torek, 21. marec 2017

Tudi to je življenje--ŠLA POMLAD JE TIHO MIMO MOJIH VRAT-


Pomlad  se razcvetela preko trat
 s čarobno palico zamahnila,
cvetje vse je  prebudila.
le mojega se  vrta je   izognila.
 Povsod se sklanjajo,
 cvetoče glavice  boginji Vesni v pozdrav
 v mojem vrtu pa  pa ni rož le nekaj  suhih rjavih  trav.
 Stojim na sredi praznega prostora,
 vse je kot nočna mora, ni svetlobe, toplote .
 ne ptičjega petja,
 vse je tako  prazno brez vsakega zavetja,
kjer bi si lahko ogrela roke in srce...
 Stojim tam , zebe me .
V začetku pomladi  , čakajoč poletja
z željo, upanjem da bom ozrla morda kje kak  šopek cvetja-
Če ne bo  poletje tudi  , tako kot   sedaj pomlad,
šlo tokrat tiho  mimo mojih vrat.
21.3.2017

p-p-

torek, 14. februar 2017

Statistika- Tudi to je življenje- Sedaj in nekoč -


Poslušam poročila, , ravnokar govori o statistiki in o ugotovitvi NIJZ o debelosti,


oz o prekomerni debelosti otrok in  mladostnikov. Pa koliko je posledično bolezni zaradi tega. Pa , kot  vedno se tudi sedaj ugotavlja, da so najbolj na udaru tisti iz najnižjih socialnih slojev.  Kako grdo mi je odzvanjala ta beseda v ušesih. Ker včasih ni bilo te razlike, ali pa je bila v obrnjenem vrstnem redu 10 % višji bogatejši sloj in ) % srednji sloj. Niji je bil le kak procent. Iz najnižjih , ja pa saj lepo vas prosim, če bo šlo tako naprej bo 99 % pristalo  v tem območju. Dobra hrana je draga, sadje zelenjava in kvalitetno meso.  Pa treba je kuhati , a se starši pehajo za zaslužek zjutraj  do poznega popoldneva. Vse drvi naprej , vsi mislijo da v boljše čase, da bodo prišli na zeleno vejo, a si sam kopljejo jamo. Kako si naj tista družina, ki pride na mesec  z dohodkom okoli jurja . Eden od staršev je na borzi  Imata tri šolo obvezne otroke.  Vse stane zvezki pa razni izleti šola v naravi. Pa obleke, kajti tistih 10 % otrok iz višjih slojev že tako gledajo zviška na ostalo večino. Kakor koli Pa položnice, ki so vsak mesec dražje . Pa bolezni zaradi pomanjkanja vitaminov itd. Pa hitra hrana, ki jo nam mediji na vse načine vsiljujejo. Po radiu, po tv po  reklamah ki jih pismonoše, kar v ducatih polnijo v poštne nabiralnike. Pa saj skoraj ne dobiš več obvestila da obenem ni na zadnji strani reklama.  Vse za potrošnike.  In navali narode Vse je skoraj zastonj. Hm!
 Ja kam je zaplula Slovenija .Obljubljena  je bilo da bo to druga Švica pa mislim da bomo kmalu še od Albanije  slabši, če že nismo. Pa kako smo si želeli da se osamosvojimo. A se včasih sprašujem, (čeprav sem zelo ponosna Slovenka, kje smo skrenili s poti, ali nas je res politika tako zavedla???)
To je ena stran medalje, druga pa je to, da se otroci premalo gibljejo. Sedaj jih šolski kombi, ali avtobus pripelje do šole iin jih spet odpelje domov.  Sedaj so večji del dneva kadar so prosti za računalnikom.  Delati jim ni treba, kje pa saj imajo otroci saj večji del, samo pravice, dolžnosti nobenih. Gledajo tv. telovadbe nimajo preveč radi, če se le da se ji izognejo z opravičilom.  Dodatno še hitra hrana, sadje in zelenjave malo kateri obožuje  in uspeh debelosti je zagotovljen.
Kako je bilo včasih.  Nismo poznali šolskih prevozov, V šolo je bilo dobrih pet-šest km, doma smo morali delati . Telovadili smo vsi. Le  ena punčka, ki je imela otroško paralizo in je nosila opornico je bila oproščena teka.  Veliko smo bili na svežem zraku družili smo se z vrstniki, imeli smo rdeča lička in bili veseli zdravi troci , ne pa tako, kot sedaj ko že mali imajo svoje psihične težave in da celo mislijo na samomor. , Včasih smo se ure in ure lepo pogovarjali , zapeli brali, ne  kot sedaj , ko si pošiljajo SMS pa čeprav so v istem prostoru.  Opažam da se tudi ne znajo več tako bogato izražati, pogovarjati, normalno, ampak v nekih okrajšavah.  Pa nekih angleških spakedrankah Že tako je slovenščina  zapostavljena  s takim dopisovanjem in govorjenjem bo kmalu izgubila svoj status. Pa tako lepo zveni naš jezik .
No malo sem zašla od statistike, da nadaljuje. Hodili smo, se gibali jedli domačo hrano, Nikjer ni nobeden razglašal, da je sladkor škodljiv, pa maščoba , pa meso, pa vrag si ga vedi, kaj še. Sedaj je vse škodljivo . Včasih smo vse kar smo pojedli , tudi porabili z gibanjem , Prvič meso smo jedli samo  po nedeljah , praznikih in če je imel kdo osebni praznik.  Takrat ga je bilo na pretek. Pa morda enkrat čez teden, a to je bilo bolj izjema , kot pravilo. Sadje, zelenjave in domače jedi so bile na jedilniku.  Skratka, jaz sploh nisem bila bolna , nikoli. Niti se ne spomnim , da bi v naši družini bil kdo bolan. Zunaj smo bili pozimi in poleti.
Ne pa tako kot sedaj. S katerim govoriš, pravi, da so vsi bolni da so dobili  neki virus, da so smrkavi, da imajo gripo , angino in kaj vem kaj še vse. Sicer ne vem ali je odpornost tako padla, ali pa nas bo ves ta napredek  počasi ugonobil.  (Nič nimam proti napredku, prav nasprotno, seveda če je dober napredek) Treba je ohraniti zmernost . Ali je ozračje že tako okuženo  in onesnaženo z vsem tem smogom in bencinskimi hlapi da bomo morali počasi nositi tudi pri nas maske, kot na Kitajskem.
 Kakor koli ko človek začne razpredati o tem in onem moraš imeti kar močan karakter, da ne obupaš , kajti nič dobrega se nam ne piše. Tako, da imam vedno manj volje, da b človek sploh vključil kak medij , kajti nič dobrega se ne sliši več. Če pa je že kaj dobrega, ta tako na hitro  objavijo in potem to utone v pozabo.  Če pa še prištejem zadnje  krvave dogodke,  ki so  se zgodili v  naši deželici, se pa sprašujem, ali je to sploh mogoče,da so ljudje postali take zverine. In zakaj je tako, kje smo skrenili s poti, posledica , česa je tako.Ali so ljudje pozabili na sočutje usmiljenje in ljubezen .  Vsega pa res ne more biti kriva polna luna. Tu ne pomaga nobena statistika, kajti dejstvo je na dlani brez tega, da drvimo  v svet brezvladja anarhije.
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- FEBRUARSKI UTRINKI

KOTIČKI  NAŠE LEPE ŠALEŠKE DOLINE

Četrtega februarja sva kljub megli in nizki oblačnosti krenila proti Šmartnem in Konovem, kjer  sva krenila na levo proti  gradu Turnu . kjer sva na križišču občudovala v skrivnostno meglico odeto dolino. Prvo je nama padel v oči zanimiv kozolec, sicer malo drugačen  bolj mini, a vendarle zanimiv.
malo naprej sva občudovala prelep nov kozolec , ki  je naju očaral . Lep je in  kar čutiš, da je narejen z ljubeznijo in ponosom. seveda sem ga slikala iz vseh strani .Res je nama bil všeč.








zelo lep je ta kraj, poln je zanimivosti, spominkov na minula leta ko še niso vse delali stroji, kot sedaj, ampak je bilo treba pridnih delovnih ročic.


 Po asfaltni cesti sva prispela  na vrh  prevala se nama je odprl pogled  dolino  z drevesnico in kmetijsko zadrugo ob gradu Turn, ki je še samo senca svoje mogočnosti pred davnimi leti. počasi sva hodila in si ogledovala okolico  Tu sva videla zanimiv kozolček z glasbenim triom
 Ko sva prišla izven gozda na vrh skozi veje  bleščečih belih brez (kako se še le bleščijo, ko sije sonce) grad Turn. Ki je kar klavna podoba , žal ni interesa, a najbrž je še večji problem denar za obnovo delčka  naše preteklosti 
 Nato sva šla pa med drevesnicami in si iz zgornje strani ogledala Škalsko jezero To narediva malo kdaj, kajti pot naju običajno vodi okoli jezera , ali pa po drugi strani proti Škalam.
. Ter mimo kozolca, ki stoji ob jezeru. Bila sta dva povsem enaka pa ju je pred kakim letom požgal piroman.  Na spodnji sliki sta oba skupaj  posnela sem ju 22.10.2012-ob sončnem zahodu.Tako lepo sta se "pasala" v ta del doline in lepo je bilo opazovati njuna odseva v Škalskem jezeru
Kakor koli nadaljevala sva pot in ugotovila, ob ustju Škalskega jezera , da se led počasi umika na sredino A ko sva obkrožila jezero, sva videla da se blešči led in samo lahko pričakujemo, da bo vodna površina kmalu brez ledu. A pot je še vedno bila ledena tu in tam, da je bilo treba malo več previdnosti. A midva sva navajena takih poti in dobra obutev tudi pripomore, da je varnejši korak. 
 Nekaj utrinkov s poti okoli jezera

 
 Tale hrast ob ograji je vedno tako lep, da pritegne pogled
 Ja tudi jahači izkoristijo soboto in jezdijo svoje ljubljence okoli jezera
 Je  pa zanimivo s te strani je bila barva jezera čisto druge nianse
 Pa še pogled nazaj na pot, ki sva jo prehodila. V ozadju je Vodemlja in Skalni vrh ,, ki vabita, da ju obiščeva, skrajno desno pa Stropnica, ki sva jo obiskala pred par dnevi.
Vsa vesela , da je nama uspel ta trim, kot predpriprava na naslednji pohod na Šenbric in Skalni vrh, ki ga imava v načrtu naslednje dni.
p.p.


ponedeljek, 13. februar 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Ko se prikrade sivina, in brezupje

Kar nekaj časa nisem nič napisala.
Mesec Februar se je pričel s sivino, no roko na srce to je podaril mesec januar za dobrodošlico novemu mesecu. Kakor vreme je tudi osebno povsod zavladala neka sivina neka brezizhodnost, ko enostavno ne veš kako naprej.  Moram zapisati, da povem, kako je včasih  dobro, da se človek ne sekira vnaprej, kajti  so stvari na katere nimamo nobenega vpliva in se zgodijo tako, ali tako. A ker smo pač samo ljudje, se je včasih prav hudo upreti mislim katere ga vlečejo nekam  v temo.Človek se počuti tako, kot da bi ga neko brezupje posesalo vase , gledaš nekam proti nebu, da bi ugledal morda vsaj kako svetlo točko tam nekje. Pa nič gledaš levo desno , čakaš in  seveda  UPAŠ. 
In potem se le nekaj premakne naprej. Po vseh mučnih preiskavah in še vmes ob menjavi sester , ki so založile oz. izgubile papirje , in le po intervenciji in telefoniranju se je končno vse premaknilo naprej. potem je šlo naglo naprej ,napotena sva bila v Ljubljano , da izve, koliko se je bolezen že razbohotila. Ne morem popisati dneva pred tem. Mož je hodil gor in dol, gor in dol iz sobe v sobo. Poskušala sem ga nekako razvedriti mu dati poguma, a je včasih to tako prekleto težko, ko se ob tem  sam soočaš z neko doslej nepoznano stisko in bi sam potreboval kako tolažilno besedo topel objem predvsem pa zagotovilo, da ne bo nič hudega , da se bo vse dobro izteklo. Po skoraj neprespani noči , sva že pred sedmo uro bila pred onkološkim inštitutom v Ljubljani. 

In v taki megli človek se izgubi v turobnih mislih



 Že kar nekaj časa je od takrat , ko sva sploh hodila po Ljubljani , čeprav sva imela v načrtu, da se spet podava na Ljubljanski grad in se sprehodiva po mestu. A nekako so vedno imele prednost pred našim prelepim glavnim mestom planine in gore. 
 Tako pa sva tu, sva si dejala. Čakala na izid preiskav.  Že prijaznost osebja in seveda zdravnice je vlivala upanje oz pogum.  Že takoj njena izjava to se da pozdraviti, je nama vzdignila del samozavesti in upanja tako nekako  do kolen, kajti pred tem  je bilo vse pod nivojem, po domače rečeno na "podnu." Kljub vsemu, da sem jaz optimist, a tudi  žal realist n ob misli da bi izgubila tako nenadoma  svojega sopotnika , ki že čez ena in pet deset let  hodiva z ramo ob rami skozi življenje je bila nepredstavljiva. Čeprav vem, da bo enkrat v prihodnosti prišel ta čas, ko bo eden ob naju ostal sam.To je realnost, vsi smo na tej poti vsem nam je to usojeno,  a nekako se ne morem še s tem sprijazniti.Če si enkrat z človekom tako dolgo skupaj, da se mi zdi , da  se je življenje pričelo šele takrat, odkar sva skupaj, 
 Potem je spet sledilo čakanje   na tel. klic kajti bilo je vprašanje, ali kemoterapija, ali  obsevanje. In voila zazvonil je telefon . in prijeten glas na drugi strani je pojasnil. Ni vam treba priti v ponedeljek na kemoterapijo, ker se bo pred operacijo samo obsevalo. Ker ni potrebe ker je šele začetek .
Joj kako olajšanje je zavladalo v našem domu, čeprav veva , da bo moral še skozi nekaj kar zelo neprijetnih stvari , a upam, da bo ob svoji dobri kondiciji in zdravemu življenju zmogel. . 
In kot da bi to hotela potrditi tudi narava je po več dnevih sivine, mraza megle in celo dežja posijalo sonce . tako toplo, tako lepo jot je sedaj se mi še nikoli ni zdelo.  Tako sedaj vmes nadaljujeva najine pohode v naravo, seveda bolj po nižini in manjših holmih, kajti narava ni le lepa ampak doda človeku tisto moč in upanje, da bo še vse dobro.





ponedeljek, 30. januar 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA--Mesecu januarju v slovo

Leto se je tako hitro  obrnilo okoli z vsemi
 doživljaji in dogodki. Na veliko smo lahko vplivali sami in moramo biti  zadovoljni, ali pač tudi ne s svojimi odločitvami. A  na veliko kaj, nimamo nobenega vpliva. Tu pa lahko samo zobe stisnemo in si rečemo, gremo v boljše lepše dni in mesece. 
Torej smo zakorakali v dokaj tople januarske dni 2017-
Po praznovanju, ki sva ga tokrat preživela na deželi in je bilo prekrasno, kajti domov sva se vrnila malo pred šesto uro zjutraj.Preživela sva ga v krogu sorodnikov. Bilo je čudovito. Posebno pa se mi je vtisnilo v spomin zvezdnato nebo, ki je bilo tako blizu, da sem imela občutek da lahko roke do komolcev namočim vanj in da se bom bleščala kot novoletno okrašena jelka.
Naslednji dan je bil dan počitka in plesa ob poslušanju  in gledanju tradicionalnega  novoletnega koncerta iz Dunaja.
 Potem pa je naju naslednji dan potegnilo, ja kam drugam, kot na najino goro Uršljo goro.

Še nikoli nisva bila tik po Novem letu gor, pa sva šla. Zelo veliko pohodnikov je bilo na vrhu, do tu vse lepo in prav, bilo je prijetno druženje,pa še znance sva srečala. Torej več kot dovolj veselja. Kar nekaj časa smo sedeli na soncu pred domom in uživali v toploti, ki je skoraj neverjetna za ta čas. Bilo je + 9 stopinj. A ko sva šla na vrh sva videla po gori steklenice od novoletnega praznovanja in ostanki pirotehničnih pripomočkov. Pa smrdelo je na vrhu zaradi požara, ki so ga povzročili razposajenci novoletnega praznovanja. Tega včasih ni bilo. Smrdelo je kot v peklu, kadar cvrejo kake pokvarjene duše grešnikov. Škoda, prvič kar zahajam gor mi je obisk gore zapustil v duši grenko spoznanje, da se vandalizem seli vedno više in više, ter kvari naravo in plaši prebivalce gorskih področij.
 Kar hitro sva odšla z vrha in nazaj grede obiskala še Ivartčko jezero nad Kotljami, kajti radovedna sem bila, ali je zaledenelo. Res je bilo. In vse je bilo v ivju in ledu. Kaka razlika od vrha gore, kjer je bilo skoraj pomladanski vreme..
Tudi v dolini se je nadaljevala podaljšana jesen z toplim vremenom in čudovitimi barvami sekvoje v Sončnem parku, tako žareči, tako lepi so bili jutranji sprehodi.A vsak dan so bila jutra hladnejša, kar slutili smo da ni daleč, do zapoznele zime.

Kar zgodaj sva odrinila proti Paki in

 
nato navzgor Zaželela sva si  malo bolj svežega zraka . Sva jo mahnila na Špik na naš mali Triglav nad Velenjem.  Zelo hladno je bilo tu gor, sprva sva hodila v senci, kajti soncu nikakor ni uspelo da bi prodrlo skozi vedno gostejše oblake.

 
 Na vrhu sva se hitro slikala in nato brž odšla nazaj proti Sv. Joštu - Čakala sem  kar nekaj časa, da je posijalo sonce, da sem naredila nekaj posnetkov tega lepega kraja, katerega obiščeva vedno tudi pozimi in seveda spomladi, ko je tu polno noric, zvončkov in petelinčkov. 


Nekaj posnetkov sem naredila prelepih kapelic, ki jih je tukaj gor kar precej

 Nato pa sva hitro odšla, kajti pihal je veter pa stopinj je bilo tudi okoli minusa deset, tako da je kar krepko obarvalo lica.


 Nekaj dni zatišja je bilo potem zaradi obiskov zdravnika. Tako da zveš, kako in kaj, ali si, ali nisi .

Nato sva par krat obiskala Velenjsko , Škalsko jezero, sprva je bilo polno modrine in brez snega in ledu , potem pa se je pričel led vedno bolj širiti in nazadnje se je sklenil v debelo prevleko. 
 



 Nekaj dni je bilo zelo hladno, sivina in mraz. Potem se je malo otoplilo zapadel je nov sneg in spet sva vandrala po naši dolini, ki je tudi v vsakem času lepa in zanimiva.Včasih sva bila zelo zgodnja, da sva celo ujela mesec , ki je zahajal za Smrekovcem

 Skratka uživala sva v zimski pravljici
 V gozdu stoji mala hišica, jaz vedno pravim , da je hišica palčkov, he he (kdo ve)

 Vedno se rada vračava tukaj nazaj v tem času je polno idile.
 Velikokrat sva šla krožno pot ob reki Paki in nato mimo Velenjskega in Škalskega jezera , ter Kinta Kunte, to je malo počitniško naselje vikendov ob jezeru ter nato naprej do Škalskega jezera ,
kjer sva gledala mlade drsalce, ki so si delali progo na zasneženem jezeru . In takrat je posijalo sonce , sicer samo za nekaj trenutkov, da sem lahko zamrznila ta čudovit pogled na drugo stran jezera, ki je bil obsijan s soncem.nazaj. Na slikah na panojih  sva lahko opazovala, kako je bilo tu področje okoli Škalskega jezera,  tam okoli 1930 leta . Take so bile kraj Škale , malo nad jezerom.Ja veliko se je spremenilo.
 
Dolino sva v tem mesecu obhodila po dolgem in počez. Za vzdrževanje kondicije, pa da si malo bolj odporen na nadležne viruse, ki baje krožijo okoli.  Torej sva rekla malo spremembe bo treba, pa sva jo mahnila na Goro Oljko, kamor greva vsako leto meseca januarja.  V dolini je bilo hladno pa sivo in megleno..Do Velikega vrha sva se peljala, kjer sva v daljavi videla vrh Gore Oljke z dvema zvonikomaVmes sva opazovala pokrajino in malo na  levi ugledala cerkev v Šent Andražu nad Polzelo nato pa  poledenelem makadamu naprej. A je bilo še toliko ob poti kopnega da se je lahko šlo. Postajalo je vedno bolj vroče kljub hladnemu vremenu. treba se je bilo sleči. Po vzorcu čebule. Seveda zgledaš, kot medved v zimskem kožuhu, apotrpiš, samo da ti je lepo in se dobro počutiš. Tako se nikoli ne prehladiš. Nato pa je naju pot vodila počez  skozi gozd po lepo uhojeni poti, Kajti dan prej je bil baje, pohod Po Martinovi poti
Kmalu sva nato prispela do vrha, kjer je naju pozdravila cerkev Sv. Križa na Gori Oljki , a letos menda prvič, brez modrine. Na sliki se vidi, kaka razlika je med lani in letos.

Tu gor si je on dal duška da je slikal, nato pa sva šla h, na novo lepo urejen koči, kjer sva nazdravila uspešnemu pohodu, uspešnemu dnevu in seveda da bi NA ZDRAVJE ne bilo samo prazna beseda ampak Zdravljica  z veliko začetnico. Zelo prijaznega oskrbnika imajo tu gor. Zraven naročenega je prinesel še  sveže slastne male žemljice, še tople so bile.



Joj kako dobre so bile. Tako pozornost dan danes dobiš redko kje. NO na Zajčevi koči  pod Čemšeniško planino in pri koči  Planinc na Pohorju sva bila deležna take pozornosti z dobrim pecivom. Saj sploh ne gre zato, da bi človek kaj zastonj dobil, ampak neko gesto, zraven pa še tako prijazen nasmeh in beseda. Ja ti vedo , kaj je gostinstvo in kaj je samo reklama, ki niti ne stane preveč, a ostane v spominu za še naslednji obisk 

Mimo teh zasneženih, klopi sva se vračala in obudila spomine na nešteto pohodov bosih iz Pesja tu gor, ko smo potem imeli tu družabne igre. Ja lepo je bilo. Je za naju sicer minilo, a spomini so še kljub temu sveži in lepi.
Nato pa sva kar počez šla po krožni poti nazaj mimo kapelic , rada imam kapelice, všeč mi je da so vedno drugačne, in ja vedno se vprašam, kako , da jih je toliko, ali so bili ljudje bolj pobožni, ali kako. Danes bi na prste  ene roke, lahko preštel novogradnje kapelic. No ja se še najdejo. Nato sva odkorakala 

po zaledeneli poti spet na cesto in nazaj do avta, na Velikem vrhu..
 ter mimo Podkraja,  božje njive s številnimi razdelki, ki se vedno polnijo in hribom Gradišče nazaj domov.  
Nekaj dni po zatišju sva  obiskala  mesto MB in občudovala prelep pogled na cerkev sv, Jožefa na Studecu in Studenško brv ki je odsevala v vodi ter sodnijski stolp na bregu zaledenele reke ppa lepe forme vive  Drave, kjer so se prepirali galebiin so beloliske stale na ledu, ki je bil pod vodo in je bil vtis, kot da stojijo na vodi.Pa čudoviti mostovi 
Lep je toti Maribor, le časa sva imela premalo za podrobnejši ogled. No pa drugič 
V soboto sva za konec oziroma slovo mesecu januarju šla še na Stropnico, ki je nad Velenjem nad Šentbricem. Kamor sv a se zapeljala nato pa peš na vrh.  

Mimo lepe cerkvice  
više je bilo špe vse nedotaknjeno in prelep pogled ter občutek, ko zagaziš v celi sneg .kako lepo je bilo enkrat spet uživati modrino neba in svež neokrnjen zrak.
Mery je zelo uživala tukaj midva pa tudi 

Pogled na Velenje in dolino 
V gozdu je bilo veliko manj snega , kot na prostem , a strmina taka, kot bi ravnino postavil pokonci
Tu so se nehale vse sledi šla sva po celem snegu na drugo stran travnika, kjer se nadaljuje pot na Stropnico 
Obožujem bore 


Ko sva se vračala sva ob robu gozda ki je bil na soncu našla tale edini cvet teloha. 
In nato po cesti mimo borovcev do cerkve v Šentbricu 








Tako pa je, kot bi mignil en mesec tega leta pri kraju.   In spet je pred nami nepopisan list meseca februarja. . Trudili se bomo , da ga  napišemo in izpolnimo s čim lepšimi dogodki in dnevi. Lep pozdrav in vse dobro v mesecu , ki prihaja.
p.p.