Na najinih jutranjih sprehodih opažam, kako se je vse spremenilo, od kar ni več najine zveste desetletne spremljevalke psičke Mery, ki je naju redno spremljala na vsakem koraku... Že jutra so se spremenila. Kajti navadno smo šli že kar zgodaj na sprehod,če že nismo krenili kam više,
Včasih še tudi popoldan, a zadnje čase ne več tako pogosto nismo odhajali popoldan na spehod.. Ja rutina, kako se vsega hitro navadiš, odvadiš vsekakor težje....
Sedaj kljub temu, da vstajava isto zgodaj, kot prej, se vedno najdejo kaki opravki, ki jih opraviva, pred odhodom v naravo..Nekako kar čakam da bo prišla k meni, ali pa prinesla svojega medvedka , ki ga ji je ob prihodu v našo hišo prinesel zet.
Bil ji je najljubši skozi vseh deset let, in ga je pričela stresati pred mano, ali njim. "Čeeš gremo ven" ..Postal je že ves oguljen, a bil je od prvega dne izmed vseh igrač njen najljubši, sedaj sem ga shranila z njeno ovratnico , ki sem ji jo snela ob slovesu
Takrat se zavem, da tega nikoli več ne bo.Ostane cmok v grlu, zastane korak, a nato veš da je treba iti na zrak, se razgibati in nadihati svežega zrka, kati zjutraj je še najbolj čisto ozračje ...
Če greva ob običajni uri ven, Greva ven, srečujeva pasje sprehajalce,ki svoje ljubljenčke peljejo na jutranji sprehod. Res jih je precej..Ker sva bila kar redna obiskovalca našega Sončnega parka, včasih, no velikokrat sva ga tudi samo prečkala, kajti pot je nas vodila naprej, Okolijezera, ali pa na Poseko, ali pa na najbljižje vrhove, okoli naše doline, ki jih res ni malo. Vedno je bila z nama.. No in sedaj, ko srečaš psarja , prvo vprašanje :"Kje imata pa Mery, sledi kratka razlaga in navadno globok vzdih , ko sogovornik/nica, reče, ja hudo je, kar bojim se kadaj bo pri nas do tega prišlo. Posebno še, če je štirinožec že bolj v letih. Potem pogovor nanese na lastnike psov, ki so vedno bili , kot del jutranjih sprehodov, sedaj pa jih ni več, veliko njihovih jih štirinožcev je odšlo tja za pasjo mavrico , nekaj pa tudi njihovih lastnikov, ki so odšli zaradi različnih bolezni, tudi zaradi korone, vedno več novih obrazov se pojavlja., ...Enoglasno rečemo ja tako je proti temu ne moremo nič, moramo iti naprej. Pokimaš in molče greš naprej. Nekaj korakov oziroma metrov, naslednji isti postopek Ista vprašanja , isti odgovori. Tako da sva se sedaj že nekaj dni odločila da greva malo pozneje ven...
Že tako je nama hudo, vsak meter poti naju spominja na njo, da pa vsak dan vedno znova te nekdo opominja, da je ni ,je še huje. Greva pa pozneje ven...Čeprav potem nekateri rečejo, če te slučajno vidijo kje, pogrešamo vaju, sedaj pa ne hodita več ven???
Pa odgovoriva:Seveda hodiva, saj prej nisva hodila samo zaradi Mery ven, ampak tudi zaradi naju. Nekateri potem pokimajo in rečejo ":Tako je prav, nekateri pa pripomnijo, ah, ko našega psa ne bo več, ne bom več šel/šla iz hiše ven...
Hm takrat pa se zamislim, da smo si ljudje zelo različni, nekateri potrebujemo poriv, vzrok, oziroma dolžnost, ki nas porinejo čez prag v naravo. Nekateri pa gredo ne glede na to, ampak je postalo to nuja, način življenja, ki jih ohranja, še vsaj kolikor toliko gibčne, predvsem pa zdrave , ter napolnjene z energijo in optimizmom, ki je v sedanjih časih še kako zelo potreben...Starejši, ko smo, bolj se je treba zavedati tega, da je kakovost življenja podlaga za boljši jutri
Čeprav midva ne čutiva preveč omejitev zaradi teh vseh mogočih virusov, tudi cepljena sva z vsemi tremi odmerki, , tako da nimava nikjer nobenih problemov in posledično prepovedi, a včasih imava vtis, da morda prav zaradi tega, ker sva se zavestno odmaknila od vsakdanjih bombardiranj medijev , po časopisu , radiu, ter televiziji. A imava seveda naročen časopis, tudi radio poslušala , pa seveda Televizijo gledava, , da ne bo pomote, kot da sva se povsem odrezala od obveščanja. Ampak je to postalo samo obveščanje, toliko, da si na tekočem, a nič več in nič manj. Nisva "padla" noter v to krizo Ne vpliva na najino življenje..Živiva življenje , kot prej sicer trenutno v obujanju spominov na najino prijateljico, ki nama je še dodatno lepšala dneve. drugače pa. isto sonce sije, ..Mraz je sicer malo ostrejši, a dobro dene zadihati iz globine pljuč, imaš vtis, da je z vsakim vdihom jutro lepše...
Kajti da bi se sedaj obremenjevala s tem kako bo , kaj bo, kajti vse to bo minilo ljudje pa se zaradi tega tako obremenjujejo, da so psihično čisto na tleh. Življenje pa gre naprej in mi z njim, kakšne posledice pa bo vse to pustilo na nas in v nas, je pa odvisno edino od nas... Treba je iti naprej, čeprav včasih zelo težko, gledati da bomo preživeli čim lepši danes, da bomo lahko zakorakali z optimizmom ,z novimi močni,v jutrišnji dan: Carpe Diem
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar