Zjutraj ko smo se pripeljali do Mozirja so se Mozirske še bleščale v soncu. A višje , ko sva prihajala več megle je bilo. Na parkirišču je sicer še sijalo sonce,, a ko sva nadaljevala pot je spet postalo vse megleno še toliko da nisva niti videla kapelice nad Mozirsko kočoNa pobočju sva se ozrla nazaj v dolino, ki jo je prekrivala razredčena megla trave so se upogibale pod težo mokrih kapelj sinočnjega naliva.
Ja kar nekaj se je spremenilo od lani kar sva bila zadnjič tukaj, oz. ko sva šla na Boskovec.
na Medvedjeku je bilo sonce..Torej sva si obetala lep razgled in lepo svetlobo za fotografiranje...
zelo veliko kapelic je na pobočjih Mozirskih planin. Lepe so, obnovljene in vidi se da so oskrbovane...
Kmalu sva spet zašla v meglo
Kalužnice so tu gor še v polnem razcvetju. Sicer mokre, akljub temu so privaile tole muho da se napije nektarja jutranjega zajtrka. Koliko ji je uspelo ne vem....
Kmalu smo prispeli do odcepa, kjer je ena pot šla levo druga pa po strmini navzgor, a ker sva vzela Mery s sabo sva se odločila za levo pot. Kot že rečeno, hotela sva na Menino planino a strmine Usranega klanca Mery vsekakor ne bi zmogla. Pa še deževalo je sinoči močno.
Tudi tukaj je prevladovala megla, a vseeno so se pred najinimi očmi pojavljali lepi prizori , kot je tale kal, kateri odsev je bil veličasten, saj skoraj nisi vedel, kje se kono konča ...
Po zelo lepi poti, po kateri sva pa šla prvič, kajti navadno greva po strmini navzgor, a kot že rečeno, najina pot je bila danes namenjena Mery in njenim zmogljivostim ....
kajti vedela sva da je to njena zadnja pot nad 1500 metri. On sicer to zelo težko sprejme, a je sprevidel,, da pač ne zmore več...Zato sva se prilagajala njej in se odrekla poti na vrh Medvedjeka, ter od koče pri Treh Plotih krenila po cesti navzdol mimo hotela in novih apartmajev, ki jih še gradijo se vrnila do Alpskega vrta, kjer sva se z Mery še slikali, ter se nato odpeljala iz meglene Mozirske planine v sončno dolino. Kljub temu je bil zelo lep izlet. Žal z grenkim priokusom minljivosti nekega časa, a je že tako vse mine vse se spreminja, treba se je prilagajati, tako ljudem kot živalim, ki so nam dane v varstvo in skrb.
Pogled s poti na vrh na stane in proti Smrekovcu. Ja živina bo vsak čas tudi tu gor na paši, so že urejali električnega pastirja .
A kdor čaka dočaka , hura sonce, pa da je še on poduhal murke,
ki so cvetele ob klopi. Tega užitka se ne odreče nikoli. Kajti pravi, da ga to vedno spomni na prvo srečanje z murkami pred dobrimi 60 leti v hribih in da vsako leto komaj čaka da obudi , spomin na njihov vonj po čokoladi . Tu gor je bilo kar veliko cvetja
Ter se nato vrnila med gosto hribjo reso
Pogled nazaj na vrhdo koče pri treh plotih, ki pa je bila zaprta. Tudi jezero je samevalo: Malo sva si ogledala okoli in se nasmejala ob tabli barometra kjer piše, kaj pomeni, Če je vrvica suha, če je mokra, le se maje, če je ne vidiš, ha ha .:: jaz je nisem videla, a razen aja nisem pila nič ha ha ha ha
Pogled z vrha navzdol
Ter se potem vrnila nazaj navzdol
Zanimive so te poti, kjer greš prideš nekam ha ha oziroma moraš vedeti samo določeno smer, kamor pač moraš priti... Ko sva prišla na cesto mimo hotela sva kmalu prišla do Alpskega vrta
Tu sva slikala še okolico in midve z Mery za zadnjo njeno pot.
Pa svmo spet preživeli en lep dan, ki se je še kako prilegel po deževni nedelji
..
