Tudi to je življenje, pogled nazaj., pa naprej in nekje vmes

 Navadno se v začetku novega leta ozremo nazaj, da malo premislimo, kakšno je bilo, kaj vse je nam uspelo da smo naredili, kaj vse smo odložili za leto,... ki je ravno obrnilo svoje prve liste dnevov, tednov in meseca....Želim si spet videti, sprehoditi med rožnatimi pobočji 

ter se zgodaj zjutraj nadihati svežega zraka na pobočjih Matajurja in se potopiti v prebujajočo pokrajino proti Trstu in morju

Ne delam  novoletnih obljub, niti ne prisegam na to, da bi se izpolnile novoletne želje.Kajti to je praznična evforija, ki marsikaterega, potem,ko se mu obljube sfižijo, pahne v depresijo, posebno še take življenskega pomena... Pa čeprav sem res optimist, a vzporedno tudi veliki realist. Ne segam po zvezdah, ko pa je še včasih  težko doseči  zrele češnje v vrhu drevesa ...

 A ljudje smo že tako ustvarjeni, da je prav za prav celo nujno, da se naredi načrt za gotove poti in seveda tudi izlete

. Žal mi je da zaradi prepovedi nisva mogla iti v Avstrijo na nekaj vrhov, pa, na Primorsko, pa Notranjsko, Cerkniško jezero, pa Slavnik, pa morda malo k morju, ( no morje naju ne privlači ne vem kako,)  smo včasih bili vsako leto po petkrat dol, sedaj pa nama vročina ne prija ... Pa  Goričko Prekmurske ravnice, sva sicer že bila , a sva si takrat obljubila da se še vrneva...,  Pa malo preko meje... Ja potem to odložiš in z vsakim odlaganjem se zaveš ,da je morda bila to zadnja prilika ,da   obiščeš kraje, potem prijatelje  Ja bolj je EMŠO visok laže se odločiš, a imava včasih vtis, kot da je to začetek konca ...

Kaj pa vem...

 Imava pa že kar nekaj let, nekaj neizpolnjenih izletov. Veliko je sedaj k temu pripomogel tudi ta Koronski čas, posebno še lani sva čutila to. Ko sva pregledovala obiskane kraje sva kar hitro ugotovila da sva zelo veliko poti ponavljala. Posebno še okoli naše doline...Je pa tudi res, da je ta prepoved imela v sebi tudi nekaj pozitivnega.  Sva se pa zato posvetila raziskovanju  domačih krajev, Šaleške, doline, Koroških vrhov, Savinjskh vrhov, ja vsaka plat ima dve plati. Morda ne bi obiskala tako lepih koncev, kot je bil Pogorevc, Srebotnik, Tolsta vrhova Pa še in še bi lahko naštevala.. Sedaj pa sva postala že tako navihana, da ko sva na kakem vrhu in vidiva pred sabo vrh, rečeva : Tam še nisva bila in ja kar nekaj teh vrhov , sva že odkljukala...

 Za kam dlje pa je velikokrat pripomoglo k ne izpolnitvi, slabo počutje, pomanjkanje sredstev, zaradi neodložljivih opravkov ki se pač zgodijo vsakemu lahko... 

 Potem je bilo nekaj tudi zaradi psičke Mery. Težko je pustiti psa nekomu, če ni popolnoma zdrav, ki ne sme hoditi navzdol, da ga je treba bilo nositi zaradi  zaraslih vretenc  po stopnicah navzdol in strmini...Smo se sicer zmenili z enim, ki so se ukvarjali z varstvom psov, a ker je bilo preveč davka , je dejal, da se jim ne splača in je nehal z varovanjem  kužkov.

  Torej  danes je ravno en mesec kar je ni. 28  decembra sva jo peljala k veterinarju, 3o. 12 ., pa smo jo dali uspavati, ker ni pomagalo več zdravljenje. Preveč bi trpela.

Še zadnji objem preden sem jo oddala na infuzijo... 

Zelo jo pogrešava, res je bila vpeta v najin vsak dan...Saj smo že imeli prej kužke, res smo jih imeli radi in lepo jim je bilo pri nas.Vedno so bili del družine. Vzgojeni tako da , da so točno vedeli, kaj lahko , kaj ne..pa še vmes ha ha... . Ja vedno pravim , lepa beseda lepo mesto najde..  Še sedaj se velikokrat pogovarjava o njh. Kajti vsak je imel svoj karakter, a nobeden se ni od teh ljubljenčkov tako prirasel k srcu. Najbrž je to tudi zato. Prej sva bila zaposlena, sva živela v naravi, najin vsak dan je bil tako izpopolnjen, tako natrpan, da sva si potem, ko so odšli tja za mavrico, tudi z raznim delom, odvrnila ta občutek, porinila nekam  v ozadje, žalosti in hrepenenja za njimi. 

  Pa lansko leto je bilo v marsičem tudi prelomno v tem , da nimava več kužka.

 Sedaj pa sva bolj doma, tudi če greva kam, naju na vsakem koraku, spominja pot na njo...Ob jezeru, kako je uživala v vodi, rada je plavala, prav za prav so ji bile vse  oblike mlak, jezer, rek, potokov všeč..

Pa kako se je razumela z drugimi živalicami, pa naj so to bile mačke,nasploh je bila zelo prijazna, le električnih skirojev ni marala...

Tudi s konji  ,  je imela dober odnos imela je tudi "Svoje ljudi" ki so jo vedno božali, kadar smo se srečali. Celo tako je bilo, da sem včasih dejala- poglej kdo gre,  se je zaostavila , potem pa zdirjala k njemu in se vrgla na tla da jo je božal po trebuhu.....

.Žal tudi tega gospoda ni več med živmi..

 psi, ovce,pa njene  face ,

ja kolikokrat sva se režala na ta račun

  Ja ostala je praznina, sedaj ko bi zaradi tega lahko šla vsepovsod, enostavno ni volje... Vsaj sedaj še ne.Nekateri samo zamahnejo z roko in rečejo:  "Eh saj je samo pes. Pač pogine , si nabaviš drugega pa greš naprej ". Nimata več skrbi. Sedaj bo vama veliko laže- Ja tudi take komentarje sva slišala.. No Mery je bila najina zadnja živalca, smo jih pa imeli kar dobrih 45 let ja in navadiš se .. Otroci so odšli in vedno nekaj miga okoli tebe . Če si slabe volje te razvedri,potolaži. Kolikokrat je prišla k meni, če se nisem dobro počutila , me s taco popraskala sem jo vzela gor, malo pocrtljala in ja kar lepši je bil svet... Potem ko je videla da sem spet v dobri formi, je pa spet šla k njemu. 

 Sedaj pa , ko je ni več pa sva oba enoglasno dejala, da bi rade volje vse pohode in načrte opustila, le da bi bila še lahko z nama..

Tako pa jo ohranjava v spominu njene "podvige" in zanimive dogodke,  sva pa kljub temu vesela in srečna, da kolikor časa je bila najina sopotnica, da ji je bilo zelo lepo. Naj bo spomin na njo vedno  svež in lep

Torej poti so vse odprte,  seveda bova letos hodila sama, čeprav je bilo včasih naporno, ko sva jo nesla navzdol, a nekako sva vedno znova in znova, potem pozabila na napor  , ko sva videla, kako vesela je bila, da je lahko z nama ....

... Sedaj čakava na lepo vreme, da sneg skopni, da težave s kolenom in peto minejo, da se adrenalin poveča. da greva še v te mesece tega leta   s krepkim korakom in optimizmom z novimi pohodi, ter obiski krajev, kamor sva si že dolgo želela  pa ni bilo mogoče..Samo zdravje naj še bo , pa seveda virusi naj odfrlijo neznano kam.Oziroma izgnejo, da nobeden ne bo več imel stika z njimi.....

p-p