Contributors

sreda, 30. maj 2018

Tudi to je življenje-. MOJA RAZMIŠLJANJA O LUNI

Vpliv polne Lune, ali pač ne...

Vsak mesec   približno ob tem času, ali pač takrat ko se lunine mene menjajo, oziroma, ko se  luna na nebu debeli in ko doseže maksimum, se vedno vprašam, ali bo tudi tokrat drugače .Takrat  se pričnejo dogajati na zemlji zanimive stvari. Nekateri ne morejo spati drugi postanejo bolj delovni, tretji postanejo  razdražljivi, kot breje mačke da jih še pogledati ne smeš- Če niso ravno razpoložene, (kot ta muca, ki pa je iz spleta in ni moj posnetek)

Ko poslušam zjutraj na radiu, o  statistiki poročila za 24 ur, kaj se dogaja tako  nasploh v naši deželi. Tudi ta radio je iz spleta....
Opažam da vedno ,kadar je ščip je vedno več nasilja ,v družini ,na ulici , vedno več prometnih nesreč , vedno več povzročiteljev,  nasilnih tatvin , ropov, zadnji čas tudi vse več streljanja ,ter  veliko več klicev na številki 112 in 113.
 Ali je res kriva luna,
ali morda je to le slučaj. Kdo bi vedel.  A ker že nekaj časa sledim tem poročilom,bo kar držalo, da smo v teh nočeh in dnevih polne lune veliko bolj dovzetni za vplive njene  oblin.

Še dobro, da vse  lunin ščip  ne napolni z nestrpnostjo m ampak z dobro voljo in adrenalinom. Tako se nekako vse izravna in je življenje v ravnotežju.  Bilo bi lepo, če bi bilo tako a žal ni.Nasilje  v družini , ki razdvaja najožje člane družine in prometne nesreče, v katerih ljudje izgubijo svoje najdražje  imajo  dolgoročne in nepopravljive  hude posledice...
Je pa zanimivo to, da smo tako tesno povezani vesoljem in njegovim delovanjem
.
Tudi ta posnetek vesolja je iz spleta....Ostale slike so pa moje....
Vsi smo povezani,  na tak , ali drugačen način. Čutimo vremenske spremembe, skratka smo z vesoljem eno... 
Lep pozdrav na mene vpliva luna zelo pozitivno, mogoče še preveč , toliko dobre volje delovnega elana se nabere v meni ... Vse  okrog mene je v teh dneh sama POZITIVA...  NAJ TAKO TUDI OSTANE , PA ČE JE ZATO ZASLUŽNA POLNA LUNA, ALI NE
P.P.
. ...

DNEVNIK PSIČKE MERY _ 18 del.

TEČEJO TEČEJO LETA- TUDI MENI
Že kar nekaj časa , torej od lani  nisem napisala nič.  Nekaj ni bilo časa, nekaj smo res precej hodili naokoli. Pa spim sedaj veliko več, kot sem še lani... Ja leta tudi meni teko....A danes je tako vreme , da ne veš ali bo dež, ali kaj. Pa sem pogledala malo v zapiske, kjer si zabeležim kako malenkost... Kajti je  že tako da kljub temu je vedno kaj na novo.  Lani oktobra je bilo pri nas kar žalostno. Muca Liza je zbolela in čeprav sta se Ona in On zelo trudila, jo nosila k veterinarju, a žal ji ni bilo več pomoči. Da bi jo odrešila trpljenja je veterinarka predlagala naj jo damo uspavati.
Kako prazno je bil v hiši, ko je ni bilo več. Posebno mi je manjkala, kadar sva bili sami doma sva se igrali in vedno je kaj "ušpičila". No jaz tudi  he he ,a on je vedno dejal da je najbrž Liza naredila kaos.  Pa tako lepa muca je bila.  Želvovinaste sorte,pravijo, da te muce prinašajo srečo. Ja res je nas je osrečevala ,le sebi ni mogla pomagati Dobrih pet let je bila pri hiši, kar sta jo moja dva rešila iz smetnjaka  , kjer jo je nekdo zavrgel . Sama kost in koža jo je bila 

 A potem se je ob skrbni negi le popravila. Čeprav je ostala še bolj plašna, se je sčasoma le privadila mene in novega okolja. Je pa res, če je kdo prišel je takoj zbežala in se skrila pod posteljo. Ja kdo bi vedel, kaj vse je doživela od okrutnih ljudi..Ko se je lepo poredila je postala prava lepotica. Uživala je na mini vrtu na balkonu in  se grela na soncu. imela je zelo lepe oči....






 Jaz sem kot  še vedno sedaj  v središču pozornosti, pri njej in pri njemu.

Le da mi pri njemu veliko bolj uspeva. Če ga pogledam tako iz pod čela mi vedno reče,:Si pridna, boš dobila, kak posladek. Pa mi da palčko, ali priboljšek. Pa tudi kadar smo pri kosilu se  usedem poleg njegovih nog, tako večkrat pade, kaj z mize. On reče , da nehote.  Pa tudi drugače sedaj nadoknadim njegovo odsotnost lanske pomladi, ko je bil v bolnici. Kadar gleda TV, ali bere, Mu lepo ležim  na nogah
 No posledica vsega tega razvajanja in seveda mojega apetita, so vidne okoli mojega trebuščka. Postala sem okrogla, Ona pravi, da sem , kot safalada, ki jo reklamira po TV tisti igralec iz Žlahtne štorije...Joj kje so časi, ko sem bila še tako vitka 
Mi smo še vedno , kot lansko leto tudi čez zimo zahajali v hribe.
 Kjer sem spoznala zelo veliko kosmatinčkov, takih in drugačnih


Spremljala sem ju povsod, le kadar je bilo preveč snega, sem ostala doma, ker ne bi mogla hoditi po globokem snegu in na nogice se mi je oprijemal sneg.  Takrat sem bila taka kot Jeti ,kadar pa je bil sneg suh sem ju spremljala.  A ker sem se zredila sem postala tudi bolj okorna. Imam skoraj deset kg. Ko pa sem kar naprej lačna. A Ona mi ne da drugače, kot  takrat ko je čas za to. Kljub temu, da kar precej hodimo,  ne shujšam.



 Letos spomladi sem opazila, če hodim navzdol, da me tako zaboli vrh hrbta, da sem se kar nekajkrat ulegla na pot . Ko smo obiskali Lovrenc pod Kozjem, sta nameravala še naprej peš proti Lisci. 
Ko sem videla, da sta krenila v strmino sem se ulegla na cesto. Onadva sta opazovala cerkev SV. Lovrenca in sta šele čez nekaj časa opazila, da ne grem za njima.
nisem mogla naprej. . Tako smo se obrnili in spet šli na parkirišče, ter se nato odpeljali z avtom na Lisco. Že dva in pet deset let hodita gor in sta šele prvič se peljala z avtom gor. Pravila sta, ko ne bosta mogla več hoditi se bosta peljala z avtom gor, no ja sedaj jaz nisem mogla pa smo se peljali gor. Ker ona dva nista vedela , kaj mi je ,sta me klicala  in vabila da naj grem. Ker pa sem po tem kar par krat tako naredila, sta me peljala k veterinarki,

ki me je slikala, vzela kri.
In rezultat je bil Da se mi zaraščajo vretenca na hrbtenici, ki mi povzročajo  hude bolečine pri hoji, posebno pa še pri hoji navzdol.
Tako sem sedaj bila zadnjič z njima, ko smo šli na Mozirske. Bom pač morala počakati doma.  O v sončni park in okoli naših jezer bom še vedno lahko hodila. Vsaj upam, da se mi stanje ne bo poslabšalo.Dobila sem zdravila za deset dni, potem pa pe spet neki prašek, ki ga naj dobim, kadar mi bo res hudo.  Hoja po stopnicah n navzdol pa mi je bila odsvetovana.  Tako me On kadar me pelje ven vedno nese po stopnicah navzdol , nazaj pa lahko grem... Ja zelo mi je žal, ker ne morem z njima v hribe. Tako lepo nam je bilo.  Toliko smo doživeli skupaj, toliko lepih dogodivščin , spomnim se lanskega leta, ko smo šli na Temnjak nad Dobrno, ko sem stekla naprej povaljala po cesti,
 

ki je tako omamno dišala in "ujela " suho žabo v dlako. Se mi je zataknila za ovratnico, ne vem zakaj je Ona takrat "jamrala" ha ha. Sem ji hotela pokazati, da jaz tudi lahko ulovim plen, pa čeprav je suh....Dišala, ali kakor je Ona dejala smrdela sem kot dihur,
 Karv veliko takih in podobnih dogodivščin je bilo. No vse niso dišale he he....Saj sta me še do pred kratkim povsod, razen na Veliki Rogatec in na  Lepenatko vzela s seboj. A sem navadno zadnji del poti bila v njenem nahrbtniku, . A ker imam le  skoraj deset kg. Me ona ne more oziroma ne sme nesti. Kajti ima osteoporozo in  naj bi  bil njen limit pet kg. On pa tako ima nahrbtnik in seveda  probleme z križem.
 Ja Pa še niti nisem tako stara, Oktobra bom stara šele sedem let. Predhodnica pred mano je dočakala dobrih 16 let.
 Upam da bom kljub moji težavi še lahko dolgo ob njiju jo spremljala po ravnini, jima polepšala dneve jeseni, tako, kot jih onadva polepšata meni. A Ona vedno reče, Vse mine nič ni večno gremo počasi proti portalu

ki meji na mavrična obzorja ,Tam po planjavah z modrim cvetjem bo nam vsem lepo ,... tam nekje za mavrico. kjer so poljane polne rož......


 Sicer ne vem točno, kaj vse to pomeni, sedaj mi je sicer kljub vsemu zelo lepo in  naj dolgo še  samo tako ostane. Mery, ki je sedaj spet lačna in zaspana ,pa še strah me je ker tam nekje v daljavi grmi. Moram čim prej k njej Ona me bo potolažila, še vedno je bilo uspešno.... Se javim ko se bo nabralo spet kaj zanimivega . 


Mery 

ponedeljek, 28. maj 2018

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-POT PO GOLTEH--Pot namenjena Mery

Maj se je že krepko nagnil proti  zadnjemu delu meseca. Čas hiti , nameravala sva danes še na Menino planino, a ker  sva zadnje dni, hodila naokoli brez Mery , sva  se odločila, da danes namesto na Menino  planino, kreneva proti Goltem. 
Zjutraj ko smo se pripeljali do Mozirja so se Mozirske še bleščale v soncu. A višje , ko sva prihajala več megle je bilo. Na parkirišču  je sicer še sijalo sonce,, a ko sva nadaljevala pot je spet postalo vse megleno še toliko da nisva niti videla kapelice nad Mozirsko kočoNa pobočju sva se ozrla nazaj v dolino, ki jo je prekrivala razredčena megla trave so se upogibale pod težo mokrih kapelj sinočnjega naliva.


Kaj kmalu sva prišla do Alpskega vrta na Golteh, sonce je ravno pokukalo izza smrek in vsa vesela sva bila, češ sonce bo. A kaj kmalu sva ugotovila da je to zmotna trditev.Kajti gosta megla se je valila sem izza Boskovca, tako, da niti nisva dobro videla kapelice nad Mozirsko kočo, ki pa ima novo rdečo streho.
Ja kar nekaj se je spremenilo od  lani kar  sva bila zadnjič tukaj, oz. ko sva šla na Boskovec.

 na Medvedjeku je bilo sonce..Torej sva si obetala lep razgled in lepo svetlobo za fotografiranje...

 zelo veliko kapelic je na pobočjih Mozirskih planin. Lepe so, obnovljene in vidi se da so oskrbovane...


 Kmalu sva spet zašla v meglo
Ob poti polno cvetlic 
 Te so mi e posebno všeč, tako skrivnostno delujejo

Pa jeglič
 TU se lepo vidi kako je bila trava še nedotaknjena, polna rose, Kar zamikalo me je da i se sezula in šla bosa po rosni travi. Obožujem mehko rosno travo, ki te osveži, daje tisti pravi dotik narave, prvobitnosti, ko se enostavno počutiš, da si del nje.

 Kalužnice so tu gor še v polnem razcvetju. Sicer mokre, akljub temu so privaile tole muho da se napije nektarja jutranjega zajtrka. Koliko ji je uspelo ne vem....
 Kmalu smo prispeli do odcepa, kjer je ena pot šla levo druga pa po strmini navzgor, a ker sva vzela Mery s sabo sva se odločila za levo pot. Kot že rečeno, hotela sva na Menino planino  a  strmine  Usranega klanca Mery vsekakor ne bi zmogla. Pa še deževalo je sinoči močno.

 Zjutraj sem ji dala tableto proti bolečinam ter nervo blokator, tako da sva bila prepričana, da bo zmogla pot od Alpskega vrha po cesti naokoli do vrha Treh plotov potem pa spet po cesti naokoli. A sem jo morala del poti nesti navzdol, oklenila se  je moje noge. Tako da mi ni preostalo nič drugega, kot da jo nesem. Tako je Mery zaključila s pohodi. Sedaj bo samo še okoli parka, ali jezera, ostalo je za njo zgodovina. Zelo nama je žal kar dobrih šest let je bila najina spremljevalka skoraj na vseh pohodih in poteh. A kot će rečeno, prvo je njeno dobro počutje, bo pač čakala doma da se vrneva s poti.

 Tudi tukaj je prevladovala megla, a vseeno so se pred najinimi očmi pojavljali lepi prizori , kot je tale kal, kateri odsev je bil veličasten, saj skoraj nisi vedel, kje se kono konča ...
Vsa vesela, da tudi tako megleno vlažno vreme lahko narediš kak posnetek ... No jezerce, oz, kal je bil poln cvetnega prahu, ki ga je dež spral z dreves. Alergiki bi sedaj lahko brez skrbi šli v naravo...

 Po zelo lepi poti, po kateri sva pa šla prvič, kajti navadno greva po strmini navzgor, a kot že rečeno, najina pot je bila danes namenjena Mery in njenim zmogljivostim ....
kajti vedela sva da je to njena zadnja pot nad 1500 metri.  On sicer to zelo težko sprejme, a je sprevidel,, da  pač ne zmore več...Zato sva se prilagajala njej in se odrekla poti na vrh Medvedjeka, ter od koče pri Treh Plotih krenila po cesti navzdol mimo hotela in novih apartmajev, ki jih še gradijo se vrnila do Alpskega vrta, kjer sva se z Mery še slikali, ter se nato odpeljala iz meglene Mozirske planine v sončno dolino. Kljub temu je bil zelo lep izlet. Žal z  grenkim priokusom minljivosti nekega časa, a je že tako vse mine vse se spreminja, treba se je prilagajati, tako ljudem kot živalim, ki so nam dane v varstvo in skrb.
Pogled s poti na vrh na stane  in proti Smrekovcu. Ja živina bo vsak čas tudi tu gor na paši, so že urejali električnega pastirja .
Tu gor skoraj meglo taka senca in megla  pod nama pa sonce...
 A kdor čaka dočaka , hura sonce, pa da je še on poduhal murke,
ki so cvetele ob klopi. Tega užitka se ne odreče nikoli. Kajti pravi, da ga to vedno spomni na prvo srečanje z murkami pred dobrimi 60 leti v hribih in da vsako leto komaj čaka da obudi  , spomin na njihov vonj po čokoladi . Tu gor je bilo kar veliko cvetja 
Hitro smo se še slikali  za spomin  nato sva si ogledala  še  ograjeno brezno v katerem je bil še sneg. Kljub megli sva še kar nekaj časa ostala na vrhu, občudovala (hribjo reso, ) plahtico, ter kukavice 

 

Ter se nato vrnila  med gosto hribjo reso 
Pogled nazaj na vrhdo koče pri treh plotih, ki pa je bila zaprta. Tudi jezero je samevalo: Malo sva si ogledala okoli in se nasmejala ob tabli  barometra kjer piše, kaj pomeni, Če je vrvica suha, če je mokra, le se maje, če je ne vidiš, ha ha  .:: jaz je nisem videla, a razen aja nisem pila nič ha ha ha ha
 Pogled  z vrha navzdol
 Ter se potem vrnila nazaj navzdol
 Zanimive so te poti, kjer greš prideš nekam ha ha oziroma moraš vedeti samo  določeno smer, kamor pač moraš priti... Ko sva prišla na cesto mimo hotela  sva kmalu prišla do Alpskega vrta 
 Tu sva slikala še okolico in midve z Mery za zadnjo njeno pot.
 Pa svmo spet preživeli en lep dan, ki se je še kako prilegel po deževni nedelji


p.p. 



















































..

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...