SPOMINI STREGA DNE GOJZARJA- VELIKI ROGATEC

Drugi praznični dan  je zjutraj nad našo dolino  zasijalo končno sonce. Tudi vremenska napoved je bila primerna za potep v hribe.
V  planu so bili trije cilji- Menina  planina, Uršlja gora, Veliki Rogatec, No odločila sva se za ta zadnji cilj.
Krasen dan, dobro razpoložena sva se odpeljala iz sončne Šaleške doline mimo Lokovice, ki je še vsa zasanjana se prebujala  v sončni lepi dan. A že v Savinjski dolini sva zašla v megleno koprenasto zaveso. Hm sva si mislila, menda pa ja ne bo še dež danes. A ti dvomi so se kar hitro razblinili, ko naju je v Radmirju pozdravilo sonce, ki je z b lepoto razkrilo cerkvi. Midva pa sva hitela naprej v Zadrečko dolino, ter mimo Gornjega gradu, kmalu prispela  do odcepa za SV: Lenart, kjer sva pustila avto in se napotila mimo cvetočega pobočja pod cerkvijo. Kot da sva na Golici se je pošalil on. Pa zlatice pa spominčice, pa zvončnice, pa rosika , pa še bi lahko naštevala cvetje matere Narave

 

 

Mimo žuborečega potočka sva se po dokaj ravni cesti , kmalu prispela do potoka

 


in nato po strmem klancu navzgor. Prečkala sva travnik pri Zgornjem Špehu,kjer sva se morala plaziti , no on je kar prestopil električnega pastirja. Jaz pa zaradi prejšnjega srečanja z pastirjem, ki me je stresel na poti na Lom nad Šoštanjem sem raje splazila se pod žico. Sigurno je sigurno. Ko sva se odpočila pri kapelici se poslikala za spomin, sva odšla naprej sprva po cesti nato ob žici proti vrhu Velikega Rogatca. Kmalu pa sva zašla med goste veje, debla posledica, zadnjega vetroloma. Kar zanimivi so bili ti prehodi. Vzeli so nama precej časa, pa še moči, kajti kje se je bilo treba zavihteti čez hlod, kar pa v strmini ni mačji kašelj. A nama je uspelo, res je da sva na vrh potrebovala od SV; Lenarta tri ure in pol, a saj gora vedno počaka. . Upala sva da bo kmalu konec te ne planirane telovadbe A sva kar nekajkrat naletela na padla drevesa. Potem sva prišla na novo gozdno cestopo kateri pa sva šla samo par metrov, kajti pot je vodila spet navzgor. In spet čez debla, a nato se je kmalu izboljšala pot. Uživala sva v lepem sončnem jutru. Kmalu sva prispela na travnik oz čistino, ali  jaso ,tu sva se odžejala   Med,drevesi sem na drugem koncu opazila sramežljivega srnjačka, ki je naju opazoval skozi veje , potem pa izginil v varstvo gozda...  opazovala sva drugo stran z Lepeneatko in njenimi rumenimi zaplatami cvetja. Pot pa je naju vodila kar navzgor čez kamenje, katerih sva bila oba vesela. Kamen je le kamen in ni spolzek, kot je bila strmina med podrtimi drevesi.. kaj kmalu sva zagledala svetlobo skozi drevesne krošnje , Ter po zadnji strmini kmalu prispela na vrh, kjer sva se odpočila se slikala,ter se zabavala si nazdravila. Skratka uživala sva sto deset na uro. Opazovala sva KSA nad katerimi so se vedno bolj zgrinjali temni oblaki. Potem so prišli še trije pohodniki iz Lepenatke po drugi strmi delno plezalni poti, kjer sva midva pred kakim letom šla dol na Sedlo Kal. A tokrat se nisva odločila za to krožno pot. Prvič ,sva bila že kar utrujena od plezanja po drevesih drugič pa sva nameravala še potem na Lepenatko in tisti nezavarovani vrh katerega moraš prečiti  (lahko bi se zabil kak klin noter.) Meni to prav za prav ne dela ne vem kakih težav, je pa tako  ker sem  sem bolj majhna, če se držim na vrh, potem moram pri nogah gledati, kje je kak siguren kamen da stopim nanj, nekako za mene pač ni priljubljen. A sem kljub temu takrat prišla mimo hi hi.
 Ko je postajalo vedno bolj temno, pred nama je bil še pa kar precejšen kos poti, kajti vrnila se bova do ZG. Špeha in potem na sedlo in po drugi strani po strmini spust do cerkve sv. Lenarta, Aja prej pa še do vode, ki je res dobra. sva se poslovila od vrha, kateri nama je nudil toliko užitka in seveda sva obujala spomine na zadnji pohod, ki pa sva ga opravila sredi septembra. Vedno temneje je postajalo in presledki med sončnim vremenom so bili vedno krajši. Hitro sva odšla z vrhaPoslikala sem še enega metulja lastovičarja  ter se vrnila do Zg. Špeha. No dol sva prišla v 40 minutah nekaj zato ,ker sva se izognila na nekaterih krajih deblom na tleh in po brezpotju kmalu prispela na cesto, ki naju je popeljala do Sedla Kal in naprej na Lepenatko, kjer naju je dobila ploha, no o tem pa v naslednjem zapisu...No to je pa že druga zgodba. Drugače obarvana. Se opravičujem, ker je prvi blog pomotoma se izbrisal. Torej to je druga izdaja ha ha ha
P:P: