Dnevi so vsak dan daljši, sonce vedno topleje greje ,želja po bivanju in odkrivanju narave je vsak dan močnejša. Kajti vreme je zelo nestanovitno in tako se moraš pač odločati za malo krajše cilje. Prav za prav sva nameravala iti na Lom nad Topolšico, kjer sva bila 2013 a nam je bilo zelo všeč, čeprav sva takrat namesto po označeni poti (ki sva jo zgrešila, šla okoli po cesti in ja namesto 1 ure sva potrebovala skoraj tri, da sva prispela na vrh Loma na Skalni vrh.
No bova pa drugič šla.
No bova pa drugič šla.
Ker se že kar nekaj časa odločava da bi obiskala hrib Resevno nad Šentjurjem oziroma Štorami, in ker sem videla da je prijateljica naložila slike od njenega pohoda na Resevno sva se odločila zjutraj ob pitju kavice , da jo obiščeva.
Peljala sva se po avto cesti in namesto da bi krenila na izhodu na desno sva zapeljala na levo. Prispela sva v kraj Svetelka ki je zelo lep, posebno mi je bila všeč cerkev.
Tako spoznaš še druge kraje , ki jih drugače ne bi...Tam sva vprašala za pot in so naju prijazno napotili nazaj skozi Šentjur in tam sva krenila do lepe kapelice, kjer je nama prijazna gospa razložila, da lahko greva naokoli po položni poti, ali pa po strmi. Nasmejala sva se in se odločila za strmo. Pa kaj nama strmina naredi sva se šalila na svoj račun na najine že malo okorele sklepe, da o mojemu trnu , v peti ne govorim ,ki me tu in tam še vedno zbode , da poskočim v zrak kot bi imela 70 let manj.
Tako spoznaš še druge kraje , ki jih drugače ne bi...Tam sva vprašala za pot in so naju prijazno napotili nazaj skozi Šentjur in tam sva krenila do lepe kapelice, kjer je nama prijazna gospa razložila, da lahko greva naokoli po položni poti, ali pa po strmi. Nasmejala sva se in se odločila za strmo. Pa kaj nama strmina naredi sva se šalila na svoj račun na najine že malo okorele sklepe, da o mojemu trnu , v peti ne govorim ,ki me tu in tam še vedno zbode , da poskočim v zrak kot bi imela 70 let manj.
Kako se strinjam s tem napisom, Hoditi, dokler se le da, dokler nas noge bodo nosile. Če ne v strmino pa po ravnini he he...
vdihavala sva vonj sveže pokošene trave, ki so v gostih redeh čakale na nadaljnjo obdelavo...
po gozdni makadamski cesti sva dospela do odcepa potem pa na strmo pot navzgor
Skoraj senčna stran je bila in prav prijetno sva se oba počutila. Kar čutila sva, da bova, kljub strmini polna kondicije , dobre volje in zadovoljstva..Krasni kontrasti v gozdu so naju povsem očarali.
ki so se končale na krasni asfaltni cesti, nekaj časa sva šla po njej in prišla do lepega korita z vodo
krasno korito z neutrudnim možicem ,ki je poganjal majhno mlinsko kolesce. Napila sva se dobre Resevniške vode
še malo in sva prišla na čistino z spomenikom iz druge svetovne vojne. .Kar milo se mi je storilo, ko sem prebrala , da sta dva padla na pragu svobode. Ja naj se ne ponovijo grozodejstva vojne.
ob poti so rasle prekrasne cvetlice podobne kukavicam. Zelo je nama bilo všeč tukajPOGLED Z VRHA STOLPA
ZELO LEPO UREJENA OKOLICA
Nato sva se vrnila do koče in se predala soncu, ptičjemu petju in tišini narave, ko šepeta svoje pomladne skrivnosti. Čudovito je bilo.
Bila sva povsem sama, ni se nama mudilo nazaj, a seveda vsega lepega je enkrat konec žal. LEPO DREVO OB POTI, KOT ČRKA S, KAR JE POMENILO, DA JE TREBA VZETI SLOVO.
NAVZDOL JE ŠLO KAR HITRO
JE NAMA ŠLO ZELO HITRO
Kmalu sva prišla spet do vasi
kjer sva občudovala čudovito okolico Šentjurja
sva se spet odpeljala proti domu napolnjena z energijo , dobro voljo in spoznanjem, da narava res lahko napolni človeka z lepoto in dobro voljo.Lepi so ti kraji, pravljični z zelo prijaznimi ljudmi.
ZA SLOVO NISEM MOGLA IMO PREČUDOVITEGA DREVESA ZLATEGA DEŽJA ...JA POMLAD JE RES EKSPLODIRALA V VSEH BARVAH IN OBLIKAH
LEPO POMLAD ŽELIM
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar