvanajsto uro, kapelica je bila skoraj do polovice pod snegom.sva ugotovila, da sva za pot od avta do tu gor potrebovala  štiri ure


Poti so bile zametene, a ker ljudje kar hodijo  vedno znova nastajajo nove.

 Pa sva spet tukaj vesela , kot le kaj.da je nama uspelo.se priti posloiti od najine gore, pa še tako lepo toplo sva imela vreme. Smučar bo oddrsel v dolino

pogled od koče 

 Pogled od koče
 nikamor se nama ni mudilo. bilo je  zelo toplo in brez vetra

Šla sva na vrh, kjer sva se razgledovala po gori, po Kamniško Savinjskih Alpah, V Šaleško dolino ter se prepuščala vtisov planinskega raja.
 Sprva sva se mislila usesti tu ob cerkvi na nove klopi, ki pa so sedaj bile zasnežene
 Tako sva potem odrinila okoli po cesti, kajti sonce je dodobra otoplilo gazi in če nisi pazil si bil takov v snegu do svojih treh črk.
 Tu je drugače zelo velik rob, sedaj je vse poravnano
 Ja snega je tu gor dovolj. Spomnim se lanskega leta meseca decembra, ko  sva bila tu gor trikrat. , 4.13, 19 decembra. Vedno kopno in zelo toplo. Ja sedaj pa ta sneg ne bo več letos skopnel
 Šla sva do odcepa , kjer je peš pot naravnost k privezani mizi, navzdol. Nekaj časa sva normalno šla potem pa stekla po hribu navzdol. Kjer je bila strmina, sem se usedla in po termo hlačah zdrsela v dolino. Kako sem uživala, kot otrok pred 60 leti. Ja neprecenljivo. Sicer res nisva doživela take zimske pravljice, kot jo prikazuje ta slika od prejšnjega dnecva, a bilo je že samo zaradi tega vredno iti danes gor. Tako mi je bilo vroče, da sem žarela kot rdeče jabolko ha ha ha.















 pot navzdol








 kje so bile tako globoke gazi, da si imel vtis, kot da hodiš po malem predoru



 Ivartčko jezero je bilo v senci in ledu


 Ja prava zimska idila .... Nekaj utrinkov od koče-lepi verzi hvalnica Uršlji gori



Lepa mogočna , robustna cerkevkot hribi so bili robovi ceste

 Križan bo vsak čas v senci. Kako je včasih bilo tu lepo. Dobra gostilna, dobra hrana , zelo prijazni ljudje so bili tukaj, a sedaj je vse prazno, vse je povozil čas, le ime je še ostalo.
 Nad Križanom sem ujela sonce , ki se je skrilo za vrhove dreves, Kotnikovega vrha

 In še zadnji čarobni pogled na bleščečo cerkvico na Slemenu

 Ter še nekaj zimske idile ob poti


 Žarki so skozi veje osvetlili drevo


 Zadnji pogled na sonce, kajti kmalu sva prišla spet v senco, ki se je vedno bolj gostila. Čaka še naju ena dolga strmina, potem pa ravnina do Ciganije, kjer se bova usedla v najinega konjička. Utrujena a zelo zadovoljna, da nama je uspel ta pohod.
 Še zadnji pogled na križ in cesto, ki vodi v Javorje. Midva pa se odpeljeva nazaj v večerno zarjo