Spomini starega gojzarja-Gora Oljka

Po včerajšnjem sivem dnevu je danes zjutraj posijalo sonce.. Ker je psička Mery v ponedeljek   morala ostati doma , sva se danes odločila da jo popeljeva spet malo v naravo. A je kar težko odločiti se za kak cilj. Ker ne sme hoditi navzdol zaradi zraščene hrbtenice, sva se odločila , da greva na Goro Oljko, kjer sva bila zadnjikrat meseca februarja. No takrat je bilo tu gor skoraj 40 cm snega.
Sedaj pa so povod valovile zrele trave,
 Danes je bilo prečudovito jutro S  sveže opranimi krošnjami po včerajšnjih plohah.  Pa še ptički so tako glasno in veselo prepevali da je bila hoja pravi užitek. Kaj kmalu sva šla mimo zorečih češenj ob poti  ter mimo pašnikov z ovcami in kozami, ter nato skozi  gost gozd. Kjer sva srečevala kolesarje, ki so se trudili v strmi klanec.Šla sva počasi, da se ni Mery preveč utrudila. Saj končno ni važno koliko greš in kam, ampak da greš.

 Kmalu sva krenila z glavne ceste na gozdno cesto, oz. bolj pot, ki naju je pripeljala do kapelice sredi gozda.  Ker sva imela s seboj čaj sva se ustavila in uživala v svežem gozdnem zraku. Ja lepo je , če lahko iz dna pljuč vdihneš čisti zrak . Da kar čutiš, kako se ti pljuča razširijo, ter ti kri hitreje po žilah se pretaka.

Peljala sva se nekaj časa. Avto sva pustila ob cesti in se napotila okoli po cesti navzgor. Saj prav za prav niti nisva potrebovala rekreacije, kajti oba sva čutila še v mišicah posledice pohoda oz. plezanja po  na tleh ležečih smrekah, ki so ležala na tleh od vetroloma.
Kot vedno zadnje čase si vzameva čas za pot. Še vedno velja , da je pot tudi cilj.
 Potem smo se počasi odpravila naprej in kmalu prišla na cilj. .Všeč mi je kadar prideva s te strani, da se cerkev pokaže v vsej svoji lepoti. Kar nekaj posnetkov sem naredila, nato pa me je zvabilo cvetje na travnik, kjer sem na hitro ujela metulja lastovičarja.
 Nato pa sva šla do planinskega doma, kjer je naju izredno prijazna natakarica postregla . lepo imajo sedaj urejeno. Posebno mi je bilo všeč to, da imajo zelo lepo poskrbljeno za štirinožne "pohodnike", Ja lahko rečem da je tu gor kužkom prijazna planinska postojanka. Pa nasploh je lepo urejeno sedaj v majskih dneh. V nedeljo, ko so bile binkošti  je bila maša in pevski zbori so peli.
usedla sva se na dvorišče na sonce, kajti sonca letos še ni bilo na pretek.
 Ko sva se odžejala, sva odšla  še do podzemne cerkve,  si jo spet ogledala , potem pa sva sedela nekaj časa na soncu uživala in obujala spomine. Sedaj imajo na travi ležalnike, tako da res lahko uživaš sto na uro, čisti zrak, sonce, prijaznost oskrbnikov, ja ni, da ni. res velikokrat smo bili tu gor .  Midva z otroki. Potem z vnuki, pa seveda po pohodu  bosih. No na te pohode od 2015 ne hodiva več.
Prej pa sva je bilo kar zanimiva izkušnja, po asfaltu, listju pesku makadamu, ja zanimiva izkušnja ha ha. A sedaj še hodiva samo po mehki travi bosa. Za tako razdaljo, kot je od Pesja je pa postalo predaleč.
Lepo je tu gor. Ja vsaka dva meseca približno obiščeva to goro. Bi jo še večkrat, a ko je še toliko drugih krajev , ki kar vabijo, da se povzpneva na vrh, kjer še nisva bila ...
 A kot je vedno že tako, ko je lepo, se moraš posloviti in oditi nazaj vv dolino. A sva si že obljubila da se spet kmalu vrneva, Tako sva preživela krasen dan in   tudi razhodila sva se dovolj.