Kaj kmalu sva prišla do Alpskega vrta na Golteh, sonce je ravno pokukalo izza smrek in vsa vesela sva bila, češ sonce bo. A kaj kmalu sva ugotovila da je to zmotna trditev.Kajti gosta megla se je valila sem izza Boskovca, tako, da niti nisva dobro videla kapelice nad Mozirsko kočo, ki pa ima novo rdečo streho.
na Medvedjeku je bilo sonce..Torej sva si obetala lep razgled in lepo svetlobo za fotografiranje...
zelo veliko kapelic je na pobočjih Mozirskih planin. Lepe so, obnovljene in vidi se da so oskrbovane...
Ob poti polno cvetlic
Te so mi e posebno všeč, tako skrivnostno delujejo
Pa jeglič
TU se lepo vidi kako je bila trava še nedotaknjena, polna rose, Kar zamikalo me je da i se sezula in šla bosa po rosni travi. Obožujem mehko rosno travo, ki te osveži, daje tisti pravi dotik narave, prvobitnosti, ko se enostavno počutiš, da si del nje.Kalužnice so tu gor še v polnem razcvetju. Sicer mokre, akljub temu so privaile tole muho da se napije nektarja jutranjega zajtrka. Koliko ji je uspelo ne vem....
Kmalu smo prispeli do odcepa, kjer je ena pot šla levo druga pa po strmini navzgor, a ker sva vzela Mery s sabo sva se odločila za levo pot. Kot že rečeno, hotela sva na Menino planino a strmine Usranega klanca Mery vsekakor ne bi zmogla. Pa še deževalo je sinoči močno.
Zjutraj sem ji dala tableto proti bolečinam ter nervo blokator, tako da sva bila prepričana, da bo zmogla pot od Alpskega vrha po cesti naokoli do vrha Treh plotov potem pa spet po cesti naokoli. A sem jo morala del poti nesti navzdol, oklenila se je moje noge. Tako da mi ni preostalo nič drugega, kot da jo nesem. Tako je Mery zaključila s pohodi. Sedaj bo samo še okoli parka, ali jezera, ostalo je za njo zgodovina. Zelo nama je žal kar dobrih šest let je bila najina spremljevalka skoraj na vseh pohodih in poteh. A kot će rečeno, prvo je njeno dobro počutje, bo pač čakala doma da se vrneva s poti.
Tudi tukaj je prevladovala megla, a vseeno so se pred najinimi očmi pojavljali lepi prizori , kot je tale kal, kateri odsev je bil veličasten, saj skoraj nisi vedel, kje se kono konča ...
Vsa vesela, da tudi tako megleno vlažno vreme lahko narediš kak posnetek ... No jezerce, oz, kal je bil poln cvetnega prahu, ki ga je dež spral z dreves. Alergiki bi sedaj lahko brez skrbi šli v naravo...
Po zelo lepi poti, po kateri sva pa šla prvič, kajti navadno greva po strmini navzgor, a kot že rečeno, najina pot je bila danes namenjena Mery in njenim zmogljivostim ....
Pogled s poti na vrh na stane in proti Smrekovcu. Ja živina bo vsak čas tudi tu gor na paši, so že urejali električnega pastirja .
A kdor čaka dočaka , hura sonce, pa da je še on poduhal murke,
ki so cvetele ob klopi. Tega užitka se ne odreče nikoli. Kajti pravi, da ga to vedno spomni na prvo srečanje z murkami pred dobrimi 60 leti v hribih in da vsako leto komaj čaka da obudi , spomin na njihov vonj po čokoladi . Tu gor je bilo kar veliko cvetja
Hitro smo se še slikali za spomin nato sva si ogledala še ograjeno brezno v katerem je bil še sneg. Kljub megli sva še kar nekaj časa ostala na vrhu, občudovala (hribjo reso, ) plahtico, ter kukavice
Pogled nazaj na vrhdo koče pri treh plotih, ki pa je bila zaprta. Tudi jezero je samevalo: Malo sva si ogledala okoli in se nasmejala ob tabli barometra kjer piše, kaj pomeni, Če je vrvica suha, če je mokra, le se maje, če je ne vidiš, ha ha .:: jaz je nisem videla, a razen aja nisem pila nič ha ha ha ha
Pogled z vrha navzdol
Ter se potem vrnila nazaj navzdol
Zanimive so te poti, kjer greš prideš nekam ha ha oziroma moraš vedeti samo določeno smer, kamor pač moraš priti... Ko sva prišla na cesto mimo hotela sva kmalu prišla do Alpskega vrta
Tu sva slikala še okolico in midve z Mery za zadnjo njeno pot.
Pa svmo spet preživeli en lep dan, ki se je še kako prilegel po deževni nedelji
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar