Tudi to je življenje plimovanje besed.

Besede, besede, besede.... 

Včasih premišljujem o tem kako različno lahko besede tečejo. Včasih gladko, ali  umirjeno. Včasih so kot slap, ki vre iz tebe, da presežeš celo svoj nivo besednega zaklada. 

Potem pa spet pride čas , ko se kar  nenadoma zaveš  , da se je ta bogati vir besed posušil, kot da bi presahnil, komaj se spomniš povezav med stavki, si kot obala, ki ji bibavica spreminja obliko, dostop do izražanju čustev besed, ki jih želiš izreči napisati pa   tega ne zmoreš, si kot plimovanje, počutiš se, kot izsušena obala z ostrimi skalami, kjer ni več življenja, želiš si posaditi zeleno bilko besede,  a jo sonce že v kali posuši. Kot da je vpliv lune, ki jo še sicer komaj opaziš na nebu, zarezal tudi v tvojo bit, nekateri pravijo temu blackout, jaz pa se včasih bojim, da je morda to že dotik  Emša, starosti, ki  žanje svoje zahteve, svoj davek, da lahko upraviči svoj obstoj... a k sreči so to zelo redki trenutki obstajajo pa, takrat se zresniš in se potrudiš, da na vse načine obnavljaš svoj besedni zaklad čudovito zvenečih besed, našega slovenskega prekrasnega jezika

P. P. 

Tudi to je življenje, pogled nazaj., pa naprej in nekje vmes

 Navadno se v začetku novega leta ozremo nazaj, da malo premislimo, kakšno je bilo, kaj vse je nam uspelo da smo naredili, kaj vse smo odložili za leto,... ki je ravno obrnilo svoje prve liste dnevov, tednov in meseca....Želim si spet videti, sprehoditi med rožnatimi pobočji 

ter se zgodaj zjutraj nadihati svežega zraka na pobočjih Matajurja in se potopiti v prebujajočo pokrajino proti Trstu in morju

Ne delam  novoletnih obljub, niti ne prisegam na to, da bi se izpolnile novoletne želje.Kajti to je praznična evforija, ki marsikaterega, potem,ko se mu obljube sfižijo, pahne v depresijo, posebno še take življenskega pomena... Pa čeprav sem res optimist, a vzporedno tudi veliki realist. Ne segam po zvezdah, ko pa je še včasih  težko doseči  zrele češnje v vrhu drevesa ...

 A ljudje smo že tako ustvarjeni, da je prav za prav celo nujno, da se naredi načrt za gotove poti in seveda tudi izlete

. Žal mi je da zaradi prepovedi nisva mogla iti v Avstrijo na nekaj vrhov, pa, na Primorsko, pa Notranjsko, Cerkniško jezero, pa Slavnik, pa morda malo k morju, ( no morje naju ne privlači ne vem kako,)  smo včasih bili vsako leto po petkrat dol, sedaj pa nama vročina ne prija ... Pa  Goričko Prekmurske ravnice, sva sicer že bila , a sva si takrat obljubila da se še vrneva...,  Pa malo preko meje... Ja potem to odložiš in z vsakim odlaganjem se zaveš ,da je morda bila to zadnja prilika ,da   obiščeš kraje, potem prijatelje  Ja bolj je EMŠO visok laže se odločiš, a imava včasih vtis, kot da je to začetek konca ...

Kaj pa vem...

 Imava pa že kar nekaj let, nekaj neizpolnjenih izletov. Veliko je sedaj k temu pripomogel tudi ta Koronski čas, posebno še lani sva čutila to. Ko sva pregledovala obiskane kraje sva kar hitro ugotovila da sva zelo veliko poti ponavljala. Posebno še okoli naše doline...Je pa tudi res, da je ta prepoved imela v sebi tudi nekaj pozitivnega.  Sva se pa zato posvetila raziskovanju  domačih krajev, Šaleške, doline, Koroških vrhov, Savinjskh vrhov, ja vsaka plat ima dve plati. Morda ne bi obiskala tako lepih koncev, kot je bil Pogorevc, Srebotnik, Tolsta vrhova Pa še in še bi lahko naštevala.. Sedaj pa sva postala že tako navihana, da ko sva na kakem vrhu in vidiva pred sabo vrh, rečeva : Tam še nisva bila in ja kar nekaj teh vrhov , sva že odkljukala...

 Za kam dlje pa je velikokrat pripomoglo k ne izpolnitvi, slabo počutje, pomanjkanje sredstev, zaradi neodložljivih opravkov ki se pač zgodijo vsakemu lahko... 

 Potem je bilo nekaj tudi zaradi psičke Mery. Težko je pustiti psa nekomu, če ni popolnoma zdrav, ki ne sme hoditi navzdol, da ga je treba bilo nositi zaradi  zaraslih vretenc  po stopnicah navzdol in strmini...Smo se sicer zmenili z enim, ki so se ukvarjali z varstvom psov, a ker je bilo preveč davka , je dejal, da se jim ne splača in je nehal z varovanjem  kužkov.

  Torej  danes je ravno en mesec kar je ni. 28  decembra sva jo peljala k veterinarju, 3o. 12 ., pa smo jo dali uspavati, ker ni pomagalo več zdravljenje. Preveč bi trpela.

Še zadnji objem preden sem jo oddala na infuzijo... 

Zelo jo pogrešava, res je bila vpeta v najin vsak dan...Saj smo že imeli prej kužke, res smo jih imeli radi in lepo jim je bilo pri nas.Vedno so bili del družine. Vzgojeni tako da , da so točno vedeli, kaj lahko , kaj ne..pa še vmes ha ha... . Ja vedno pravim , lepa beseda lepo mesto najde..  Še sedaj se velikokrat pogovarjava o njh. Kajti vsak je imel svoj karakter, a nobeden se ni od teh ljubljenčkov tako prirasel k srcu. Najbrž je to tudi zato. Prej sva bila zaposlena, sva živela v naravi, najin vsak dan je bil tako izpopolnjen, tako natrpan, da sva si potem, ko so odšli tja za mavrico, tudi z raznim delom, odvrnila ta občutek, porinila nekam  v ozadje, žalosti in hrepenenja za njimi. 

  Pa lansko leto je bilo v marsičem tudi prelomno v tem , da nimava več kužka.

 Sedaj pa sva bolj doma, tudi če greva kam, naju na vsakem koraku, spominja pot na njo...Ob jezeru, kako je uživala v vodi, rada je plavala, prav za prav so ji bile vse  oblike mlak, jezer, rek, potokov všeč..

Pa kako se je razumela z drugimi živalicami, pa naj so to bile mačke,nasploh je bila zelo prijazna, le električnih skirojev ni marala...

Tudi s konji  ,  je imela dober odnos imela je tudi "Svoje ljudi" ki so jo vedno božali, kadar smo se srečali. Celo tako je bilo, da sem včasih dejala- poglej kdo gre,  se je zaostavila , potem pa zdirjala k njemu in se vrgla na tla da jo je božal po trebuhu.....

.Žal tudi tega gospoda ni več med živmi..

 psi, ovce,pa njene  face ,

ja kolikokrat sva se režala na ta račun

  Ja ostala je praznina, sedaj ko bi zaradi tega lahko šla vsepovsod, enostavno ni volje... Vsaj sedaj še ne.Nekateri samo zamahnejo z roko in rečejo:  "Eh saj je samo pes. Pač pogine , si nabaviš drugega pa greš naprej ". Nimata več skrbi. Sedaj bo vama veliko laže- Ja tudi take komentarje sva slišala.. No Mery je bila najina zadnja živalca, smo jih pa imeli kar dobrih 45 let ja in navadiš se .. Otroci so odšli in vedno nekaj miga okoli tebe . Če si slabe volje te razvedri,potolaži. Kolikokrat je prišla k meni, če se nisem dobro počutila , me s taco popraskala sem jo vzela gor, malo pocrtljala in ja kar lepši je bil svet... Potem ko je videla da sem spet v dobri formi, je pa spet šla k njemu. 

 Sedaj pa , ko je ni več pa sva oba enoglasno dejala, da bi rade volje vse pohode in načrte opustila, le da bi bila še lahko z nama..

Tako pa jo ohranjava v spominu njene "podvige" in zanimive dogodke,  sva pa kljub temu vesela in srečna, da kolikor časa je bila najina sopotnica, da ji je bilo zelo lepo. Naj bo spomin na njo vedno  svež in lep

Torej poti so vse odprte,  seveda bova letos hodila sama, čeprav je bilo včasih naporno, ko sva jo nesla navzdol, a nekako sva vedno znova in znova, potem pozabila na napor  , ko sva videla, kako vesela je bila, da je lahko z nama ....

... Sedaj čakava na lepo vreme, da sneg skopni, da težave s kolenom in peto minejo, da se adrenalin poveča. da greva še v te mesece tega leta   s krepkim korakom in optimizmom z novimi pohodi, ter obiski krajev, kamor sva si že dolgo želela  pa ni bilo mogoče..Samo zdravje naj še bo , pa seveda virusi naj odfrlijo neznano kam.Oziroma izgnejo, da nobeden ne bo več imel stika z njimi.....

p-p

Spomini starega gojzarje Graška gora,...

 Mesec januar se zaključuje  danes sem pravzaprav mislila malo pogledati in napisati nekaj nekaj utrinkov in naložiti nekaj slik še od lanskega leta, vsako leto navadno napišem  minulemu letu v slovo. Letos pa je bil januar, proti drugim letom zelo aktiven ,tako da enostavno ni bilo časa no o tem drugič.... Danes pa sva zaključila z januarskimmi pohodi izleti ,sprehodi ..  odločila sva se da nadoknadiva  

 vsakoletni tradicionalni pohod na Graško goro, navadno ga opravila od 9 do 15 januarja ,letos pa takrat niti ni bilo vreme in niti ni bilo časa, skratka vedno je prišlo kaj vmes . Tako sva sedaj še ujela zadnji rok ,tako da tradicija ne izostane ...

Zjutraj sva se prebudila v rdeče obarvano nebo... 

..Joj sem dejala:"Dež bo , kajti že iz prejšnjih jutranjih obarvanj neba se navadno potem pooblači, ter dežuje, ali pa sneži- No ker praviva, da pregovori in tudi razna znamenja ne držijo več, sva dejala greva še danes nekam...Kakorkoli vseeno sva se odločila da še greva ven,a ker naju sedaj noge bolijo od zadnjega korakanja po asfaltu, mene koleno je  pričelo boleti, tako da je bila potrebna opornica ,njega pa Ahilova  peta boli  ,pa sva dejala greva še na Graško goro, a ne peš iz Velenja, kot je najina praksa, ampak sva  zapeljala malo podvrh ter se potem napotila mimo spomenika  do kmetije Klančnik na drugi strani, ter se vrnila nazaj ... Sva dejala bova hodila ob robu ceste ... Prvo sva se seveda vpisala v  aplikacijo Planinc,  (mimogrede)ta vrh sem jaz predlagala . Kajti če greš iz Velenja je na eno stran 10-12 kilometrov, odvisno katero smer greš velikokrat sva šla gor in dol Pa tega vrha ni bilo  v seznamu Plakacije Planinc.. . ...Si  pa zasluži....Je vrh z bogato zgodovino iz polpretekle dobe. 

Prvič sva se danes  peljala  po  odseku

 nove ceste priključka Od Arje vasi do povezav z Avstrijo... 

Vedno sva pravila, da se midva ne bova vozila tej po načrtovani gradnji ceste, cesti, ker naju že davno ne bo več, preden se bodo zedinili kje bo trasa, kajti toliko zapletov , kot jih je ob tej trasi........ ja je že tako cesto bi imeli vsi, a ne po mojem ampak po sosedovem naj gre... 

Torej priključek  bil pa je prijeten občutek se voziti po novi cesti

za hitro  cesto od Arje vasi, do Dravograda, povezava z Avstrijo

 Torej ko sva prišla gor je sijalo sonce, kako čudovito je bilo pa v naslednjih posnetkih. Razgled pa za bogove. 

Pogled proti Šentvidu

Na severni strani je še kar precej snega. Pogled proti Paškemu Kozjaku ... 

Sonce se je bleščalo

Peca še ima veliko snega

Pod nama se je bleščala snežna belina spustiti po njej sankami

Uršlja gora s Plešivškim  vrhom... 

Res sva uživala na soncu

Najraje bi zaplesala bil je suh sneg

Uživam kadar lahko z nogo naredim slap iz sneženega pršiča. Še on je užival ko me je slikal 

Nato pa še posnetek ob spomeniku, nošnja ranjena, nato pa  sva malo  še uživala ob razgledu... 

Videlo se je vse od Menine planine, Raduhe Pece,

 

Pogled proti Radojču Ramšakovemo vrhu in Paškemu Kozjaku.. 

Uršlje gore,Olševe ,

Pohorje na drugo stran od Kremžarce,ki jo je obsijalo sonce, preko Velike Kope, Črnega Vrha Jezerskega vrha in Rogle, ter skajno desno še Tolstega vrha nad Mislinjo, ter Paškega Kozjaka.  

Midva sva krenila po cesti proti severu ko sva  lani bila tu gor,je bila cesta še zasnežena, seveda sva bila v prvi polovici januarja. letos pa so ceste lepo suhe... Obujala spomine na pretekle časa ko sva res velikokrat hodila po tej cesti v obeh smereh spominjala sva se kako sva nabirala gobe. še Mery ♥️se ob prvem maju družila s prijatelji in znanci ki jih že davno ni več in takrat se zaveš,..

,kako je vse krhko in minljivo danes si jutri te ni več.. Spominjala sva se praznovanj na Graški gori,  prvega maja vsako leto sva bila tu gor. Navadno  sva prišla peš gor, potem pa peš nazaj vmes pa sva pojedla prvomajski golaž zaplesala ob narodni glasbi potem pa nazaj ja lepi spomini žal ne vem ali bo vaša zmogla letos za 1 maj to dolgo pot, no bomo videli, nikoli ne reci nikoli... pa tudi vprašanje je kako se še bo vse skupaj odvijalo, zaradi virusa bogve kakšne vrste virus bo do prvega maja še prišel na svetlo... 

Danes niso bili glavni cilj kilometri, ampak da se razgibava ter seveda naš naužijeva svežega zraka. 

Ob robu ceste je res precej snega. Sonce je tukaj ravno toliko sijalo da sva šla lahko skupaj s svojo senco. 

Ta del graška gorenje najboljši pozimi sicer je sedaj majhnega če pa ga je več so vedno take ozke brazde na vzdol kot rebrasti žamet

Pot pa je še kar trajala malo gor malo dol malo po ravnini

To pa sva že videla na en cilj kjer se bo počasi obrnila nazaj

Kar naenkrat je pooblačilo svetloba za slikanje ni bila več dobra

Pohitela sva nazaj

Ob hiši sva videla mucko ki je lovila miši zmotila sva jo. 

Pa se je usedla na rob hleva in nama pozirala, zelo lep kožuh je imela. 

Mimo zelo debeli bukovih hlodov potem pa sva se počasi približala najinemu izhodišču

Nato pa sva se vrnila po drugi strani mimo Škalskih Cirkovc, kjer je naju presenetilo novo krožišče,  okoli cerkve, zelo praktično! 

Nato pa sva zapeljala v dolino mimo Škalskega jezera, domov. 

Lepo izkoriščen dopoldan. 

P. P.